Jedro

V konkretnem primeru so bila spoštovana pravila o zaščiteni kmetiji, saj je pokojni oče s sklenitvijo prve pogodbe o preužitku vzpostavil solastninski delež na zaščiteni kmetiji v korist svojega sina tako, da je zaščitena kmetija še naprej izpolnjevala pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev, kar je izrecno dopuščal 18. člen ZKZ. Skladno z določilom 19. člena odobritev upravne enote za takšen posel ni potrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je v izpodbijani III. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pogodbi o preužitku z dne 26. 1. 2007 in 27. 2. 2008 nični, posledično je zavrnilo tudi zahtevek na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V V. točki je zavrnilo drugi podredni zahtevek: na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice pri novo nastali parceli, ki predstavlja novo hišo na naslovu D., garažo poleg stare hiše, staro hišo D. in gospodarsko poslopje, skupaj s pripadajočo gradbeno parcelo, kar vse stoji sedaj na parc. št. 673 in delu parc. št. 666/1, k.o. x, do ½, v korist A. P., kot tudi zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na pastirskem bivaku. V VI. točki izreka je zavrnjen tretji podredni zahtevek na plačilo zneska 200.000,00 EUR s pripadki iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino. Posledično je bilo tožeči stranki naloženo, da toženi povrne njene stroške pravdnega postopka (VII.).

2. Odločitev sodišča v III., V., VI. in VII. točki s pritožbo izpodbija tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, in podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da so zaključki sodišča brez podlage v izvedenih dokazih, ker ni upoštevalo izpovedb prič, ki jih je predlagal tožnik. Več prič je potrdilo, da je bila po smrti matere kmetija obljubljena njemu in da je zato od leta 1994 večino svojega časa in razpoložljivih finančnih sredstev vložil v kmetijo. Predmet pogodbe o preužitku so bile tudi premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin. Razlogovanje sodišča, da niso predmet spornih pogodb, je napačno. Ker sodišče ni pravočasno zaslišalo pok. A. P., kljub temu, da je tožeča stranka vložila predlog za zavarovanje dokazov, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaradi nerazumno dolgega odlašanja sodišča prve stopnje pokojni umrl. Pogodba o preužitku z dne 27. 12. 2006 ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, zato ni veljavna. Upravna enota tudi ni izdala odločbe o odobritvi pravnega posla. Pogodba o preužitku z dne 27. 2. 2008 je nična, ker je razlog za sklenitev druge pogodbe prikrajšati tožnika za dedovanje. Tožnik s sklenitvijo druge pogodbe ni prevzel nobenih novih obveznosti (odsotnost aleatornosti). V zvezi z drugim podrednim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine pritožnik navaja, da je z materialom in svojim delom prispeval h gradnji nove hiše, garaže, obnovil je tudi staro hišo. Ta dela bi moralo sodišče obravnavati kot dogovor o skupni gradnji, ki predstavlja pridobitev solastninske pravice s pravnim poslom in utemeljuje tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker v zvezi s to pravno podlago sodišče tožbenega zahtevka ni presojalo, je dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče ni presojalo utemeljenosti drugega podrednega zahtevka v delu, ki se nanaša na pastirski bivak, na podlagi določil o gradnji na tujem svetu, zato je dejansko stanje tudi v tej smeri ostalo nepopolno ugotovljeno. V zvezi z zavrnitvijo tretjega podrednega zahtevka na plačilo 200.000,00 EUR s pripadki vztraja, da je vlaganja v nepremičnine izkazal v dolgem časovnem obdobju, ko je kmetijo tudi vodil. Neživljenjske so zahteve sodišča, da bi moral tožnik konkretno navesti, kakšne zneske je prispeval iz svojih osebnih sredstev, saj je dokazni postopek pokazal, da je tožnik upravljal s sredstvi iz kmetije, kot tudi s svojim lastnim osebnim dohodkom, in ta sredstva nikoli niso bila ločena. Zahtevek iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino ni zastaral. Do trenutka, ko je izvedel, da je oče kmetijo prepisal na brata, ni imel nobenega razloga, da bi zoper njega sprožil zahtevek na vračilo vlaganj v tujo nepremičnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

Ničnost preužitkarskih pogodb z dne 26. 1. 2007 in 27. 2. 2008 (primarni tožbeni zahtevek)

4. Predmet pritožbenega izpodbijanja je zavrnjen primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dveh pogodb o preužitku. Značilnost pogodbe o preužitku je, da se z njo lastnik (preužitkar) zavezuje, da bo na novega lastnika (prevzemnika) prenesel lastninsko pravico na stvareh (564. člen OZ). Novi lastnik (prevzemnik) pa se zavezuje, da bo preužitkarju nudil določene dajatve in storitve. Bistvena značilnost preužitkarske pogodbe je torej v obstoju nasprotne dajatve ali storitve. Če te sploh ni, o preužitkarski pogodbi ne more biti govora. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je pokojni oče pravdnih strank s tožencem sklenil pogodbo o preužitku, ker si je želel zagotoviti mirno in varno starost ter zagotoviti pogoje za delovanje zaščitene kmetije kot celote, pri sinu, s katerim ni bil v konfliktnih odnosih. Pritožbeni preizkus pokaže, da je vsebina izpovedi posameznih prič in strank zajeta v razlogih sodbe tako, kot so priče izpovedale, in da pritožba ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotuje zgolj pavšalno in zato neutemeljeno. Sodišče je upoštevalo izpovedbe vseh zaslišanih prič in strank in jih tudi ustrezno ocenilo, pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

5. Nepravilnosti pri sklepanju pogodbe o preužitku, ki jih želi prikazati pritožba, ni. Po 47. členu Zakona o notariatu mora biti pogodba o preužitku sklenjena v obliki notarskega zapisa in tako sta pogodbi tudi bili sklenjeni. Nepomembno je, kdo in v kakšni obliki je predhodno pripravil osnutek, na podlagi katerega je bila nato izdelana prva pogodba v obliki notarske listine. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da v konkretnem primeru niso bila spoštovana pravila o zaščiteni kmetiji in nekritično prezre, da je pokojni oče s sklenitvijo prve pogodbe o preužitku vzpostavil solastninski delež na zaščiteni kmetiji v korist svojega sina tako, da je zaščitena kmetija še naprej izpolnjevala pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev, kar je izrecno dopuščal 18. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ). Skladno z določilom 19. člena odobritev upravne enote za takšen posel ni potrebna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pogodbi nista nemoralni niti nični iz katerega drugega razloga. Ničnost je le skrajna pravna sankcija, pogodbo pa je v skladu z načelom pacta sunt servanda potrebno vzdržati v veljavi, če je to le mogoče. Izvedeni dokazi ne dajejo podlage, da podpisnika pogodb ne bi podpisala, če ne bi imela namena izigrati tožnika. Izvedeni dokazi kažejo, da je pokojni zasledoval povsem legitimen cilj: preživeti starost brez posebnih pretresov in poskrbeti za delovanje zaščitene kmetije, takšno ravnanje pa ni v nasprotju z moralnimi načeli, niti ne daje podlage za zaključek, da sta prva ali druga pogodba le navidezni, ker bi pogodbenika želela le vzbuditi vtis, da je sklenjena pogodba le navzven.

7. Izvedeni dokazi kažejo, da je bil odnos tožnika s pokojnim očetom skrhan do te mere, da sta med seboj tudi fizično obračunavala. Tožnik je kmetijo vodil samovoljno. Živino je prepisal na svoje ime in razpolagal z dohodki kmetije, ki so bili rezultat skupnega dela vseh družinskih članov, v največji meri predvsem očeta. Pokojni se je glede na svojo starost očitno zavedal potrebe po negi in pomoči, zato je najprej sklenil pogodbo o preužitku, s katero je na toženca prenesel eno polovico nepremičnin, ker zaradi slabih izkušenj s tožnikom od njega ustrezne skrbi in odnosa v starosti ni mogel pričakovati. Naknadno je sklenil enako pogodbo še za drugo polovico kmetije, da bi ohranil delovanje in celovitost zaščitene kmetije. Ta nagib ni nemoralen, zato zaradi tega druga pogodba, kljub pomanjkanju aleatornosti, ni nična. Skladno z določilom 9. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev bi bil namreč toženi kot solastnik ½ zaščitene kmetije tisti, ki bi podedoval tudi drugo polovico. Ima pa pritožnik prav, da bi bilo zaradi pomanjkanja aleatornosti vsebino druge pogodbe mogoče presojati kot izročilno ali darilno pogodbo, kjer bi prišli v poštev tudi dednopravni učinki pogodbe z uporabo določil o prikrajšanju nujnega deleža, vendar zahtevka v tej smeri ni postavil, zato te potrebe ni bilo.

8. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti ni relevantno, ali so bila predmet pogodbe o preužitku poleg nepremičnin tudi premičnine. Sodišče zaradi nerealizacije predloga za zavarovanje dokaza z zaslišanjem pokojnega očeta tudi ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zaslišanje pravdnih strank v smislu določila 257. člena ZPP, kar je v predlogu za zavarovanje dokaza predlagala tožeča stranka, je potrebno ločiti od obojestranskega zaslišanja (načelo kontradiktornosti 5. člen ZPP), ki je sestavni del pravice do izjave v postopku (22. člen Ustave RS). Zaslišanje očeta pravdnih strank je bilo predlagano kot dokazno sredstvo in ni bilo povezano z njegovo pravico kot stranke, da se izjavi o pravnih in dejanskih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke (dokler je bil stranka postopka). Načelo kontradiktornosti zaradi nerealizacije predloga za zavarovanje dokazov z zaslišanjem očeta obeh pravdnih strank (dokler je bil še živ) ni bilo kršeno.

9. Ker tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pravnih poslov, ki so bili podlaga za vpis lastninske pravice toženca v zemljiško knjigo ni utemeljen, posledično ni utemeljen zahtevek na neveljavnost vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice in ugotovitev lastninske pravice na pastirskem bivaku (drugi podredni zahtevek)

10. Drugemu podrednemu zahtevku na izstavitev listine za vpis lastninske pravice na tožnika pri novo nastali parceli z novo hišo na naslovu D., z garažo poleg stare hiše, staro hišo D. in gospodarskim poslopjem, s pripadajočo gradbeno parcelo, sodišče ni ugodilo, ker tožnik med postopkom ni izkazal zavezovalnega pravnega posla, iz katerega bi takšna njegova pravica izvirala.

11. Pritožbene navedbe, da sodišče tožbenega zahtevka ni obravnavalo kot dogovora o skupni gradnji, so protispisne. Da tožnik takšnega dogovora ni zatrjeval in še manj izkazal, sledi iz 45. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, ne samo dejansko, ampak tudi pravno komponento pojma „skupna gradnja“. Vprašanje obstoja dogovora o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje je dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje ga je rešilo z ugotovitvijo, da takšnega dogovora med tožnikom in pokojnim očetom ni bilo in da ga pravzaprav tožnik ni zatrjeval in še manj dokazal. Izpovedba tožnika, zaslišanega na glavni obravnavi, da je pričakoval, da mu bo oče prepustil kmetijo v last, ker je to obljubil, ne daje podlage za sklepanje, da je to dogovor o stvarnopravnih posledicah skupne gradnje. Ugotovljeno je bilo celo nasprotno, da tožnik ni niti zatrjeval obstoja pravnoposlovne volje, ki bi lahko predstavljala podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji (33. člen ZTLR). Ob odsotnosti zavezovalnega pravnega posla (dogovora o skupni gradnji) tožnik tudi ne more zahtevati oprave razpolagalnega pravnega posla (izstavitve zemljiškoknjižne listine). Zgolj dejstvo, da je tožnik vlagal svoja sredstva in delo v nepremičnine očeta, ne pripelje do spremembe solastniškega deleža v korist vlagatelja.

12. Odločitve sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na pastirskem bivaku zavrne, ker pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni, pritožba ne izpodbija. Navaja pa, da bi moralo sodišče utemeljenost tega zahtevka presojati tudi na podlagi določil o gradnji na tujem svetu. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da iz ugotovljenih dejstev izhaja pridobitev lastninske pravice na podlagi določil o gradnji na tujem svetu, je materialnopravno zmoten. Določbe o gradnji na tujem zemljišču pridejo v poštev samo takrat, kadar gre za gradnjo na tujem zemljišču brez pravne podlage, brez soglasja lastnika zemljišča, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo, kar je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje v 51. točki obrazložitve. Celo več, tožnik je izpovedal, da je imel soglasje očeta za postavitev novega lesenega bivaka, saj je vedel, da ga postavlja na očetovem zemljišču. Popolna obnova pastirskega bivaka tudi ne pomeni novega objekta, saj ne gre za spremenjeno identiteto zgradbe, ampak le za izboljšanje bivalnih razmer. Takšen poseg pa nima pravnih učinkov v zvezi s 26. členom ZTLR.

O neupravičeni obogatitvi (tretji podrejeni zahtevek)

13. Tožnik tretjega podrejenega zahtevka ni opredelil kot terjatev proti zapuščini. Pravni temelj tožbenega zahtevka glede na ponujeno trditveno podlago je tako lahko le obligacijsko pravni, in sicer neupravičena obogatitev. Takšen zahtevek je lahko utemeljen le, če stranka dokaže prikrajšanje na svoji in obogatitev na nasprotni strani. Vrednost svojih vlaganj je tožnik opredelil v višini 200.000,00 EUR, kar naj bi predstavljalo v razmerju do vrednosti celotne kmetije eno polovico. V 57. točki obrazložitve je sodišče povzelo vlaganja v nepremičnine, ki jih je v trditveni podlagi opredelil tožnik. V pritožbenem postopku ni sporno, da je tožnik po letu 1994 (po smrti matere) v celoti sam razpolagal s prihodki od kmetije (prodaja mleka, subvencije) in da so na kmetiji delali oče, bratova družina in sestra. Pritožnik nikoli ni poskušal opredeliti, koliko lastnih sredstev je vložil v razvoj kmetije, niti koliko ur tedensko ali mesečno lastnega dela. Zato, ob upoštevanju dejstva, da so na kmetiji delali vsi družinski člani in da je tožnik razpolagal z dohodki celotnega kmetijskega gospodarstva, ni mogoče ugotoviti, za koliko naj bi bila tožena stranka obogatena na račun tožnika. Ker tožbeni zahtevek že zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne more biti utemeljen, se do vprašanja zastaranja tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo.

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).