Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je tehtna okoliščina, da so v postopku ostale povsem neobravnavane navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom, ki ga sodišče prve stopnje ni presojalo, ker je te navedbe štelo za prepozne. Če bi pritožbeno sodišče sámo odločalo o pobotnem ugovoru, ki pomeni samostojno pravno celoto, bi bili stranki s tem prikrajšani za pravico do pritožbe. Pojasnilo pritožbenega sodišča, da sodbe v tem delu ne more sámo dopolniti, je zato pravilno. Drži sicer, kot navaja pritožnica, da bi bilo o pobotnem ugovoru treba odločati šele, če bi (tudi) pritožbeno sodišče spoznalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ker pa bi – da bi prišlo do spoznanja o njegovi (ne)utemeljenosti – moralo ponovno oceniti že izvedene dokaze in po potrebi dopolniti dokazni postopek, bi dejansko prišlo do zavlečenja postopka, če bi nato kljub vsemu zaradi obravnave pobotnega ugovora moralo zadevo vrniti v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. V položaju, ko taka možnost obstaja in ko hkrati vrnitev zadeve v ponovno sojenje že na prvi pogled ne bi pomenila kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj je bila tožba vložena 3. 10. 2017, razveljavitveni sklep pa izdan 6. 11. 2018, je razveljavitev izpodbijane sodbe smotrna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je darilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 30. 12. 2013, zaradi toženkine velike nehvaležnosti preklicana. Toženki je naložilo, naj tožniku izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njegove solastninske pravice na 11 nepremičninah, ki so bile predmet darilne pogodbe; prav tako ji je naložilo plačilo 12.332,66 EUR (kupnina za solastniška deleža na dveh nepremičninah, ki ju je že toženka prodala) in povračilo pravdnih stroškov tožniku.

2. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi toženke, sodbo sodišča prve stopnje v razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljene kršitve prvostopenjskega sodišča, ki so narekovale tako odločitev, so bile: neupoštevanje toženkinih (dejansko pravočasnih) navedb kot prepoznih, pomanjkljiva obrazloženost sodbe glede narave sporne pogodbe (zlasti sklepa, da tožnik ni ničesar prejel v zameno za solastniški delež na nepremičninah) in glede ugotovitve, da je podana huda nehvaležnost toženke, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepreverljivost izreka sodbe glede solastniškega deleža ene od nepremičnin, v zvezi s katerim je sodišče toženki istočasno naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in plačilno denarne protivrednosti, neobravnava pobotnega ugovora.

3. Toženka je zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo. Meni, da je dejansko stanje glede narave pogodbe že dovolj razjasnjeno, zato bi pritožbeno sodišče moralo v zadevi meritorno odločiti. Opozarja na konkretne že izvedene dokaze, iz katerih naj bi izhajala dejstva o naravi sporne pogodbe in o dejanjih, ki naj bi (po mnenju tožnika) pomenila hudo nehvaležnost. Potrebna naj bi bila le še ugotovitev dodatnih dejstev in pravna kvalifikacija. Pritožbeno sodišče naj bi ne pojasnilo, zakaj tega ni moglo samo opraviti. Šele če bi zavzelo stališče, da gre res za darilno pogodbo, ki je bila preklicana, bi bila potrebna vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje zaradi obravnave toženkinega pobotnega ugovora.

4. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Namen pritožbe zoper razveljavitveni sklep, ki jo uvaja prvi odstavek 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bila lahko ogrožena v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je po novi procesni ureditvi razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje izjema; praviloma naj v zadevi dokončno odloči pritožbeno sodišče. Okoliščine, ki utemeljujejo izjemno razveljavitev sodbe, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja (postopek bi sama zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških in/ali finančnih virov).1 Prav tako je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva. Tak je, denimo, položaj, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.2 V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti.

7. Vrhovno sodišče je poudarilo tudi, da mora biti odločitev pritožbenega sodišča o uporabi kasatoričnega namesto reformatoričnega pooblastila ustrezno obrazložena, tako da jo lahko Vrhovno sodišče, ko odloča o pritožbi po 357a. členu ZPP, hitro (brez zamudnega pregledovanja sodnega spisa) preizkusi.3

8. Upoštevaje navedeno bi bilo pritožbi načeloma mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje za ugotavljanje dejstev glede narave pogodbe in obstoja hude nehvaležnosti že izvedlo predlagane dokaze (zaslišanje strank, prič in listinske dokaze), ki bi jih bilo treba le celoviteje oceniti in ugotoviti določena dodatna dejstva, po potrebi pa (kot predlaga pritožbeno sodišče v 6. točki obrazložitve sklepa) z dodatnim zaslišanjem strank ali njunim soočenjem še razjasniti določene okoliščine, kar vse bi bilo mogoče brez večjega podaljšanja postopka mogoče storiti tudi na pritožbeni obravnavi. Zakaj tega ne bi moglo storiti, pritožbeno sodišče ni pojasnilo; prav tako ni opravilo tehtanja med pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do pritožbe.

9. Kljub temu je po presoji Vrhovnega sodišča tehtna tudi okoliščina, da so v postopku ostale povsem neobravnavane navedbe v zvezi s pobotnim ugovorom, ki ga sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, ker je te navedbe štelo za prepozne. Če bi pritožbeno sodišče sámo odločalo o pobotnem ugovoru, ki pomeni samostojno pravno celoto, bi bili stranki s tem prikrajšani za pravico do pritožbe. Pojasnilo pritožbenega sodišča, da sodbe v tem delu ne more sámo dopolniti, je zato pravilno. Drži sicer, kot navaja pritožnica, da bi bilo o pobotnem ugovoru treba odločati šele, če bi (tudi) pritožbeno sodišče spoznalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ker pa bi – da bi prišlo do spoznanja o njegovi (ne)utemeljenosti – moralo ponovno oceniti že izvedene dokaze in po potrebi dopolniti dokazni postopek, bi dejansko prišlo do zavlečenja postopka, če bi nato kljub vsemu zaradi obravnave pobotnega ugovora moralo zadevo vrniti v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje. V položaju, ko taka možnost obstaja in ko hkrati vrnitev zadeve v ponovno sojenje že na prvi pogled ne bi pomenila kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (pritožnica tega niti ne zatrjuje), saj je bila tožba vložena 3. 10. 2017, razveljavitveni sklep pa izdan 6. 11. 2018, je razveljavitev izpodbijane sodbe smotrna. Nenazadnje tudi zato, ker je bila sodba sodišča prve stopnje v več delih tudi pomanjkljivo obrazložena ali neobrazložena in je v teh delih ni bilo mogoče preizkusiti.

10. Neutemeljeno pritožbo je zato Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča druge stopnje (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

11. Pritožnica je priglasila tudi pritožbene stroške. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom po 357.a členu ZPP pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej sklep VS RS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018. 2 Glej tudi sklep VS RS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019. 3 Glej sklep VS RS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018.