Jedro

Sodišče prve stopnje ni ravnalo ekonomsko smotrno, ko je brez potrebe izpeljalo obširen dokazni postopek s postavitvijo izvedenke zaradi ugotavljanja prvotoženčeve poslovne sposobnosti, nato pa se pri odločanju o izbrisni tožbi materialno pravno pravilno ukvarjalo le z vprašanjem aktivne legitimacije zanjo, tožbo na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe pa nato moralo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa, vendar pa je tudi za preizkus revizije bistvena sama pravnomočna odločitev, ki se pravilno osredotoča na razrešitev odločilnih procesnih in materialnopravnih predpostavk za uveljavljene tožbene zahtevke. Zato v ravnanju sodišča prve stopnje, ki sicer predstavlja kršitev načela ekonomičnosti postopka v smislu določbe prvega odstavka 11. člena ZPP, ni očitkov o kakšni takšni procesni kršitvi, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost same odločitve in posledično terjala poseg v izpodbijano pravnomočno odločitev.

Neobstoj aktivne legitimacije za izbrisno tožbo pa izključuje pravni interes za vložitev vmesnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pravnega posla, ki je bil podlaga za izpodbijani zemljiškoknjižni vpis.

V skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP se za vmesni ugotovitveni zahtevek izrecno sicer ne zahteva obstoja pravnega interesa kot pri ugotovitveni tožbi, vendar pa je predpostavka vsake tožbe vselej tudi pravni interes, ki se sicer predpostavlja oz. domneva, pri čemer je ta domneva izpodbojna. V konkretnem primeru pa ob pomanjkanju aktivne legitimacije za izbrisno tožbo revidentka tega pravnega interesa za prejudicialni zahtevek na ugotovitev ničnosti ne izpolnjuje.

Zgolj okoliščina, da bi lahko tožnik kot potomec tožencev - darovalcev po njuni smrti postal dedič, ne zadošča, da bi lahko uveljavljal ničnost darilne pogodbe. Ob dednopravnem institutu vračunavanja daril v dedni delež (glej poglavje „III. Vračunavanje daril in volil v dedni delež“ v Zakonu o dedovanju in predvsem vračanja v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža (glej podpoglavje „Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža“ v istem zakonu) že načelno ne more biti prikrajšan njegov nujni delež zaradi sklenitve sporne pogodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna nerazdelno plačati toženim strankam pravdne stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v višini 1.664,00 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom najprej zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti, sklenjene dne 10. 11. 2009 med A. in B. B. ter C. B. (toženimi strankami), z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbene zahtevke in sicer: 1.) na ugotovitev, da je zemljiškoknjižno dovolilo dano dne 20. 11. 2009 s strani prvo in drugo tožene stranke tretji toženi stranki neveljavno, 2.) na ugotovitev, da je vknjižba solastninske pravice na nepremičninah v delu ½ na parceli 10/0 k.o. ... (ID znak ...) in v deležu 1/1 na parceli št. 277/2 k.o. ... (ID znak ...), na ime C. B.: EMŠO ..., neveljavna in se izbriše, 3.) da se v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 10/0 k.o. ... (ID znak ...) in parc. št. 277/2 k.o. ... (ID znak ...) vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kot je bilo pred vknjižbo vpisa pod DN št. ..., ID osnovnega položaja ..., 4.) - stroških je bilo odločeno tako, da je tožnik dolžan tožencem plačati stroške postopka v višini 4.409,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka odločbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo izpodbijana sklep in sodbo sodišča prve stopnje. O stroških je odločilo tako, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper navedeno pravnomočno odločbo vlaga revizijo tožnik. Predlaga, naj se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se razveljavita in zadevo vrne v ponovno odločanje. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sicer še navaja, da uveljavlja tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z jasnim dokazom - postavljeno sodno izvedenko medicinske stroke psihiatrinjo prof. dr. M. K., ki je v izvedeniškem mnenju ugotovila, da je bil drugotoženec v času sklepanja darilne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti ter overjanjem podpisa in dajanju zemljiškoknjižnega dovolila v novembru 2009 nezmožen razumevanja pomena svojih ravnanj in da je že na podlagi te ugotovitve izpodbijana pogodba nična in posledično utemeljen tožbeni zahtevek iz izbrisne tožbe. Ni pravilna odločitev glede ugotovitve o neobstoju aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Sodišče prve stopnje navaja, da ne zadošča tožnikova navedba, da je sin drugotožene stranke in da bo zaradi sklenjene pogodbe ostal brez nujnega deleža, da samo dejstvo, da je solastnik, ne zadošča in ne izkazuje interesa, da se njegovo upravičenja na nepremičnini niso spremenila in da ustanovitev služnosti darovalcema zagotavlja pravice, kot sta jih uživala že do sedaj. Te navedbe sodišča pa so pomanjkljive in ne povzemajo tožnikovih dejanskih navedb, ki je že v tožbi navajal, da je s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ajdovščini N 21/2007 določeno, da imajo izključno pravico uporabe hiše D. in pripadajočega dvorišča tožnik in prva in druga tožena stranka. Po datumih je določeno, kdaj in kdo lahko uporablja hišo. Prva in druga tožena stranka ne moreta samovoljno spreminjati sklepa in pravice uporabe prenašati na tretjo osebo. V sklepu je določeno, da so vsako ravnanje strank in enostranski posegi v uporabo druge stranke prepovedani. Vsa oprema hiše, orodje, naprave, instalacija in stroji so last tožnika in jih brez njegovega soglasja ne sme nihče uporabljati. Natančno je določeno, kako se plačujejo stroški in kako se ravna z računi. Sklep je bil sodišču posredovan in se nahaja v spisu. Tožnik je v tožbi navedel, da se ne strinja s spremembo navedenega sklepa in posledične spremenjene rabe nepremičnine. S tem pa je izkazal pravni interes in sicer, da ne sprejema spremembe rabe podarjene nepremičnine ne glede na spremembo lastništva nepremičnine. Sodišče se do teh dokazov in trditev ni opredelilo in tudi ni izvajalo dokazov ter sprejelo dokazne ocene, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršilo tožnikovo ustavno pravico do izjave oziroma do kontradiktornega postopka. Posledično je ostalo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, temu posledično pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnik ne razume, zakaj je tudi višje sodišče soglašalo, da nima aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Ne razume, da dementnega očeta, ki se sebe ne zaveda, peljeta žena in vnuk k notarju, ker podpiše sporno darilno pogodbo, njega pa kot sina ne sme zanimati, ne sme ukrepati in ne zahtevati razveljavitve očitno ničnega posla. Odločitev je v nasprotju z moralo in etiko. Gre za zlorabo dementne osebe. Izvedenka je prepričljivo in nedvoumno povedala, da v času sklepanja darilne pogodbe, overjanja podpisa in izdaje zemljiškoknjižnega dovolila ni bil zmožen razumevati pomena svojih ravnanj. Zakon sodišču tudi nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti. Tožnik pa se je skliceval že v tožbi na ničnost in postavil ustrezen tožbeni zahtevek. Tožena stranka niti ni izpodbijala pravnega interesa za vložitev tožbe na ničnost pogodbe. Sodišče je celo izvedlo dokazni postopek in se tako seznanilo z nesposobnostjo podpisnika pogodbe. Zato bi moralo v skladu z določbo 92. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ugotoviti ničnost. Ker pa ni vsebinsko odločalo o tožbenem zahtevku, je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni opravilo predhodnega preizkusa in je tožbeni zahtevek zavrglo šele po zaključku celotnega pravdnega postopka, kar pomeni očitno kršitev določb ZPP, ki pa je pritožbeno sodišče ni želelo sankcionirati. Tožene stranke nadalje niso ugovarjale aktivni legitimaciji in bi tudi zato moralo sodišče v okviru materialnopravnega vodstva in načela ekonomičnosti postopka tožnika pozvati, naj izkaže pravni interes v večji meri, kar bi ta storil, saj je bil v tem času že v sodnem sporu s tretjetoženo stranko. Takšno ravnanje ZPP nalaga sodišču med pripravami za glavno obravnavo, določa pa tudi ukrepe za popravo vlog. Gre tudi za sklep in sodbo presenečenja. Tožba je bila pravnomočno zavržena, in zato ni mogla biti substancirana ter bi moralo že sodišče prve stopnje tožnika pozvati na dopolnitev trditvene podlage. Zato je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Gre tudi za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - odločbe II Ips 221/2010 z dne 10. 5. 2012, kjer je bilo ugotovljeno, da so bila dejstva sicer zatrjevana, pomanjkljiva pa je bila lahko le njihova konkretizacija ter bilo zavzeto stališče, da bi v primeru, ko gre za nesklepčnost zaradi premalo ali nejasno substancirane tožbe, sodišče moralo s tožbo ravnati kot z nepopolno vlogo in izvesti postopek, kot ga določa 108. člen ZPP, če oceni, da je tožnik svojemu trditvenemu bremenu v okviru podanih navedb zadostil. Odločitev odstopa tudi od sodne prakse višjih sodišč (sodba in sklep VSK Cp 367/2009, sklep VSL II Cp 3496/2008 z dne 4. 3. 2009, sodba in sklep VSL II Cp 3018/2011 z dne 13. 3. 2012 in sklep VSC Cp 147/2011 z dne 1. 6. 2011). Sklicuje se še na 41. člen OZ, po katerem mora imeti pogodbenik za sklenitev pogodbe poslovno sposobnost. Poslovno nesposobna oseba ne more veljavno izraziti volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe in je zato taka pogodba nična, na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožnik je v tožbi navedel ustrezno trditveno podlago in postavil ustrezen zahtevek. Sodišče bi se torej moralo opredeliti do dokazanega razloga ničnosti pogodbe. V obrazložitvi je sicer navedlo, da je vpogledalo in prebralo tudi mnenje izvedenke ter jo zaslišalo, vendar pa iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je sprejelo kakršnokoli stališče in je zato sodba v tem delu neobrazložena. Moralo bi vsaj navesti, zakaj dokaza z izvedenko ni obravnavalo. Ob očitnosti in spornosti omenjenega dejstva bi moralo izvesti dokazni postopek in podati dokazno oceno ter napraviti materialnopravne zaključke, in ker tega ni storilo je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, kršilo tožnikovo pravico do izjave, načelo kontradiktornosti in ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je ostalo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožniku je bil onemogočen dostop do sodišča in zato kršena tudi njegova ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Onemogočeno mu je bilo dokazati dejstva, na katera opira zahtevek in mu je bila odvzeta možnost obravnave pred sodiščem, saj se zoper neobrazloženo odločitev vsebinsko ne more pritožiti, posledično pa je kršena tudi pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne more preizkusiti, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

4. Tožene stranke so odgovorile na revizijo. Predlagajo njeno zavrnitev in priznanje stroškov za odgovor z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja revizijskega razloga. Zato se revizijsko sodišče s tistimi zgoraj povzetimi revizijski očitki, ki merijo na pomanjkljivosti pri izdelavi dokazne ocene, ni smelo ukvarjati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Vsi revizijski procesni očitki so vezani na dejstva, ki niso pravno pomembna, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te revizije. Zato posledično nobena od očitanih kršitev ni podana. Procesna kršitev je namreč lahko storjena, le če je v vzročni zvezi s kakšno pravno odločilno okoliščino oziroma, če se nanaša na okoliščino, ki je pravno pomembna za rešitev pravdnega spora. Takšnih povezav pa v konkretnem primeru ni, o čemer bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju revizije. To velja tako za očitek, da se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z ugotovljenimi okoliščinami o prvotoženčevi poslovni nesposobnosti, kot tudi za tiste, ki se nanašajo na revizijska zatrjevanja o pomanjkanju ustreznih odgovorov sodišča druge stopnje na pritožbene očitke v zvezi s sklepom nepravdnega sodišča o ureditvi medsebojnih razmerij med prejšnjimi solastniki predmetnih nepremičnin (tožnikom in prvima dvema tožencema). Navajani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka bi bili torej lahko storjeni le, če se sodišči v izpodbijanih sodnih odločbah ne bi opredelili do pravno pomembnih dejstev in pravno pomembnih dokazov, ki jih je navajal oziroma ponujal tožnik. Že sodišče prve stopnje pa se je v zadostni meri do teh opredelilo, sodišče druge stopnje pa do vseh pritožbenih očitkov vezanih na uveljavljane trditve in dokaze. Zato ni izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke kot tudi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišči ne bi ukvarjali s trditvami in dokaznimi predlogi (predvsem glede dokazovanja z izvedenko) tako glede ugotavljanje prvotoženčeve poslovne nesposobnosti kot tudi glede posega v s sklepom nepravdnega sodišča določeno uporabo predmetne nepremičnine), tista iz 14. točke istega zakonskega določila o pomanjkanju razlogov obeh sodišč, s katero poskuša revident še posebej omajati procesno trdnost odločitve o zavrženju tožbe na ugotovitve ničnosti darilne pogodbe pa že zato ne, ker sploh ni resničen revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene trditve o omenjenem posegu v navedeni sodni sklep (primerjaj zadostne razloge sodišča druge stopnje v 9. točki sodbe, ko se sklicuje na 14. točko razlogov sodišča prve stopnje, pri čemer je navedlo, da ni nobene potrebe, da bi trditve podrobno povzelo). Te trditve so sicer tudi na prvi pogled pravno nepomembne, kar pomeni, da se lahko v takšnih primerih pritožbeno sodišče z njimi celo zgolj seznani (glej o tem razloge še v nadaljevanju te revizijske odločbe). Posledično tudi niso kršene določbe Ustave Republike Slovenije (22. člena – pravica do enakega obravnavanja v postopkih, tudi „pravica do izjave“, 23. člena – pravica do sodnega varstva in 25. člena – pravica do pritožbe).

8. Revidentu je treba nadalje pojasniti, da sodišče prve stopnje sicer res ni ravnalo ekonomsko smotrno, ko je brez potrebe izpeljalo obširen dokazni postopek s postavitvijo izvedenke zaradi ugotavljanja prvotoženčeve poslovne sposobnosti, nato pa se pri odločanju o izbrisni tožbi materialno pravno pravilno ukvarjalo le z vprašanjem aktivne legitimacije zanjo, tožbo na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe pa nato moralo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa, vendar pa je tudi za preizkus revizije bistvena sama pravnomočna odločitev, ki se pravilno osredotoča na razrešitev odločilnih procesnih in materialnopravnih predpostavk za uveljavljene tožbene zahtevke. Zato v ravnanju sodišča prve stopnje, ki sicer predstavlja kršitev načela ekonomičnosti postopka v smislu določbe prvega odstavka 11. člena ZPP, ni očitkov o kakšni takšni procesni kršitvi, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost same odločitve in posledično terjala poseg v izpodbijano pravnomočno odločitev (primerjaj določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, ki za storitev tovrstne – relativne bistvene kršitev določb pravdnega postopka predpostavlja kot posledico omenjeni pomanjkljivosti sodne odločitve).

9. Treba je odgovoriti tudi na procesni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pozvati tožnika na „dopolnitev trditvene podlage tožbe“ in izvesti vsaj postopek po 108. členu ZPP zaradi poprave prvo postavljenega tožbenega zahtevka. S temi trditvami revident vsebinsko meri na storitev bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedeno določbo. Vendar tudi te ni. Stališče revidenta, ki se zaradi njene neprimerljivosti s konkretno situacijo neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 221/2010 z dne 10. 5. 2012, pomeni nerazumevanje odločilnih razlogov obeh sodišč. V omenjeni pravdni zadevi so bile v premajhni meri konkretizirane (substancirane) pravno odločilne okoliščine, v spornem primeru pa so bile zatrjevane okoliščine v zadostni meri substancirane (v zadostnem obsegu so bile opisane vse okoliščine zatrjevanega življenjskega primera oz. dogodka), le da so takšne, ki ne utemeljujejo tožbenega zahtevka (to pomeni, da iz formalno zadostnih trditev ne izhaja tista pravna posledica, ki se zatrjuje v tožbi in odraža v samem tožbenem zahtevku, kar pomeni nesklepčnost tožbe). S strani revidenta zatrjevana nesubstanciranost oziroma/ali nesklepčnost tožbenega zahtevka oziroma tega dela tožbe pa je bila tudi „nepopravljiva“ iz naslednjih razlogov: Odločitev o zavrženju prvo uveljavljanega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti predmetne pogodbe je posledica ugotovitve o pomanjkanju aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, ki temelji na pravilni uporabi določbe 243. člena ZZK-1, česar revident substancirano ne izpodbija, zgolj pavšalno zatrjuje nepravilnost stališča o neizkazanosti aktivne legitimacije, vsi njegovi očitki pa se dejansko osredotočajo le na pomanjkanje pravnega interesa za odločitev o prvo postavljenem tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe, in se zato revizijsko sodišče le sklicuje na materialno pravno pravilne razloge obeh sodišč v omenjenem delu. Neobstoj aktivne legitimacije za izbrisno tožbo pa izključuje pravni interes za vložitev vmesnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti pravnega posla, ki je bil podlaga za izpodbijani zemljiškoknjižni vpis. Tu je treba še pojasniti, da se v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP za vmesni ugotovitveni zahtevek izrecno sicer ne zahteva obstoja pravnega interesa kot pri ugotovitveni tožbi(1), vendar pa je predpostavka vsake tožbe vselej tudi pravni interes, ki se sicer predpostavlja oz. domneva, pri čemer je ta domneva izpodbojna. V konkretnem primeru pa ob pomanjkanju aktivne legitimacije za izbrisno tožbo revidentka tega pravnega interesa za prejudicialni zahtevek na ugotovitev ničnosti ne izpolnjuje. Takšen zaključek omogoča tudi materialnopravna presoja. V skladu z določbo 92. člena OZ se namreč na ničnost lahko sklicuje le vsaka zainteresirana oseba, na ničnost pa sicer pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti, vendar pa v okviru trditev strank. To pomeni, da se tudi na podlagi materialnopravnega predpisa lahko pravdna stranka sklicuje na ničnost pravnega posla ali pa to upošteva sodišče po uradni dolžnosti v okviru trditev pravdnih strank pod pogojem, da v obeh primerih pravdna stranka izkaže pravni interes. V spornem primeru z ugotovitvijo ničnosti pogodbe ob nespremenjenem zemljiškoknjižnem stanju tožnik ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Zgolj okoliščina, da bi lahko tožnik kot potomec tožencev - darovalcev po njuni smrti postal dedič, ne zadošča, da bi lahko uveljavljal ničnost darilne pogodbe. Ob dednopravnem institutu vračunavanja daril v dedni delež (glej poglavje „III. Vračunavanje daril in volil v dedni delež“ v Zakonu o dedovanju in predvsem vračanja v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža (glej podpoglavje „Zmanjšanje oporočnih razpolaganj in vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža“ v istem zakonu) že načelno ne more biti prikrajšan njegov nujni delež zaradi sklenitve sporne pogodbe.

10. Ob povedanem je neutemeljen tudi očitek o „sodbi presenečenja“. Tožnik si je sam s postavljenimi zahtevki in s ponujeno trditveno podlago nepopravljivo začrtal možnosti za svoj neuspeh v tej pravdi. Tudi sam ne uspe navesti, katere so tiste dopolnilne oziroma druge okoliščine, ki bi mu lahko prinesle uspeh.

11. Sklep nepravdnega sodišča o ureditvi razmerij med solastniki v drugem postopku, na katerega se sklicuje še v reviziji, ureja uporabo solastnikov hiše. Zato že prima facie ni pravno pomemben v tej zadevi, saj sprememba solastnine na podlagi sporne darilne pogodbe kot tudi eventuelna vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ne bi (bo) v nobenem primeru vplivala na obseg in način uporabe predmetne solastne nepremičnine s strani tožnika kot enega od solastnikov oziroma posegala v njegov posestni položaj; izbrisna tožba s svojim zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zahteva spremembo v stvarno pravnih položajih pravdnih strank v zvezi s sporno darilno pogodbo in ne (tudi) glede posestnega položaja tožnika (po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč pa celo tudi ne glede posestnega položaja prvih dveh tožencev, saj ostajata v hiši kot služnostna upravičenca). Ali še drugače - z drugega zornega kota povedano: navedeni sklep je uredil medsebojna posestna razmerja tedanjih solastnikov, torej način uporabe med njimi in ne stvarno pravnih razmerij. V tako urejena pravila uporabe je vstopil tudi novi solastnik – tretjetoženec, upoštevajoč pri tem tudi zavezo iz predmetne darilne pogodbe o ustanovljeni pravici služnosti v korist prvih dveh tožencev in nemožnosti poseganja v s sklepom nepravdnega sodišča določeni obseg uporabe v korist tožnika. Nasprotno pravno stališče, za katerega se tožnik zavzema še v reviziji, pomeni tudi zavzemanje za neupravičen poseg v pravico solastnikov, oz. v enega od njenih konstitutivnih elementov – upravičenja do razpolaganja s svojim solastniškim deležem, kot pravilno poudarjata tudi sodišči prve in druge stopnje.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka mora tožencem poravnati njihove stroške v zvezi z odgovorom na revizijo, saj je bila v tem revizijskem postopku neuspešna.

(1) (1) Prim. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 262/2013 z dne 5. 12. 2013. (2) Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 303/2013 z dne 30. 1. 2014. (3) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/2015 z dne 11. 6. 2015, II Ips 154/2015 z dne 20. 8. 2015 in II Ips 301/2015 z dne 17. 12. 2015. (4) Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 154/2015 z dne 20. 8. 2015.