Jedro

Tožnik v reviziji izpodbija zaključke sodišč druge in prve stopnje v zvezi z naravo njegovega nadurnega dela v letih 1972 do 1976 (da je šlo za redno obliko dela, da ni šlo za nepredvidljivo delo, itd.), vendar te navedbe predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč.

Ker tožnikov delodajalec nadurnega dela ni imel urejenega oziroma predvidenega v statutu oziroma samoupravnem sporazumu vse do samoupravnega sporazuma, ki je bil sprejet dne 23. 12. 1974, je sodišče že na tej podlagi lahko utemeljeno presodilo, da se tožnikovo nadurno delo od leta 1972 do začetka veljavnosti navedenega samoupravnega sporazuma ni moglo upoštevati kot poseben delovni pogoj in s tem pri izračunu pokojninske osnove. Enako velja tudi za kasnejše obdobje (nekaj dni v letu 1974, v letu 1975 in še del obdobja v letu 1976), saj je sodišče ugotovilo, da ni šlo za delo, ki bi ga tožnik moral opravljati preko polnega delovnega časa zaradi nastopa nujnih, izjemnih ali nepredvidljivih okoliščin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 22. 2. 2009 in 6. 1. 2005, tožniku pa priznalo pravico do invalidske pokojnine v znesku 440,40 EUR od 24. 12. 2004 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami in zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu, v katerem je tožnik zahteval vštevanje osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa in dela na akord v pokojninsko dobo, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Sodišče je v zvezi z upoštevanjem plačila za nadurno delo v letih 1972 do 1976 v pokojninsko osnovo izhajalo iz 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.), 312. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.) in takrat veljavnih Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 63/66 in nadalj. oziroma 12/70 – prečiščeno besedilo) ter Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (v nadaljevanju ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74). Delo preko polnega delovnega časa bi se lahko upošteva pri izračunu pokojninske osnove le, če bi šlo za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. To je v skladu s takrat veljavno delovno zakonodajo pomenilo tudi ureditev v splošnih aktih delodajalca, vendar takratni tožnikov delodajalec takšne ureditve v svojih aktih, vsaj pred koncem leta 1974, ni imel. Sodišče je po izvedbi dokazov (v dokaznem postopku se je oprlo predvsem na zaslišanje tožnika in prič v zadevi Ps 1947/2008 ter mnenje izvedenke M. A.) tudi ugotovilo, da ni šlo za nepredvidljiva dela v smislu posebnega delovnega pogoja oziroma, da je šlo za odreditev nadur, ki so se opravljale s privolitvijo delavca, to pa ne predstavlja posebnega delovnega pogoja. V zvezi s plačili za delo na akord je sledilo izvedenskemu mnenju in ugotovilo, da ni šlo za izplačila gibljivega dela plače za redno delo, temveč za posebno obliko nadurnega dela.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, odločilo pa je tudi, da tožnik sam trpi stroške pritožbe. V obrazložitvi je med drugim poudarilo, da je bila tožnikova pokojnina odmerjena od pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega obdobja od leta 1979 do 1992 ter da se je že v predhodnem sporu (ki se je končal s sodbo pritožbenega sodišča Psp 338/2011, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Ps 1947/2008 - zaradi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu) predmet odločanja nanašal na plačo, ki jo je tožnik od leta 1972 do 1976 prejel za delo preko polnega delovnega časa in za delo na akord, pa tudi druga izplačila. Sodišče je presodilo, da ni podlage, da bi se pri izračunu pokojninske osnove upoštevali ti zneski. Že glede na podatek, da je tožnikov delodajalec šele 23. 12. 1974 sprejel samoupravni sporazum, ki je določil poseben delovnih pogoj, obdobja nadurnega dela tožnika pred tem ni mogoče upoštevati, sicer pa v vsem obdobju ni šlo za delo, ki bi ga tožnik moral opravljati preko polnega delovnega časa zaradi nujnih, izjemnih ali nepredvidljivih okoliščin. Strinjalo se je tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da izplačilo za delo na akord ni bilo gibljivi del plače za redno delo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Ne strinja se s tem, da je sodišče nadurno delo opredelilo kot redno delo, saj je zaradi višje sile oziroma varnosti premoženja moral takšno delo opraviti ne glede na delovni čas. Izpodbija tudi zaključke v zvezi z izpovedjo prič R. in R., sicer pa je bil R. šikaniran. Nestvaren in nelogičen je zaključek iz izpovedi R., da bi delodajalec lahko nabavil sodobnejše stroje, ki bi omogočili opravljanje dela v rednem delovnem času. Da ni šlo za redno obliko nadurnega dela kaže število nadur, ki je bilo v mejah delovne zakonodaje. Sodišče in izvedenka sta vpogledala tudi sklep delavskega sveta tožnikovega delodajalca z dne 5. 4. 1985, da se nadurno delo oceni kot poseben delovni pogoj, torej je poleg 51. člena samoupravnega sporazuma tožnikovega delodajalca obstajal še sklep delavskega sveta, ki ga sodišče in izvedenka ne upoštevata, niti ne obrazložita, zakaj ne. Nepravilno je stališče sodišča, da ni sprejelo dokaznega predloga tožnika v smeri pridobitve in vpogleda v spise tožene stranke o odmeri družinske pokojnine vdovi M. S. in S. Č., to je tožnikovih sodelavcev, ki jim je delodajalec akorde in nadure priznal. Da je tožnikov delodajalec imel akt, v katerem je nadurno delo opredelil kot poseben delovni pogoj, izhaja tudi iz potrdila o nadurah za 26. 1. 2009, ki ga je delodajalec izdal F. B., o čemer se sodišče ni izjasnilo. Iz potrdila je razvidno, da so bile nadure, ki so bile opravljene do leta 1978, opredeljene kot poseben delovnih pogoj v 51. členu samoupravnega sporazuma s 23. 12. 1974, nadure od leta 1979 do 1983 so bile opredeljene kot poseben pogoj v 106. členu akta tožnikovega delodajalca, ki je veljal od 1. 1. 1997 dalje, itd. V zvezi s plačilom za akord izvedenka in sodišči niso upoštevali evidence osebnega dohodka, ki se nahaja v spisu tožene stranke. Iz te izhaja, da je to plačilo sestavni del plače. Predvsem neumestno je, da naj bi šlo za posebno obliko nadurnega dela. Nadalje se revident sklicuje na stališče pritožbenega sodišča v zadevi Psp 441/2010, na koncu pa se zavzema za to, da bi sodišči druge in prve stopnje morali upoštevati določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) o preiskovalnem načelu, oziroma navaja, da je sodišče z opustitvijo tega kršilo določbe postopka. Sodišče se v socialnih sporih prav zaradi preiskovalnega načela tudi ne more sklicevati na prekluzijo dokazov.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnikove revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka so večinoma splošne in jih ni mogoče upoštevati. Kolikor toliko je tožnik konkreten le v zvezi s tem, ko sodiščem druge in prve stopnje očita neupoštevanje določbe 34. člena ZDSS-1 in aktov njegovega delodajalca, v katerih je imel ta opredeljeno nadurno delo kot poseben delovni pogoj.

8. Vendar se tožnik neutemeljeno sklicuje na 34. člen ZDSS-1, saj gre za določbo, ki se nanaša na postopek v individualnih delovnih sporih. V tem sporu, ki je socialni spor, je preiskovalno načelo določeno v 62. členu ZDSS-1. To načelo pa ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vse predlagane dokaze oziroma celo po uradni dolžnosti izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Ta zahteva velja le za primer, če sodišče „ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.“ Dejstvo, da se tožnik ne strinja z nekaterimi dokaznimi zaključki sodišč druge in prve stopnje, tudi ne pomeni, da sodišče takšnih dejstev ni ugotovilo.

9. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da se sodišči druge in prve stopnje nista izjasnili oziroma opredelili do aktov njegovega delodajalca. Glede upoštevanja nadur kot posebnega delovnega pogoja se je namreč že sam omejil na obdobje od leta 1972 do 1976, torej nadure, ki naj bi bile opredeljene kot poseben delovni pogoj v aktih tožnikovega delodajalca od leta 1979 dalje ali v sklepu delavskega sveta z 5. 4. 1985 za presojo v tej zadevi sploh niso pomembne. Zato sodišči druge in prve stopnje tudi nista bili dolžni upoštevati teh aktov ali se nanje sklicevati.

10. Tožnik v reviziji izpodbija zaključke sodišč druge in prve stopnje v zvezi z naravo njegovega nadurnega dela v letih 1972 do 1976 (da je šlo za redno obliko dela, da ni šlo za nepredvidljivo delo, itd.), vendar te navedbe predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč, kar je nedovoljen revizijski razlog, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja tudi za dokazni zaključek o plačilu dela na akord, saj ugotovitev, da to plačilo v konkretnem primeru ni bilo gibljivi del plače, temveč je šlo za posebno obliko plačila nadurnega dela, predstavlja dejansko ugotovitev.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno izhajali iz določbe 407. člena ZPIZ-1, ki pri upoštevanju plač za izračun pokojninske osnove, ki so bile izplačane za delo preko polnega delovnega časa, napotuje na uporabo predpisov o delovnih razmerjih, po katerih se je izplačilo za to delo štelo kot poseben delovni pogoj. V spornem obdobju od leta 1972 do 1976 je bilo vprašanje dela preko polnega delovnega časa urejeno v določbah 45. do 48. člena TZDR in 27. do 29. člena ZMRDZD. Pri tem iz 45. člena TZDR izhaja, v katerih primerih je sploh mogoče uvesti delo preko polnega delovnega časa, z dodatno omejitvijo, da sme takšno delo trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Izrecno je določeno tudi, da lahko delovna skupnost vpelje takšno delo samo v skladu s statutom. Podobno določa tudi 27. člen ZMRDZD, ki v tem primeru napotuje na ureditev v samoupravnem sporazumu o medsebojnih razmerjih - v posameznih, konkretno določenih primerih in z omejitvijo, da sme takšno delo trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Ker tožnikov delodajalec takšnega dela ni imel urejenega oziroma predvidenega v statutu oziroma samoupravnem sporazumu vse do samoupravnega sporazuma, ki je bil sprejet dne 23. 12. 1974, je sodišče že na tej podlagi lahko utemeljeno presodilo, da se tožnikovo nadurno delo od leta 1972 do začetka veljavnosti navedenega samoupravnega sporazuma ni moglo upoštevati kot poseben delovni pogoj in s tem pri izračunu pokojninske osnove. Enako velja tudi za kasnejše obdobje (nekaj dni v letu 1974, v letu 1975 in še del obdobja v letu 1976), saj je sodišče ugotovilo, da ni šlo za delo, ki bi ga tožnik moral opravljati preko polnega delovnega časa zaradi nastopa nujnih, izjemnih ali nepredvidljivih okoliščin. Kot navedeno, za presojo niso pomembni kasnejši akti tožnikovega delodajalca, niti sklep delavskega sveta z dne 5. 4. 1985, saj se ne morejo nanašati na obdobje, v katerem je tožnik zahteval obračun nadurnega dela.

12. Ker ostale revizijske navedbe niso pomembne za presojo, oziroma so splošne narave, se revizijsko sodišče do njih ni opredelilo.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.