Jedro

Tožnik s tem, ko mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni bil diskriminiran, saj je bil edini delavec, ki mu je tožena stranka, glede na zmanjšan obseg naročil, lahko pogodbo odpovedala iz poslovnega razloga. Preostala dva delavca na istem delovnem mestu sta imela status invalida in sta uživala posebno varstvo pred odpovedjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2009 kot nezakonita razveljavi (točka 1 izreka), da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na njeni podlagi, ampak mu še traja in mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na delo, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, ga prijaviti v vsa socialna zavarovanja, mu obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati mesečno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnega mesečnega zneska plače dalje do plačila ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 2 izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (točka 3 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži tudi plačilo pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tožnikov ugovor, da tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni navedla odpovednega razloga, ker naj bi tožena stranka zadostila zahtevi 2. odstavka 86. člena ZDR s tem, ko je pavšalno navedla, da je razlog reorganizacija in racionalizacija poslovanja, konkretnih okoliščin pa naj ne bi bila dolžna pojasniti. Takšno stališče je zmotno, saj je namen citiranega določila prav navedba konkretnih okoliščin z namenom, da se delavec z razlogom seznani in na podlagi tega presodi, ali je odpoved zakonita ali ne. Če ne bi bilo tako, bi ZDR določil, da je potrebno odpovedni razlog le navesti. V konkretnem primeru tožena stranka temu zakonskemu določilu ni zadostila, s tem pa je prekršila pravico tožnika iz delovnega razmerja in hkrati tudi njegovo ustavno pravico do učinkovitega pravnega varstva. Zato je že iz tega razloga redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in bi jo moralo sodišče prve stopnje razveljaviti. Sodišče prve stopnje je svoje stališče, da je tožena stranka tekom postopka dokazala obstoj odpovednega razloga, oprlo na izpovedi prejšnjega in sedanjega direktorja tožene stranke, glede izpovedi tožnika in listinskih dokazov, ki potrjujejo tožnikovo izpoved in obenem nasprotujejo navedbam obeh direktorjev, pa je navedlo, da jim ni mogoče slediti. Iz listin, ki jih je v spis vložil tožnik, izhaja, da se obseg dela, ki ga je opravljal, ni zmanjšal v taki meri, da njegovo delo ne bi bilo več potrebno. Ta se je celo povečal, kar izhaja iz števila ur, ki so jih v okviru delovnega mesta „referent za nego vozil I“ opravili študentje. Prav nič pa se tudi ni spremenilo v procesu dela. Tako bi moralo sodišče za razjasnitev dejanskega stanja zaslišati še najmanj enega izmed delavcev, zaposlenih na tem delovnem mestu ter študente, ki to delo dejansko opravljajo. Sodišče je listinske dokaze v celoti prezrlo in verjelo nasprotujočim navedbam tožene stranke, ki so bile prirejene izključno temu delovnemu sporu, ni pa upoštevalo izpovedi zastopnika tožene stranke v delu, ki potrjuje navedbe tožnika. Zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč izpovedal, da študentje opravljajo enako delo kot ga je opravljal tožnik, enako je povedala tudi priča P.. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da delavec S.Č., ki je edini redno zaposleni delavec na tem delovnem mestu, saj je delavec J.B. že več kot dve leti odsoten, voženj vozil ne opravlja, kar pomeni, da jih po odhodu tožnika opravljajo študentje. Tako so izvedeni dokazi v direktnem nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje, da so študentje opravljali le enostavnejša dela in v zmanjšanem obsegu, saj iz navedenih izpovedi izhaja, da opravljajo enako delo, kot ga je opravljal tožnik. Zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga ni obstajal in gre za zlorabo instituta redne odpovedi iz poslovnega razloga. Delodajalec ne more delavcu odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas iz poslovnega razloga, če na istem delovnem mestu zaposluje bodisi nove delavce, ali dopušča, da se delo opravlja na podlagi napotnic pooblaščene organizacije, torej v obliki študentskega dela. Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 347/2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1973/2004 in tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 347/2007, ko je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi med istima pravdnima strankama. Prav tako pa tudi ne vzdrži stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna uporabiti nobenega kriterija za določitev presežnega delavca, ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, saj to nasprotuje uveljavljeni sodni praksi. Stališče pa je nepravilno tudi že na podlagi določbe 4. odstavka 81. člena ZDR v povezavi s 6. členom ZDR, ki govori o prepovedi diskriminacije, na kar je tožnik že med postopkom vseskozi opozarjal. Tožena stranka bi morala dokazati, da ni kršila načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, česar pa v tem delovnem sporu ni dokazala, saj je kot okoliščino, zakaj je bil izbran prav tožnik, navedla, da je bil problematičen, kar potrjuje tožnikovo trditev, da je bil določen za presežnega delavca na podlagi njegovih osebnih lastnosti, kar je nedopustno. Tožena stranka bi morala uporabiti kriterije iz 28. člena njene podjetniške kolektivne pogodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov zakonita in posledično zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v celoti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka pritožila iz vseh treh pritožbenih razlogov, vendar pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni opredelila.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka odpovednega razloga v redni odpovedi iz poslovnega razloga tožniku ni opredelila. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnih razlogov. Pri toženi stranki je bila izvedena interna kadrovska reorganizacija poslovanja na nivoju oddelka, katere cilj je bila racionalizacija poslovanja na nivoju družbe. Ob izvedeni reorganizaciji so ugotovili, da delo tožnika na delovnem mestu referent za nego vozil I ni več potrebno, da pa tožnika tudi ni mogoče pod spremenjenimi pogoji zaposliti na drugem delovnem mestu, ga prekvalificirati ali dokvalificirati, saj te možnosti pri toženi stranki ni. Tako so obstajali resni in utemeljeni poslovni razlogi, zaradi katerih je bilo onemogočeno nadaljevanje pogodbenega razmerja med strankama. Tudi po stališču pritožbenega sodišča taka utemeljitev zadošča določilu 2. odstavka 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj iz nje izhaja vsebinsko utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Z letnim delovnim planom tožene stranke z dne 1. 1. 2009 (B8) je bilo predvideno, da se v letu 2009 zmanjša število nameščencev za dva in sicer eden na delovnem mestu referent za izdajo vozil in eden na delovnem mestu referent za nego vozil. Ta listina potrjuje izpovedi priče A.P. in direktorja tožene stranke, da se je število naročil zaradi krize zmanjšalo. Tožena stranka je imela na dan 31. 12. 2008 na delovnem mestu referent za nego vozil poleg tožnika zaposlena še dva delavca in sicer J.B. in S.Č., vendar sta imela ta dva status invalida in sta bila tako varovana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tako tožeča stranka neutemeljeno toženi stranki očita, da je bil tožnik določen za presežnega delavca na podlagi njegovih osebnih lastnosti, ker naj bi bil problematičen. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka vendarle uporabila določene kriterije, ko je iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, saj bi jo drugima dvema delavcema lahko odpovedala le skladno s 116. členom ZDR in ne iz poslovnega razloga. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da ni kršila načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tožnik s tem, ko mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni bil diskriminiran, saj je bil edini delavec, ki mu je tožena stranka, glede na zmanjšan obseg naročil, lahko pogodbo odpovedala iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga na tem delovnem mestu ni zaposlila drugega delavca. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da študentje, ki jih je tožena stranka zaposlovala, niso opravljali povsem enakega dela, kot ga je opravljal tožnik. To izhaja iz izpovedi priče A.P., ki je izpovedal, da študentje opravljajo podobno delo kot ga je opravljal tožnik, vendar ne enako delo. Tožnik je namreč avtomobile po potrebi dostavljal tudi strankam, študentje pa opravljajo le prevoze avtomobilov med poslovalnicami. Tako ta priča kot tudi direktor tožene stranke sta izpovedala, da tožena stranka zaposluje študente ves čas le po potrebi glede na sezonsko naravnanost dela. Pozimi je dela manj, poleti pa več. Ti izpovedi potrjujejo tudi listine, ki jih je v spis vložil tožnik, saj iz njih izhaja, da se število ur študentskega dela povečuje z nastopom sezone. Iz listine pod A5 izhaja, da je plačilo za storitve študentskih servisov dne 19. 2. 2009 znašalo 2.026,18 EUR, dne 19. 4. 2009 3.457,62 EUR, dne 13. 7. 2009 6.337,26 EUR in dne 6. 8. 2009 8.693,64 EUR. Tako gre le za občasno povečan obseg dela, ki ga tožena stranka lahko obvladuje z zaposlovanjem študentov, katerih delo pa ob zmanjšanju obsega dela ni več potrebno. To je razvidno tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke, ki je na naroku dne 25. 3. 2010 izpovedal, da tožena stranka še vedno zaposluje študente za čiščenje in dostavljanje vozil in da je njihovo delo odvisno od potreb, saj jih ne potrebujejo vedno in jih zaposlujejo le za krajša časovna obdobja. Na podlagi tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da zakoniti razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni obstajal, saj tožena stranka novih delavcev na delovnem mestu referent za nego vozil ni zaposlila, študente pa zaposluje le, kadar pride do povečanega obsega dela.

Iz navedenega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.