Jedro

Tožnika sta v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja zahtevala (že na prvi pogled) nekaj povsem drugega od tistega, o čemer je odločilo sodišče prve stopnje, ki je (kot to v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja samo) sledilo vzpostavitvi prejšnjega stanja, katero naj bi v svojem mnenju predlagal izvedenec. Ta naj bi kot strokovnjak ugotovil, da bi bilo vzpostavljanje prejšnjega stanja na način, kot sta ga predlagala tožnika, s stališča geotehnične stroke nesprejemljivo in neodgovorno, medtem ko naj bi bila s strani izvedenca predlagana rešitev (tudi po oceni sodišča prve stopnje) ustrezna oziroma smotrna, saj naj bi bilo zaradi nje vzpostavljeno stanje, ki bo zagotavljalo stabilnost brežine in posledično tudi varnost vsem vpletenim. S takšno odločitvijo je omenjeno sodišče ravnalo v nasprotju z načelom dispozitivnosti oziroma je prekoračilo svoje pristojnosti/naloge, ki niso v iskanju ustrezne (optimalne) rešitve spora (za eno ali drugo oziroma za obe pravdni stranki). Naloga pravdnega sodišča je v tem, da odloči, ali je pravno varstvo, ki ga tožnik zahteva, pravno utemeljeno, ne pa, da samo izoblikuje izrek (odločitev) o pravnem varstvu, ki bi sledil iz ugotovljenega dejanskega stanja. Tožniku ne more (sme) prisoditi več. Če tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora zavrniti, in ne sme prisoditi nekaj drugega (česar tožnik ni zahteval). Lahko seveda prisodi manj (od zahtevanega), kar pa mora biti ali samo po sebi jasno (razvidno), ali pa ustrezno (konkretno) obrazloženo (torej zakaj sodišče šteje, da je prisodilo manj od zahtevanega).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo2: - tožencem v prihodnje prepovedalo vsako poseganje v nepremičnino tožnikov k. o. – ..., parcela 883/2, razen kolikor bo to potrebno za vzpostavitev prvotnega stanja, kot je opredeljeno v točki 2. izreka sodbe, in poseganje v brežino, ki razmejuje nepremičnino parcela 883/2 k. o. ... od nepremičnin parcele 873/5, 873/1 in 871/1, vse k. o. ..., v kolikor bi zaradi posegov sosednja nepremičnina parcela 883/2 k. o. ..., last tožnikov, izgubila trdnost, stabilnost ali oporo (točka I/1 izreka), - odločilo, da so dolžni toženci sami oziroma po izpolnitvenih pomočnikih tožnikoma solidarno na lastne stroške vzpostaviti takšno stanje nepremičnine parc. št. 883/2 k. o. ..., kot je to predvidel izvedenec A. A. v izvedenskem mnenju z dne 25. 4. 2019, v odgovoru pod točko 36, to je s podprtjem previsov konglomeratne police, trajno stabilizacijo zgornjega dela nad konglomeratom, pod prvotnim naklonom, kot je bil pred posegom, z armirano zemljino v kombinaciji s površinsko stabilizacijo oz. protierozijsko zaščito BVS "ZID" in "ŽEPKI", ter zemljino zatraviti, s prekritjem površin konglomerata z gostejšimi sidranimi mrežami, z odstranitvijo drevesa, s konglomeratne police, pod betonsko teraso z vodnjakom, podbetoniranjem betonske plošče terase, odvodnjavanjem in zaščitno ograjo proti padcem v globino, vse v roku 6 mesecev (točka I/2 izreka), - zavrnilo, kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, kot je odločeno v točki I/2 izreka sodbe (točka I/3 izreka).

- odločilo, da so dolžni toženci tožnikoma v roku 15 dni od dneva prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 3.740,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper stroškovno odločitev (II. točka izreka) in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da se ji priznajo vsi na prvi stopnji nastali stroški (8.034,51 EUR). Poudarja, da ni uspela zgolj z delom restitucijskega zahtevka (glede zasaditve žive meje iz pušpana). Njen uspeh ni 70%, kot je to odločilo sodišče, ampak najmanj 92% ((100% + 83%)/2), saj je s točko I.1 uspela v celoti. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 1. odstavka 154. člena ZPP. Ker ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, bi bila na mestu tudi uporaba 3. odstavka 154. člena ZPP.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženci se zoper sodbo pritožujejo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagajo, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (da torej sodbo ustrezno spremeni), podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (s stroškovno posledico). Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom zaključilo, da dogovor za poseg z dne 24. 3. 2014 med pravdnimi strankami ni bil sklenjen. Ta zaključek je oprlo tudi na izpovedbe tožencev, ki pa jih ni presojalo celostno. Pritožba izpostavlja, o čem naj bi prvo toženec prepričljivo izpovedal, ter kaj naj bi potrdila četrto toženec in priča B. B. Dejstvo je, da sta pri posegu dne 24. 3. 2014 aktivno sodelovala tudi oba tožnika. Poseg je bil dogovorjen in ni bil samovoljno izveden s strani tožencev. To izhaja iz izpovedb predhodno omenjenih kot tudi predloženih fotografij. Če bi tožnika posegu resnično nasprotovala, bi poklicala pristojne institucije ali pa bi se vsaj umaknila. Da je bil poseg dne 4. 3. 2014 dogovorjen, dokazuje tudi dejstvo, da je odstranjeno zemljino odpeljal tožnik, pri čemer mu je s traktorjem pomagal sosed (kar sta potrdila toženca, C. C. in D. C. ter priča E. E., razbrati pa naj bi bilo to moč tudi iz tožničine izpovedbe, ki jo pritožba izpostavlja). Sklepanje sodišča, da naj dogovor ne bi bil sklenjen, ker je bil predlog pogodbe o sanaciji tožnikoma poslan šele po izvedenem posegu (elektronsko sporočilo prvo toženca z dne 7. 4. 2014), naj bi bilo vzeto iz konteksta (pritožba izpostavlja, kaj sta v zvezi s tem izpovedala prvo in drugo toženec ter zakaj so toženci sklenili, da se glede celostne sanacije brežine sklene ustrezna pogodba). Iz elektronskega sporočila z dne 7. 4. 2014 ne izhaja, da med pravdnimi strankami dogovor ne bi bil sklenjen, ampak ravno nasprotno, da so bili sporazumni glede sanacije (kar sta tožnika šele naknadno zanikala). Sodišče je zato dejansko stanje zmotno (nepopolno) ugotovilo, posledično pa nepravilno razsodilo, da so toženci vznemirjali lastninsko pravico tožnikov, oziroma da toženci niso izkazali, da njihovo ravnanje ni bilo protipravno, ter da imajo za ravnanja, ki povzročajo vznemirjanja, pravico zaradi dogovora s tožnikoma. Zaključek, da med pravdnima strankama ni bilo sklenjenega dogovora glede posega z dne 24. 3. 2014, je tudi v nasprotju z odločitvijo istega sodišča v postopku zavarovanja z začasno odredbo Z 34/2015 (pritožba omenja, kaj naj bi bilo zapisano v odločbi pritožbenega sodišča), v okviru katere je bil obravnavan isti dogodek in praktično identičen zahtevek, ki je bil predmet zavarovanja. Sodišče ni odgovorilo na vprašanji (ki jih je v 11. točki izpodbijane sodbe sicer opredelilo kot bistvene), zakaj je prišlo do podora dne 5. 1. 2014 in ali je bil dne 24. 3. 2014 izveden poseg nujen, ki sta ključni za presojo, ali je bilo ravnanje tožencev protipravno. Ker je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je brežino nasipal tožnik, je očitno, da je nevarno situacijo (prestrmo oblikovano brežino) povzročil on, zaradi česar krivde, da je dne 5. 1. 2014 prišlo do podora, ni moč pripisati tožencem. Poseg dne 24. 3. 2014 je bil tako nedvomno nujen, iz izvedenčevega mnenja pa izhaja, da je imela ublažitev naklona na vrhu brežine pozitiven vpliv na njeno stabilnost (zaradi česar bi moral biti tožbeni zahtevek v 1. točki zavrnjen). Iz teh razlogov ni moč govoriti o protipravnosti ravnanja tožencev. Sodišče naj bi z odločitvijo v točki izreka I. 2. prisodilo nekaj drugega, kot sta zahtevala tožnika, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka (pritožba se glede pravila o vezanosti na zahtevek sklicuje na pravno teorijo in sklep VS RS II Ips 198/2002 z dne 18. 12. 2002). V nadaljevanju toženci omenjajo, kako se je glasil zahtevek tožnikov v 2. točki po zadnji spremembe tožbe in kako ga je sodišče (opirajoč se na vzpostavitev takšnega stanja parcele 2106 883/2, kot ga je predvidel izvedenec A. A. v mnenju z dne 24. 4. 2019) v celoti spremenilo. Tako ni odločilo o vzpostavitvi prvotnega stanja v skladu z zahtevkom tožnikov, ampak o vzpostavitvi novega, občutno izboljšanega stanja, s čimer je tožbeni zahtevek nedvomno prekoračilo. S strani sodišča spremenjenega zahtevka (to bi lahko storila le tožnika, ne pa sodišče samo) ni moč tolmačiti, kakor da je prisodilo nekaj manj, kot sta zahtevala tožnika, saj je obseg del, ki jih od tožencev (sodišče) zahteva, občutno večji, stroški le-teh pa bistveno višji. Odločitev sodišča je tudi neizvršljiva. Izvedenec je namreč izpostavil, da takšna sanacija brežine predstavlja gradbeni poseg, za katerega je potrebno izdelati projekt, pridobiti upravno dovoljenje in ustrezna soglasja različnih organov, kar ob odločanju ni bilo upoštevano niti znano.

6. Tožnika sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi opravljene dokazne ocene (tudi s strani tožene stranke predlaganih dokazov) pojasnilo, zakaj ni bilo moč slediti trditvam tožencev, da je bil njihov poseg z dne 24. 3. 2014 (sanacija brežine) izveden na podlagi dogovora (sporazuma) s tožnikoma. V tem okviru je izpostavilo niz medsebojno povezanih konkretnih okoliščin (izhajajočih tudi iz izpovedb tožencev), ki (skupaj) potrjujejo pravilnost takšnega zaključka. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je takšen zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi, je posplošen in neutemeljen. Dejstvo, da je glede neobstoja dogovora oziroma nasprotovanja tožnikov posegu štelo njuni izpovedbi za prepričljivi3 (ti dve sta bili hkrati v skladu z vsebino drugih izvedenih dokazov, ki jih je izpostavilo), ni v nasprotju s tem, da jima v (kakšnem) drugem oziru (pritožba izpostavlja okoliščini njunega nasipanja terena in nastajanja podorov še pred prihodom tožencev na to območje) ni sledilo. Izpovedbe niso nujno (zmeraj) v celoti (ne)prepričljive oziroma (ne)verodostojne.4 Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče izpovedb tožencev ni presojalo celostno. Pritožba (tožene stranke) izpostavlja v tem pogledu s strani sodišča prve stopnje (upravičeno) izražen pomislek, češ zakaj bi v primeru obstoja takšnega (s strani tožencev zatrjevanega) dogovora glede posega (in sicer na način, kot je bil izveden) prvo toženec pred njegovo izvedbo tožnika večkrat vprašal, če se strinjata, da se drži dogovora, in zakaj bi ga tožnik obtožil, da mu želi ukrasti zemljo (kakor naj bi to izhajalo iz prvo toženčeve izpovedbe). V tem pogledu pritožba posplošeno zatrjuje, da naj bi prvotoženec celotno dogajanje na dan posega opisal prepričljivo in nazorno, ter izpostavlja del njegove izpovedbe z dne 12. 7. 2018, v skladu s katero naj bi tožnikoma dejal, da brez njiju (sam) ne bo delal in da bo potrebno v nasprotnem primeru za ureditev zadeve angažirati policijo ter inšpekcijo, kar pa ne potrjuje ne obstoja zatrjevanega dogovora niti ne-nasprotovanja tožnikov posegu. Že sodišče prve stopnje je izpostavilo, da okoliščina, da tožnika dne 24. 3. 2014 potem, ko sta izrazila nasprotovanje posegu,5 tega nista poskušala fizično preprečiti oziroma nista poklicala policije, ne pomeni, da mu nista (več) nasprotovala ali da sta „pričela“ z njim soglašati, kar neprepričljivo zatrjuje pritožba. Podobno velja za nadaljnjo pritožbeno navedbo (ki je neizkazana), da sta tožnika svoje strinjanje izrazila z aktivnim sodelovanjem pri posegu. Dejstvo, da je ob posegu odstranjeno zemljino nato tožnik (pri čemer naj bi mu s traktorjem pomagal sosed) odpeljal, prav tako ne pomeni dokaza o aktivnem sodelovanju tožnikov pri dogovorjenem posegu. Kaže zgolj na to,6 da je tožnik odpeljal tisto, kar je po posegu ostalo in kar je očitno štel za svoje (poseženo je bilo namreč v njuno nepremičnino).

9. Sodišče prve stopnje je kot prepričljiv argument, da dogovor ni bil sklenjen, nadalje izpostavilo, da je bil pisni predlog (pogodbe o sanaciji), pripravljen s strani prvo toženca, tožnikoma poslan šele po izvedenem posegu (glej elektronsko sporočilo prvo toženca z dne 7. 4. 2014 v prilogi A537 in pisni predlog pogodbe o sanaciji v prilogi A41), čemur pritožba neprepričljivo ugovarja, češ da naj bi bilo izvzeto iz konteksta. Toženci se sklicujejo na dogovarjanje s tožnikoma o končni sanaciji, v zvezi s katero naj bi bil pripravljen osnutek pogodbe, in na okoliščino, da naj bi bil poseg z dne 24. 3. 2014 (po njihovem mnenju) nujen,8 kar pa ne dokazuje,9 da je dejansko prišlo do dogovora. Zaradi neutemeljenosti omenjenih argumentov ni moč slediti niti pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje (zaradi njihovega neupoštevanja) zmotno (nepopolno) ugotovilo dejansko stanje.

10. Nebistveno (neodločilno)10 je pritožbeno izpostavljanje tožencev, da je sodišče prve stopnje pred tem v postopku zavarovanja (Z 34/2015) sledilo njihovi trditvi, da je bil poseg z dne 24. 3. 2014 dogovorjen. Za tak zaključek govori dejstvo, da je bilo dolžno v postopku zavarovanja (z začasno odredbo) sodišče odločiti hitro in na ravni verjetnosti, kot tudi s tem (tesno) povezana okoliščina, da je kasneje v pravdnem postopku utemeljenost trditev (in s tem tudi okoliščino obstoja dogovora/sporazuma glede posega tožencev z dne 24. 3. 2014) presojalo na podlagi celostno izvedenega dokaznega postopka (toženci v pritožbi sodišču prve stopnje ne očitajo, da v tem pogledu kakšnega relevantnega dokaza ni izvedlo) oziroma ocene (presoje) vseh predlaganih relevantnih dokazov. To pa je (in ne pritožbeno izpostavljeni argument, da je bilo v postopku zavarovanja odločeno »zgolj« na temelju verjetnosti) sodišče prve stopnje vodilo do drugačnega zaključka, in sicer da takšen dogovor (obstoj soglasja tožnikov) ni izkazan11. Zato je pritožbeno poudarjanje, da je šlo v obeh primerih za obravnavanje istega dogodka in (praktično) istega zahtevka, nebistveno, očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo (svojega) zaključka o tem, da toženci svoje trditve o obstoju sporazuma (dogovora) glede posega z dne 24. 3. 2014 niso izkazali, pa neutemeljen. Kakor je bilo predhodno poudarjeno, je ta zaključek sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno, konkretno in prepričljivo pojasnilo, zaradi česar očitek o (posledično) pomanjkljivi sodbi (ki je ni moč preizkusiti) ni utemeljen.

11. Prav tako ni moč slediti pritožbenemu očitku tožencev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja nujnosti njihovega posega z dne 24. 3. 2014. Omenjeno sodišče je v tem oziru (na 21. strani izpodbijane sodbe) izpostavilo ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca A. A., da bi, če toženci posega ne bi izvedli, to pomenilo nevarnost za pod brežino zgrajeno cesto, parkirišče in stanovanjske objekte, a tudi, da se je (kot ugotavlja omenjeni izvedenec) k stabilizaciji brežine nad konglomeratno polico pristopilo na neustrezen način s pomanjkljivim projektom (raziskavami) ter v nasprotju z zahtevo v gradbenem dovoljenju, da se ne posega v sosednje zemljišče.12 Zato velja ob pritožbenem sklicevanju na ugotovitve izvedenca, ki naj potrdil trditev tožencev o nujnosti posega, upoštevati oba z njegove strani izpostavljena vidika (torej tudi tistega o izbiri neustreznega načina sanacije). Ob tem, da je trditev, da sta zgolj tožnika povzročila situacijo, ki je narekovala izvedbo takšnega posega, neizkazana, je bolj pomembno to, da sama (morebiti izkazana) nujnost posega (še) ne bi bila dovolj za izključitev protipravnosti ravnanja tožencev. Slednji pa v tej smeri zadostnih (potrebnih) trditev (npr. da bi šlo za dovoljeno samopomoč v smislu 139. člena OZ;13 v bistvenem enake pogoje glede posestnikove pravice do samopomoči zoper tistega, ki mu posest neupravičeno moti, v 31. členu predvideva tudi SPZ14) niso podali. 15 Zato njihovo sklicevanje zgolj na »nujnost« posega (samo za sebe) ne zadostuje za izključitev protipravnosti njihovega ravnanja/obravnavanega posega (in sicer ob upoštevanju, da (tudi) njihova trditev o dogovorjenosti/sporazumnosti posega ni izkazana).

12. Upravičeno pa toženci v pritožbi izpostavljajo, da sodišče prve stopnje (sploh) ni odločilo o (glavnem) tožbenem zahtevku, kot sta ga postavila tožnika. To velja predvsem za restitucijski del odločitve iz točke I/2 izreka, hkrati pa tudi glede odločitve o prepovednem delu (točka I/1 izreka), ki se sklicuje na odločitev iz točke I/2 izreka. Kakor to utemeljeno opozarjajo toženci, sta tožnika (v okviru primarnega tožbenega zahtevka) v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja (glej zadnji modifikaciji tožbe z dne 16. 9. 2019 in 21. 11. 201916) zahtevala (že na prvi pogled) nekaj povsem drugega od tistega, o čemer je odločilo sodišče prve stopnje, ki je (kot to v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja samo) sledilo vzpostavitvi prejšnjega stanja, katero naj bi v svojem mnenju predlagal izvedenec A. A. Ta naj bi kot strokovnjak ugotovil, da bi bilo vzpostavljanje prejšnjega stanja na način, kot sta ga predlagala tožnika, s stališča geotehnične stroke nesprejemljivo in neodgovorno, medtem ko naj bi bila s strani izvedenca predlagana rešitev (tudi po oceni sodišča prve stopnje) ustrezna oziroma smotrna, saj naj bi bilo zaradi nje vzpostavljeno stanje, ki bo zagotavljalo stabilnost brežine in posledično tudi varnost vsem vpletenim (vse to je sodišče prve stopnje izpostavilo v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). S takšno odločitvijo je omenjeno sodišče ravnalo v nasprotju z načelom dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 3. člena ZPP17) oziroma je prekoračilo svoje pristojnosti/naloge, ki niso v iskanju ustrezne (optimalne) rešitve spora (za eno ali drugo oziroma za obe pravdni stranki). Naloga pravdnega sodišča je v tem, da odloči, ali je pravno varstvo, ki ga tožnik zahteva, pravno utemeljeno, ne pa, da samo izoblikuje izrek (odločitev) o pravnem varstvu, ki bi sledil iz ugotovljenega dejanskega stanja.18 Tožniku ne more (sme) prisoditi več. Če tožbeni zahtevek ni utemeljen, ga mora zavrniti, in ne sme prisoditi nekaj drugega (česar tožnik ni zahteval). Lahko seveda prisodi manj (od zahtevanega),19 kar pa mora biti ali samo po sebi jasno (razvidno), ali pa ustrezno (konkretno) obrazloženo (torej zakaj sodišče šteje, da je prisodilo manj od zahtevanega). Da bi bilo tožnikoma z izpodbijano odločbo prisojeno „nekaj manj“, iz primerjave vsebine izreka in tožbenega zahtevka ni razvidno,20 sodišče prve stopnje pa v tem pogledu ni podalo nobenih konkretnih razlogov. Kot rečeno, je pojasnilo, zakaj naj bi bila s strani tožnikov (v tožbenem zahtevku) predlagana vzpostavitev prejšnjega stanja (za razliko od izvedenčeve) neustrezna, pri čemer je z (nepojasnjeno) navedbo (v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da takšen tožbeni zahtevek „ni v celoti utemeljen“, prišlo samo s seboj tudi (deloma) v nasprotje.

13. Z opisanim ravnanjem je tako omenjeno sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ker je pritožba tožene stranke (ki na to opozarja) glede na navedeno utemeljena, je to sodišče izpodbijano sodbo v I.21 ter v II. točki izreka, to je v odločitvi o stroških (glede omenjene odločitve je bilo potrebno posledično ugoditi tudi pritožbi tožnikov, do katere se zato to sodišče ni posebej opredeljevalo), razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ugotovljene kršitve pritožbeno sodišče ne more sanirati samo, saj (kakor je bilo poudarjeno) sodišče prve stopnje o postavljenem tožbenem zahtevku ni odločilo (oziroma ni podalo nobenih konkretnih razlogov, zakaj naj bi sprejeta odločitev (o načinu vzpostavitve prejšnjega stanja) predstavljala manj od tega, kar sta z zahtevkom uveljavljala tožnika), kar bi pomenilo, da bi o njem prvič (torej kot prvo sodišče) odločilo samo. Ker je pravica do izjave (kot temeljna sestavina poštenega postopka) stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, bi bila z morebitno odpravo kršitve s strani tega sodišča pomembno okrnjena pravica do pritožbe.22 Upoštevaje navedeno je bilo potrebno v konkretnem primeru (kljub relativni starosti zadeve) varstvu pravic do enakega varstva pravic (22. člen URS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS) dati prednost pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS). V novem sojenju naj sodišče odloči o (ne) utemeljenosti s strani tožnikov postavljenega zahtevka (tožbenih zahtevkov). V kolikor bo ponovno sprejelo enako odločitev, pa naj konkretno obrazloži, zakaj meni, da ta ne predstavlja prekoračitve tožbenega zahtevka (kršitve načela dispozitivnosti).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

... 2 V zvezi z dopolnilno sodbo z dne 25. 5. 2021. 3 Na izpovedbi tožnikov v zvezi z njunim jasnim tožencem izraženim nestrinjanjem glede posegov v njuno nepremičnino se je sodišče prve stopnje sklicevalo v 14. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Omenjeno je potrebno razumeti tudi kot obstoj trenj glede obravnavanih vprašanj med pravdnima strankama že pred obravnavanim posegom. Zato pritožbeno poudarjanje, da v tem pogledu razlogov za svoj zaključek ni podalo in da je bilo sodelovanje v preteklosti korektno, ni prepričljivo. 4 Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje posledično bolj previdno presojati izpovedbi tožnikov tudi glede okoliščine (ne)obstoja dogovora za poseg, je posplošena (nekonkretizirana), zaradi česar ji ni moč slediti. 5 Njuno »negativno reakcijo« izkazuje tudi vsebina prvotoženčevega elektronskega sporočila z dne 7. 4. 2014 (priloga A53). 6 Pri čemer ni bistveno niti, kdaj (točno) je bil traktor naročen. Tudi morebitno naročilo traktorja pred posegom ne dokazuje dogovora (strinjanja tožnikom) o njem, ampak (lahko) zgolj pripravo na možnost, da bo do njega kljub nasprotovanju prišlo, in na „reševanje“ njegovih posledic (»rezultata«). Enako velja za nadaljnji pritožbeni argument glede dogovorjenosti posega z dne 24. 3. 2014 (kar je obenem neizkazano), in sicer da toženci (kasneje) po omenjenem posegu v del brežine v lasti tožnikov niso posegali. 7 V katerem se (nekonkretizirano/nepojasnjeno) omenja ustni dogovor iz januarja istega leta, kar pa (še) ne dokazuje pritožbene trditve, da so bile pravdne stranke soglasne glede sanacije in da sta začela tožnika (kot v pritožbi trdijo toženci) šele naknadno zanikati dogovor. 8 Da naj bi bil tudi sporazumen, kot vztraja pritožba, ni izkazano. 9 Enako velja za pritožbeno omenjanje razlogov (in sicer da naj bi šlo za velik gradbeni in finančni obseg sanacije celotne brežine), zaradi katerih so toženci želeli, da se sklene ustrezna pogodba, v kateri bi se vse to dogovorili. 10 Kar vse je v sprotni opombi št. 5 izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje. 11 Posplošena pritožbena trditev tožene stranke, da v dokaznem (pravdnem) postopku ni bilo ugotovljenih nobenih bistveno drugačnih dejstev od tistih, ugotovljenih v postopku zavarovanja, ni (po)jasn(jen)a. 12 Glede vprašanja razlogov za podor z dne 5. 1. 2014, ki je v tej pravdi samo posredno relevantno, glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 14 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 15 Za obstoj (npr.) dovoljene samopomoči ne zadostuje zgolj nujnost ravnanja/posega, ampak tudi, da je potrebo po njem povzročil oškodovanec ter da je šlo za primeren/ustrezen (sorazmeren) ukrep. Predvsem glede ustreznosti svojega ravnanja oziroma (točneje) da je bil njihov poseg z dne 24. 3. 2014 sorazmeren obstoječi nevarnosti (to je »okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost«), toženci vseh potrebnih (zadostnih) konkretnih trditev niso podali. 16 Ki sta bili s strani sodišča prve stopnje obe dopuščeni (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). 17 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 18 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 198/2002 z dne 18. 12. 2002. 19 Glej A. Galič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2005, prva knjiga, str. 33. 20 Toženci v zvezi s tem v pritožbi (konkretno) pojasnjujejo, zakaj o tem ni moč govoriti. 21 In sicer v točki I/2 izreka, posledično pa tudi v točkah I/1 (ki se glede svoje vsebine sklicuje na točko I/2 izreka) ter I/3 izreka (saj - glede na predhodne ugotovitve tega sodišča - ni jasno, kaj točno (v zvezi z glavnim tožbenim zahtevkom, kot sta ga postavila tožnika) naj bi bilo z izpodbijano sodbo zavrnjeno). 22 Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.