Jedro

Sodišče je preuranjeno zaključilo le na podlagi izpovedb osebnega zdravnika, da tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili, kakršna je imel. Ni pa ugotavljalo, ali bi tožnikova ravnanja lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 6. 3. 2009 nezakonita. Na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR je pogodbo razvezalo in toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od prenehanja delovnega razmerja do 12. 11. 2009 prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu plača odškodnino v višini 31.500,00 EUR. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik zlorabil bolniški stalež. Z zaslišanjem tožnikovega osebnega zdravnika je ugotovilo, da tožnik ni kršil navodil, neobvestilo o podaljšanju bolniškega staleža pa ni opustitev, ki bi pomenila hudo malomarnost, zaradi katere bi bila lahko tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pogodbo je sodišče razvezalo, ker je verjelo ravnateljici tožene stranke, da je izgubila zaupanje v tožnika zaradi njegovih stikov z gojenci izven doma in zaradi ravnanja ob smrti sodelavca. Pri odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo starost tožnika in težjo zaposljivost v njegovem poklicu učitelja športne vzgoje, ker je kronični hrbtenični bolnik.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke deloma ugodilo glede višine odškodnine in jo znižalo na 25.200,00 EUR, ker da je previsoko odmerjena glede na sodno prakso v podobnih primerih. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se je sklicevalo tudi na stališča Vrhovnega sodišča v odločbah VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 in VIII Ips 455/2007 z dne 2. 12. 2008. Tožnikova ravnanja so bila v okviru običajnih vsakodnevnih opravil, ki jih je tožnik lahko opravljal. Tožnik je predložil dokazila, iz katerih izhaja opravičljiv namen odhoda izven kraja bivanja, tožena stranka pa nasprotnega ni dokazala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava, ker je sodišče upoštevalo sodbe Vrhovnega sodišča, ki niso ustrezne in ker ni upoštevalo Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, napačno pa je uporabilo tudi določbe 111. člena ZDR. Iz sodb Vrhovnega sodišča ne izhaja, da osebni zdravnik tisti, ki za nazaj potrjuje pravilnost ali nepravilnost že izvršenega ravnanja zavarovanca, tožnik pa je tudi imel navodila za ravnanje med bolniškim staležem. Odločitev je tudi v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča iz sodbe VIII Ips 244/2007 z dne 17. 11. 2008, po katerem ni potrebno še dodatno dokazovati, da je zaradi nespoštovanja navodil zdravnika prišlo do dodatnega poslabšanja zdravstvenega stanja delavca oziroma podaljšanja njegove bolniške odsotnosti. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja v 233. členu ne določajo, da osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravniška komisija za nazaj odobri pravilnost že izvršenih ravnanj. Sodišče ni upoštevalo uradnega zaznamka o telefonskem pogovoru ravnateljice z osebnim zdravnikom. Tožnik ni dokazal opravičljivega razloga, da se je 31. 1. 2009 nahajal na Ravbarkomandi in za obisk pri veterinarju. Sodišče se je pri znižanju odškodnine zgolj sklicevalo na sodno prakso, dejansko pa višine prisojene odškodnine ne utemelji. Odškodnina je še vedno previsoka, pri čemer tožena stranka navaja več odločb pritožbenega sodišča v primerljivih zadevah.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na tisto dejansko stanje, kot sta ga v sodbah ugotovili sodišči prve in druge stopnje in tudi z navideznim zatrjevanjem sicer revizijsko dopustnih razlogov zato stranka ne more doseči ponovnega preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka zatrjuje sicer bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, dejansko pa preko zatrjevanja teh kršitev izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku potrdilo. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in se opredeli tudi do pritožbenih navedb v zvezi z njimi. Drugo pa je vprašanje, ali je bilo za pravilno materialno pravno presojo dejansko stanje popolno ugotovljeno.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Revizijsko sodišče se sicer strinja z jasnimi in pravilnimi stališči sodišča druge stopnje v tistem delu, ko se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Neutemeljene so namreč revizijske navedbe, da v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati stališč Vrhovnega sodišča v odločbah VIII Ips 294/2006 in VIII Ips 455/2007. Pri sklicevanju na odločbo VIII Ips 244/2007 pa je treba upoštevati, da je stališče Vrhovnega sodišča dejansko drugačno. Delavec se mora držati navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost. Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer običajno opravlja poleg tega dela.

9. Tožena stranka je tožniku očitala, da je v času bolniškega staleža kršil navodila zdravnika in da je brez njegove odobritve odpotoval iz kraja bivanja. Ob upoštevanju opredelitve razloga za izredno odpove po osmi alineji 111. člena ZDR ter 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila) je za odločitev pomembno naslednje.

10. Osebni zdravnik (ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija) morata zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (drugi odstavek 233. člena Pravil). Pravila primeroma navajajo navodila o načinu življenja, strogem ležanju, počitku, sprehodih, itd. Če takih posebnih navodil ni (ali če navodil sploh ni) je za zavarovance, ki se zdravijo doma, predpisano splošno pravilo, da morajo biti v tem času doma, vendar z določenimi izjemami. Odsotnost z doma (ne pa tudi iz kraja bivanja) je možna, ko (če) odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma, če zdravnik to odredi ali dovoli.

11. Za presojo ali je delavec v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojnega zdravnika, je torej najprej treba ugotoviti, ali je delavec imel in kakšna navodila. Gre za strokovna, medicinska navodila zdravnika namenjena zdravljenju, ki izhajajo lahko le iz narave bolezni (diagnoze) in drugih okoliščin na strani delavca kot pacienta. Po naravi stvari gre torej za navodila, namenjena tudi čimprejšnji ozdravitvi, kar za delodajalca pomeni, da bo delavec spet sposoben opravljati svoje delo. Tožnik posebnih navodil, na primer za strogo ležanje, ni prejel, po intervenciji delodajalca pa mu je osebni zdravnik, ki je za sporno obdobje kot pristojni zdravnik odobril bolniški stalež, poslal splošna pisna navodila, ki naj bi veljala za vse bolniške staleže (priloga B4). Tudi iz teh navodil ne izhaja, da bi bilo tožniku kakšno ravnaje v času zdravljenja doma izrecno ali predpisano ali prepovedano. V takem primeru lahko sodišče ugotavlja morebitno nespoštovanje navodil predvsem s pomočjo strokovno usposobljene osebe, tudi osebnega zdravnika, ki je bolniški stalež odobril, pa tudi na podlagi drugih dokazov. Ne gre za naknadno dajanje navodil, temveč ugotavljanje, ali je tožnik s sicer povsem običajnimi opravili (premikanje okna, čiščenje snega, zamenjava plinske jeklenke, nalaganje poličk v avto, obisk gostinskega lokala), kršil splošna navodila, kakršna je imel. 12. Sodišče je preuranjeno zaključilo le na podlagi izpovedb osebnega zdravnika, da tožnik ni ravnal v nasprotju z navodili, kakršna je imel. Ni pa ugotavljalo, ali bi tožnikova ravnanja lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost. Osebni zdravnik se do tega ni opredelil, temveč je izpovedal le, da bi ravnanja tožnika (dne 26. in 28. 1. ter 2. 2. 2009) „dovolil“, če bi tožnik sam ocenil, da mu zdravstveno stanje to dopušča. Iz take izpovedi dejansko izhaja, kot da zdravnikova navodila sploh niso potrebna. Poleg tega pa tudi niso skladna z mnenjem zdravnika specialista, dana sicer kasneje (16. 2. 2009), toda ob bistveno enakem zdravstvenem stanju tožnika (priloga A14). Iz navedenega izvida izhaja nasvet („navodilo“) da se tožniku odsvetuje vsako fizično delo, dvigovanje predmetov, sunkovite gibe ali delo v prisilni drži. Glede na datum izvida tudi ni mogoče izključiti, da so take ugotovitve posledica poslabšanja zdravstvenega stanja glede na sporno obdobje tudi zaradi zdravstvenemu stanju neustreznih ravnanj tožnika.

13. Podobno kot v primeru kršitev navodil zdravnika velja tudi za očitek delavcu, da je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja. Odsotnost z doma tudi izven kraja bivanja, je bila tožniku tako po določbah Pravil kot pisnih (splošnih) navodilih dovoljena v primeru obiska pri zdravniku ali zdravstvenih pregledov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da naj bi tožnik „odpotoval“ iz kraja svojega bivanja v vseh štirih primerih (26., 27., 29. in 31. 1. 2009) zaradi obiska pri zdravniku oziroma zdravniških pregledov. Kolikor gre dejansko za tak razlog, ne bi bila potrebna še ponovna (posebna) vnaprejšnja odobritev pristojnega zdravnika za vsak obisk posebej.

14. Vendar pa je bila pot v I. v soboto 31. 1. očitno nepotrebna, ker je bil tožnik nedvomno (po lastni izpovedbi) seznanjen, da bodo izvidi poslani po pošti in jih tudi res prejel v ponedeljek. Zato jih v soboto v Izoli že ni bilo več. Obisk pri veterinarju 27. 1. pa ni bil povezan z zdravljenjem bolezni, zaradi katere je bil tožnik v bolniškem staležu, temveč zaradi drugih „zdravstvenih težav“ - kar bi v načelu sicer lahko sodilo v okvir dovoljenih obiskov zdravnika izven kraja bivanja. Je pa vprašanje, če je bil potreben. Iz računa, ki ga je predložil tožnik (priloga A4) izhaja le, da je šlo za kontrolni pregled psičke, ne pa tožnika.

15. V zvezi z odločitvijo sodišča o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (neobveščanje o bolniškem staležu) revizija nima nobene utemeljitve, zato v tem delu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni preizkušalo.

16. Glede na navedeno je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, zato je revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in nato ponovno odločiti o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele potem bo ponovno odločalo tudi o morebitni razvezi pogodbe o zaposlitvi in odškodnini. Zato se v tem postopku revizijsko sodišče do revizijskih navedb o višini odškodnine ne opredeljuje.

17. Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.