Jedro

To, da je tožena stranka obdržala na delu invalida, ki uživata posebno varstvo (ne sicer absolutno, vendar pa tako, ki terja posebne postopke v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR in 102. členom ZPIZ-1) ne pomeni diskriminatornega ravnanja. Zato odločitev, kateremu izmed treh delavcev na delovnem mestu „referent za nego vozil 1“ bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na zakonitost individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana dne 18. 3. 2009 iz poslovnega razloga. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za razveljavitev le-te in reintegracijski ter reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je zaradi reorganizacije in racionalizacije poslovanja tožene stranke prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela na delovnem mestu referent za nego vozil I. Glede na to, da je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožena stranka ni bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev iz prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in spremembe). Kljub temu je svojo izbiro utemeljevala s tem, da sta druga dva delavca, zaposlena na enakem delovnem mestu kot tožnik, delavca s priznano invalidnostjo, poleg tega pa „manj problematična“ delavca kot tožnik.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, med drugim pa obrazložilo tudi, da zgolj dejstvo, da se tožena občasno poslužuje študentskega dela, ne pomeni, da zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, saj študentje ne opravljajo povsem enakega dela, kot ga je opravljal tožnik.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V njej navaja, da tožena stranka ni zadostila zahtevi iz drugega odstavka 86. člena ZDR s tem, ko je v odpovedi pavšalno navedla, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi racionalizacija poslovanja; konkretnih okoliščin pa ni opisala. Stališče, da tožena stranka ni bila dolžna uporabiti nobenega kriterija pri določitvi presežnega delavca, je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso (VII Ips 335/2007, VIII Ips 119/2008) in nepravilno že na podlagi določbe četrtega odstavka 81. člena ZDR v povezavi s 6. členom ZDR. Sodišči sta tudi napačno uporabili materialno pravo, ko sta prezrli, da je tudi invalidu mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga kot določa 116. člen ZDR. Zgolj dejstvo, da sta imela delavca, zaposlena na istem delovnem mestu kot tožnik, status invalida, ne ovrže tožnikove trditve, da je bil diskriminiran. Tudi sicer bi morala tožena stranka pri določitvi konkretnega presežnega delavca uporabiti kriterije, ki so določeni v 28. členu njene podjetniške kolektivne pogodbe. Poleg tega potreba po delu tožnika ni prenehala, pač pa je tožena stranka njegovo delo nadomestila z delom študentov, kar pomeni, da je šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

7. Tožnik ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo z vidika tega revijskega razloga.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Poslovni razlog je po tej določbi podan, če je zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), njegovo utemeljenost pa mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR). O nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga mora delodajalec pisno obvestiti delavca (tretji odstavek 83. člena ZDR). Delodajalec mora v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

10. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je toženo stranko, ki se ukvarja z izposojo vozil, dosegla finančna kriza, ki se je kazala v upadu prometa in zmanjšanju prihodkov. Tožena stranka je zato v delovnem planu za leto 2009 sprejela ukrepe za zmanjšanje stroškov in reorganizirala poslovanje tako, da je med drugim predvidela zmanjšanje števila zaposlenih na delovnem mestu „referent za nego vozil“ s treh na dva delavca. Tožniku je odpovedala pogodbo o zaposlitvi z utemeljitvijo, da sta bila ostala delavca kot invalida varovana pred odpovedjo, poleg tega pa „manj problematična“ od tožnika. Najdalje je bilo ugotovljeno, da tožena stranka na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik, ni zaposlila novega delavca. Za posamezna opravila, ki jih je opravljal tožnik, je najela študente, ki so v zmanjšanjem obsegu opravljali enostavnejša opravila.

11. Neutemeljeni so revizijski očitki, da tožena stranka odpovednega razloga v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ustrezno opredelila. Kot sta pravilno obrazložili že sodišči nižje stopnje, določba drugega odstavka 86. člena ZDR, po kateri mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti, ne zahteva od delodajalca navedbe in obrazložitve vseh okoliščin, zaradi katerih se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, temveč zadošča, da je iz odpovedi jasno razvidna pravna podlaga odpovedi. Tožena stranka je prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela utemeljila s tem, da je bila izvedena interna kadrovska reorganizacija na nivoju oddelka, katere cilj je bil racionalizacija poslovanja na nivoju družbe. Ob izvedeni reorganizaciji je bilo ugotovljeno, da je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Glede na navedeno, je tudi po presoji revizijskega sodišča tožena stranka zahtevi iz drugega odstavka 86. člena ZDR povsem zadostila.

12. Tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v sklopu odpovedi večjemu številu delavcev, zato pri določitvi, kateremu delavcu na delovnem mestu „referent za nego vozil“ bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni bilo treba uporabiti zakonsko določenih kriterijev iz prvega odstavka 100. člena ZDR. Neutemeljeno je tudi revizijsko prizadevanje, da bi morala tožena stranka uporabiti kriterije, ki so določeni v njeni podjetniški kolektivni pogodbi. Tožnik se je namreč šele v pritožbi prvič skliceval na (domnevne) določbe podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, ki naj bi urejale postopek individualnih odpustov in določale kriterije za izbiro presežkov. Pred sodiščem prve stopnje tega ni navajal niti ni predlagal dokaza z vpogledom v podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke, kar pomeni, da ni ravnal v skladu z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP in so njegove kasnejše navedbe neupoštevne.

13. Tožena stranka je morala izmed treh delavcev na delovnem mestu „referent za nego vozil I“ izbrati enega in mu odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Svojo izbiro je utemeljila s tem, da sta imela ostala dva delavca status invalida, zato je štela, da sta pred odpovedjo varovana ter da je bil tožnik zaradi kršitve delovnih obveznosti predhodno opozorjen. To, da je tožena stranka obdržala na delu invalida, ki uživata posebno varstvo (ne sicer absolutno, vendar pa tako, ki terja posebne postopke v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR in 102. členom ZPIZ-1)ne pomeni diskriminatornega ravnanja. Zato odločitev, kateremu izmed treh delavcev na delovnem mestu „referent za nego vozil 1“ bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na zakonitost individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva.

14. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je delo tožnika, pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov postalo nepotrebno, zaradi česar sta sodišči nižje stopnje pravilno presodili, da je bila odpoved zakonita. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je tožena stranka tožnikovo delo nadomestila s študentskim delom. Po ugotovitvah sodišč nižje stopnje tožena stranka „zaposluje“ študente ves čas le glede na sezonsko naravnanost dela, kar pomeni, da začasno potrebo obvladuje s študentskim delom, ter da študentje ne opravljajo enakega dela kot tožnik, ampak enostavnejša opravila. Na navedene ugotovitve je Vrhovno sodišče vezano, zato niso upoštevne revizijske navedbe, ki uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tem (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita in zavrnili tožnikov zahtevek za razveljavitev le-te.

16. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).