Jedro

S tem, ko je tožnica pomagala pri selitvi na drugo lokacijo, stvari ni „vzela“, še manj z namenom, da si jih prilasti. Prav tako ni jasno, katero svojo pravico naj bi si vzela s tem, ko je na drugo lokacijo odnesla „osnovna sredstva“, ki niso bila last tožene stranke. Edino, kar bi ji bilo mogoče očitati že zaradi lojalnosti do delodajalca je, da ga o selitvi ni obvestila, vendar pa njeno ravnanje nima znakov nobenega kaznivega dejanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2006 in naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača razliko v plači za avgust in september 2006 ter plače za obdobje od oktobra 2006 do vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 1. 2003, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega neto zneska zapadle plače od osmega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ji od bruto razlik obračunati pripadajoče davke in prispevke ter ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jo pozvati nazaj na delo. Ugotovilo je, da tožnici ni mogoče očitati kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je ravnala v skladu z navodili predpostavljenega A. G.. Kot sekretarka regijske organizacije je smela ravnati skladno z navodili predsednika regijske organizacije, ki je odredil selitev sedeža na drug naslov. Zato njeno sodelovanje pri odnašanju opreme oziroma premičnin iz pisarn na naslovu D. 4, L., nima znakov kaznivega dejanja velike tatvine, prav tako pa tudi ne znakov kakega drugega kaznivega dejanja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da „nepooblaščen vstop v prostore regijske organizacije in s pomočjo še dveh pomočnikov odpeljana osnovna sredstva regijske organizacije neznano kam“ ne predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožena stranka zaradi „vseh razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka ter drugem odstavku 370. člena“ Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). V reviziji obširno povzema pritožbene navedbe, ki za odločitev o reviziji niso relevantne, v zvezi z revizijskimi razlogi pa navaja, da sodišče pri presoji ni upoštevalo statuta tožene stranke, ki zavezuje vse člane in predvsem zaposlene. V njem so določene pravice in obveznosti, torej gre za materialni predpis, ki ga sodišče ni upoštevalo. Prav tako ni pravilno uporabljen institut suspenza, saj v tem primeru ne gre niti za suspenz po „starem ZDR“, niti za prepoved opravljanja dela po novem ZDR, temveč za suspenz iz politične funkcije po 48. členu statuta. Tožnici je bil ukrep prepovedi opravljanja dela izrečen šele kasneje. Nepravilno je stališče sodišča prve in druge stopnje, da lahko delavec v delovnem razmerju in po vrhu funkcionar, ki ga vežejo pravila organizacije, tej organizaciji mimo sklepov organov organizacije povzroča škodo. Tožnica in A. G. sta bila dobro seznanjena s suspenzom in tožnica z dnem izreka ne bi smela opravljati skorajda nikakršnega dodatnega dela več, kar je dobro vedela, pač pa je bila dolžna prihajati na delo in opravljati „zgolj administrativna dela“, ki sodijo v njen delokrog in to šele po tem, ko bi se vrnila z dopusta. Da sta oba vedela za suspenz, dokazuje na dan izrečenega suspenza 21. 7. 2009 dano pooblastilo odvetniku, ki je ugovor vložil 25. 7. 2006. Tekom postopka je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki glede na potek spornega ravnanja ni več mogoče, kar bi moralo sodišče upoštevati in uporabiti določbo drugega odstavka 118. člena ZDR. Sodišče je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti dokaza glede vročitve suspenza A. G. in dokaza z zaslišanjem priče B. F. (kršitev v zvezi z 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni vpogledalo tudi v sklep Okrožnega državnega tožilstva Kt (0) 4818/06-HD/sd z dne 16. 11. 2006. Sodišče je sledilo samo dokazom tožeče stranke, dokazov tožene pa ni upoštevalo, zato je sodba nerazumljiva, sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusiti. Kršeno je tudi načelo kontradiktornosti, prav tako iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, konkretno B. F.. Revizija predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo ponavlja dosedanje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje, sicer pa predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

8. Z navedbo, da je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče sledilo le izjavam tožnice, ni pa upoštevalo dokazov tožene stranke, revizija v resnici graja ugotovljeno dejansko stanje, to pa je nedovoljen revizijski razlog. Zakaj naj bi neizvedba predlaganih dokazov, konkretno dokazovanje z vročanjem suspenza A. G. in zaslišanje priče B. F. ter vpogled v sklep Okrožnega državnega tožilstva z dne 16. 11. 2007, predstavljala bistveno kršitev, ki jo očita sodišču druge stopnje, revizija ne pojasni. Le pavšalno se sklicuje na 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti revizijski razlogi v njej izrecno navedeni in tudi konkretizirani, to pa pomeni, da je ob očitku kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP treba pojasniti vsaj to, na katere dejanske ugotovitve je vplivala zatrjevana kršitev, ob očitku kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa, v katerem delu in zakaj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Po prvem odstavku 213. člena ZPP dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Po pooblastilu iz drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče izvede le tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je za popolno ugotovitev dejanskega stanja, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, izvedlo vse potrebne dokaze, obrazložilo pa je tudi, da je druge dokazne predloge zavrnilo, ker niso bili potrebni (stran 3 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Očitek kršitve „po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 340. členom ZPP“ pa je nerazumljiv. V zvezi s tem očitkom revizija navaja, da sodišče ni upoštevalo oziroma ni pravilno upoštevalo določil statuta. Če je to res, gre za zmotno uporabo materialnega prava in ne za opisano kršitev določb pravdnega postopka.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je preizkusilo in sprejelo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici očitala, da je dne 25. 7. 2006 nepooblaščeno vstopila v prostore regijske organizacije in s pomočjo še dveh pomočnikov odpeljala osnovna sredstva regijske organizacije neznano kam. Pred tem je tožena stranka dne 21. 7. 2006 izdala sklep o suspenzu tožnice in predsednika regijske organizacije A. G.. Tožnici je bil sklep vročen 29. 7. 2006. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko, delala pa je kot sekretarka regijske organizacije X. Ljubljane in okolice, ki je druga pravna oseba. Predsednik regijske organizacije A. G. je z odredbo z dne 21. 7. 2006 odredil selitev sedeža regijske organizacije z D. 4, L. na lokacijo T. 13, L.. Selitev sta izvedla 25. 7. 2006. Stvari, ki sta jih z A. G. preselila, so bile last regijske organizacije.

11. Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Po tej določbi delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta krši pogodbeno ali drugo obveznost delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni navedla, znake katerega kaznivega dejanja naj bi imelo tožničino ravnanje, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ji je očitala veliko tatvino oziroma v pritožbi samovoljnost. 12. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da v tožničinem ravnanju ni znakov nobenega kaznivega dejanja. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana, ker naj bi nepooblaščeno vstopila v prostore regijske organizacije in s pomočjo še dveh pomočnikov odpeljala osnovna sredstva regijske organizacije neznano kam. Povzročitev škode se ji ni očitala, zato so revizijske navedbe v zvezi s tem neupoštevne. Njen vstop v prostore regijske organizacije dne 25. 7. 2006 ni bil nepooblaščen, saj je vstopila v prostore svoje pisarne oziroma v prostore, v katerih je bila zaposlena. Tožena stranka jo je sicer s sklepom z dne 21. 7. 2006 suspendirala, vendar ji je bil ta sklep vročen šele 29. 7. 2006. Ne glede na to, da je sodišče druge stopnje suspenz razlagalo napačno (iz sklepa jasno izhaja, da gre za suspenz s funkcije v smislu 48. člena Statuta in ne za prepoved opravljanja dela v smislu drugega odstavka 111. člena ZDR), je bistveno to, da sklep, preden je bil tožnici vročen, ni mogel učinkovati. Sicer pa tožena stranka v reviziji sama poudarja, da so bile tožnici s suspenzom odvzete le politične funkcije, na delo pa je bila dolžna prihajati in opravljati administrativna dela s svojega delokroga. Vse to pa pomeni, da njen vstop v prostore, v katerih je bila zaposlena, dne 25. 7. 2006 ni bil nepooblaščen.

13. Med strankama ni sporno, da je tožnica iz prostorov regijske organizacije na D. 4 skupaj z A. G. odnesla „osnovna sredstva“ zaradi preselitve na drugo lokacijo. Kaj je dejansko odnesla, iz sodb nižjih sodišč ne izhaja (in tudi tožena stranka tega ni navedla), ugotovljeno pa je, da je bilo vse last regijske organizacije. Tožena stranka je v ravnanju tožnice videla znake kaznivega dejanja tatvine oziroma velike tatvine, kar je navedla po tem, ko jo je sodišče prve stopnje k temu izrecno pozvalo. Kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ stori, kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnica stvari ni vzela toženi stranki, saj so bile last regijske organizacije. S tem, ko je pomagala pri selitvi na drugo lokacijo, stvari ni „vzela“, še manj z namenom, da si jih prilasti. Znakov tega kaznivega dejanja ne bi imelo njeno ravnanje niti v primeru, če bi se za selitev odločila samovoljno, brez odredbe A. G.. Posledično tudi niso podani znaki kaznivega dejanja velike tatvine, ki naj bi bila storjena zato, ker je tatvino storilo dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle (2. točka prvega odstavka 212. člena KZ). Ravnanje tudi nima znakov kaznivega dejanja samovoljnosti, ki jo po prvem odstavku 313. člena KZ stori, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre. S tem, ko je tožnica sodelovala pri selitvi in na drugo lokacijo odnesla „osnovna sredstva“, ki niso bila last tožene stranke, ni jasno, katero svojo pravico naj bi si s tem vzela. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, katerega znake naj bi imela delavcu očitana kršitev in tudi, da delodajalec ni dolžan navesti kaznivega dejanja (člena KZ), katerega znake ima očitano ravnanje. Dolžan pa je opisati ravnanje in znake, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali ustrezajo definiciji katerega od kaznivih dejanj. Na podlagi ravnanj, ki so bila ugotovljena, je presoja sodišča druge stopnje, da kršitev nima znakov kaznivega dejanja samovoljnosti, pravilna. Glede na ugotovljeno je edino, kar bi bilo mogoče tožnici že zaradi lojalnosti do delodajalca očitati, da tožene stranke o selitvi ni obvestila, vendar pa kot že rečeno, njeno ravnanje nima znakov nobenega kaznivega dejanja.

14. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z drugim odstavkom 118. člena ZDR. Po tej določbi lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca. Revizija neutemeljeno zatrjuje, da glede na ugotovljen dejanski stan nedvomno obstajajo okoliščine, iz katerih izhaja, da nadaljnje sodelovanje pravdnih strank ni več mogoče. Sodišče prve stopnje namreč dejanskega stanja v tej smeri sploh ni ugotavljalo, saj tožena stranka razveze pogodbe o zaposlitvi ni predlagala. V odgovoru na tožbo je sicer navedla naslednje: „dejstva pa kažejo na to, da tožena stranka ne more več sodelovati s tožečo stranko, saj je med njima tudi zaradi tega porušeno zaupanje in s tem ni mogoče pričakovati zaupanja vredno sodelovanje in ohraniti delovnega razmerja, kar potrjuje tudi ustanovitev konkurenčnega sindikata“, vendar pa iz te navedbe ni mogoče sklepati, da gre za predlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR. V kontekstu, v katerem je podana, je navedbo mogoče razumeti kot utemeljitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (predvsem pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR).

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.