Jedro

Podani so razlogi za oprostitev odgovornosti voznika motornega vozila, ki je tekmoval na cestno hitrostni dirki, saj kot tekmovalec ni mogel vplivati na sam potek dirke in stanje okoli nje, saj je bilo to v pristojnosti organizatorja, torej ni mogel vplivati na to, da bi škodo preprečil (izključnost vzroka), prav tako tudi ni mogel pričakovati, da varovalna ograja ni bila zadosti pričvrščena v cestišče in da ni imela dodatne bočne opore, da bi lahko zadržala oziroma preusmerila vozila ob trčenju vanjo. Odgovornost za škodo je na organizatorju cestno hitrostne dirke kot nevarne dejavnosti.

Če je bilo motorno vozilo uporabljeno kot tekmovalno vozilo (športni rekvizit), ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva. Če je bila cesta, po kateri je potekalo tekmovanje, v času tekmovanja za promet povsem zaprta in je kot taka imela lastnost dirkališča, vozilo v času škodnega dogodka tudi ni bilo uporabljeno v prometu.

Izrek

I. Pritožbi prve tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glede tožbenega zahtevka sedme tožnice D. Ž. in devete tožnice E. Š. razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba prve tožene stranke in v celoti pritožba tožečih strank in dopolnitev pritožbe sedme, osme in devete tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba šeste tožeče stranke zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno in delno sodbo z dne 23.11.2010 razsodilo, da so tožbeni zahtevki tožnikov po temelju utemeljeni zoper prvo toženo stranko (1. točka izreka odločbe), medtem ko je tožbene zahtevke tožnikov proti drugi, tretji in četrti toženi stranki zavrnilo (2.točka izreka sodbe). Sklenilo je še, da so tožniki nerazdelno dolžni povrniti pravdne stroške drugi toženi stranki v višini 7.150,80 EUR, tretji toženi stranki v višini 2.585,18 EUR in četrti toženi stranki v višini 4.798,84 EUR s pp.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 29. 12. 2010 je sodišče prve stopnje 2. točko izreka vmesne in delne sodbe z dne 23.11.2010 popravilo tako, da je poleg list. št. 31-35 dodalo še list. št. 131. 3. Zoper zavrnilni in stroškovni del izpodbijane sodbe so vložile pritožbo tožeče stranke iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagale, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku po temelju ugodi tudi zoper drugo, tretjo in četrto toženo stranko, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V pritožbi navajajo, da je bil drugo toženec M. Č. v času predmetne nesreče imetnik oziroma uporabnik osebnega avtomobila Peugeot 406 Coupe, kot nevarnega sredstva v smislu določbe 173. člena ZOR. Cestno hitrostna dirka je nevarna dejavnost in drugo toženec ni bil le imetnik nevarnega sredstva, temveč tudi izvajalec nevarne dejavnosti, zato v skladu z določbami 173. in 174. člena ZOR objektivno odgovarja za nastalo škodo, ne glede na dejstvo, da je bil istočasno tudi voznik navedenega vozila oziroma tekmovalec. Njegova odgovornost se zato domneva in kakršnekoli krivde v tej smeri ni potrebno dokazovati. Sodišče je zmotno ocenilo izvedene dokaze, ko je štelo, da drugo toženec kot voznik ni prispeval k škodnemu dogodku, saj je iz izvedenih dokazov nedvomno razvidno, da je do zdrsa avtomobila s ceste prišlo zaradi njegove napake, saj sicer na ravnem delu ceste ne bi prišlo do zanašanja vozila. Očitno je drugo toženec pri pospeševanju iz ovinka na ciljni ravnini storil napako, zato ne drži zaključek sodišča, da drugo toženec kot tekmovalec ni storil ničesar narobe in da je za škodni dogodek podana izključna krivda organizatorja tekmovanja. Objektivne odgovornosti drugo toženca kot imetnika nevarnega sredstva in izvajalca nevarne dejavnosti pa ni mogoče izključiti z objektivno ali krivdno odgovornostjo organizatorja tekmovanja, kot je to zmotno ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi. V odnosu do tretjih, torej tožečih strank, je njuna odgovornost dejansko solidarna in temelji na določbi 206. člena ZOR, konkretno tretjega odstavka, ki določa, da za povzročeno škodo solidarno odgovarjajo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Sodišče pa bi moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tožnikov zoper drugo toženca tudi iz razloga, ker drugo toženec kot imetnik nevarnega sredstva, ki je bilo udeleženo v nesreči, le-tega ni zavaroval za morebitno škodo, ki bi bila lahko povzročena, čeprav se je zavedal, da je vožnja osebnega avtomobila na cestnih dirkah nevarna in da pri tem lahko nastanejo hude telesne poškodbe. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnikov zoper tretje toženo stranko, Slovensko zavarovalno združenje. Vozilo je bilo začasno uvoženo za športna tekmovanja, zato bi moralo imeti, v skladu z določbo 186. člena ZVCP, sklenjeno ustrezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Vozilo, ki je bilo udeleženo v škodnem dogodku, je bilo last tuje pravne osebe in dano v začasno uporabo drugo tožencu. Res je sicer, da je bilo začasno uvoženo in da v carinski deklaraciji obveznost začasne registracije vozila in posledično zavarovanja ni bila izrecno poudarjena, vendar pa se določba 4. točke prvega odstavka 108. člena Carinskega zakona ne nanaša na uvoz motornih vozil sploh, temveč so navedene živali, inštrumenti, rekviziti in drugi predmeti, ki so namenjeni za kulturno – umetniške, športne in druge prireditve oziroma snemanje filmov. Samo dejstvo, da carinska deklaracija ni vsebovala obveznosti registracije, na rešitev predmetne zadeve nima nikakršnega vpliva, kakor tudi ne določba v pogodbi, da se bo osebno vozilo uporabljalo izključno za športna tekmovanja. Ravno takšne primere je namreč obravnavala določba 186. člena ZVCP. Prav tako odgovornost tretje tožene stranke ni podana na podlagi določbe 38. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Ta določba namreč govori o jamstvu tretje tožene stranke za primer, če škodo povzroči voznik nezavarovanega motornega vozila v prometu. Odgovornost tretje tožene stranke pa je dejansko širša, saj temelji na določbi 27. člena oziroma 29. člena ZOZP, ker je v konkretnem primeru šlo za tuje motorno vozilo, za katerega pa tretja tožena stranka odgovarja za škodo z uporabo motornega vozila, kar pa je širši pojem kot povzročitev škode v prometu, ki je določen v 38. členu ZOZP. Raba navedenega vozila je bila ravno v udeležbi na gorsko hitrostnih dirkah in takšna vozila bi morala biti zavarovana in začasno registrirana v smislu določbe 186. člena ZVCP. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek tudi zoper četrto toženo stranko, Republiko Slovenijo. Tožeča stranka ji je očitala dve okoliščini, zaradi katerih je podana njena odgovornost. Prva je bila izdaja dovoljenja za izvedbo dirke, čeprav zaščitna ograja ni bila postavljena skladno s standardi, drugi očitek pa je bil, da je z izdajo dovoljenja povzročila, da je regionalna cesta, katere upravljalec je četrta tožena stranka, postala nevarno sredstvo v smislu določb 173. člena ZOR. Postavljena zaščitna ograja zaradi preslabe bočne opore ni omogočala zadostne varnosti niti v okviru hitrosti v rednem prometu, ki je bila omejena na 80 km/h, kaj šele v primeru tekmovanja, saj so vozila dosegala hitrosti preko 200 km/h. Upravna enota je pred izdajo dovoljenja opravila ogled cestišča in če bi delavci UE, ki so strokovnjaki na tem področju, pravilno opravili ogled, bi navedene pomanjkljivosti morali zaznati. Sodišče pa se sploh ni opredelilo do odgovornosti četrte tožene stranke zaradi ravnanja Ministrstva za promet in zveze, Direkcije za promet in ceste, ki je dala dovoljenje za zaporo ceste za izvajanje cestne dirke, čeprav je bilo navedeno cestišče za takšno športno dejavnost povsem neprimerno. Dolžnost četrte tožene stranke ni le v tem, da formalno izdaja soglasja, temveč mora skrbno pretehtati vsako zahtevo s strani organizatorja prireditve, še posebej glede varnosti za morebitne gledalce takšne prireditve in izdati soglasje le v tistih primerih, ko je takšna varnost dejansko zagotovljena.

4. Dopolnitev pritožbe, ki so jo vložile šesta, sedma in deveta tožeča stranka opozarja, da je navedba sodišča, da ni podana objektivna odgovornost na strani drugo toženca, nepravilna, saj je škoda nastala zaradi uporabe avtomobila, ki je v konkretnem primeru in glede na konkretne okoliščine nevarna stvar, prav tako pa je bil avtomobil uporabljen v takšnih okoliščinah, v katerih je obstajala povečana nevarnost za nastanek škode. Pritožniki se ne strinjajo z navedbo sodišča, da se morajo tekmovalci, skladno s predloženim posebnim pravilnikom tekmovanja, v celoti podvreči tem pravilom, saj lahko takšno izgovarjanje pripelje do stanja, ko posameznik oziroma udeleženec kakšnega tekmovanja ne bo kritično ocenil danih pravil in bo v skrajnem primeru ravnal tudi škodljivo, pri tem pa se bo skliceval na dana pravila in se s tem izognil svoji odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi zahtevek zoper tretje in četrto toženo toženo stranko.

5. Šesta tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sklep sodišča z dne 29. 12. 2010 z navedbo, da vlaga pritožbo iz istih razlogov in z enakimi navedbami ter očitki, ki so vsebovani v vloženi pritožbi zoper sodbo.

6. Prva tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, tožečim strankam pa naloži plačilo pravdnih stroškov. V pritožbi opozarja, da je izrek izpodbijane sodbe (1. točka) neobrazložen ter se izpodbijane sodbe iz tega razloga ne da celovito preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo ob znatni opori na sodbo Vrhovnega sodišča, pri čemer pa je spregledalo trditve pravdnih strank in se je nezadostno oprlo na izvedene dokaze. Sodna praksa višjih sodišč sicer pomembno vpliva na poenotenje pravnih stališč, ni pa to pravni vir, zato se nižja sodišča v obrazložitvi sodbe ne morejo zgolj sklicevati na pravno prakso, pač pa morajo svojo odločitev utemeljiti na trditvah pravdnih strank in izvedenem dokaznem postopku. Zelo skopi zaključki sodišča so v nasprotju z listinami v spisu, z izpovedbo priče M. G., pa tudi z zaključki, ki jih je v sodbi z opr. št. II Ips 363/2005 z dne 28. 6. 2007 navedlo Vrhovno sodišče RS. Izpodbijane sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni navedlo, na podlagi katerih izvedenih dokazov je prišlo do takšnih zaključkov. Prva tožena stranka je zatrjevala in dokazovala, da sama ni bila organizator gorsko hitrostne preizkušnje avtomobilistov. Kot dokaz za svoje trditve je predlagala vpogled v odločbo UE Ilirska Bistrica št. 227-16/98-41/3 z dne 10. 7. 1998, Športni pravilnik AMZS ter Pravilnik državnega prvenstva RS v gorsko hitrostnem avtomobilizmu za leto 1998. Ali je sodišče izvedlo predlagane listinske dokaze, ali tega ni storilo, iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti. Pritožba še opozarja, da nobena od pravdnih strank ni predlagala dokazov v zvezi s sklepanjem zavarovalnih pogodb, ki se nanašajo na prireditev. Prva tožena stranka in organizator dirke sta dne 7. 5. 1998 sklenila pogodbo, v kateri prva tožena stranka nastopa kot naročnik s točno določenimi obveznostmi, ki pa se ne nanašajo na samo izvedbo dirke, pač pa na aktivnosti, ki z samo izvedbo dirke niti niso bistvene (promocija, zavarovanje po zahtevah organizatorja, pokali, štartne številke, itd.). Prva tožena stranka je skladno s pogodbo dejansko pomagala organizatorju v zvezi z dirko, vendar njene aktivnosti v ničemer ne vplivajo na samo izvedbo dirke. Četudi pritožba soglaša z zaključkom revizijskega sodišča, da je prva tožena stranka izpolnitveni pomočnik organizatorja dirke I., d.o.o., meni, da je kljub temu potrebno presoditi vrsto in obseg te pomoči organizatorju, kakor tudi, ali je imela tovrstna pomoč kakršenkoli vpliv na samo izvedbo, zlasti pa na samo varnost pri izvedbi dirke. Prva tožena stranka namreč meni, da je navzven kot organizator odgovoren zgolj I., d.o.o., šele na podlagi sklenjene pogodbe z dne 7. 5. 1998, pa je mogoče kot izpolnitvenega pomočnika opredeliti F. R. C.. Prva tožena stranka opozarja, da zgolj na določilu 1. člena pogodbe z dne 7. 5. 1998 ni mogoče utemeljiti njene odgovornosti. Organizatorja dirke se ne določa v pravdnem postopku, pač pa v upravnem postopku. Za organizatorja dirke se lahko potegujejo osebe, navedene v 5. točki Športnega pravilnika AMZS, pri čemer morajo imeti potrebno licenco. Pravico do izvedbe prireditve (status organizatorja) pa se pridobi z odločbo pristojne UE. Sodišče v pravdnem postopku ne more spreminjati pravnomočne upravne odločbe na način, da poleg osebe, ki je v odločbi določena za organizatorja, ugotovi še drugega organizatorja dirke. Prva tožena stranka se nikoli ni ukvarjala z dejavnostjo organizatorja dirke in tudi nikoli ni bila organizator kakšne dirke. Tako zopet pridemo do zaključka, da je aktivnost prve tožene stranke omejena na izvedbo aktivnosti, ki opredeljujejo pogodbo z dne 7. 5. 1998. Sodišče bi se moralo vprašati, ali bi bila dirka lahko izvedena tudi brez prispevka (pogodbeno dogovorjenih opravil) prve tožene stranke. Potrebno je tudi ugotoviti, da tožeče stranke nimajo trditve o tem, da je prva tožena stranka izpolnitveni pomočnik, prav tako pa tudi ne trditev o tem, da je izpolnitveni pomočnik zaradi narave svojih obveznosti v enakem položaju kot edini organizator dirke. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno z vmesno sodbo odločiti zgolj o obstoju odgovornosti za škodo, temveč je potrebno odločiti tudi o vseh ugovorih (po temelju) zoper postavljene tožbene zahtevke, ki so jih podale tožene stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odločalo o ugovorih prve tožene stranke, ki jih je podala v odgovoru na tožbo v pravdni zadevi P 1845/200. V odgovoru na tožbo prva tožena stranka trdi, da tožnica D. Ž. ni upravičena do odškodnine, ker s pokojnim bratom ni živela v trajnejši življenjski skupnosti. Prva tožena stranka je podala ugovor po temelju tudi glede zahtevka tožeče stranke E. Š.. V odgovoru na tožbo je prva tožena stranka prerekala tudi vzročno zvezo med dirko in poškodbami tožnika R. O.. Gre za element civilne odgovornosti, izostanek katerega pomeni, da ni odškodninske odgovornosti. Tožnica E. K. uveljavlja denarno rento zaradi pomoči tretjega, kar je prva tožena stranka prerekala po temelju.

7. Na pritožbo prve tožene stranke so odgovorile sedma, osma in deveta tožeča stranka ter predlagale njeno zavrnitev.

Pritožba prve tožene stranke je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju odškodninske odgovornosti sedme tožnice D. Ž. in devete tožnice E. Š., pritožba z dopolnitvijo pa ni utemeljena.

O pritožbi prve tožene stranke:

8. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da ne drži pritožbeni očitek, da se izpodbijana sodba glede temelja odgovornosti prve tožene stranke ne da preizkusiti, ker ni obrazložena. Obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu je resda skromna, vendar pa iz nje izhajajo zadostni razlogi o dejstvih, ki so bila odločilna z vidika pravne kvalifikacije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zato ji ni mogoče očitati kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP.

9. Protispisna je trditev, da sodišče ni navedlo, katere dokaze je izvedlo in katera dejstva je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokazni postopek z vpogledom v listine tožečih strank, listine toženih strank, listine v prilogah, zaslišalo drugo toženo stranko in pričo M. G. in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka utemeljilo katera dejstva je ugotovilo in sicer; da sta bila organizatorja cestno hitrostne dirke dva, prva tožena stranka ter I. d.o.o., da prva tožena stranka ni bila ustrezno usposobljena, predvsem pa ni bila registrirana in ni imela potrebnih licenc, da bi sama organizirala prireditev, zaradi česar sta z I. d.o.o. s pogodbo obveznosti iz organizacije prireditve razdelili, da je bila prireditev z dne 19. 7. 1998 zavarovana pri Z., da je v zvezi z istim škodnim dogodkom in škodo že odločalo Vrhovno sodišče RS, ter da je glede neodgovornosti S. že večkrat odločalo Višje sodišče v Ljubljani. Prvostopenjsko sodišče je tako na podlagi izvedenih dokazov pojasnilo, katera dejstva je štelo za dokazana in je tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje tudi podredilo ustrezni normi materialnega prava, iz katere izhajajo določene pravne posledice. Polica za zavarovanje splošne odgovornosti se v spisu nahaja pod prilogo B45 in je sodišče prve stopnje ni le povzelo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 363/2005 z dne 28. 6. 2007, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

10. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi je v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika. V drugem odstavku 154. člena ZOR se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za takšno škodo se po 173. členu ZOR šteje, da izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Zanjo po prvem odstavku 174. člena ZOR odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, ta pa se lahko v celoti ali deloma oprosti odgovornosti, če dokaže okoliščine iz 177. člena ZOR.

11. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da cestno hitrostna dirka predstavlja nevarno dejavnost ter da za škodo zaradi take dejavnosti po načelu vzročnosti, ne glede na krivdo, odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja.

12. Res je trditvena podlaga tožnikov skromna, vendar pa je iz opisa škodnega dogodka (1. točka tožbe), kjer je bilo navedeno, da je bila organizirana gorska hitrostna dirka ter iz navedbe (drugi odstavek 2. točke tožbe), da je bila organizatorka navedenega tekmovanja prva tožena stranka, sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da so tožniki posredno zatrjevali, da se je prva tožena stranka ukvarjala z dejavnostjo, ki pomeni večjo nevarnost od povprečne. Na pravno podlago oziroma kvalifikacijo, ki jo ponudijo pravdne stranke, pa sodišče ni vezano.

13. Ni sporno, da prva tožena stranka ni imela licence in ni izpolnjevala pogojev, ki jih predpisuje Športni pravilnik AMZS za organizacijo in izvedbo mednarodnih dirk ter tako ni imela možnosti pridobiti ustrezne odločbe za organizacijo dirke, kar zatrjuje tudi v pritožbi, zato je s podjetjem I. d.o.o., ki se je z organizacijo tovrstnih prireditev ukvarjalo, dne 7.5.1998 kot naročnik, prireditelj sklenila pogodbo na podlagi katere je družba I. kot organizator, izvajalec prevzela pripravo in tehnično izvedbo avtomobilistične prireditve G.. Pogodbeni stranki sta v 1. členu pogodbe ugotovili tudi skupni interes pri organizaciji avtomobilistične prireditve. Prva tožena stranka pri organizaciji prireditve tako marginalne vloge, kot jo zatrjuje v pritožbi, ni imela, saj je bila dirka izvedena na njeno pobudo, ona je bila tista, ki je izbrala in kot naročnik tudi sklenila pogodbo z družbo I. d.o.o. ter se ji zavezala za opravljeno storitev (pripravo in tehnično izvedbo avtomobilske prireditve) plačati znesek 5.000,00 DEM, torej je bila lahko le družba I. d.o.o njen izpolnitveni pomočnik in ne obratno, kot to v pritožbi zmotno meni. Glede na ugotovitev, da se je nevarna dejavnost opravljala tudi v interesu prve tožene stranke, je samo razmerje med prvo toženo stranko ter podjetjem I. d.o.o. oziroma dejstvo, da je bilo podjetje I. d.o.o. zadolženo le za tehnično izvedbo prireditve, za tožnike irelevantno. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da prva tožena odgovarja za škodo, ki je nastala v zvezi z organizacijo te dirke. Z ugotovitvijo, da je bila dirka izvedena tudi v interesu prve tožene stranke, pa sodišče ni poseglo v pravnomočno upravno odločbo z dne 10.7.1998, kot to pritožba zmotno meni, temveč je iz te ugotovitve le izpeljalo posledico, da tudi prva tožena stranka odgovarja za škodo, ki je nastala v zvezi z organizacijo dirke.

14. Vmesna sodba je odločitev o podlagi tožbenega zahtevka. Sodišče z njeno izdajo razcepi tožbeni zahtevek v njegov ugotovitveni (kvalitativni) del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev vsebine določene pravice ali pravnega razmerja in v njegov dajatveni (kvantitativni ) del, ki se nanaša na višino oziroma znesek obveznosti (Poročilo VSS 1/93, str.43). Z vmesno sodbo torej sodišče odloči le o podlagi tožbenega zahtevka in v postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe obravnava le še višino tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Če sodišče izda vmesno sodbo v odškodninskem sporu, mora ob obravnavanju podlage zahtevka ugotoviti vse elemente civilnega delikta, pri čemer mora obstoj škode ugotoviti z veliko stopnjo verjetnosti, saj po pravnomočnosti vmesne sodbe ostane odprto le še vprašanje višine zneska tožbenega zahtevka. Pravnomočna vmesna sodba namreč pomeni prekluzijo ugovorov v zvezi s podlago zahtevka, zato teh ugovorov v nadaljnjem postopku odločanja glede višine odškodnine tožena stranka ne bo mogla več uveljavljati (primerjaj Galič, Obseg vezanosti na vmesno sodbo, Pravnik 1994, št. 7/9, stran 253 do 265 ter Zobec, Nekaj pogledov na vmesno sodbo, Pravnik 1986, št. 1 do 2).

15. Prva tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je že v odgovoru na tožbo trdila, da sedma tožeča stranka D. Ž. ni upravičena do odškodnine, ker s pokojnim bratom ni živela v trajnejši življenjski skupnosti. Prav tako tudi utemeljeno opozarja, da je podala ugovor po temelju glede zahtevka devete tožeče stranke E. Š.. Torej je prva tožena stranka glede navedenih tožnic ugovarjala samemu obstoju škode. Sodišče prve stopnje pa se do navedenih trditev ni opredelilo, kar mu pritožba utemeljeno očita, saj je potrebno že v tej fazi odločanja o podlagi odškodninskega vidika obravnavati tudi sam obstoj škode, ki mu prva tožena stranka oporeka. Zato je pritožbeno sodišče moralo sodbo sodišča prve stopnje glede tožbenega zahtevka sedme tožeče stranke D. Ž. in devete tožeče stranke E. Š. razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). V nadaljnjem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo vsaj z veliko stopnjo verjetnosti ugotavljati obstoj škode navedenih tožnic. Pritožba sicer še navaja, da je prva tožena stranka prerekala vzročno zvezo med dirko in poškodbami tožnika R. O., pri tem pa spregleda, da je R. O. umaknil tožbo in je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 12. 2002 njegov umik tožbe vzelo na znanje in v tem delu pravdni postopek ustavilo. Glede tretjega tožnika E. K. pa je prva tožena stranka po temelju prerekala le uveljavljano denarno rento, medtem ko iz tožbene trditvene podlage izhaja, da je poleg denarne rente tretje tožnik vtoževal tudi odškodnino za primarni in sekundarni strah, odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih in delovnih aktivnosti, odškodnino za duševnih bolečin zaradi skaženosti ter odškodnino za že prejeto tujo pomoč, katerim pa prva tožena stranka po temelju ni ugovarjala, zato je sam obstoj škode izkazan.

16. O pritožbi tožečih strank: O odgovornosti druge tožene stranke:

17. Materialno pravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da druga tožena stranka kot imetnik nevarne stvari ter izvajalec nevarne dejavnosti objektivno odgovarja za škodo, nastalo v zvezi z delovanjem nevarne stvari. Odgovorna oseba pa se odgovornosti lahko razbremeni v primeru, da so podani pogoji iz 177. člena ZOR. Druga tožena stranka je uspela dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi delovanja organizatorja, na katerega delovanje ni mogla vplivati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, tožniki pa niso zatrjevali, da avto, s katerim je bila povzročena nesreča, ne bi bil tehnično brezhiben ter da drugi toženec ni ravnal v skladu s pravili športa.

18. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da druga tožena stranka kot tekmovalec ni mogla vplivati na sam potek proge in stanje okoli nje, saj je bilo to v pristojnosti organizatorja, torej ni mogla vplivati na to, da bi škodo preprečila (izključnost vzroka), prav tako pa tudi ni mogla pričakovati, da varovalna ograja na cestišču ni bila zadosti pričvrščena v cestišče in da ni imela dodatne bočne opore, da bi lahko zadržala oziroma preusmerila vozilo ob trčenju vanjo. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da so podani razlogi za oprostitev odgovornosti druge tožene stranke, saj je odgovornost za nastalo škodo na organizatorju (drugi odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno ni presojalo krivdne odgovornosti druge tožene stranke, saj tožniki v tej smeri niso postavili trditvene podlage. Pritožbena navedba, da je do zdrsa avtomobila s ceste prišlo zaradi napake druge tožene stranke, predstavlja pritožbeno novoto, saj tega tožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso zatrjevali, zato se pritožbeno sodišče do nje ni opredelilo, tožniki pa tudi niso izkazali, da teh dejstev brez svoje krivde niso mogli navesti v roku iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

19. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost druge tožene stranke glede na njeno opustitev registracije in zavarovanja dirkalnega vozila. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ni prišlo v cestnem prometu ter da vozilo, ki je povzročilo škodo, ni bilo vozilo za namen uporabe v cestnem prometu, zato zanj obvezno zavarovanje ter registracija ni veljalo.

O odgovornosti tretje tožene stranke:

20. Odgovornost tretje tožene stranke po navedbah tožeče stranke temelji na določbah 15., 16., 27., 29. in 38. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.

21. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS 70/94, ZOZP), ki je veljal v času škodnega dogodka, je v 38. členu določal odgovornost tretje tožene stranke, v primeru če povzroči škodo voznik nezavarovanega motornega vozila. 16. člen ZOZP opredeljuje motorna in priklopna vozila in sicer so to vozila za prevoz oseb, za prevoz stvari in za vleko ter delovna vozila in traktorji, ki morajo imeti po predpisih o registraciji prometno dovoljenje. Tudi 27. čl. do 29. čl. ZOZP, na katerega se pritožniki sklicujejo, veže odgovornost tretje tožene stranke na izpolnitev predpostavke, da škoda izvira iz uporabe motornega vozila. Bistven pogoj za odškodninsko zavezo tretje toženke je torej, da je škoda nastala pri uporabi vozila takrat, ko je bilo vozilo v funkciji prometnega sredstva. V konkretnem primeru pa je bilo motorno vozilo uporabljeno kot tekmovalno vozilo (športni rekvizit), zato ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva, prav tako pa vozilo v času škodnega dogodka tudi ni bilo uporabljeno v prometu, saj je bila cesta, po kateri je potekalo tekmovanje, v času tekmovanja za promet povsem zaprta in je kot taka imela lastnost dirkališča, ZOZP pa ureja obvezna zavarovanja le v prometu, kar izhaja že iz samega naslova zakona in njegovih uvodnih določb. 22. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi morala biti tudi začasno uvožena vozila, ne glede na to, ali so bila uvožena za vožnjo v cestnem prometu ali za udeležbo v tekmovanju, v skladu z določbo prvega odstavka 186. člena ZVCP, začasno registrirana in s tem posledično tudi zavarovana. Navedena določba prvega odstavka 186. člena ZVCP namreč daje samo možnost začasne registracije začasno uvoženih vozil za športna tekmovanja, ni pa predpisana obvezna registracija začasno uvoženih vozil. 23. Ker tretja tožena stranka ni pasivno legitimirana, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnikov zoper njo pravilno zavrnilo.

O odgovornosti četrte tožene stranke:

24. Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi opravljanja dejavnosti povzroči tretji osebi, je pravno opredeljena v 26. členu Ustave RS in 172. členu ZOR.

25. Tožniki so utemeljevali odgovornost četrte tožene stranke s tem, da je izdala dovoljenje za izvedbo gorsko hitrostne dirke, čeprav samo cestišče glede na konstrukcijo in tehnično izvedbo tega brez velikega in zavestnega tveganja za varnost udeležencev ni omogočalo, pristojni upravni organ pa ni preveril, ali obstajajo ustrezni pogoji za izdajo dovoljenja oziroma je bila ugotovitev delavcev PP v tem delu dejansko neustrezna in nepravilna, ter s tem, da je Ministrstvo za promet in zveze, Direkcija za promet in ceste izdalo dovoljenje za zaporo ceste, čeprav cestišče za takšno športno dejavnost ni bilo povsem primerno.

26. V postopku pridobitve dovoljenja za javno prireditev mora organizator izkazati, da naprave in tehnična sredstva, ki jih uporablja, niso nevarna za življenje in zdravje udeležencev ali drugih oseb; da udeleženci lahko hitro in brez nevarnosti zapustijo prostor, kjer je prireditev, da obratovanje naprav ne moti okolice, ne ovira cestnega prometa in da je prireditveni prostor zadostno odmaknjen od objektov, v katerih se uporablja odprt ogenj ali so spravljene lahko vnetljive ali eksplozivne snovi. V svojem dovoljenju lahko pristojni organ naloži organizatorju določene ukrepe za večjo varnost ljudi in premoženja ter za vzdrževanje ( 15. člen Zakona o javnih shodih in javnih prireditvah, ZJSJP). V pravilnikih FIA (mednarodne avtomobilske organizacije) je določena organizacija in pogoji za izvedbo hitrostnih prireditev ter specifikacija cestnih in obcestnih objektov. Po teh pravilih mora imeti vsaka proga licenco, ki je podlaga za kandidaturo za postopek prijave za izvedbo prireditve. V primeru javne prireditve F. je licenco za uporabo proge (ceste) in vseh obcestnih objektov izdala AMZS ter s tem izkazovala, da cestno telo in odbojne ograje odgovarjajo predpisanim standardom za izvedbo cestno hitrostne dirke. Tožniki tudi niso oporekali trditvi četrte tožene stranke, da je bil v konkretnem primeru opravljen tehnični pregled vseh udeleženih vozil v skladu s posebnim Pravilnikom za mednarodno avtomobilsko gorsko hitrostno dirko F. 7. do 19. 7. 1998, v katerem je tudi določeno, da bo prireditev organizirana v skladu z zahtevami FIA mednarodnega športnega pravilnika, zahtevami FIA predpisov za CHALLENGE, z zahtevami Pravilnika AMZS, z zahtevami predpisov OSK in z zahtevami Pravilnika OHAKS in z zahtevami zgoraj navedenega posebnega pravilnika. Z vidika varnosti je bil izdelan tudi varnostni načrt ter je četrta tožena stranka z izdano odločbo organizatorju naložila dosledno izvajanje varnostnega načrta. Četrta tožena stranka je pridobila tudi stališče PP glede zavarovanja nevarnih odsekov ceste oziroma proge. Tožeče stranke niso zatrjevale, da vlogi ne bi bila predložena vsa potrebna dokazila, ki jih mora organizator predložiti pristojnemu organu pred prireditvijo v skladu z določbo 211. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. Očitek tožnikov je, da bi morali delavci UE ter policisti poznati pravila o postavitvi zaščitnih ograj. Z navedenim stališčem pritožnikov pa se pritožbeno sodišče ne strinja ter sledi stališču prvostopenjskega sodišča, da se skrbnost ravnanja upravnih delavcev v upravnem postopku izdaje dovoljenja za prireditve oziroma ravnanje policistov pri ogledu cestišča, presoja po merilih, ki jih nalagajo upravnim organom oz. policistom pravila njihove stroke in običajev. Zato neustreznost ob cesti postavljene zaščitne ograje v smislu pomanjkljivosti po veljavnih gradbenih standardih ne spada v strokovno področje policistov in ne upravnega organa v upravnem postopku za izdajo dovoljenja.

27. Odločba upravnega organa je bila tako izdana po pravilno izpeljanem upravnem postopku na podlagi določil Zakona o varnosti cestnega prometa in Zakona o javnih shodih in javnih prireditvah, saj je upravni organ zaradi izdaje dovoljenja pridobil vsa potrebna strokovna dokazila, kot mu to nalaga zakonodaja (izdana je bila licenca, vozila so bila tehnično pregledana, izdelan pa je bil tudi varnostni načrt), policisti pa so opravili tudi predhoden ogled cestišča, kjer naj bi se izvajala dirka in v zvezi s svojimi pristojnostmi za varnost udeležencev v cestnem prometu, niso zaznali neustreznosti, zato so upravni organ ter policisti PP vsekakor ravnali s potrebno skrbnostjo in jim zato protipravnosti ni mogoče očitati.

28. Dovoljenje za zaporo, ki ga je pristojno Ministrstvo za promet in ceste, Direkcija za promet in ceste izdalo na podlagi Zakona o javnih cestah pa ni v vzročni zvezi z z nastalim škodnim dogodkom, saj dovolitev zapore dela ceste na določenem odseku zaradi prireditve, sama po sebi ne more povzročiti škode.

29. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno tako pritožbi prve tožene stranke delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glede sedme in devete tožnice razveljavilo na podlagi 354. člena ZPP, v preostalem delu pa je pritožbo prve tožene stranke ter v celoti pritožbo tožečih strank na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo.

O pritožbi zoper popravni sklep:

30. Predsednik senata lahko kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom (328.čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe v oklepaju zaradi jasnosti navedlo listovne številke tožbe, pri tem pa je pomotoma izostala l.št. 131 spisa, kar je z izpodbijanim sklepom popravilo. Pritožnik v pritožbi zoper popravni sklep ne more uspešno uveljavljati pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja v pritožbi zoper sodbo. Ker torej pritožnik ne uveljavlja pravno relevantnih razlogov, podani pa tudi niso drugi pritožbeni razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zoper popravni sklep zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).