Jedro

Nosilni argument pravne presoje nižjih sodišč je, da ni mogoče ugotoviti zatrjevane obogatitve toženca oziroma prikrajšanja tožnika, saj so zaslužek kmetijskega gospodarstva soustvarjali vsi skupaj. Kolikor pa se tožnikova vlaganja imela za posledico povečanje vrednosti kmetije, so se pobotala s koristmi, ki jih je imel od kmetije. Omenjena presoja je dejanske in pravne narave - vendar pa je pravna presoja vezana na dokazno oceno, ki je na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati. Ker nista izkazana ne prikrajšanje tožnika ne obogatitev toženca, je, upoštevaje ustaljeno načelo sodne prakse v zvezi z reparacijskimi zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve, po katerem lahko prikrajšani zahteva le vračilo tistega, za kar je okoriščeni obogaten brez pravne podlage, materialnopravno pravilen sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek, prvi in drugi podredni tožbeni zahtevek zavrže. II. Sicer se revizija (glede tretjega podrednega zahtevka za plačilo 200.000,00 EUR) zavrne.

III. Tožnik mora tožencu v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti 2.940,20 EUR revizijskih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 3. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta pogodbi o preužitku z dne 26. 1. 2007 in 27. 2. 2008 nični, posledično je zavrnilo tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V 4. točki je zavrnilo prvi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o preužitku z dne 27. 2. 2008, posledično je zavrnilo tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. V 5. točki je zavrnilo drugi podredni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice pri novo nastali parceli - novi hiši na naslovu D., z garažo, staro hišo in gospodarskim poslopjem, kar vse stoji na parc. št. 673 in delu parc. št. 666/1 k. o. ..., do 1/2 v korist tožnika; in zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na pastirskem bivaku parc. št. 656 k. o. .... V 6. točki je zavrnilo tretji podredni zahtevek za plačilo 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2008 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških. Denarni tožbeni zahtevek je zavrnilo z utemeljitvijo, da 1) je terjatev delno zastarana (v delu, v katerem so bila vlaganja izvršena več kot pet let pred vložitvijo tožbe in uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika; 2) v nezastaranem delu tožnik ni izkazal svojega osebnega finančnega prispevka oziroma vlaganj; 3) poleg tega je imel od bivanja na kmetij določene koristi; in 4) zaslužek od kmetije so ustvarjali skupaj člani širše družinske skupnosti.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. K razlogom sodišča prve stopnje je dodalo, da ni mogoče ugotoviti, koliko je toženec obogaten na račun tožnika.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč oziroma le sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje. Opozarja na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ki ni odločilo o tožnikovem predlogu za zavarovanje dokaza z zaslišanjem A.A. st., niti ni obrazložilo razlogov, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Vztraja pri ničnosti pogodb z dne 26. 1. 2007 in 27. 2. 2008. Prva pogodba je bila sklenjena pod odložnim pogojem, ki se nikoli ni izpolnil, obe pogodbi pa sta nični, ker sta bili fiktivni, sklenjeni zato, da bi se tožnika prikrajšalo za njegove pravice. Druga pogodba je nična tudi zaradi odsotnosti elementa aleatornosti in očitne nesorazmernosti med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo obstoj dogovora o skupni gradnji, ki je pomenil zavezovalni pravni posel, iz katerega izvira tožnikova pravica, da zahteva izstavitev listine za vpis lastninske pravice pri spornih nepremičninah. Ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da iz tožbenih navedb ne bi bilo mogoče ugotoviti, za koliko je bil toženec na račun tožnika obogaten. Tožnik je navedel, da ni imel ločenih denarnih sredstev, pridobljenih s kmetovanjem, in sredstev, ki jih je pridobil iz delovnega razmerja, kar je povsem življenjsko. Tako sredstva iz kmetije kot lastna sredstva iz zaposlitve je vlagal v stroje, živali in nepremičnine. Sklep sodišča, češ da tožnik ni izkazal višine v obnovo nepremičnin vloženih lastnih sredstev, je neživljenjski in neutemeljen, saj ne upošteva dolgega časovnega obdobja, ko je tožnik vodil in vlagal v kmetijo, ter življenjske prepletenosti njegovega dela na kmetiji in v službi. Tožnik je povsem določno zatrjeval, da je bila vrednost njegovih vlaganj 200.000,00 EUR, pri čemer je v dokaz svojih navedb med drugim predlagal tudi ustreznega izvedenca. Sodišče zahteva preveč, ko zaključuje, da bi moral tožnik konkretno navesti, katere zneske in za kakšne namene je prispeval iz svojih osebnih sredstev.

4. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne in priglaša stroške.

5. Revizija v delu, ki se nanaša na nedenarne tožbene zahtevke (primarni ter prvi in drugi podredni tožbeni zahtevek) ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

O zavrženju revizije

6. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Tožnik z revizijo izpodbija: primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodb o preužitku z dne 26. 1. 2007 in 27. 2. 2008, katerega vrednost spornega predmeta je označil z 21.000,00 EUR; prvi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o preužitku z dne 27. 2. 2008, katerega vrednost spornega predmeta je označil z 21.000,00 EUR; in drugi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na pastirskem bivaku, katerega vrednost spornega predmeta je označil z 21.000,00 EUR. Nobena od navedenih vrednosti spornega predmeta ne dosega revizijskega praga, seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov na podlagi petega odstavka 367. člena ZPP pa ne pride v poštev, saj tožnik v zvezi s posameznimi zahtevki izpostavlja različna pravna vprašanja, posamezni zahtevki pa tudi niso med seboj tako povezani, da bi bila odločitev o enem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku.

7. Tožnik z drugim podrednim tožbenim zahtevkom zahteva tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na novo nastali parceli, na kateri stoji hiša D. s pripadajočimi objekti, vrednosti spornega predmeta pa ni označil. Nenavedba vrednosti spornega predmeta ima po ustaljeni sodni praksi za posledico, da tožnik nima pravice do revizije.

8. Vrhovno sodišče je revizijo v nedovoljenem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O zavrnitvi revizije

9. Predmet spora je nerešeno premoženjsko razmerje med bratoma in njunim pokojnim očetom, ki so skupaj z drugimi člani širše družinske skupnosti soustvarjali dohodek na zaščiteni kmetiji D. in skrbeli za njen razvoj. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik po smrti matere v letu 1994, ki je imela do tedaj vodilno vlogo na kmetiji, v celoti sam razpolagal z dohodki kmetije od prodaje mleka in subvencij ter s sredstvi na računu pokojnega očeta, na katerega se je nakazovala tudi pokojnikova pokojnina. Po materini smrti se je poslovanje kmetije nadaljevalo tako, da je tožnik prevzel skrb glede financ in vodenja, nadaljeval je tudi s fizičnim delom (do leta 2005 je bil tudi redno zaposlen), pri čemer pa je glavnino teh del do smrti opravljal oče. Tožnik ni izkazal, da je za vlaganja v nepremičnine prispeval svoja osebna sredstva in za kakšna konkretna vlaganja je sredstva porabil niti iz čigavih sredstev je plačeval stroške oziroma odplačeval posojila. Če je poravnaval stroške, to še ne pomeni, da je šlo za njegov denar. Od kmetije je imel korist v obliki brezplačnega bivanja in hrane.

10. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu za zavarovanje dokaza z zaslišanjem pokojnega A.A. st., pri čemer tudi ni navedlo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, ni podana. Tožnik je predlog podal 20. 4. 2011 in nato še dvakrat urgiral (19. 8. 2011 in 9. 9. 2011), naj sodišče odloči o predlogu. Sodišče prve stopnje o predlogu za zavarovanje dokaza res ni odločilo, vendar pa je 22. 11. 2011 razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, na katerega je vabilo (z vabilom na zaslišanje) tudi tedanjega prvega toženca. Njegov pooblaščenec je njegov izostanek opravičil zaradi bolezni. Na tem naroku je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se dopusti dokaz z zaslišanjem A.A. st., in zaradi zaslišanja strank narok preložilo na 8. 3. 2012. Dotedanji prvi toženec je med narokoma umrl, kar je očitno utemeljen razlog, zakaj ga sodišče v nadaljevanju postopka ni moglo zaslišati.

11. Nosilni argument pravne presoje nižjih sodišč je, da ni mogoče ugotoviti zatrjevane obogatitve toženca oziroma prikrajšanja tožnika, saj so zaslužek kmetijskega gospodarstva soustvarjali vsi skupaj. Kolikor pa se tožnikova vlaganja imela za posledico povečanje vrednosti kmetije, so se pobotala s koristmi, ki jih je imel od kmetije. Omenjena presoja je dejanske in pravne narave - vendar pa je pravna presoja vezana na dokazno oceno, ki je na revizijski stopnji ni dovoljeno izpodbijati. Ker nista izkazana ne prikrajšanje tožnika ne obogatitev toženca, je, upoštevaje ustaljeno načelo sodne prakse v zvezi z reparacijskimi zahtevki iz naslova neupravičene obogatitve, po katerem lahko prikrajšani zahteva le vračilo tistega, za kar je okoriščeni obogaten brez pravne podlage, materialnopravno pravilen sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Vrhovno sodišče je zato tožnikovo revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je z revizijo propadel, zato mora tožencu v skladu z načelom uspeha povrniti njegove stroške za odgovor na revizijo, ki znašajo 2.940,20 EUR (nagrada za postopek in materialni stroški, povečano za 22 % DDV).