Jedro

V skladu z 243. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je za izbrisno tožbo aktivno legitimiran le tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi vknjižbe kršena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju vmesnega ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Pogoj za vmesni ugotovitvi zahtevek je med drugim njegova prejudicialnost. Ker je bil tožbeni zahtevek na izbris vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zavrnjen že zaradi pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije, torej ne glede na (ne)obstoj pravnega razmerja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka, tak zahtevek ni dopusten. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno zavrglo, saj tožnik zanj nima pravnega interesa.

Drži, da mora sodišče paziti na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar pa sodišče nanjo pazi samo v tistem okviru, v katerem se lahko sklicuje nanjo stranka. Tožnik pa se lahko na ničnost sklicuje samo, če ima interes, ki je pravno utemeljen. Ker je sodišče vmesni ugotovitveni zahtevek zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, je ravnalo pravilno, ko se z njegovo vsebinsko (ne)utemeljenostjo zahtevka v izpodbijani odločbi ni ukvarjalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (točka II, III in IV izreka) potrdita izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče pod točko I izreka zavrnilo predlog tožnika za imenovanje drugega skrbnika za poseben primer. Pod točko II izreka je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in pogodbe o ustanovitve osebne služnosti, sklenjene dne 10.11.2009 med prvima dvema tožencema in tretjim tožencem. Pod točko III izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je zemljiškoknjižno dovolilo, dano dne 20.11.2009 s strani prvih dveh tožencev tretjemu tožencu neveljavno, nadalje na ugotovitev, da je vknjižba solastninske pravice na nepremičninah v deležu ½ na parc. št. 10/0 k.o. E. in v deležu 1/1 na parc. št. 277/2 iste k.o., na ime tretjega toženca neveljavna in na njen izbris ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pod točko IV izreka je naložilo tožniku, da je dolžan tožencem v roku petnajstih dni povrniti stroške postopka v višini 3.409,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje pod točko II, III in IV izreka se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi uvodoma navaja, kaj je zahteval v pravdi in povzema odločitev sodišča. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep in sodbo v izpodbijanih treh točkah spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanih točkah razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče prve stopnje je zavrglo in zavrnilo tožbeni zahtevek ne glede na dejstvo, da je sodna izvedenka medicinske stroke prof. dr. M.K. v svojem izvedeniškem mnenju nedvoumno ugotovila, da je bil drugi toženec E.Ž. v času sklepanja darilne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi služnosti ter overjanja podpisa in dajanju zemljiškoknjižnega dovolila, v novembru 2009 nezmožen razumevanja pomena svojih ravnanj. Vrhovno sodišče RS ima jasno sodno prakso. Izjava volje osebe, ki nima sposobnosti razsojanja, nima pravnih učinkov in je zato pogodba nična. Sodišče je šlo preko jasnega dokaza in sprejelo odločitev, ki po mnenju tožnika pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče je procesno odločitev o zavrženju tožbe utemeljilo s tem, da tožnik ni aktivno legitimiran za podano izbrisno tožbo. V točki 14 navaja, da ne zadošča navedba tožnika, da je potomec darovalcev in da bo ostal brez nujnega deleža, da samo dejstvo, da je solastnik ne zadošča in ne izkazuje interesa, da se njegova upravičenja na nepremičnini niso spremenila in da ustanovitev služnosti darovalcema zagotavlja pravice, kot sta jih uživala že do sedaj. Te navedbe so pomanjkljive in ne povzemajo dejanskih tožnikovih navedb. Tožnik je v tožbi navajal, da je s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ajdovščini N 21/2007, ki ga je tudi predložil sodišču, določeno, da imajo izključno pravico uporabe hiše E. 32 in pripadajočega dvorišča tožnik, prva toženka in drugi toženec. Po datumih je določeno, kdaj lahko kdo uporablja hišo, prepoved enostranskih posegov v uporabo, plačevanje stroškov, ravnanje z računi. Prva dva toženca ne moreta s težavo sprejetega in pravnomočnega sklepa sodišča samovoljno spreminjati in svojo pravico uporabe prenašati na tretjo osebo. Vsa oprema hiše, orodje, naprave, instalacije, stroji, vse je tožnikova last in brez njegovega soglasja ne bo tega uporabljal nihče. Tožnik je tako izkazal jasen pravni interes, da ne sprejema spremembe rabe podarjene nepremičnine ne glede na spremembo lastništva nepremičnine.

Sodišče njegovih tožbenih trditev in predloženega dokaza ni vzelo v obzir, se do njih ni opredelilo, v tej smeri ni izvajalo dokazov in ni izvedlo dokazne ocene, s tem pa storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in kršilo tožnikovo ustavno pravico do izjave oziroma kontradiktornega postopka. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično zmotno pa tudi uporabljeno pravo.

4. P rocesna legitimacija je res pogoj za sprožitev konkretnega spora, vendar pa sodišče prve stopnje očitno ni opravilo predhodnega preizkusa, saj je tožbo zavrglo po zaključku pravdnega postopka. Tožene stranke tožnikovi aktivni legitimaciji niso ugovarjale. Če je sodišče menilo, da tožnik ni v zadostni meri izkazal pravnega interesa, bi ga moralo v okviru materialnopravnega vodstva in ekonomičnosti, pozvati naj izkaže svoj pravni interes v večji meri, kar bi z lahkoto storil, saj je bil v tem času že v sodnem sporu s tretje toženo stranko.

Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker tožnika v okviru materialno procesnega vodstva ni pozvalo na dopolnitev tožbe in konkretizacijo trditvene podlage.

Postopanje sodišča pa odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in sodne prakse višjih sodišč (II Ips 221/2010, VSK sodba in sklep Cp 367/2009, VSL II Cp 3496/2008, VSL II Cp 3018/2011 in VSC Cp 147/2011). Sodišče se je šele po izvedenem postopku odločilo, da tožbo zavrže, kar je za tožečo stranko odločba presenečenja.

5. Sodišče se je na podlagi izvedenskega mnenja in neposrednega zaslišanja izvedenke seznanilo z dejstvom, da je bil drugi toženec v času sklepanja darilne pogodbe nesposoben razumevanja svojih dejanj. Poslovna sposobnost je nujna predpostavka za sklenitev pogodbe. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in je ne sme prezreti. Sodišče je v obrazložitvi odločbe sicer navedlo dejstvo, da je vpogledalo in prebralo tudi izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ter zaslišalo izvedenko, vendar iz nje ne izhaja, da je o teh dokazih sprejelo kakršnokoli stališče. Sodba je v tem delu neobrazložena. Očitnost in spornost zmožnosti prvega toženca razumevanja svojih dejanj, je od sodišča terjala izvedbo dokaznega postopka, oceno vseh izvedenih dokazov in obrazložitev dokazne ocene ter ugotovitev pravno relevantnega dejanskega stanja in materialnopravne zaključke. Ker sodišče ni postopalo na navedeni način, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, kršilo tožnikovo pravico do izjave, načelo kontradiktornosti in ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Podana je tudi kršitev z 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zaradi tega ne da preizkusiti.

6. Toženci so odgovorili na pritožbo. Predlagali so njeno zavrnitev in priglasili stroške pritožbenega postopka.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podane pa tudi niso kršitve, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za odločitev pravno pomembna dejstva in na njihovi podlagi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

9. V obravnavani zadevi je tožnik vložil izbrisno tožbo, s katero zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, izvršenih na podlagi darilne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti (v nadaljevanju: darilna pogodba), sklenjene med prvima dvema tožencema (tožnikovima staršema) in tretjim tožencem (njunim vnukom), katere predmet je ¼ delež prve toženke in ¼ delež drugega toženca na nepremičnini parc. št.10/0 k.o. E. in nepremičnina parc. št. 277/2 iste k.o., last prve toženke. Tožnik je postavil tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti navedene pogodbe, ki ima naravo vmesnega ugotovitvenega zahtevka.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega stanja zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Ta odločitev je materialnopravno pravilna. V skladu z 243. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je za izbrisno tožbo aktivno legitimiran le tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi vknjižbe kršena, v konkretnem primeru pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal, da ima kakršnokoli obligacijsko ali stvarno pravico, ki bi mu bila zaradi vknjižbe kršena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se s sklenitvijo sporne darilne pogodbe njegova solastninska upravičenja (na parc. št. 10/0 k.o. E., katere solastnik je skupaj s staršema) niso v ničemer spremenila, ustanovitev služnosti v darilni pogodbi v korist njegovih staršev pa se nanaša na pravice, ki sta jih starša v enakem obsegu uživala že do sedaj. Starša sta še živa in oba kot solastnika parc. št. 10/0 k.o. E., prva toženka pa kot izključna lastnica parc. št.277/2 iste k.o., lahko samostojno razpolagata s premoženjem, tožnikovo pričakovanje iz naslova dedovanja pa je gola nada.

11. Pritožbeni očitek, da bi bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. Člen ZPP) tožnika pozvati k dopolnitvi tožbe in konkretizaciji trditvene podlage, je neutemeljen. V konkretnem primeru je tožba bila substancirana, saj je tožnik trdil, da je solastnik v deležu 1/2 nepremičnine parc. št.10/0 k.o. E., da je bila pogodba sklenjena v njegovo škodo, saj bo kot potomec prvih dveh tožencev ostal brez nujnega deleža ali dediščine, čeprav je solastnik navedene nepremičnine, kot tudi, da je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ajdovščini N 21/2007 določeno, da imajo izključno pravico uporabe hiše in pripadajočega dvorišča tožnik in prva dva toženca (pri čemer je povzel, kaj je vsebina sklepa), kar prva dva toženca ne smeta spreminjati in svojo pravico uporabe prenašati na tretjo osebo. Odločbe, na katere se sklicuje pritožnik ( II Ips 221/2010, VSK sodba in sklep Cp 367/2009, VSL II Cp 3496/2008, VSL II Cp 3018/2011 in VSC Cp 147/2011), niso primerljive s konkretno situacijo, saj obravnavajo primere, ko je bila trditvena podlaga pomanjkljiva.

12. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih trditev o uporabi hiše, kot je bila določena s sklepom Okrajnega sodišča v Ajdovščini, izdanim v nepravdnem postopku glede določitve ureditve razmerij med solastniki N 21/2007 z dne 17.8.2007 (ki ga je tudi predložil kot dokaz ). Sodišče se je do njih opredelilo (pri tem ni bilo nobene potrebe, da bi trditve podrobno povzelo) v točki 14 obrazložitve.

13. Pravilna je tudi nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju vmesnega ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Pogoj za vmesni ugotovitvi zahtevek je med drugim njegova prejudicialnost. Ker je bil tožbeni zahtevek na izbris vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zavrnjen že zaradi pomanjkanje tožnikove aktivne legitimacije, torej ne glede na (ne)obstoj pravnega razmerja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka, tak zahtevek ni dopusten. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno zavrglo, saj tožnik zanj nima pravnega interesa.

14. Drži, da mora sodišče paziti na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), vendar pa sodišče nanjo pazi samo v tistem okviru, v katerem se lahko sklicuje nanjo stranka. Tožnik pa se lahko na ničnost sklicuje samo, če ima interes, ki je pravno utemeljen. Ker je sodišče vmesni ugotovitveni zahtevek zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, je ravnalo pravilno, ko se z njegovo vsebinsko (ne)utemeljenostjo zahtevka v izpodbijani odločbi ni ukvarjalo. Zato se izkaže kot neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek o neobrazloženosti glede okoliščin, ki se nanašajo na nezmožnost drugega toženca razumeti pomen svojih dejanj v času sklenitve darilne pogodb (razlogov za ničnost darilne pogodbe v delu, v katerem je prva toženka razpolagala z nepremičnino, ki je v njeni izključni lasti in z deležem ¼ nepremičnine, katere solastnica je skupaj s tožnikom in drugim tožencem, tožnik niti ni zatrjeval). Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da ni podana uveljavljena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožnikove pravice do izjave oziroma kontradiktornosti in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Podana pa tudi ni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj ima sklep razloge o odločilnih dejstvih in se ga da preizkusiti.

15. Po določbi 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP je mogoče s pritožbo zoper sodbo uveljavljati le bistvene kršitve določb postopka, tj. tiste, ki bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Dejstvo, da sodišče vmesnega ugotovitvenega zahtevka zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni zavrglo takoj, temveč šele po izvedenem dokaznem postopku (v katerem je glede na nadaljnjo odločitev po nepotrebnem opravilo zaslišanja, pridobilo izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev), ne predstavlja kršitve postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Ker sodišče zaradi procesne odločitve utemeljeno vsebinsko ni presojalo vmesnega ugotovitvenega zahtevka, je neutemeljen tudi očitek o odločbi presenečenja.

16. Glede na navedeno je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v točki II, III in IV izreka) potrdilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako krijejo toženci svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako za postopek ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).