Jedro

Tudi po dopolnjeni določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kar velja tudi za uveljavljanje ugovora zaradi pobota in zastaranja, in ni omejeno na pripravljalne vloge med pripravami za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje toženke ni pozivalo, da v določenem roku dopolni odgovor na tožbo, predlaga dodatne dokaze ali dodatno obrazloži svoje predhodne navedbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeve vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnika) in izreklo, da je darilna pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili 30. 12. 2013 ter poimenovali razdružilna pogodba, preklicana. V posledici tega je ugodilo tudi drugemu delu tožbenega zahtevka, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožniku izdati zemljiškoknjižno listino za ponoven vpis solastninske pravice 1/6 na devetih določenih parcelah in solastninske pravice 1/12 na deseti parceli ter solastninski delež 1/3 na enajsti določeni parceli. Za solastninski delež 1/6 na dveh parcelah, ki jih je toženka po sklenitvi sporne pogodbe že prodala, ji je naložilo plačati tožniku 12.332,66 EUR. Prav tako ji je naložilo povrniti tožniku 2.273,52 EUR pravdnih stroškov. Zaključilo je, da sta pravdni stranki v resnici sklenili darilno pogodbo, ki jo je tožnik zaradi toženkine velike nehvaležnosti veljavno preklical. Toženkine navedbe, podane na naroku 20. 2. 2018 je štelo za prepozne in neupoštevne.

2. Toženka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila s sklicevanjem na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da so bile njene navedbe na poravnalnem naroku 20. 2. 2018 podane pravočasno. Sodišče prve stopnje je pripravljalni narok razpisalo šele 30. 3. 2018. Po določbi 286. člena ZPP je lahko toženka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navedla vsa dejstva, ki so pomembna za uveljavitev njenih navedb, kar velja tudi za ugovor zaradi pobota in zastaranja. Toženka se ne strinja, da sta pravdni stranki sklenili darilno pogodbo, saj je tožniku plačala 700.000,00 SIT, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov. Tožnik ni postavil ustreznega zahtevka, saj bi moral najprej zahtevati ugotovitev, da je bila sklenjena darilna pogodba. Za preklic darilne pogodbe ni bila ugotovljena huda nehvaležnost, ki je prepiri in žalitve ne predstavljajo, izpodbijana sodba pa o tem nima obrazloženih razlogov. Glede kondikcijskega zahtevka so bile tožbene navedbe tako pomanjkljive, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi. Previsoko je tožniku priznalo odvetniške stroške, brez upoštevanja 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv). Pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo, da so bile toženkine navedbe na naroku 20. 2. 2018 prepozne in neupoštevne. Na ta dan sta bila razpisana poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, toženka pa je svoje navedbe podala po neuspešnem poravnalnem naroku in sklepu sodišča, da se opravi (prvi) narok za glavno obravnavo. Čeprav je bila tožba vložena 3. 10. 2017, oziroma po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (14. 9. 2017), je prvo sodišče za 20. 2. 2018 razpisalo poravnalni narok (ki ga ZPP-E ne pozna več), v vabilu pa strankam pojasnilo, da je vabilo izdano v postopku, začetem pred začetkom uporabe ZPP-E (10. točka vabila) in jih poučilo, da morajo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze (8. točka vabila). Toženka je na naroku 20. 2. 2018 pravočasno navajala nova dejstva in predlagala dokaze ter uveljavljala ugovor pobotanja. Tudi po dopolnjeni določbi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kar velja tudi za uveljavljanje ugovora zaradi pobota in zastaranja, in ni omejeno na pripravljalne vloge med pripravami za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje toženke ni pozivalo, da v določenem roku dopolni odgovor na tožbo, predlaga dodatne dokaze ali dodatno obrazloži svoje predhodne navedbe. Z zmotno razlago tretjega odstavka 269. člena ZPP (pravilno četrtega odstavka 269. člena ZPP) in petega odstavka 286.a člena ZPP, zaradi česar ni upoštevalo pravočasnih toženkinih navedb in ugovora zaradi pobota, je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjavljanja.

6. Utemeljene so tudi pritožbene navedbe glede pomanjkljive obrazložitve zaključka, da tožnik za svoj solastninski delež od toženke ni prejel ničesar. Za to govori sicer notarski zapis, ki je javna listina v smislu določbe prvega odstavka 224. člena ZPP, ki potrjuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, vendar je po četrtem odstavku istega člena dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Sodišče se je pri tem oprlo samo na en stavek iz prepisa zvočnega posnetka toženkinega zaslišanja, čeprav je v istem zaslišanju opisovala tudi potek izročitve 700.000,00 SIT, kar bi moralo sodišče prve stopnje razjasniti z dodatnimi vprašanji, pa tudi z oceno verodostojnosti konkretnih tožnikovih izjav, na katere opozarja pritožba, in po potrebi s soočenjem. Ne držijo navedbe v odgovoru na pritožbo, da toženka ni z zapisom CSD z dne 14. 12. 2016 (evidenčni list) dokazovala, da je tožniku plačala nekaj v zameno za odstopljene deleže, saj je to navedba že v odgovoru na tožbo in v dokaz predlagala tudi evidenčni list z dne 14. 12. 2016. 7. Glede oblike tožbenega zahtevka, kar navaja pritožba, pritožbeno sodišče nima pomislekov. Tožnik zahteva ugotovitev, da je pogodba, ki sta jo pravdni stranki imenovali razdružilna, v resnici darilna, ki je preklicana. Za preklic ni potrebna sodna odločba, pač pa darilodajalčeva izjava, če so za preklic izpolnjeni zakonski pogoji. Posledica utemeljenega preklica je zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, zato ni potrebno najprej ugotavljati neveljavnosti vpisa, kot zmotno meni toženka. Sodišče prve stopnje je stroške predpravdnega preklica pravilno štelo med pravdne stroške, ni pa upoštevalo določb četrtega odstavka 17. člena ZOdv.

8. Pač pa ima pritožba spet prav, da izpodbijana sodba nima razlogov glede obstoja toženkine hude nehvaležnosti. Obrazložitev, da sta dve priči izpovedali, da se pravdni stranki od prodaje nepremičnin v letu 2016 nista razumeli najbolje, ne pomeni ugotovitve toženkine hude nehvaležnosti v smislu določbe prvega odstavka 540. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje ni pojasnilo kakšno žaljenje, nagajanje in omejevanje uporabe prostorov in stvari je ugotovilo. V zvezi s tem ni obravnavalo navedb obeh pravdnih strank in ocenilo vseh dokazov. Ni jasno, zakaj je prišlo do sporov med pravdnima strankama, ali zaradi prodaje nepremičnin ali zaradi žalitev. Prav tako ne, ali je toženka želela sinu zgolj nagajati ali pa omejevati obratovalne stroške, ki bi jih naj sama pokrivala. Ugotoviti je potrebno, kakšna je vloga obeh strani za nesporazume in ali so podane okoliščine, ki po sodni praksi pomenijo hudo nehvaležnost darilojemalca (če je šlo za darilno pogodbo). Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo in prepričljivo obrazložilo vseh dejstev (340. člen ZPP), sprejeti zaključki pa so neobrazloženi, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Preveriti ni mogoče niti višine izreka, saj je sodišče prve stopnje toženki naložilo izdati zemljiškoknjižno listino za vpis tožnikove lastninske pravice 1/6 na parceli št. 955 k.o. M., hkrati pa mu je za isti delež navedene prodane parcele naložilo plačilo (nedoločen) znesek denarja. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje izogniti tudi pisni napaki glede datuma sporne pogodbe.

10. Sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh navedb in zahtevkov pravdnih strank, sprejeti zaključki pa so nepopolni in obremenjeni s procesnimi kršitvami. Toženka je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, za primer utemeljenosti pa je zoper tožnikov denarni zahtevek postavila ugovor procesnega pobotanja. V takšnem primeru sodišče v izreku sodbe odloči tudi o obstoju ali neobstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala zaradi pobota (tretji odstavek 324. člena ZPP), o čemer postane sodba prav tako pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP). Izrek sodbe je tričlenski, zaradi česar o posameznem zahtevku ni mogoče odločiti z delno sodbo ali postopka razdružiti. Sodišče prve stopnje o obstoju ali neobstoju terjatve, ki jo je toženka uveljavljala zaradi pobotanja, še ni odločalo, česar pritožbeno sodišče ne more dopolniti.

11. Iz obrazloženih razlogov je pritožbeno sodišče po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP s svojim sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V posledici tega je razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških in po tretjem odstavku 165. člena ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.