Jedro

Okoliščina, da je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je imela očiten namen, da pri njej ne bo več delala, ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točka I. izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2008 nezakonita in se razveljavi.

Ugotovi se, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2008 in je trajalo tudi v obdobju od 1. 7. 2008 do 10. 7. 2008. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 7. 2008 do 10. 7. 2008 izplačati nadomestilo plače in druge dajatve iz delovnega razmerja, kot da bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2008 do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna tožnici pod izvršbo povrniti stroške postopka v višini 1.495,92 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 209,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2008 in za njeno razveljavitev, za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo tudi obdobju od 1. 7. 2008 do 10. 7. 2008, za izplačilo nadomestila plače in drugih dajatev iz delovnega razmerja, kot če bi tožnica delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti neto zneskov za čas od 1. 7. 2008 do 10. 7. 2008 in za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 54/2008). Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov, oziroma so v njej navedeni razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v nasprotju z 8. členom ZPP ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, saj se ni opredelilo do izpovedbe tožnice in priče M.M. o tem, da je bila V.O. pooblaščena oseba za odobravanje letnega dopusta, niti do izvedenega dokaza z vpogledom dovolilnic za koriščenje letnega dopusta. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo vloge tožnice z dne 9. 6. 2008. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni dopustilo dokaza z zaslišanjem prič M.K. in M.F.. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici izraba letnega dopusta za čas od 30. 6. 2008 do 10. 7. 2008 ni bila odobrena od pooblaščene osebe tožene stranke, prav tako pa je zmotno stališče, da navedeno dejstvo ni pravno pomembno za odločitev v tej zadevi, ker je direktor tožene stranke tožnico s telegramom pozval na delo oziroma da naj sporoči upravičen razlog odsotnosti, česar pa tožnica ni storila. Sodišče prve stopnje tako prihaja samo s seboj v nasprotje, saj na drugem mestu trdi, da je bistvo tega spora vprašanje, ali je bil tožnici dopust odobren, ali pa je z dela neupravičeno izostala. Nevzdržen je očitek sodišča prve stopnje, da bi se tožnica glede odobritve sorazmernega dela dopusta zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morala obrniti na pristojno M.B., saj je bilo z izpovedmi prič M.M., M.B. in V.O. (isto pa bi potrdili tudi predlagani priči M.K. in M.F.) zanesljivo ugotovljeno, da je delavkam v trgovinah tožene stranke dopust odobravala V.O.. Ta je tudi podpisala vse dovolilnice za nastop dopusta, ki se nahajajo v spisu. Tožnica bi se gotovo obrnila na M.B., če bi ji V.O. rekla, da ji dopusta ne more odobriti, ker je za to pristojna M.B.. Tožnici, ki je po izobrazbi trgovka, ni mogoče očitati nepoznavanja predpisov, ki govorijo o zakonitih zastopnikih delodajalcev in pooblaščenih osebah za odločanje o pravicah in obveznostih delavcev iz delovnega razmerja. Tudi ni res, da se tožnica ne bi odzvala na prejeti telegram. Tožnica je ob zavedanju o posledicah krive izpovedbe sodišču pojasnila, da je takoj po prejemu telegrama poklicala V.O. in jo vprašala, kaj to pomeni, glede na to, da ji je predhodno odobrila izrabo letnega dopusta. V.O. ji je odgovorila, da o telegramu ne ve nič, da se bo o tem pozanimala in tožnico poklicala, zaradi česar je tožnica zadevo štela za urejeno. Tudi posnetek pogovora med tožnico in V.O. po prejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazuje, da je tožnica po prejetju telegrama poklicala V.O.. Ob pozornem poslušanju posnetka je vsakomur jasno, da je bila V.O. takrat v hudi zadregi, saj se je dobro zavedala dogovora s tožnico, ki pa se ni ujemal s kasnejšo odločitvijo M.B., da tožnici šikanozno odpove pogodbo o zaposlitvi. V.O. se je očitno znašla med kladivom in nakovalom in se je zaradi ohranitve zaposlitve odločila, da podpre toženo stranko v njenih nečednih namenih, zaradi česar je tudi krivo izpovedala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Telegram, ki ga je po naročilu M.B., tožnici odposlala M.M., pomeni čisto sprenevedanje in sredstvo za šikaniranje tožnice. Takšen telegram je bil povsem brezpredmeten in za tožnico neupošteven, saj se je predhodno veljavno dogovorila za izrabo sorazmernega dela dopusta. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi se tožnica na telegram morala odzvati kljub sklenjenemu dogovoru izrabe dopusta, saj nasprotuje temeljnemu obligacijskemu načelu, da je potrebno sklenjene dogovore spoštovati in izpolniti. Da gre za sprenevedanje in šikaniranje tožnice, bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo že s tem, da bi pravilno ocenilo posneti telefonski pogovor tožnice z V.O.. Zaradi vsega navedenega ravnanje tožnice, ki od 30. 6. 2008 do 10. 7. 2008 ni več prihajala na delo, ne pomeni kršitve zakonskih in pogodbenih obveznosti, kaj šele, da bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Tožnica se sicer zaveda, da pravica delavca do zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni absolutna, vendar pa je potrebno upoštevati tudi stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 20/2005 o tem, da je pravica delavca do zagovora pravilo, opustitev zagovora pa izjema, ki jo je potrebno razlagati restriktivno. S tem v zvezi pritožba opozarja tudi na stališča revizijskega sodišča v sodbi VIII Ips 296/2006. V tej zadevi niso podane okoliščine, ki bi toženo stranko odvezovale dolžnosti, da tožnici omogoči zagovor. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbi je potrebno ugoditi že zgolj iz razloga, ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da sta neodzivnost tožnice na prejeti telegram (s katerim jo je tožena stranka pozvala, da se zglasi na delo oziroma da navede upravičen razlog odsotnosti) in pa tožničin očiten namen, da pri toženi stranki ne namerava več delati, tisti okoliščini, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu zagotovi možnost zagovora v skladu z drugim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). V skladu s citirano določbo mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, oziroma če delavec to izrecno odkloni, oziroma če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Zakon le primeroma našteva nekatere okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, kar pomeni, da gre tudi po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) še vedno za pravni standard, ki ga mora v vsakem posameznem primeru napolniti sodna praksa. V skladu s sodno prakso je takšna okoliščina na primer lahko tudi to, da je med delavcem in delodajalcem prišlo do takšnega konflikta, da med njima ni več mogoča nobena komunikacija. Nadalje je Vrhovno sodišče v sklepu, opr. št. VIII Ips 20/2005 z dne 1. 3. 2005 zavzelo stališče, da bi lahko bilo tožnikovo morebitno izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor, oziroma tako njegovo ravnanje, ki bi toženi stranki onemogočilo pravočasno pravilno vročitev, tista okoliščina, ki bi toženo stranko lahko odvezala njene obveznosti, da tožniku omogoči zagovor.

Sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da je sama vsebina kršitve tista okoliščina, zaradi katere od tožene stranke ni upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da se ni odzvala na telegram, s katerim jo je tožena stranka pozvala nazaj na delo. Ravno s to okoliščino pa je sodišče prve stopnje opravičevalo, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora. Prav tako razlog za to, da se tožnici ne omogoči zagovora, ne more biti to, da naj bi tožnica imela očiten namen, da pri toženi stranki ne bo več delala.

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je omejitev pravice do zagovora potrebno razlagati restriktivno (na primer sodba opr. št. VIII Ips 430/2007 z dne 26. 5. 2009 in VIII Ips 135/2008 z dne 7. 9. 2009). Vrhovno sodišče je prav tako že večkrat zavzelo stališče, da teže kršitve, ki se kot razlog za izredno odpoved očita delavcu, ni mogoče šteti za okoliščino, zaradi katere bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (sodba opr. št. VIII Ips 232/2008 z dne 2. 11. 2009 in sodba opr. št. VIII Ips 210/2006 z dne 24. 10. 2006). Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi z zakonom predvideno izjemo od dolžnosti delodajalca, da delavcu omogoči zagovor, razlagalo ekstenzivno in kot okoliščino, ki naj bi narekovala takšno izjemo, upoštevalo težo kršitve oziroma vsebino kršitve.

Glede na vse navedeno bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku moralo v celoti ugoditi, saj je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka tožnici pred izdajo odpovedi ni omogočila zagovora. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč pravilno ugotovljeno, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora, sodišče pa je zmotno štelo, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici to omogoči. Tožena stranka je sicer neprepričljivo razlagala, da naj bi iz telegrama dne 30. 6. 2008 izhajalo, da je tožnica imela možnost zagovora, češ da jo je delodajalec pozval naj bodisi pride na delo, bodisi svoj izostanek ustrezno opraviči. Vendar pa vsebine telegrama ob še tako benevalentnem tolmačenju ni mogoče šteti za vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V telegramu je direktor tožene stranke namreč zapisal, da tožnica 30. 6. 2008 ni bila prisotna na delovnem mestu, zato se mora 1. 7. 2008 zglasiti na delu oziroma navesti upravičen razlog odsotnosti. Takšnega poziva na delo oziroma zahteve za upravičenje izostanka nikakor ni mogoče šteti za pisno vabilo na zagovor v smislu določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR. Ta določa, da mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, uro in kraj zagovora.

Glede na to, da je tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi že zaradi kršitve pravice do zagovora, v tem sporu ne morejo biti več odločilna dejstva, ki jih navaja pritožba, to je, ali je bila V.O. pristojna, da je tožnici odobrila letni dopust ter kaj dokazujejo dovolilnice za izrabo letnega dopusta in vloga tožnice z dne 9. 6. 2008. Prav tako več ne mora biti odločilno dejstvo, ali se je tožnica na telegram ustrezno odzvala s tem, ko je poklicala V.O..

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožničinemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za njeno razveljavitev, kakor tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku za čas od 1. 7. 2008 do 10. 7. 2008. S takšno spremembo pa se je spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi tako, da je toženi stranki naložilo, da tožnici v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP povrne utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Utemeljeno priglašeni stroški tožnice pred sodiščem prve stopnje znašajo 2140 odvetniških točk (300 točk za tožbo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, po 150 točk za zastopanje na naslednjih narokih, 375 točk za pritožbo, 50 točk za sestavo vloge, 225 točk za pripravljalno vlogo, 500 točk za čas, porabljen med zastopanjem, 240 točk za čas, porabljen med potovanjem s stranko), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 982,26 EUR. K temu je potrebno prišteti še kilometrino v višini 302,40 EUR, 2% materialne stroške od nagrade do 1000 točk v višini 9,18 EUR in 1% od nagrade nad 1.000,00 EUR v znesku 5,23 EUR, 20% DDV v višini 196,45 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnice pred sodiščem prve stopnje, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, tako znašajo 1.495,52 EUR.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Ti znašajo 375 točk za pritožbo oziroma 172,12 EUR. K temu je potrebno prišteti še 2% materialne stroške v višini 3,44 EUR in 20% DDV v višini 34,42 EUR. Tožena stranka je tožnici tako dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 209,98 EUR.