Jedro

Tožena stranka je izvedla tudi reorganizacijo v tem, da je ukinjala in združevala opravila in delo posameznih delovnih mest. Na podlagi teh sprememb, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni šlo za ukinjanje oziroma nepotrebnost posameznih opravil, temveč za drugačen način opravljanja istega dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijske zahtevke. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu „referent spremljave poslovanja“. Tožena stranka ji je 11. 5. 2010 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji ponudila novo pogodbo za delovno mesto „samostojni referent“. Že v oktobru 2009 je tožena stranka seznanila zaposlene o uvedbi novega načina nagrajevanja. Sprejela je nove splošne akte in zaposlenim ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica takrat ponujene pogodbe ni podpisala, plačo pa je še naprej prejemala po zadnji veljavni pogodbi. Poleg spremembe plačnega sistema je tožena stranka izvedla tudi spremembo v sami organizaciji. Posledica dalj časa trajajočih sprememb je bilo sprejetje Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 22. 4. 2010. Ukinjeni so bili trije oddelki in vsa delovna mesta v teh oddelkih, na novo pa so bila ustanovljena tri delovna mesta. Ob primerjavi opisov delovnih mest je sodišče presodilo, da so bila v delovno mesto „samostojni referent“ združena opravila oziroma dela, ki so se pred tem opravljala v okviru več različnih delovnih mest z zahtevano V. stopnjo strokovne izobrazbe. Z izvedenimi spremembami je tožena stranka želela doseči racionalnejše in fleksibilnejše poslovanje. Sodišče ni ugotovilo, da bi šlo pri tem za kakšen drug razlog ali celo za trpinčenje, šikaniranje oziroma diskriminacijo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da odpoved ni bila dana prepozno. Priprave na organizacijske spremembe so se pri delodajalcu res začele že oktobra 2009 z uvedbo novega načina nagrajevanja. S predlogom nove organizacije pa so bili zaposleni seznanjeni 13. 4. 2010, Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pa je Upravni odbor sprejel 22. 4. 2010. Ta akt je bil podlaga za pripravo novih pogodb o zaposlitvi, katere osnutek je bil tožnici vročen 5. 5. 2010. Dne 11. 5. 2010 podana odpoved je zato pravočasna. Sodišče druge stopnje se je strinjalo tudi s presojo prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dokazala obstoj zatrjevanega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Opisa delovnih mest „referent spremljave poslovanja“ in „referent podpore poslovanju“ sta bila združena v enoten opis delovnega mesta „samostojni referent“, za katerega se zahtevajo enaki pogoji, vsebina dela pa pomeni združitev opisov delovnih nalog obeh prejšnjih delovnih mest. Po reorganizaciji naj bi se delavci posameznega oddelka usposobili za opravljanje vseh nalog oddelka in za medsebojno nadomeščanje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi „nepravilne uporabe določil ZPP“. Vztraja pri svojem stališču, da je bila odpoved podana prepozno in je sodišče v zvezi s tem zmotno uporabilo določbo šestega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je že oktobra 2009 ugotovila zmanjšan obseg dela in je v zvezi s tem sprejemala načrte. Odločitev pritožbenega sodišča glede pravočasnosti odpovedi je neobrazložena in nejasna in je ni mogoče preizkusiti, s čimer je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih argumentov glede pravočasnosti, je bila tožnici odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem druge stopnje, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja tudi pri svojem stališču, da je prišlo do spremenjene sistemizacije zgolj navidezno in da delavci tudi po spremembi sistemizacije opravljajo enako delo. Sprememba sistemizacije naj bi bila potrebna zato, ker nekateri delavci niso podpisali pogodb o zaposlitvi z nižjo plačo. Sodišče druge stopnje v zvezi z izpovedjo priče K. G., da so delavci opravljali isto delo kot prej, ne zavzema nobenega stališča in ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi s tem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnica zatrjuje, da naj bi bila ta kršitev podana zato, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo ali se je zmotno opredelilo do njenih navedb v pritožbi. S tako argumentacijo pa ne more utemeljiti zatrjevane kršitve. Tožnica je pritožbo vložila, torej je imela možnost obravnavanja pred sodiščem druge stopnje. Kolikor pa se ne strinja z materialno pravno presojo sodišča, lahko to v reviziji uveljavlja v okviru zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Enako velja tudi glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba se opredeli do pritožbenih navedb tožnice tako glede pravočasnosti odpovedi kot glede dokazanosti odpovednega razloga. Sodba zato nima zatrjevanih formalnih pomanjkljivosti. Kolikor se tožnica ne strinja z materialno pravno presojo sodišča, lahko to v reviziji uveljavlja v okviru zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava, nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno pa ni dovoljen revizijski razlog.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Pri materialno pravni presoji je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Iz teh dejanskih ugotovitev pa ne izhaja, da bi bil poslovni razlog sprememba nagrajevanja, ki se je pričela v oktobru 2009. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožena stranka poleg tega izvedla tudi reorganizacijo v tem, da je ukinjala in združevala opravila in delo posameznih delovnih mest. Na podlagi teh sprememb kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni šlo za ukinjanje oziroma nepotrebnost posameznih opravil, temveč za drugačen način opravljanja istega dela. Ne več na več posamičnih delovnih mestih, temveč za združevanje opravil, ki so se prej opravljala na samostojnih delovnih mestih na samo enem delovnem mestu, za katerega se zahtevajo enaki pogoji. Logična posledica tako spremenjene organizacije pa je, da so se še naprej opravljala enaka dela in v postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi se kakšno delo prenehalo opravljati ali da bi bilo zaradi spremenjene organizacije nepotrebno delo kakšnega delavca.

11. V takem primeru, kot je obravnavani, je sprememba organizacijskega predpisa odločilnega pomena tudi za presojo pravočasnosti odpovedi. Dokler traja postopek spreminjanja akta, ki vključuje tudi sodelovanje sindikata oziroma predstavnikov delavcev, še ni mogoče govoriti, da je že nastal organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil ustrezen akt sprejet 22. 4. 2010, je odpoved, podana 11. 5. 2010 nedvomno pravočasna. Pa tudi če bi šteli, da je poslovni razlog nastal že 5. 1. 2010, ko so bili zaposleni seznanjeni s predvidenim spremembami, bi bila odpoved pravočasna.

12. V zvezi z zatrjevano navideznostjo spremembe sistemizacije pomenijo revizijske navedbe zgolj in samo nestrinjanje tožnice z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Sodišči česa takega nista ugotovili in posebej tudi ne, da bi tožena stranka sistemizacijo spreminjala zgolj zato, ker nekateri delavci niso podpisali pogodb o zaposlitvi z nižjo plačo. 13. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Izrek o stroških je v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.