Jedro

Glede na to, da prepoved opravljanja dela učinkuje šele od osebne vročitve delavcu dalje, je lahko tožnica, dokler je ni prejela, opravljala svoje delo. Ker je pri tem ravnala po navodilih in v okviru svojih delovnih nalog, njeno ravnanje ni imelo znakov kaznivega dejanja samovolje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2006 nezakonita in jo je razveljavilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači za mesec avgust in september 2006 ter plačo za obdobje od oktobra 2006 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki v skladu s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama 6. 1. 2003 skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečnega neto zneska plače od 8. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo. Od obračunanih bruto razlik v plači ali plač je dolžna tožena stranka plačati pripadajoče davke in prispevke, v osmih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati v delovno knjižico in jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto sekretarke regijske organizacije S. ter vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 1. 2003, v osmih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.351,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku paricijskega roka po tej sodbi dalje do plačila pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Podredno pa tožena stranka predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se je sodišče postavilo na stran tožeče stranke in verjelo v njeno izpoved in izpoved priče A.G., v katerega verodostojnost tožena stranka dvomi že od vsega začetka. Sodišče se najprej ukvarja s kvalifikacijo kaznivega dejanja. Dejstvo, da je bila kazenska ovadba zavržena, ker so bile podane okoliščine, ki izključujejo pregon, ker se kaznivo dejanje preganja le na zasebno tožbo, še ne pomeni, da niso bili podani znaki kaznivega dejanja samovolje po 1. odstavku 313. člena KZ. Sodišče sploh ni ugotavljalo obstoja vseh znakov kaznivega dejanja. Toženi stranki sodišče očita, da je trdila, da gre za znake kaznivega dejanja velike tatvine. Dejstvo je, da je napačno kvalifikacijo kaznivega dejanja tožena stranka podala že 12. 10. 2006, pravilna kvalifikacija kaznivega dejanja kot dejanja samovolje pa je bila posredovana toženi stranki s strani Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani s sklepom z dne 16. 11. 2006, to je več kot mesec dni kasneje. Tožena stranka ni kvalificirana, da bi pravilno lahko opredelila kaznivo dejanje, da pa je šlo za kaznivo dejanje, izhaja iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Poudarja, da ni potrebno, da je kazenski postopek uveden ali celo končan, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Bistveno je, da je tožnica skupaj z A.G. kljub temu, da je bila v suspenz, tako kot A.G. in na dopustu, vstopila v prostore R. in odpeljala osnovna sredstva regijske organizacije neznano kam. Sodišče je spregledalo dejstva, da se je sedež R. niti pred tem dejanjem niti po tem dejanju ni prenesel s sklepom oziroma dejansko na novo lokacijo (...). V dani situaciji sta tožnica in njen nadrejeni priča A.G. že v suspenzu z odvzetimi pooblastili in se jima je mudilo prenesti premoženje na novo lokacijo, kjer je imel sedež konkurenčen novoustanovljeni sindikat, oba pa sta bila tudi v organih tega sindikata. Za kakšno nujo je šlo, sodišče ni pretehtalo, prav tako se je izognilo obrazložitvi vprašanja, kako to, da A.G., ki je vedel za suspenz ob selitvi o tem ni obvestil tožeče stranke. Tudi dejstvo, da je A.G. predsednik novoustanovljenega industrijskega sindikata, katerega člani niso člani S., ki je imel sedež na isti lokaciji, kamor je bilo preseljeno premoženje R. za sodišče ni toliko pomembno, da bi ga pojasnilo. Za sodišče tudi ni pomembno to, da ne gre za edini spor v tej zadevi in da se suspenz vodi v posebnem spisu sodišča, ravno tako pa gre še za odpoved za tretjega ustanovitelja industrijskega sindikata D.G., kar je za sodišče nepomembno. Sodišče je le s težavo po uradni dolžnosti sprejelo dopis odvetnika tožeče stranke z dne 25. 7. 2006, iz katerega nedvomno izhaja, da je tožnica vedela za suspenz. Sodišče se je v prvi vrsti ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnica vedela, ali je v suspenzu. Tako predlagani dokazi kot izpovedbi prič kažejo na to, da je tožnica za suspenz vedela že pred 25. 7. 2006. Tako se zatrjevanje tožnice in priče A.G., da o suspenzu nista vedela pred 25. 7. 2006 postavlja pod velik dvom. Priporočena pošiljka za Aleša Gorišča je bila izročena verjetno enemu od članov gospodinjstva v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku, sodišče pa ni dopustilo, da bi se razjasnilo kdaj je bil A.G. seznanjen z vsebino suspenza. Posledično bi to lahko kazalo tudi na dejstvo kdaj se je s suspenzom seznanila tožnica. Tožnica je izpovedala dne 19. 5. 2008, da jo je vratar opozoril po telefonu na dom 21. 7. 2006, da je nekdo želel vdreti v njeno pisarno v času njene odsotnosti, kar ni dovolil. Ko ga je vprašala zakaj, da je menda suspendirana. To izpoved je tožnica kasneje spreminjala, kar bi moralo pri sodišču vzpostaviti dvom o njenih navedbah. Tožnica je bila dne 21. 7. 2006, ko je bila seja, na kateri se je odločalo o suspenzi, v službi, vendar se kljub vabilu ni odzvala, takoj po sprejetju sklepa pa je zapustila delovno mesto in po elektronski pošti napisala, da je na dopustu. Prav tako vzpostavlja dvom o resničnosti izpovedi priče A.G. in tožnice dejstvo, da je bilo odvetniku V.Š. dano pooblastilo s strani A.G. kot predsednika R., na podlagi katerega je v imenu regijske organizacije, 25. 7. 2006 pri toženi stranki vložil odgovor na sklepe 1. izredne seje IO S. in ki se nanaša na njun suspenz. Če sta sprejela zapis sklepov te seje, sta torej sprejela tudi sklepe o suspenzu. Pooblastilo je bilo dano 21. 7. 2006 na dan 1. izredne seje IO S., kar kaže, da se je za vsebino sklepov že vedelo. Res je bilo pooblastilo dano kot pooblastilo funkcionarja in ne fizične osebe, vendar gre za eno in isto osebo. Tako izpovedbe tožnice kot priče A.G. so tako enostranske in zgornje navedbe vzbujajo dvom v njihovo resničnost. Povsem nasprotne so izpovedbe priče V.H., ki je bil član R. in okolice in je deloval skupaj s predsednikom A.G. in tožnico. Toženi stranki ni jasno zakaj se je sodišče povsem postavilo na stran tožnice in ni sledilo izpovedi priče V.H. in L.J. Vsi zaslišani so izpovedali, da je potrebno za posamezne naloge oziroma dejanja imeti sklepe organe, kar pa v dani situaciji ni bilo. Enostranska odločitev A.G. in tožnice je bila nezakonita in ni v skladu s Statutom S. Navedbe tožnice, da so bili s strani Z. obveščeni, da bodo morali izprazniti prostore, je prirejena, saj je sodišče spregledalo dejstvo, da ima regija še vedno sedež na ... v prostorih Z. in je tam ves čas delovala. Je pa Z. ugovarjal in dosegel izbris sedeža novega sindikata iz .... Priča V.H. je izpovedala, da sklepa o selitvi ni in da se je govorilo o razdružitvi in ne nadgradnji sindikatov in da na domnevno novem sedežu regije nikoli ni bil, da pa je sodeloval z v.d. sekretarjem regije. Sodišče je sprejelo tudi napačno stališče glede vprašanja čigava navodila je bila tožnica dolžna upoštevati ter kakšen je bil postopek za spremembo sedeža regijske organizacije. Stališče sodišča, da je tožnica delovala po navodilih nadrejenega in ne samovoljno ne pomeni, da je oprana krivde, saj je bil pred tem obema izrečen suspenz in sta bila izčlanjena iz tožene stranke prav zaradi nezakonitih in nestatutarnih dejanj. Sodelovanje pri protipravnem ravnanju je tudi protipravno. Tožnica je izpovedala, da je tudi po prejemu suspenza še vedno opravljala funkcijo, ker naj bi to od nje zahtevali regijski organi in da ni upoštevala sklepa o suspenzu. Glede na to izpoved bi sodišče moralo zaključiti, da tožnica ni bila pripravljena spoštovati nikakršnih odločitev nadrejenih organov tožene stranke, kar kaže na samovoljno. Tožnica morda res ni imela prilastitvenega namena za sebe osebno, prav gotovo pa za novoustanovljeni konkurenčni sindikat, ki je bil ustanovljen ob njenem sodelovanju in je potreboval za začetek dela tako člane kot sredstva za delo, to pa naj bi pridobili z nestatutarnim in nezakonitim prevzemom članov in premoženja regije, ki je sestavni del tožene stranke, kar dokazujejo tudi določbe statuta tožene stranke. Sodišče je nezakonito in napačno samo ocenilo, da ravnanje tožnice nima znakov kaznivega dejanja velike tatvine, prav tako pa tudi ne znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, čeprav je bilo seznanjeno s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je dejanje tožnice in priče imelo znake kaznivega dejanja samovolje, oziroma da sta storila to kaznivo dejanje. Tožena stranka je tožnici očitala tudi druga dejanja, ki bi pomenila odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar se je postopek že začel in tožena stranka ni videla možnosti, kako bi sprožila še postopek za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je bil že uveden postopek za izredno odpoved.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da tožena stranka ves čas postopka skuša zmanjševati pomen dejstva, da je regijska organizacija samostojna pravna oseba s svojimi voljenimi organi in funkcionarji, ki izvršujejo sklepe organov. Sekretar regijske organizacije je sicer zaposlen pri toženi stranki, vendar sredstva za plačo sekretarja zagotavlja regijska organizacija. Zastopnik in odredbodajalec R. je predsednik, ki ga v času njegove odsotnosti nadomešča podpredsednik, v primeru odsotnosti obeh pa sekretar. Sekretar je bil dolžan ravnati po navodilih predsednika R. Da je prihajalo do nesoglasij med posameznimi samostojnimi pravnimi osebami, to je med območnimi ali regijskimi organizacijami S. in toženo stranko, je razvidno tudi predloženih dokazov s strani tožene stranke. Tožeča stranka vse do sprejema sklepa o suspenzu 29. 7. 2006 o suspenzu ni bila seznanjena. Pritožbena navedba, da je po prejema sklepa zapustila delovno mesto in po elektronski pošti napisala, da je na dopustu, je bodisi laž ali pa žaljivo podtikanje. Tožeča stranka ni bila prisotna na seji in ne ve kdaj oziroma ob katerih uri se je seja končala. Domov je odšla okoli 12:00 ure in jo je popoldne klical vratar in jo obvestil, da je nekdo želel vdreti v njeno pisarno. Zatrjevanje, da naj bi vedela za suspenz in da to izhaja iz dopisa pravnega zastopnika z dne 25. 7. 2006, je neutemeljeno, saj je iz omenjenega dopisa v povezavi z odgovorom na obvestilo razvidno, da je B.P. obvestil zastopnika R., da sta predsednik in sekretarka suspendirana in so jima odvzeta vsa pooblastila in se mora pravni zastopnik v bodoče obračati nanj. Glede na že predhodno sprejete sklepe organov R. pa je pravni zastopnik R. odgovoril s strani tožene stranke postavljenemu vršilcu dolžnosti sekretarja tako kot izhaja iz odgovora na obvestilo in odgovora na sklepe prve izredne seje. Tožena stranka je sklepe o suspenzu sestavila in odpravila šele 27. 7. 2006 kot izhaja iz dopisa tožene stranke iz tega dne in tudi odgovora na tožbo v sporu zaradi suspenza, kjer sama tožena stranka navaja, da je sklep o suspenzu izdan 26. 7. 2006. Tožena stranka je ta sklep vročila tožeči stranki 29. 7. 2009 in tega nikoli ni zanikala. Tožena stranka tožeči stranki do 29. 7. 2009 ni posredovala zapisnika seje z dne 21. 7. 2009. Tožena stranka je predložila vročilnico za A.G., iz katere je razvidno, da je bilo s strani Z. posredovana na naslov ... priporočena pošiljka, ki jo je nekdo na tem naslovu dne 22. 7. 2009 sprejel. Kaj je bilo v pošiljki ni znano in ni dokazano. Gotovo pa to ni bil zapisnik seje, iz katere bi bilo razvidno, da je bil suspendiran, saj je A.G. izpovedal, da ga je o tem seznanila tožeča stranka, ko je ona prejela ta sklep. Tožena stranka ni niti zatrjevala, da je posredovala tožeči stranki zapisnik seje. Tožena stranka sodišču tudi očita, da je spregledalo dejstvo, da se sedež R. ni preselil na novo lokacijo in je še vedno na ... To je zavajajoča in nepopolna navedba, saj je tožnica izpovedala, da bi novi naslov registrirala po dopustih, kaj pa je bilo s poslovnimi prostori od dneva prejema izredne odpovedi tožeči stranki ni znano. Dejstvo pa je, da R. ni več v poslovnih prostorih niti na ..., niti v prostorih, ki jih je zasedal pred preselitvijo na ... in posluje v prostorih tožene stranke, ki pa so v povsem drugem nadstropju poslovne stavbe na naslovu ... kot so bili včasih prostori R. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da statut tožene stranke ne predvideva na kakšen način bi moral biti suspendirani obveščen o suspenzu. Postopek suspenza ureja pravilnik o disciplinski in materialni odgovornosti, ki določa smiselno upoštevanje določil o postopku pred disciplinskimi organi. Zato bi moral biti sklep o suspenzu osebno vročen. Nepravilna je tudi trditev tožene stranke, da suspenz učinkuje takoj, saj statut določa, da ima predsednik S. pravico izdati odredbo o odvzemu pristojnosti, ki učinkuje takoj, vendar mora o odredbi tako obvestiti izvršilni odbor S., ki o njej odloči v sedmih dneh. Take odredbe predsednik S. ni izdal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 8. 2006 in odločalo o zahtevkih vezanih na to odpoved. Sodišče prve stopnje je pred tem že dvakrat odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevku ugodilo iz razlogov, ker se je postavilo na stališče, da je bil sam postopek izredne odpovedi kršen, ker tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti in omogočila zagovora tožnici. Po stališču sodišča prve stopnje ni zadostovalo, da je tožena stranka priporočeno po pošti poslalo obdolžitev in vabilo na zagovor, ki pa tožnici ni bilo vročeno. Sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku vztraja pri svojih stališčih, vendar je tokrat sledilo napotkom pritožbenega sodišča in izvedlo dokazni postopek v smeri ugotavljanja kršitev delovnih obveznosti, ki so imele znake kaznivega dejanja, zaradi katerih je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi prve alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker očitano dejanje „nepooblaščen vstop v prostore regijske organizacije dne 25. 7. 2006 in s pomočjo še dveh pomočnikov odpeljana osnovna sredstva regijske organizacije neznano kam“, ne predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče le odgovarja: Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, ali ima opisano dejanje, zaradi katerega je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), znake katerega drugega kaznivega dejanja kot velike tatvine, saj je iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno razvidno, da ne more iti za nobeno kaznivo dejanje in sicer iz razloga, ker je tožnica ravnala v skladu z navodili nadrejenega v okviru svojih delovnih dolžnosti.

ZDR v 2. odstavku 111. člena določa, da lahko delodajalec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. V stari delovnopravni zakonodaji se je ta inštitut imenoval suspenz. V nove delovnopravni zakonodaji pa ima suspenz pogodbe o zaposlitvi drugačen pomen in je urejen v posebnem podpoglavju Suspenz pogodbe, ki se obsega 51. členu ZDR, ki določa, v katerih primerih pride do suspenza pogodbe o zaposlitvi. V tožničinem primeru je šlo očitno za prepoved opravljanja dela po določbi 2. odstavka 111. člena ZDR. ZDR sicer eksplicitno ne določa, kdaj začne učinkovati prepoved opravljanja dela, zato je potrebno uporabiti splošne določbe v poglavju Odpoved pogodbe o zaposlitvi, v katerem je urejena tudi prepoved opravljanja dela, iz katerih lahko povzamemo, da mora biti tudi prepoved dela podana v pisni obliki, kot je to v 86. členu določeno za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prepoved dela mora biti vročena delavcu osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo, kot to lahko povzamemo iz določbe 87. člena ZDR. Tako je lahko prepoved opravljanja dela učinkovala šele od osebne vročitve te prepovedi tožnici. Zato je zmotno in stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je bila tožnica tega dne že seznanjena s svojim suspenzom (pravilno: prepovedjo opravljanja dela za čas trajanja postopka odpovedi, vendar sodišče v nadaljevanju uporablja izraz suspenz, kot je bil uporabljen med strankami in pred sodiščem prve stopnje). Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da ji sklep o suspenzu tega dne še ni bil vročen. Samo dejstvo, tudi če bi bilo dokazano, da naj bi bila tožnica posredno seznanjena s svojim suspenzom in suspenzom predsednika R., ne bi imelo za posledico nezakonitost njenega ravnanja. Prepoved opravljanja dela (suspenz) lahko učinkuje šele od njegove vročitve delavcu dalje in šele od takrat dalje tožnica ne bi smela več opravljati svojih del sekretarke. Do vročitve suspenza pa je tožnica bila dolžna opravljati dela sekretarke in izvrševati navodila predsednika regijske organizacije. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi tožnico obveščala o tem, da je suspendiran predsednik regijske organizacije in da ne sme več upoštevati njegovih navodil. Zato tožnici tudi ni mogoče očitati, da je storila kaznivo dejanje samovolje po prvem odstavku 313. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji), kot se sedaj v pritožbi zavzema tožena stranka. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da dne 25. 7. 2006 sklep o suspenzu ni bil vročen tožnici, prav tako pa ji ni bil vročen sklep o tem, da je suspendiran predsednik R., zato je utemeljeno sledila njegovim navodilom. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica pri svojem delu prvenstveno dolžna izvrševati sklepe oziroma odločitve regijskega odbora ter izvršnega odbora regijske organizacije, glede vprašanj, ki se pojavijo v vmesnem času, pa je sekretar regijske organizacije dolžan upoštevati tudi navodila predsednika regijske organizacije oziroma ob njegovi odsotnosti podpredsednika. Ker je priča A.G., predsednik regijske organizacije, izpovedal, da je tožnici odredil sodelovanje pri odnašanju opreme iz prostorov regijske organizacije, kar je trdila tudi tožnica, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica ravnala po navodilih in v okviru svojih delovnih nalog in tako njeno ravnanje nima znakov kaznivega dejanja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je regijska organizacija lahko tudi sama odločala o sedežu svoje organizacije, zato tožnici ni mogoče očitati, da je bila selitev na drug sedež nezakonita. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati, da bi ravnala iz naklepa ali hude malomarnosti, ko je upoštevala navodila predsednika regijske organizacije. Sodišče je tudi ugotovilo, da so bile stvari, ki jih je selila last regijske organizacije. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi tožena stranka izkazala, da je tožnica ravnala na podlagi navodil nadrejenega in sodelovala pri selitvi z namenom odcepitve regijske organizacije od tožene stranke, to še ne pomeni, da je imela namen prilastitve navedene opreme, prav tako pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izkazuje samovolje glede na to, da lahko regijska organizacija sama določa svoj sedež in tudi obliko delovanja. Tako tudi ob eventualnem ugotovljenem razhajanju med regijsko organizacijo in Sindikatom kovinske in elektroindustrije Slovenije ni mogoče govoriti o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k njeni rešitvi, tožena stranka pa iz razloga, ker v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, kot je to določeno v petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).