Jedro

Ker je Agencija postopek nadzora, ko je prejela zahtevo tožeče stranke za sodelovanje v navedenem postopku že končala, je po presoji sodišča pravilen zaključek Agencije, da je tožeča stranka svojo vlogo za priznanje lastnosti stranskega udeleženca vložila prepozno.

Tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje 2. in 3. točke izpodbijanega sklepa, s katerim je Agencija zavrgla njeno zahtevo za vročitev odločbe z dne 4. 9. 2008 in zavrgla njeno zahtevo tožeče stranke za vpogled v spis.

Izrek

1. Tožba zoper 1. točko sklepa Agencije št. ... z dne 17. 10. 2008 se zavrne.

2. Tožba zoper 2. in 3. točko sklepa Agencije št. ... z dne 17. 10. 2008 se zavrže.

Obrazložitev

Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju: Agencija) je z izpodbijanim sklepom: - zavrgla vlogo tožeče stranke, v kateri ta predlaga priznanje položaja stranskega udeleženca v zadevi nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti enakega obravnavanja, ki ga je Agencija vodila pod št. ... zoper zavezanca A. d.d. (1. točka izreka); - zavrgla zahtevo tožeče stranke za vročitev odločbe Agencije, št. ... z dne 4. 9. 2008 (2. točka izreka); -zavrgla zahtevo tožeče stranke za vpogled v spis št. ... (3. točka izreka); ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka).

Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je Agencija na pobudo tožeče stranke z dne 9. 6. 2008 uvedla postopek nadzora v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti enakega obravnavanja nad zavezancem iz odločbe, št. ... z dne 11. 10. 2007 (v nadaljnjem besedilu: regulatorna odločba) A. d.d. (v nadaljnjem besedilu: zavezanec). Postopek nadzora je bil končan z izdajo odločbe Agencije, št. ... z dne 4. 9. 2008. Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 5. 9. 2008, ki mu je bila priložena kopija odločbe, v skladu s 24. členom Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (Uradni list RS, št. 43/07, v nadaljevanju: ZIN) obveščena o izidu postopka. Agencija je nato 5. 9. 2008 prejela vlogo tožeče stranke, v kateri le-ta zahteva odločitev o priznanju stranskega udeleženca v postopku nadzora št. ..., dne 3. 10. 2008 pa vlogo tožeče stranke, v kateri le-ta zahteva vročitev odločbe Agencije z dne 4. 9. 2008, v skladu s četrtim odstavkom 235. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in vpogled v spis št. ... . V zvezi z zahtevo tožeče stranke za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku št. ... Agencija ugotavlja, da je tožeča stranka svojo vlogo vložila prepozno. Iz 142. člena ZUP izhaja, da oseba, ki zahteva vstop v postopek, lahko to stori kadarkoli med postopkom, nikakor pa ne po končanem postopku. Agencija je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP navedeno vlogo zavrgla. Ne glede na navedeno je Agencija vlogo tožeče stranke obravnavala tudi vsebinsko, torej je presojala morebitni obstoj pravnega interesa vlagateljice za sodelovanje kot stranski udeleženec v predmetnem postopku nadzora, kar izhaja iz nadaljnje obrazložitve. V zvezi z zahtevo tožeče stranke za vročitev prepisa odločbe z dne 4. 9. 2008, na podlagi 4. odstavka 235. člena ZUP, pa Agencija ugotavlja, da tožeča stranka v predmetnem postopku nadzora ni bila niti stranka v postopku, niti stranski udeleženec. V obrazložitvi pravnega interesa, ki naj bi ga imela za sodelovanje v predmetnem postopku nadzora, tožeča stranka citira odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-3/97 z dne 15. 7. 1999, ki pravi da lahko ukrep inšpektorja, ki odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb, zaradi česar imajo lahko te pravne osebe v postopku inšpekcijskega nadzora položaj stranskega udeleženca. Agencija ugotavlja, da postopek, na katerega se sodba Ustavnega sodišča RS nanaša, ni primerljiv s predmetnim postopkom. V predmetnem postopku nadzora Agencija namreč zavezancu ni nalagala nobene (nove) obveznosti, pač pa je zgolj presojala zakonitost njegovega ravnanja na trgu v luči izpolnjevanja obveznosti, ki jih ima iz regulatorne odločbe. Ker je Agencija v postopku nadzora ugotovila, da je ravnanje zavezanca neskladno z regulatorno odločbo, je temu naložila odpravo ugotovljenih nepravilnosti in hkrati uvedla tudi postopek o prekrških. Tožeča stranka tako v predmetnem postopku nadzora nima pravnega interesa za sodelovanje, saj se z odločitvijo oziroma ugotovitvami v tem postopku ni na noben način posegalo v njen pravni položaj. Ugotovitve Agencije iz tovrstnih postopkov nadzora imajo zelo verjetno za tožečo stranko določene ekonomske učinke. Tožeča stranka v vlogah Agenciji med drugim navaja tudi, da je zoper zavezanca iz predmetnega postopka nadzora že vložila odškodninsko tožbo, katere del so tudi očitane kršitve na upoštevnem trgu „Širokopasovni dostop“. Navedeno potrjuje ugotovitvam Agencije, da tožeča stranka za sodelovanje v postopku nadzora št. ... ne izkazuje pravnega interesa, pač pa zgolj in samo ekonomskega, kar pa ni pravna podlaga za dokazovanje pravnega interesa. Zato je Agencija na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP zavrgla zahtevo tožeče stranke za vročitev odločbe. Tožeča stranka v svoji vlogi, ki jo je Agencija prejela 3. 10. 2008, zahteva tudi vpogled v spis. Ker tožeča stranka za to svojo zahtevo ni predložila nobenih drugih dokazov, razen tistih, s katerimi je dokazovala pravni interes za priznanje stranskega udeleženca v predmetnem postopku nadzora, da bi z njimi dokazovala pravno korist iz drugega odstavka 82. člena ZUP, je Agencija zavrgla zahtevo tožeče stranke za vpogled v spis št. ... .

Tožeča stranka zoper navedeni sklep vlaga tožbo. V tožbi navaja, da Agencija zahteve tožeče stranke z dne 3. 9. 2008 ne bi smela zavreči kot prepozne (1. točka izpodbijanega sklepa), ampak jo obravnavati kot predlog za obnovo postopka zaradi kršitve 9. točke 260. člena ZUP, če je menila, da je bila zahteva tožeče stranke po 142. členu ZUP vložena prepozno. Glede na pravni pouk izpodbijanega sklepa, je Agencija to najbrž tudi storila ali nameravala storiti, saj dovoljuje pritožbo oziroma upravni spor na podlagi 271. člena ZUP, vendar pa navedeno ne izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. V primeru obnove postopka pa Agencija predloga, ki bi ga bila dolžna obravnavati po 9. točki 260. člena ZUP, ne bi smela zavreči (kvečjemu zavrniti), saj je tožeča stranka prepričana, da bi morala Agencija takšnemu predlogu ugoditi in tožeči stranki priznati položaj stranskega udeleženca v postopku nadzora št. ..., s tem pa bi postalo nepotrebno odločanje o zahtevkih tožeče stranke z dne 22. 9. 2008 (točki 2 in 3 izpodbijanega sklepa). Tožeča stranka pa še pripominja, da je tudi odločitev v tretji točki izreka izpodbijanega sklepa napačna, saj osmi odstavek 82. člena ZUP predvideva zavrnitev in ne zavrženje zahteve. Glede odločitve o priznanju stranskega udeleženca pa tožeča stranka meni, da je Agencija napačno uporabila oziroma tolmačila določila Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom) ter ZIN in ZUP (v delu, ki se nanašajo na ugotavljanje pogojev za priznanje položaja stranskega udeleženca). Tožeča stranka navaja, da je dne 10. 11. 2008 prejela tudi sklep Urada RS za varstvo konkurence, št. ... z dne 6. 11. 2008, s katerim je tožeči stranki priznan položaj stranskega udeleženca. Sklep je bil izdan v postopku zaradi kršitve 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK-1) zoper A. d.d. v zvezi s kršitvijo obveznosti po odločbi Agencije, št. ... z dne 11. 10. 2008, na upoštevnem trgu širokopasovnega dostopa z bitnim tokom. Ne glede na različnost navedenih postopkov, pa sta oba organa (Urad RS za varstvo konkurence in Agencija) ugotavljala, ali ima tožeča stranka v postopkih, kjer se bodo ugotavljale kršitve naloženih obveznosti A. d.d., neposredno na zakon oprto osebno korist, skladno z 43. členom ZUP. Tožeča stranka opisuje celoten potek navedenega postopka. V svojih predlogih za pritegnitev v postopek kot stranskega udeleženca je predlog utemeljila, čeprav je prepričana, da ji predloga ne bi bilo treba obrazložiti. S tem, ko Agencija ni upoštevala predstavljenih dejstev ter ostalih okoliščin, ki so ji bile poznane, je Agencija storila kršitev pravil postopka. Pravni interes tožeče stranke je namreč jasno zapisan v določilih ZEKom, ki urejajo zagotavljanje konkurence (IV. poglavje), določilih tretje točke izreka odločbe Agencije, št. ... z dne 11. 10. 2007, vzorčni ponudbi, medoperaterski pogodbi, določilih ZEKom, ki urejajo cilje in naloge Agencije, in dejstvu, da operater s pomembno tržno močjo konkretnemu operaterju krši njegove konkretno priznane pravice. Z neupoštevanjem navedenega je Agencija kršila določila 44. oz. 43. člena ZUP. Pravni interes tožeče stranke za udeležbo v postopku nadzora izhaja iz njenih pravnih koristi, neposredno oprtih na zakonsko določbo 24. člena ZEKom, v povezavi z 22. členom ZEKom, ki določa, da lahko Agencija z odločbo naloži določenemu operaterju omrežja s pomembno tržno močjo obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja v zvezi z medmrežnim povezovanjem oz. operaterskim dostopom. Agencija je tovrstno odločbo izdala dne 11. 10. 2007, št. ..., s katero je družbo A. d.d. določila za operaterja s pomembno tržno močjo na upoštevnem trgu „Širokopasovni dostop (medoperaterski trg)“ in mu naložila v skladu z obveznostjo zagotavljanja enakega obravnavanja pri zagotavljanju storitev dostopa z bitnim tokom za druge operaterje, ki zagotavljajo širokopasovne storitve končnim uporabnikom, v enakovrednih okoliščinah uporabljati enakovredne pogoje dostopa do omrežje. Iz navedb tožeče stranke, s katerimi je zatrjevala in utemeljevala pravni interes, izhaja, da je ravnanje A. d.d. onemogočalo tožeči stranki opravljanje njenih registriranih dejavnosti. Iz prakse Upravnega sodišča RS pa izhaja, da lahko za izkazan pravni interes zadostuje že vpliv na ekonomski položaj predlagatelja, v kolikor bi njegov učinek bil tako močan, da bi se odrazil na njegovih pravicah in obveznostih. Z izpodbijano odločitvijo je bila tožeči stranki odvzeta možnost, da v postopku nadzora sodeluje kontradiktorno, da je seznanjena z vsemi ugotovitvami ali dokazi, s katerimi A. d.d. utemeljuje pravilnost svojih odločitev. Tožeči stranki je priznana le pravica do seznanitve z odločitvijo (obvestilo na podlagi ZIN), prepričana pa je, da bi morala v postopkih nadzora sodelovati z močnejšo pravico. Opozarja namreč, da se skladno s 5. členom ZIN v postopkih nadzora varujejo tudi interesi pravnih oseb. Vprašanje je, ali je tožeča stranka svojo vlogo res vložila po zaključku postopka nadzora. V kolikor pa bi se vloga v tem primeru res morala obravnavati kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, pa ostaja relevantno vprašanje priznanja položaja stranskega udeleženca. Tožeča stranka se ne strinja z interpretacijo odločbe Ustavnega sodišča RS, kot jo je podala Agencija. Poudarja tudi, da za presojo pravilnosti postopka nadzora ali odločanje o pravnem interesu tožeče stranke ni relevantno, ali so bile A. d.d. naložene nove obveznosti. Tožeča stranka je od A. d.d. na medoperaterskem trgu, skladno z odločbo, št. ... z dne 11. 10. 2007, zahtevala samostojni širokopasovni dostop in je bila prepričana, da za pogojevanje širokopasovnega dostopa z obstoječim PSTN/ISDN telefonskim priključkom A. d.d. ni imel nobenih tehničnih razlogov, še toliko bolj, ker je A. d.d. navedeno zagotavljal sam sebi. Namen tožeče stranke je bil, da navedeno vključi v svojo maloprodajno ponudbo in končnim uporabnikom omogoči sklenitev naročniškega razmerja za širokopasovne storitve, kamor sodi tudi internetna telefonija z možnostjo prekinitve naročniškega razmerja za PSTN/ISDN telefonski priključek pri A. d.d., s čimer bi si tožeča stranka lahko zagotovila enakopraven položaj na maloprodajnem trgu. Nemudoma po izdaji odločbe z dne 4. 9. 2008, s katero je Agencija odločila, da ravnanje A. d.d. ni bilo pravilno, je temu tožeča stranka prilagodila svojo maloprodajno ponudbo, kar vsekakor pomeni, da je imela interes za odločitev. Z odločbo z dne 4. 9. 2008 je Agencija vsekakor posegla v pogodbeno razmerje med tožečo stranko in zavezancem (A. d.d.). Šele od te odločitve dalje, lahko tožeča stranka prične s ponujanjem samostojnega širokopasovnega dostopa, z možnostjo odjave PSTN/ISDN telefonskega priključka A. d.d., česar prej, zaradi nezakonitega zavračanja A. d.d. ni mogla storiti. V zvezi s sklepom o zavrženju zahteve Agencije za vpogled v spis se tožeča stranka sklicuje na svoje navedbe, s katerimi dokazuje in utemeljuje svoj pravni interes. Tožeča stranka predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije odpravi izpodbijani sklep ter odloči, da se tožeči stranki v postopku nadzora, ki ga je Agencija vodila pod opr. št. ..., prizna položaj stranskega udeleženca ter posledično ugodi zahtevku tožeče stranke za vročitev odločbe z dne 4. 9. 2008 (skladno s četrtim odstavkom 235. člena ZUP) in dovoli vpogled v spis (na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP). Podrejeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje Agenciji, ki se mora opredeliti do vseh navedb tožeče stranke.

V odgovoru na tožbo Agencija pojasnjuje potek postopka. Med drugim navaja, da je takoj po izdaji odločbe (z dne 4. 9. 2008), v skladu s 24. členom ZIN obvestila tožečo stranko o zaključku postopka oziroma o ugotovljenih kršitvah družbe A. d.d. in k obvestilu priložila kopijo odločbe. Ker je tako z odločbo o prijavljenih kršitvah odločila na isti dan, ko je tožeča stranka oddala predlog za priznanje položaja stranskega udeleženca, je vlogo tožeče stranke morala zavreči, saj je logično, da vstop v postopek, ki je bil medtem že končan, ni mogoč. Agencija je predlog tožeče stranke presojala tudi vsebinsko in preverila, ali je morda pravni interes za udeležbo v predmetnem postopku nadzora kljub vsemu le izkazan. Ugotovila je, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za udeležbo tožeče stranke v postopku, saj ta v ničemer ni izkazala pravnega interesa. Nadzorstvena odločba z dne 4. 9. 2008, s katero je Agencija zavezancu naložila odpravo kršitev posamičnega upravnega akta, ima enakovredne učinke tako za tožečo stranko, kot tudi za druge fizične in pravne osebe ter vpliva na pogodbena razmerja na medoperaterskem trgu elektronskih komunikacij, vendar zgolj zaradi tega dejstva tožeči stranki še ne gre položaj stranskega udeleženca v predmetnem postopku nadzora. V konkretnem primeru je tožeča stranka v nadzorstvenem postopku zasledovala le ekonomski in ne pravni interes. Določbe ZEKom, na katere se sklicuje tožeča stranka, na tožnikov pravni položaj neposredno v ničemer ne vplivajo, saj ne urejajo ne njegovih pravic, niti pravnih koristi, vplivajo pa na njegov ekonomski položaj. Agencija meni, da je izpeljevanje pravne koristi iz medomrežne pogodbe, vzorčne ponudbe ter dejstva, da družba A. d.d. krši svoje obveznosti, neustrezno. Po ustaljeni sodni praksi je pravna korist podana le, če gre za korist, ki je oprta na zakon ali drug zakonit predpis, kar pa navedene pogodbe in ponudbe vsekakor niso. Nenazadnje pa je tako obsežno izpeljevanje svojega pravnega interesa tožeča stranka podala šele v tožbi, zaradi česar gre v tem delu tožbe za nedopustno tožbeno novoto iz 52. člena ZUS-1. Postopek nadzora je namenjen predvsem varstvu javnega interesa in je stranka v postopku načeloma le zavezanec. Nenazadnje pa je bil tožnik kot predlagatelj postopka z odločbo seznanjen 9. 9. 2008, naložitev odprave ugotovljenih kršitev pa zanj predstavlja ugoden izid, saj je družbi A. d.d. z njo naloženo naj preneha z diskriminatornim pogojevanjem. Poseganje v to odločbo z obnovo postopka bi tako vodilo v poslabševanje dejanskega položaja tožeče stranke na trgu, saj bi (v kolikor bi do obnove postopka prišlo) sklep o obnovi postopka zadržal izvršitev predmetne odločbe. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na odločitev Urada RS za varstvo konkurence, pa Agencija navaja, da gre za dve povsem drugačni materialnopravni podlagi, zaradi česar je povsem mogoče, da sta odločitvi različni. Napačna so tudi izvajanja tožeče stranke, ki meni, da ji predloga za priznanje lastnosti stranskega udeleženca ne bi bilo treba obrazložiti. Dejstva, ki so upravnemu oziroma inšpekcijskemu organu zgolj poznana, namreč ne predstavljajo izkazanega pravnega interesa po 142. členu ZUP, ki ga je tožeča stranka bila dolžna zatrjevati in (določno) izkazati. Iz določbe 6. člena ZIN jasno izhaja, da pritegnitev oseb, katerih pravice se morajo zavarovati, v postopek po uradni dolžnosti ni predvidena in je predvidno „le“ njihovo obveščanje. Agencija navaja, da pravice in pravne koristi tožeče stranke z naložitvijo odprave kršitev zavezancu (družbi A. d.d.) niso bile prizadete. Zaradi neizkazanega pravnega interesa je Agencija morala zavreči tudi zahtevo za vročitev predmetne odločbe in vpogled v spis. Agencija vztraja, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu vztraja pri svojih navedbah. Poudarja, da postopki nadzora oz. inšpekcijski postopki niso usmerjeni zgolj v varovanje javne koristi, ampak tudi v varovanje interesov pravnih oseb (6. člen ZIN). Tožeča stranka izpostavlja dejstvo, da se odločbe Agencije, izdane po postopku iz 22. člena ZEKom, glasijo neposredno na operaterja s pomembno tržno močjo, spregledano pa je pravno dejstvo, da se odločba glasi tudi na operaterje, ki jim daje določene (obsežne pravice), o katerih pa se lahko razpravlja v primeru kršitve samo v nadzoru. Rešitev, ki jo Agencija v postopku nadzora sprejme, pa ima, če se sledi navedbam Agencije glede ekonomskega interesa, zgolj ekonomski učinek. S tem pa se tožeča stranka ne more popolnoma strinjati, saj to popolnoma razvrednoti namen in posledice odločb Agencije po 22. členu ZEKom, ki potem takem ne sedijo ciljem in namenom teh odločb skladno z ZEKom, ampak le v zagotavljanje (izboljšanje) ekonomskega položaja operaterjev. Napačna je trditev, da odločbe, izdane v postopku nadzora, ne posegajo v pravni položaj operaterjev in tožeče stranke. A. d.d. je v konkretnem primeru zavračal izrecne zahtevke tožeče stranke, s čimer je bila seznanjena Agencija, ki je ugotovila, da je bilo ravnanje A. d.d. nepravilno, kar pomeni, da ta ugotovitev brez dvoma velja tudi za vse zavrnitve za nazaj. Tožeča stranka lahko z večletnim zamikom na povezanem maloprodajnem trgu ponuja storitve, ki bi jih lahko ponujala že vseskozi, če bi A. d.d. spoštoval obveznost, ki mu je bila naložena. Tožeča stranka še pripominja, da ji odločba z dne 4. 9. 2008 vsekakor še ni prinesla te koristi, da je lahko pričela širokopasovne storitve ponujati ceneje. Kljub uvedbi te možnosti v vzorčno ponudbo za širokopasovni dostop z bitnim tokom z dne 22. 9. 2008, stanje še zdaleč ni bilo urejeno, saj je odločbi sledila še odločba, št. ... z dne 2. 12. 2008, s katero je Agencija A. d.d. naložila še prilagoditev medoperaterskih cen v zvezi s ponujanjem samostojnega širokopasovnega dostopa, ki pa je do današnjega dne A. d.d. še vedno ni implementiral v svojo vzorčno ponudbo. Tožeča stranka omenja tudi vse nadaljnje težave, ki jih je imela v zvezi s priklapljanji strank v povezavi s samostojnim širokopasovnim dostopom. Tožeča stranka je pravni interes podrobno obrazložila dne 4. 9. 2008 in 22. 9. 2006. Ne drži navedba Agencije, da je imela tožeča stranka kakršnokoli možnost sodelovanja v postopku, saj je bila zgolj seznanjena z izdano odločbo. V preostalem delu tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah in tožbenemu predlogu.

Agencija v odgovoru na pripravljalno vlogo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ter pri vseh navedbah v odgovoru na tožbo. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na 6. člen ZIN Agencija pojasnjuje, da navedeni člen v ZIN opredeljuje načelo javnosti in sicer pod poglavjem načela. To načelo zavezuje inšpektorja, da obvešča javnost o svojih ukrepih. Relevanten člen, ki pojasnjuje navedbo tožeče stranke v odgovoru na tožbo, pa je 2. člen ZIN, ki določa, da je inšpekcijski nadzor nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. V zvezi z navedbami Agencije, da tožeča stranka nima pravice vpogleda v same dokumente zadeve št. ..., Agencija pojasnjuje, da določila 82. člena ZUP veljajo zgolj za stranke oziroma z njimi izenačene stranske udeležence, zaradi česar Agencija zahtevi ni ugodila. Vendar pa bi tožeča stranka lahko kadarkoli med postopkom, kot tudi po izdaji odločbe z dne 4. 9. 2009, ne glede na določbe ZUP, zahtevala vpogled v spis v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Poleg tega ne drži očitek tožeče stranke, da ni imela nobene možnosti sodelovanja v postopku. Kljub temu, da tožeča stranka ni imela položaja stranskega udeleženca, pa je od obvestila o ugotovljenih kršitvah pa vse do izdaje odločbe z dne 4. 9. 2009 imela možnost sodelovanja v predmetnem postopku nadzora. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu poudarja, da v postopku nadzora praviloma res nastopa samo zavezanec, vendar „praviloma“ ne pomeni, da je postopek nadzora skoncentriran ali omejen zgolj nanj. Postopek nadzora, ne glede na njegov splošni učinek, ima neposredni učinek na oz. za tožečo stranko, ki je bila njegova pobudnica. Zato ni mogoče trditi, da končana odločitev Agencije ne pomeni osebne in neposredne koristi za tožečo stranko, saj se s takšno odločitvijo odloči ne samo o obveznosti A. d.d., pač pa tudi o konkretni pravici tožeče stranke. Tožeča stranka je seznanjena z določili ZDIJZ in zahteva za vpogled v spis ni tisto, kar bi rada dosegla. Vsekakor pa bi Agencija lahko, ko je prejela zahtevo za vpogled v spis, o zahtevi odločila in tožeči stranki omogočila po uradni dolžnosti vpogled v spis, skladno z določili ZDIJZ. Tožeča stranka poudarja, da je bil v zvezi s postopkom nadzora glede samostojnega širokopasovnega dostopa na medoperaterskem upoštevnem trgu „Širokopasovni dostop“ kasneje izveden še en postopek nadzora, ki se je izkazal za potrebnega, saj je A. d.d. povsem po svoje določil cene posameznih storitev, povezanih z zagotavljanjem širokopasovnega dostopa. Tudi ta postopek se je končal „neugodno“ za A. d.d. Gre za odločitev, ki vsekakor vpliva na konkurenčni položaj tožeče stranke, saj je tožeča stranka dolžna A. d.d. še vedno, kljub drugi odločbi, ki izrecno prepoveduje zaračunavanje nekaterih postavk, plačevati storitve po bistveno višjih cenah, kot bi to še bilo dovoljeno. Tožeča stranka pripravlja še eno opozorilo Agenciji, da A. d.d. ne spoštuje odločbe, št. ... z dne 2. 12. 2008. Poseg v pravni položaj pomeni ne samo kršitev neposrednih, z odločbo priznanih povsem konkretnih pravic, ki jih ima tožeča stranka, pač pa tudi poslabšanje njenega konkurenčnega položaja. Tožeča stranka vztraja pri vseh dosedanjih navedbah.

Agencija v odgovoru navaja, da se strinja z navedbo tožeče stranke, da zahteva po ZDIJZ nima enakega učinka kot priznanje položaja stranskega udeleženca. Navedba tožeče stranke, da bi lahko Agencija, ko je prejela zahtevo za vpogled v spis, tožeči stranki po uradni dolžnosti omogočila vpogled na podlagi ZDIJZ, ne drži. Po določbah 12. člena ZDIJZ se namreč o dostopu do informacij javnega značaja odloča zgolj na podlagi zahteve prosilca. Tovrstne zahteve pa tožeča stranka ni vložila, saj je nesporno zahteval vpogled v spis kot stranski udeleženec. Upravni organ, ki odloča o zahtevi za vpogled v spis, nima podlage za prekvalifikacijo vloge v zahtevo po ZDIJZ po uradni dolžnosti. To bi lahko storila tožeča stranka le sama, česar pa ni storila. Navedbe tožeče stranke, da je bil kasneje izveden še en postopek nadzora, ki se je izkazal za potrebnega, ter da tožeča stranka pripravlja še eno opozorilo Agenciji, da A. d.d. ne spoštuje odločbe z dne 2. 12. 2008, na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nimajo nobenega vpliva. V zvezi z navedbami v pripravljalni vlogi tožeče stranke, ki se nanašajo na izkazovanje pravnega interesa tožeče stranke, Agencija navaja, da je o zahtevi tožeče stranke lahko odločila (samo) na podlagi podanih dejstev iz njene vloge, ki jo je Agencija prejela 5. 9. 2008. Agencija predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka: Sodišče je tožbo zoper 1. točko izpodbijanega sklepa zavrnilo iz naslednjih razlogov: Iz podatkov izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je razvidno, da je Agencija dne 5. 9. 2008 prejela zahtevo tožeče stranke za sodelovanje v postopku in priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku nadzora, vodenega zoper A. d.d., ter da je Agencija navedeni postopek nadzora že končala z odločbo, št. ... z dne 4. 9. 2008. Z navedeno odločbo je Agencija odločila, da mora A. d.d. operaterjem, ki dostopajo do njenega omrežja z bitnim tokom, omogočiti pogoje, da bodo lahko širokopasovne storitve ponujali tudi na priključkih, na katerih ni vključena PSTN ali ISDN storitev, v enakovrednih okoliščinah in pod enakimi pogoji, kot to omogoča sam sebi. Iz navedene odločbe še izhaja, da je A. d.d. dolžan v roku 15 dni temu ustrezno popraviti in uveljaviti vzorčno ponudbo za širokopasovni dostop z bitnim tokom. Navedeno pomeni, da je Agencija predmetni postopek nadzora že končala (odločba Agencije z dne 4. 9. 2008), ko je prejela zahtevo tožeče stranke za sodelovanje v navedenem postopku. Zato je po presoji sodišča pravilen zaključek Agencije, da je tožeča stranka svojo vlogo za priznanje lastnosti stranskega udeleženca vložila prepozno. Oseba, ki meni, da je stranka, oziroma ki meni, da ima pravico udeleževati se postopka zaradi zatrjevanega pravnega interesa (stranski udeleženec), namreč lahko zahteva vstop v postopek le do izdaje odločbe o glavni stvari (142. člen ZUP). Zato je pravilna odločitev Agencije, ki je zavrgla vlogo tožeče stranke za priznanje položaja stranskega udeleženca (1. točka izpodbijanega sklepa). Po presoji sodišča pa tudi niso utemeljeni tožbeni ugovori tožeče stranke, da bi Agencija zahtevo tožeče stranke za sodelovanje v postopku in priznanje stranskega udeleženca v postopku nadzora morala obravnavati kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, saj iz določb ZUP to ne izhaja. Po izdaji odločbe lahko oseba zahteva vstop v postopek le s pritožbo (če je dopustna), sicer pa le s predlogom za obnovo postopka.

Glede na povedano je sodišče tožbo v navedenem delu zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je tožbo zoper 2. in 3. točko izpodbijanega sklepa zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Upravni spor je torej dopusten v primerih, ko tožnik izkaže, da so z upravnim aktom prizadete njegove pravice in pravne koristi, kar pomeni, da mora tožnik za odločanje v upravnem sporu ves čas postopka, od vložitve tožbe do odločitve sodišča, izkazovati pravni interes in da bi ugoditev njegovi tožbi privedla do spremembe njegovega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje 2. in 3. točke izpodbijanega sklepa, s katerim je Agencija zavrgla zahtevo tožeče stranke za vročitev odločbe, št. ... z dne 4. 9. 2008 (2. točka izreka izpodbijanega sklepa), in s katerim je Agencija zavrgla zahtevo tožeče stranke za vpogled v spis št. ... (3. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Iz podatkov izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je razvidno, da je tožeča stranka z dopisom z dne 22. 9. 2008, ki ga je Agencija prejela 3. 10. 2008, vložila na Agencijo zahtevo za vročitev predmetne odločbe (z dne 4. 9. 2008) na podlagi 4. odstavka 235. člena ZUP, v povezavi z 2. odstavkom 229. člena ZUP in podredno zahtevo za vpogled v spis na podlagi 2. odstavka 82. člena ZUP. Iz 2. odstavka 229. člena ZUP izhaja, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Iz 4. odstavka 235. člena ZUP pa izhaja, da oseba, ki ji odločba ni bila vročena, čeprav posega v njene pravice oziroma pravne koristi, lahko zahteva vročitev pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena tega zakona. To pa pomeni, da določba 4. odstavka 235. člena ZUP omogoča vstop stranskemu udeležencu v postopek, če za izdajo odločbe ni vedel, že po zaključku postopka na prvi stopnji (oziroma po zaključku upravnega postopka, če je pritožba izključena), zaradi varstva njegovih pravic oziroma pravnih koristi in torej zaradi vložitve pravnih sredstev. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je Agencija tožečo stranko z dopisom z dne 5. 9. 2008, ki ga je tožeča stranka prejela 9. 9. 2008, obvestila o ugotovitvah v postopku nadzora nad družbo A. d.d. in tožeči stranki posredovala kopijo navedene odločbe (z dne 4. 9. 2008). Tožeča stranka je bila tako dne 9. 9. 2008 seznanjena z izdajo navedene odločbe. Ker zoper navedeno odločbo pritožba ni mogoča, prav tako tožeča stranka zoper navedeno odločbo ne bi mogla vložiti tožbe v upravnem sporu (ker ni bila stranka v postopku – 1. odstavek 17. člena ZUS-1), bi zoper navedeno odločbo tožeča stranka lahko vložila le predlog za obnovo postopka. Glede na to, da bi lahko po določbi 5. točke 263. člena ZUP vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (ker ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku) samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (z odločbo pa je bila, po povedanem, seznanjena 9. 9. 2008), si tožeča stranka zaradi poteka navedenega roka (roka za vložitev predloga za obnovo postopka) (tudi) v primeru morebitne ugoditve tožbi svojega položaja ne bi mogla več izboljšati. Tožeča stranka tako za izpodbijanje 2. točke izreka izpodbijanega sklepa ne izkazuje pravnega interesa.

Iz že pojasnjenih razlogov (ker tožeča stranka v postopku o glavni stvari ni imela položaja stranskega udeleženca in ker ji sodišče ne priznava pravnega interesa za izpodbijanje sklepa tožene stranke o zavrženju njenega predloga za vročitev odločbe) pa tožeča stranka prav tako ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, s katero je Agencija zavrgla zahtevo tožeče stranke za vpogled v spis št. ... (3. točka izreka izpodbijanega sklepa). Ker je postopek o glavni stvari končan, v tem postopku oziroma v zvezi s tem postopkom pa tožeča stranka ni imela oziroma nima nobenih procesnih pravic, tudi za izpodbijanje 3. točke izpodbijanega sklepa tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja s tožbo ne more izboljšati.

Glede na povedano, 2. in 3. točka izpodbijanega sklepa, ki se izpodbijata s tožbo, očitno ne posegata v pravico tožeče stranke, ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, zaradi česar je sodišče tožbo tožeče stranke v tem delu zavrglo (2. točka izreka) v skladu s 6. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče pa še dodaja, da pa bo tožeča stranka lahko v primeru ugoditve tožbi o glavni stvari in odpravi te odločbe ter vrnitvi te zadeve v ponovno odločanje toženki (A. d.d. je namreč vložil tožbo zoper odločbo Agencije, št. ... z dne 4. 9. 2008, ki jo sodišče vodi pod opr. št. I U 2121/2008), ponovno vložila zahtevo za vstop v postopek, o kateri bo morala Agencija ponovno odločiti v skladu z določbami ZUP.