Jedro

Po 67. členu ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da so pri tožniku zgolj ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti nad 50 let izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Glede na citirano določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti 50 let tudi, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ta pogoj pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil ugotovljen. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine in je zmotno presodilo, da sta izpodbijani upravni odločbi toženca nepravilni in nezakoniti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca s priznanjem pravice do invalidske pokojnine zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: Tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca opr. št. ... z dne 8. 9. 2011 in št. ... z dne 28. 12. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 9. 2010 ter povrnejo stroški postopka, se zavrne.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženemu zahtevku ugodilo in odpravilo odločbi toženca z dne 8. 9. 2011 pod opr. št. ... in z dne 28. 12. 2011 pod opr. št. ter tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni od 17. 8. 2010 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 9. 2010 dalje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine ter mu povrniti stroške postopka v znesku 623,73 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja ocene delovne zmožnosti ter je tudi zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z navedenim. Ocena v predsodnem postopku o podani III. kategoriji invalidnosti in da je tožnik zmožen za drugo ustrezno delo s krajšim delovnim časom (brez poklicne rehabilitacije), je bila utemeljena. Tudi, če bi sprejeli mnenje sodnega izvedenca o zmanjšanju delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu za 50 % ali več, po mnenju toženca, glede na določbo 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) še ne bi pomenilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Citira določbo 2. alineje 67. člena ZPIZ-1 in poudarja, da takšen zakonski dejanski stan ni bil ugotovljen na podlagi izvedenih dokazov. Kot je razvidno iz razlogov sodbe, pa je sodišče tudi zmotno razlogovalo navedeno določbo. V razlogih je sodišče navedlo, da ker je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, je tožnika z dnem 17. 8. 2010, kot je datum spremembe že določila invalidska komisija toženca, razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti. Nadalje je sodišče še navedlo, da je tožnik ob nastanku nove invalidnosti star 55 let in mu rehabilitacija ni zagotovljena, ker je star več kot 50 let, zaradi česar ima na podlagi 67. in 68. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Sodišče pa ni ugotovilo, da tožnik v okviru II. kategorije invalidnosti naj ne bi bil zmožen za drugo ustrezno delo, brez poklicne rehabilitacije. Tako ni imelo podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj ni bilo ugotovljeno, da za drugo delo s krajšim delovnim časom tožnik ni zmožen brez poklicne rehabilitacije. V kolikor pa je pravico do invalidske pokojnine sodišče priznalo kljub neugotovljenemu navedenemu odločilnemu dejstvu oziroma mu je pravico priznalo kljub dejstvu, da je tožnik zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom kot invalid II. kategorije brez poklicne rehabilitacije, pa gre za zmotno uporabo materialnega prava in sicer določbe 67. člena ZPIZ-1. Pogoj za priznanje invalidske pokojnine ob II. kategoriji invalidnosti nastali po 50 letu starosti je namreč tudi v tem, da za drugo delo s krajšim ali polnim delovnim časom zavarovanec ni zmožen brez poklicne rehabilitacije. Tega pa sodišče ni ugotovilo in ni navedlo v razlogih. Vztraja, da iz mnenja sodnega izvedenca z dne 18. 6. 2012 izhaja preostala delovna zmožnost za drugo delo s krajšim delovnim časom z omejitvami, kot jih je predvidela invalidska komisija II. stopnje. V 2. točki III. točke izvedenskega mnenja je nadalje navedeno, da je tožnik zmožen za opravljanje organiziranega pridobitnega dela pod pogojem upoštevanja omejitev, ki jih je ugotovil že toženec. Gibljivost lokomotornega sistema je pri tožniku takšna, da omogoča delo, ki bi ga tožnik lahko opravljal, vendar z omejitvami, iz česar izhaja, da je tožnik zmožen za drugo ustrezno delo s krajšim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije. Že samo zaradi tega, ker gre za preostalo delovno zmožnost za delo s krajšim delovnim časom, ni mogoče govoriti o izpolnjevanju pogojev iz 2. alineje 67. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno toženec meni, da v tožnikovem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in bi zato sodišče moralo tak zahtevek zavrniti. Toženec se prav tako ne strinja s stroški postopka. Nagrada za narok bi po mnenju toženca lahko znašala največ 169,20 EUR po tarifni št. 1102 v zvezi z 2. odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (vrednost spornega predmeta 3.500,00 EUR - 141,00 EUR in količnik 1,2). Prav tako niso jasni razlogi v zvezi s stroški prevajanja. Zato vztraja, da bi stroški morali biti odmerjeni v nižjem znesku.

3. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer prvič s sodbo opr. št. Psp 288/2013 z dne 21. 11. 2013 ter ponovno s sodbo opr. št. Psp 433/2014 z dne 2. 10. 2014. S slednjo sodbo je, enako kot s prvo sodbo z dne 21. 11. 2013, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca opr. št. ... z dne 8. 9. 2011 in št. … z dne 28. 12. 2011 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 9. 2010 ter povrnejo stroški postopka, zavrnilo ter odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

4. Vendar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom VIII Ips 44/2015 z dne 12. 5. 2015 v reviziji sodbo opr. št. Psp 433/2014 z dne 2. 10. 2014 ponovno razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Obenem je odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v citiranem sklepu ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), ker so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, saj je sodišče druge stopnje pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana invalidnost II. kategorije, ker je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, brez pojasnila pa je zavrnilo zahtevo za odpravo izpodbijanih odločb toženca, to je odločb z dne 8. 9. 2011 in z dne 28. 12. 2011 o invalidnosti III. kategorije in zavrnitvi zahtevka za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pravica do invalidske pokojnine ni edina pravica, ki izhaja iz invalidnosti II. kategorije, in da če ugotovljena invalidnost II. kategorije na tožnikove pravice nima nobenega vpliva, bi moralo sodišče druge stopnje to pojasniti zakaj.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, vendar je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1).

7. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča tožnika, ker je ugotovilo, da je njegova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, pravilno z dnem 17. 8. 2010 skladno z določbo 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti. Vendar pa zgolj dejstvo, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti ter dodatno, da je tožnik na dan nastanka nove invalidnosti star 55 let oziroma več kot 50 let, samo po sebi še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

8. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-1 v zvezi z Uredbo (EGS) 883/2004. Uredba (EGS) 883/2004, ki je začela veljati 1. 5. 2010 (in je nadomestila Uredbo 1408/71) ter se uporablja za države članice EU oziroma za državljane ene od držav članic ne glede na stalno prebivališče skupaj z izvedbeno Uredbo 987/2009. 9. Iz izpodbijanih odločb toženca in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik dne 23. 12. 2010 pri Avstrijskem nosilcu zavarovanja vložil novo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zaradi zagotovitve pravice po slovenskih predpisih je avstrijski nosilec zavarovanja zahtevo in medicinsko dokumentacijo predložil tožencu. Izpolnil pa je tudi zahtevo na predpisanem obrazcu E 204 in E 205 AT.

10. Zahtevek za pokojnino, vložen v eni državi članici, ima za posledico priznanje pokojnine v vseh državah članicah, v katerih je bil vlagatelj zaposlen, pod pogojem, da izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnine, razen če zahteva odložitev dodelitve dajatve (50. člen Uredbe).

11. Na podlagi Uredbe 883/2004 upravičenec lahko uveljavi pravico do pokojnine. V poglavju 4 „dajatve za invalidnost“ Uredba 883/2004 v 46. členu določa, da je oseba, za katero je zaporedoma ali izmenično veljala zakonodaja dveh ali več držav članic, upravičena do dajatev po poglavju 5, ki se uporablja smiselno ob upoštevanju odstavka 3. To pomeni, da na podlagi ugotovljene invalidnosti lahko upravičenec pridobi pravico do invalidske pokojnine, to je dajatve po poglavju 5, ki jo pristojen nosilec zavarovanja določi po nacionalni zakonodaji, ne pa drugih kratkoročnih dajatev, ki so sicer določene za posamezno kategorijo invalidnosti po nacionalni zakonodaji. Uredba 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ureja pravila koordinacije, ki so jih članice EU dolžne upoštevati v zvezi s pravicami nacionalnih sistemov socialne varnosti.

12. V konkretnem primeru gre za pogoje, ki so za pridobitev pravice do invalidske pokojnine določeni v 67. členu ZPIZ-1. Po tej določbi pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (moški) in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški).

13. Glede na citirano določbo 67. člena ZPIZ-1 je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so pri tožniku zgolj ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti nad 50 let izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pritožba utemeljeno poudarja, da je glede na citirano določbo 67. člena ZPIZ-1 pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti 50 let tudi v tem, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Prav pogoj, da tožnik, pri katerem je sicer podana II. kategorija invalidnosti, za delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil ugotovljen.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik zaradi poškodbe pri delu in bolezni zmožen za fizično lahko delo pretežno sede (vsaj polovico delovnega časa), v preostalem delovnem času pa lahko hodi po ravnem terenu na krajše razdalje, v ugodnih mikroklimatskih razmerah s skrajšanim delovnim časom.

15. Glede na to, da sodišče prve stopnje pri tožniku ni ugotovilo, da bi bila za opravljanje drugega dela predhodno potrebna poklicna rehabilitacija, kljub ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti in starosti nad 50 let, za priznanje pravice do invalidske pokojnine v določbi 2. alineje 67. člena ZPIZ-1 ni imelo podlage. Posledično je zmotno presodilo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti.

16. Čeprav je sodišče prve stopnje drugače kot pred tem toženec zaključilo, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti in ne III. kategorija, kot je odločil toženec z izpodbijanima odločbama, to dejstvo na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb, v ničemer ne vpliva.

Po 1. odstavku 58. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) so socialni spori spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. To pomeni, da sodišče v socialnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika in ne o dejstvih. Ker med takšna dejstva sodijo posamezne kategorije invalidnosti, tudi če sodišče ugotovi spremenjeno kategorijo invalidnosti, pa ta ne vpliva na posamezno pravico, kot v konkretnem primeru, izpodbijani odločbi zaradi drugačne, torej II. kategorije invalidnosti, nista nepravilni in nezakoniti, saj to dejstvo ne vpliva na priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik enako kot na podlagi v predsodnem postopku ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti, tudi na podlagi II. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi 67. člena ZPIZ-1. 17. Ker sta izpodbijani odločbi iz navedenih razlogov torej pravilni in zakoniti, sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo določbo 67. člena ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 8. 9. 2011 in z dne 28. 12. 2011 in priznanje pravice do invalidske pokojnine na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1, zavrnilo.

18. Zavrnilo pa je tudi priznanje stroškov postopka na podlagi 154. člena ZPP, ker tožnik v postopku ni uspel ter na isti podlagi ter dodatno na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP zavrnilo tudi priznanje stroškov revizijskega postopka.