Jedro

Zgolj ugotovitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni substancirano pojasnilo, da je prisodilo nekaj manj, kot sta tožnika zahtevala, in ne nekaj drugega, ne predstavlja obširnega in samostojnega sklopa dejstev in pravnih vprašanj, ki bi pred sodiščem druge stopnje, če bi le to izvedlo pritožbeno obravnavo, bolj podaljšalo postopek, kot pa ga bi podaljšala vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje v novo sojenje. Prav tako samostojna in morebitna dokončna odločitev sodišča druge stopnje ne predstavlja neekonomične potrate človeških in finančnih virov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo: – tožencem v prihodnje prepovedalo vsako poseganje v nepremičnino tožnikov k. o. ..., parc. št. 883/2, razen kolikor bo to potrebno za vzpostavitev prvotnega stanja, kot je opredeljeno v točki 2 izreka sodbe, in poseganje v brežino, ki razmejuje nepremičnino parcela 883/2 k. o. ..., od nepremičnin parcele 873/5, 873/1 in 871/1, vse k. o. ..., v kolikor bi zaradi posegov sosednja nepremičnina parcela 883/2 k. o. ..., last tožnikov izgubila trdnost, stabilnost ali oporo (točka I/1 izreka); – odločilo, da so dolžni toženci sami oz. po izpolnitvenih pomočnikih tožnikoma solidarno na lastne stroške vzpostaviti takšno stanje nepremičnine parc. št. 883/2 k. o. ..., kot je to predvidel izvedenec Branko Prokop v izvedenskem mnenju z dne 25. 4. 2019, v odgovoru pod točko 36, to je s podprtjem previsov konglomeratne police, trajno stabilizacijo zgornjega dela nad konglomeratom, pod prvotnim naklonom, kot je bilo pred posegom, z armirano zemljino v kombinaciji s površinsko stabilizacijo oz. protierozijsko zaščito BVS „ZID“ in „ŽEPKI, ter zemljino zatraviti, s pokritjem po površini konglomerata z gostejšimi sidranimi mrežami, z odstranitvijo drevesa s konglomeratne police, pod betonsko teraso z vodnjakom, podbetoniranjem betonske plošče terase, odvodnjavanjem in zaščitno ograjo proti padcem v globino, vse v roku 6 mesecev (točka I/2 izreka); – zavrnilo, kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, kot je odločeno v točki I/2 izreka sodbe (točka I/3 izreka); – odločilo, da so dolžni toženci tožnikoma v roku 15 dni od dneva prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 3.740,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta na sodišče druge stopnje vložili pritožbi obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama ugodilo (pritožbi tožnikov le posledično glede stroškovnega dela prvostopne odločitve), izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper navedeni sklep sodišča druge stopnje vlagajo pritožbo toženci. Predlagajo, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo odločanje. Sklicujejo se na razloge iz drugega odstavka 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarjajo, da so v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje natančno navedli, zakaj menijo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek tožnikov. Sodišče namreč ni odločilo o vzpostavitvi prvotnega stanja, kot se je dejansko glasil tožbeni zahtevek, temveč je odločilo v skladu s predlogom izvedencev o vzpostavitvi novega, občutno izboljšanega stanja, kar pa je nekaj povsem drugega in je povezano z občutnimi finančnimi sredstvi. Vzpostavitev prvotnega stanja bi pomenilo vzpostavitev stanja, s katerim bi bila ponovno ogrožena oz. zmanjšana trdnost, stabilnost in opora brežine, kar pa je zelo nevarno in očitno pravno neutemeljeno. Vzpostavitev stanja v skladu s predlogom izvedenca predstavlja občutno izboljšanje stanja, do tega pa tožnika nista upravičena, saj sta nevarno stanje zagrešila sama, čemur pritrjuje tudi sodišče prve stopnje. Način sanacije brežine presega vzpostavitev prvotnega stanja že zato, ker je izvedenec povedal, da brežina pred posegi tožencev ni imela trdnosti, stabilnosti in opore, ki naj bi jo bili sedaj dolžni zagotoviti toženci. Tožnikoma ni le povrnjena škoda oz. vzpostavljeno prvotno stanje, temveč pridobita veliko več izključno na stroške tožencev. Obrazložitev je glede vprašanja vzpostavitve prejšnjega stanja tudi nejasna in kontradiktorna. Sodišče druge stopnje namreč najprej pritrjuje tožencem, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je sledilo predlogu izvedenca, odločilo o nečem povsem drugem od tistega, kar sta zahtevala tožnika in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek. Strinja se s toženci, da iz primerjave vsebine izreka sodbe in tožbenega zahtevka ni razvidno, da je prisojeno nekaj manj, temveč je že na prvi pogled vidno, da tožnika zahtevata nekaj drugega, kot je bilo prisojeno. Zato tudi logično zaključi, da je tožbeni zahtevek prekoračen, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Na drugi strani pa sodišče druge stopnje z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje dopušča možnost, da sodišče lahko v ponovnem postopku samo pojasni, zakaj meni, da taka odločitev ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja na način, kot sta ga predlagala tožnika, iz strokovnega vidika nesprejemljiva, neodgovorna in pravno neutemeljena, je treba tak tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Zato bi moralo sodišče druge stopnje ugotovljeno postopkovno kršitev odpraviti tako, da bi izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ne pa, da je sodbo razveljavilo in na ta način dopustilo, da sodišče prve stopnje naknadno še dodatno pojasnjuje svojo odločitev. Po mnenju pritožnikov je ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka mogoče glede na njeno naravo odpraviti že pred sodiščem druge stopnje, ki bi moralo o zadevi vsebinsko odločiti. Treba pa je tudi upoštevati, da bo od začetka sojenja v kratkem poteklo sedem let in da vrnitev zadeve v novo sojenje dodatno in nesorazmerno podaljšuje pravdni postopek.

4. Tožnika sta odgovorila na pritožbo. Poudarjata, da je edino pravilno, da sodišče druge stopnje ni samo odločalo o tožbenem zahtevku. Podalo je jasna napotila, naj sodišče prve stopnje odloči o neutemeljenosti s strani tožnikov postavljenega zahtevka, če pa bo ponovno sprejelo enako odločitev, pa naj konkretno obrazloži, zakaj meni, da ta ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka. Tožene stranke ne navajajo prepričljivih razlogov, zakaj naj bi sodišče druge stopnje moralo o tožbenem zahtevku samo odločiti in ga zavrniti. Če bi sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, bi prvič o njem odločalo samo in tožečima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Zavzelo je pravilno stališče, da o zahtevku, kot je bil postavljen, sodišče prve stopnje sploh še ni odločilo. Napačno je sicer stališče sodišča druge stopnje, da naj bi tožnika v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja zahtevala nekaj povsem drugega od tistega, o čemer je odločilo sodišče prve stopnje, ki je sledilo izvedenskemu mnenju in da naj bi prekoračilo tožbeni zahtevek. Edino pravilna in zakonita odločitev je, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Pri njegovem oblikovanju sta tožnika tudi sledila ustaljeni praksi v tovrstnih primerih. Vzpostavitev prejšnjega stanja je mogoče doseči na več načinov. Izvedenec je predlagal eno od primernih variant, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. Možne so sicer še druge variante vzpostavitve prvotnega stanja, zato tožnika nista smela postaviti zahtevka na točno določen način vzpostavitve prejšnjega stanja. Njun zahtevek skladno s sodno prakso obsega stanje, kakršno mora biti doseženo, način ravnanja, kako to doseči, pa je prepuščen toženim strankam. Ti lahko upoštevajo izvedenčevo varianto ali pa drugače vzpostavijo stanje. Tožnika v zadnjem modificiranem tožbenem zahtevku nista določila načina vzpostavitve prvotnega stanja, zato ni mogoče ugotoviti, da bi bil način, kot sta ga predlagala, s stališča tehnične stroke nesprejemljiv in neodgovoren. Opisala sta stanje, kakršno mora biti doseženo, to stanje pa je mogoče doseči na več načinov, ki so s stališča geotehnične stroke sprejemljivi in odgovorni, enega od teh je predlagal tudi izvedenec. Tako je očitno, da sodišče prve stopnje dejansko ni prekoračilo tožbenega zahtevka in tožnikoma ni prisodilo nekaj drugega, ampak je delno ugodilo zahtevku in tožnikoma prisodilo nekaj manj od zahtevanega – od več možnih načinov vzpostavitve prvotnega stanja jima je prisodilo enega. To bo lahko pojasnilo v sodbi, ki jo bo izdalo v ponovljenem postopku, pravdne stranke pa bodo imele zoper odločitev možnost vložiti pritožbo. Zato ni podan pritožbeni razlog iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Ekonomičnost postopka oz. pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi ne smeta imeti prednosti pred ustavno zagotovljeno pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva. Predlagata, da Vrhovno sodišče zavrne pritožbo toženih strank kot neutemeljeno ter hkrati toženim strankam naloži povrnitev vseh tožečima strankama nastalih pritožbenih pravdnih stroškov.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 357.a člena ZPP sodišča zagotavljajo učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je lahko ogrožena v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo. Vrhovno sodišče je do sedaj že večkrat pojasnilo, da je po novi procesni ureditvi razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje izjema: praviloma mora tako o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Določba prvega odstavka 355. člena ZPP sicer dopušča izjemno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oz. odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Okoliščine, ki omogočajo tak izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi predstavljala ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja; postopek bi samo zavlekla bolj kot obravnava pred sodiščem prve stopnje, ali pa bi bila neekonomična z vidika potrate človeških ali finančnih virov.1 Prav tako pa je ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje potrebno takrat, ko bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva. Med tovrstne situacije je treba uvrstiti tudi tako, ko bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto ter ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.2 V slednjem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti. Vendar pa je tako absolutizacijo pravice do pritožbe omejila določba drugega odstavka 355. člena ZPP, ki tudi v tovrstnih primerih določa prepoved razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.3

7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa so v konkretnem primeru v pritožbi tožencev izpostavljene okoliščine, ki kažejo na to, da zgoraj nanizane okoliščine, ki bi narekovale pritrditev odločitvi sodišča druge stopnje, niso izkazane. Zgolj ugotovitev sodišča druge stopnje, da sodišče prve stopnje ni substancirano pojasnilo, da je prisodilo nekaj manj, kot sta tožnika zahtevala, in ne nekaj drugega, ne predstavlja obširnega in samostojnega sklopa dejstev in pravnih vprašanj, ki bi pred sodiščem druge stopnje, če bi le to izvedlo pritožbeno obravnavo, bolj podaljšalo postopek, kot pa ga bi podaljšala vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje v novo sojenje. Prav tako samostojna in morebitna dokončna odločitev sodišča druge stopnje ne predstavlja neekonomične potrate človeških in finančnih virov. Gre prvenstveno za opravo primerjave vsebine postavljenega tožbenega zahtevka s tistim, kar je prisodilo sodišče prve stopnje, ko je sledilo predlogu oz. mnenju izvedenca. Zgolj ta primerjava že lahko omogoča končne ugotovitve, ali je bil prekoračen tožbeni zahtevek ali pa je bilo prisojeno manj, kot je sta tožnika zahtevala. Torej za že na prvi pogled vidno sorazmerno ozko in omejeno polje pomanjkljive argumentativne presoje sodišča prve stopnje, kar je povzročilo obstoj procesne kršitve.

8. Razen tega pa ta postopek traja že sedem let, kar vsekakor pomeni hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Drugi odstavek 355. člena ZPP v konkretnem primeru terja ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje že iz tega zakonskega razloga. Kot je bilo že nakazano, vrnitev zadeve pred sodišče prve stopnje bi zgolj podaljševala že tako predolgo trajajoč pravdni postopek v konkretnem primeru.

9. Vrhovno sodišče ob povedanem ugotavlja, da bi sodišče druge stopnje ugotovljeno procesno kršitev postopka glede na njeno naravo in obseg lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) oz. glede na naravo stvari in okoliščine primera samo dopolnilo postopek in odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP). Izkazana je tudi kršitev drugega odstavka 354. člena ZPP, ki sodišču druge stopnje prepoveduje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, oziroma mu v takem primeru nalaga, da novo sojenje opravi samo.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

11. Obe stranki tega pritožbenega postopka sta priglasili pritožbene stroške. Vrhovno sodišče je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 365. člena ZPP).

12. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej npr. sklep VS RS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018 in sklep VS RS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019. 2 Glej sklep VS RS Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019 in sklep VS RS Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019. 3 Glej o tem več v: Zakon o pravdnem postopku (ZPP) neuradno prečiščeno besedilo z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom Aleša Galiča, Šesta dopolnjena izdaja; stran 51-54; Uradni list RS, Ljubljana, 2017.