Jedro

Ni podana pravna podlaga, da bi se izplačila za delo na akord vštela v pokojninsko osnovo, saj ta izplačila niso bila izvedena kot gibljivi del plače za redno delo niti niso bila kot takšna javljena tožencu na obrazcu M4.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2009 in št.... z dne 6. 1. 2005 in tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine v znesku 440,40 EUR od 24. 12. 2004 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ko tožnik zahteva, da se mu v pokojninsko osnovo všteje osebni dohodek (plača) za delo preko polnega delovnega časa in za akorde. Nadalje je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 443,00 EUR,v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pričanje M.R., takratnega vodje vzdrževanja v podjetju L. priredilo po svoje. V nadaljevanju citira izpovedbo navedene priče, ki jo je podala na zaslišanju dne 25. 2. 2010. Iz pričanja izhaja, da je bilo nadurno delo potrebno opravljati ne glede na želje delavcev. Delo je moralo teči, to je bil ukaz. V primeru požara so vzdrževalci priskočili na pomoč in preselili proizvodnjo v drug prostor, če pa je počila vodovodna cev, je moral tožnik zapreti ventil in nemudoma odpraviti napako. V nadaljevanju zaslišanja je priča tudi izpovedala, da so bila dela, ki jih je bilo potrebno opraviti v nadurah, nepredvidljiva, da za delodajalca opravljanje nadur ni bila utečena praksa, ampak so se nadure opravljale le v izrednih primerih. To pa pomeni, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je opravljanje nadur pomenilo redno delo, ni pravilna. Nadalje meni, da v kolikor je sodišče razumelo pričanje A.R. kot negiranje izpovedbe priče M.R., bi moralo obe priči soočiti oziroma ponovno zaslišati. Po stališču tožnika A.R. ni negiral pričanje M.R., saj je prav tako kot M.R. izpovedal, da so bila vzdrževalna dela nepredvidljiva, da bi nastala škoda, v kolikor ne bi bila pravočasno opravljena in da je bil zaradi odklonitve dela ob sobotah in nedeljah kaznovan z zamrznitvijo plače. Hkrati omenja zmedenost priče A.R.. Tožnik je v vseh dosedanjih tožbah in pripombah na izvedensko mnenje zahteval, da sodišče vpogleda v spis o odmeri družinske pokojnine vdovi M.S. in spis o odmeri družinske pokojnine vdovi S.Č.. Delodajalec je tožnikovim sodelavcem akorde in nadure prikazal na M4 obrazcu in jih je tožena stranka upoštevala pri izračunu osnove za odmero pokojnine. Tožnik si ves čas prizadeva pridobiti dokaz, da so bile nadure in akordi upoštevani pri izračunu družinske pokojnine po že navedenih pokojnih sodelavcih, vendar mu v podjetju L. niso dovolili vpogleda v arhiv. Dokaz, da je tožnik s pokojnim S.Č. in pokojnim M.S. opravljal vzdrževalna dela, je obračunski list o delitvi osebnega dohodka v letu 1975, ki se nahaja v upravnem spisu. V sodbi je v 1. odstavku na strani 5 navedeno, da je izvedenka na obravnavi ponovno poudarila, da je za vsa obdobja od leta 1972 do 2003 pri izračunu pokojninske osnove tožena stranka upoštevala podatke, ki jih je toženi stranki v skladu z določi Zakona o matični evidenci sporočil delodajalec. Sodišče ni preverilo izjave izvedenke, sicer bi ugotovilo, da za leto 1975 ni M4 obrazca, kar izhaja tudi iz dopisa tožene stranke z dne 22. 9. 2000. Izvedenka je v izvedenskem mnenju navedla, da so v upravnem spisu po posameznih letih zbrani podatki o plači iz letnih pregledov plače tožnika, ki jih hrani delodajalec L. in da je tako lahko preverila ugotovitve revizije. Ta navedba pa ni resnična. Iz zapisnika o opravljeni reviziji z dne 10. 6. 2010 je razvidno, da za leto 1978, 1980, 1981, podjetje ne razpolaga s podatki o plači tožnika, za leto 1975 pa ni bila opravljena revizija, zato navedeno leto ni omenjeno v revizijskem poročilu. Nadalje navaja, da se v sodnem spisu nahaja pet različnih potrdil o mesečnih osebnih dohodkih za odmero pokojnine. Sodišče prve stopnje nadalje tudi ugotavlja, da je iz izvedenskega mnenja razvidno, da izplačila akordov niso bila izplačana kot gibljiv del plače za redno delo, ampak kot posebna oblika nadurnega dela, da izplačila akordov niso prikazana na M4 obrazcu kot izplačila za redno delo ter da so bili tožniku akordi izplačani v letih 1974 v višini 3.128,00 takratnih din, v letu 1975 v višini 8.202,15 takratnih din in v letu 1976 v višini 3.338,10 takratnih din. Akord je bil v takratnem plačilnem sistemu kategorija, ki je povečevala osnovno plačo in je ekvivalentna današnji stimulaciji za delovno uspešnost, ki presega povprečne pričakovane rezultate za občasno povečan napor, nadpovprečno delovno uspešnost oziroma dodatno nepredvidena dela, določena s pogodbo o zaposlitvi za osnovno plačo. Je torej enkratna stimulacija za nadpovprečno delovno uspešnost za delo, opravljeno v rednem delovnem času. Delavci so se z vodjem vzdrževalnega sektorja, to je M.R. dogovorili, da bodo določeno delo, ki ga je bilo potrebno opraviti, da ne bi prišlo do zastoja proizvodnje ter da bi se preprečila materialna škoda, opravili, ne glede na čas, ki ga bodo zato porabili, kar pomeni v rednem delovnem času, če pa dela niso opravili v rednem delovnem času, pa so ga opravili izven rednega delovnega časa. Plačilo pa so dobili v višini, kot je bilo dogovorjeno pred začetkom dela, ne glede na to, koliko časa so za delo porabili. Plačilo za akorde tako ne more biti prikazano v urah in ne morejo biti definirani elementi za določanje višine plačila. Višino plačila za akorde je določil vodja glede na čas, ki ga je predvidel za opravo predvidenega dela. Akordi so bili gibljiv del osebnega dohodka za redni delovni čas. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da nadure niso bile opredeljene kot poseben delovni pogoj, kar pomeni, da negira žigosano in podpisano potrdilo L. o opravljenih nadurah za leto 1974 z dne 17. 5. 2005, kjer je bilo navedeno, da je bilo delo opravljeno v nadurah in opredeljeno v 51. členu samoupravnega akta, sprejetega 23. 12. 1974. Enako velja tudi za nadure, opravljene v letu 1975. Sodišče navaja tudi dopis delodajalca z dne 17. 5. 2005, v katerem je navedeno, da pred letom 1974 ni bilo samoupravnega akta. V dopisu z dne 26. 10. 2007 delodajalec ne navaja, da pred letom 1985 ni obstajal samoupravni akt, ki bi urejal tudi nadurno delo, ampak da v arhivu delodajalca ne razpolagajo s sklepom o nadurnem delu v letu 1983. V potrdilu o opravljenih nadurah, ki ga je delodajalec dne 26. 1. 2009 izdal delavcu F.B. in ki ga je tožnik predložil na obravnavi 2. 6. 2011 je navedeno, da so bile nadure, ki so bile opravljene do leta 1978, opredeljene kot poseben delovni pogoj v 51. členu samoupravnega akta, sprejetega 23. 12. 1974, nadure, opravljene od leta 1979 do 1983 pa so bile kot poseben delovni pogoj opredeljene v 106. členu samoupravnega akta, veljavnega od 1. 1. 1979 dalje, nadure, opravljene v letu 1984 in 1985 pa v 115. členu samoupravnega akta, veljavnega od 4. 8. 1984 dalje. Tožnik je nadure opravljal v letu 1972, 1973, 1974 in 1975. Ob uporabi 312. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), bi se morala plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Iz potrdila delodajalca za delo preko polnega delovnega časa za leto 1974 in 1975 je razvidno, da je bilo delo, ki ga je opravil tožnik, opredeljeno kot poseben delovni pogoj v 51. členu samoupravnega akta, sprejetega 23. 12. 1974. Iz plačilnih list za leto 1972 in 1973 pa je razvidno število nadur. Sodišče je nadalje sprejelo ugotovitev izvedenke v zvezi z „vštevanjem“ razlike v osebnem dohodku v višini 8.295,00 takratnih din po potrjeni sodni poravnavi z dne 24. 12. 1985 in izplačilo razlike po odločbi Sodišča združenega dela, opr. št. S 107/87 z dne 22. 10. 1987. V zvezi z omenjeno sodbo, ko je bila tožniku priznana razlika OD za čas od 12. 3. 1984 do 24. 12. 1985, tožnik vztraja, da mu je bila ta razlika izplačana v letu 1988, potem ko je bila odločba potrjena s sodbo št. 1803/87 z dne 17. 12. 1987, vendar tožnik ne razpolaga z dokazili o datumih izplačila. Tožnik je sodišču predlagal, da od delodajalca zahteva predložitev podatkov o izplačilih. Sodna izvedenka je na podlagi podatkov v spisu, ne da bi pravnega naslednika podjetja L. pozvala k dostavi obračunov po zgoraj navedenih sodbah, podala ugotovitev, da podatkov v spisu ni. V dokaz navedb tožnik prilaga pripombe na ugotovitev izvedenke M.A. v izvedenskem mnenju z dne 14. 2. 2011, ki jih je podal 28. 7. 2011 sodni izvedenec finančne in davčne stroke S.L., univ. dipl. oec.. Navedene pripombe je tožnik sodišču posredoval kot dopolnitev pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se mu pri odmeri invalidske pokojnine upoštevajo tudi izplačani zneski za nadure in izplačila, ki so bila izplačana kot akord za obdobje od vključno leta 1972 do vključno leta 1976 ter da se upoštevajo odškodnine na podlagi odločbe sodišča št. 107/87 z dne 22. 10. 1987 in 8.295,00 takratnih din na podlagi sodne poravnave z dne 24. 12. 1985 in pa nova odmera nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu od 1. 4. 1992 dalje in od 1. 11. 1997 dalje. Novo odmero naj se naloži toženi stranki, ki naj nato tožniku izplača razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v izpodbijanem zavrnilnem delu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2009, s katero je bilo tožnikovi pritožbi delno ugodeno in je bila prvostopenjska odločba št. ... z dne 6. 1. 2005 odpravljena, tožniku pa je bila priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku 438,81 EUR na mesec od 24. 12. 2004 dalje z nadaljnjimi uskladitvami. Sporno je, ali je tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko osnovo in s tem v zvezi, ali v pokojninsko osnovo štejejo tudi izplačila za delo preko polnega delovnega časa (nadure) za obdobje od leta 1972 do 1976, nadalje izplačila za delo po akordu in pa izplačila v zvezi s sodnimi odločbami.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožena stranka starostno pokojnino odmerila ob ugotovitvi, da je najugodnejša pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač iz obdobja od leta 1979 do leta 1992. Za odločitev je torej bistvena ugotovitev, ali se sporni zneski upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove ter nadalje, ali bi v primeru upoštevanja spornih zneskov prišlo tudi do spremembe najugodnejšega obdobja, iz katerega so vzete plače za izračun pokojninske osnove. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje vodilo tudi postopek v socialnem sporu pod opr. št. Ps 1947/2008, ki se je zaključil s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 2. 6. 2011. Tudi v navedeni zadevi, kjer je bil spor v zvezi s priznanjem pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, je bilo predmet razčiščevanja tudi vprašanje, ali se v pokojninsko osnovo, ki je podlaga za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, všteva osebni dohodek, ki ga je tožnik od leta 1972 do 1976 prejel za delo preko polnega delovnega časa in za delo na akord in pa tudi druga izplačila. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja postavilo sodno izvedenko M.A., ki je za oba postopka tudi izdelala izvedensko mnenje. V zvezi s prej citirano zadevo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s sodbo opr. št. Psp 338/2011 z dne 17. 11. 2011 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V navedeni zadevi je pritožbeno sodišče razsodilo, da iz izvedenega dokaznega postopka, upoštevaje materialne predpise, ni podlage, da bi se pri izračunu pokojninske osnove upoštevali sporni zneski.

Tudi v predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo in da so pritožbene navedbe neutemeljene.

Že sodišče prve stopnje pravilno navaja določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) po kateri se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Po tedaj veljavnih delovno pravnih predpisih in sicer Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70) in Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974, se je štelo kot poseben delovni pogoj delo preko polnega delovnega časa, ki so ga delavci določili s splošnim aktom in sicer v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, da se je z nepretrganim delom preprečilo kvarjenje surovin in materiala, ali pa odvrnila okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se je preprečila prekinitev dela v drugih organizacijah združene dela, ali da se je zagotovilo za nepretrgan potek dela potrebne temeljne surovine, ali zagotovilo varnost ljudi in premoženja, ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela niso mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če je nastala potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo v tožnikovem primeru za redno obliko dela. Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom strinja, kajti tako iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke, kot tudi iz izpovedbe zaslišanih prič M.R. in A.R. izhaja, da je šlo za redno obliko dela in takšen način dela, za katerega se je vnaprej vedelo, da se bo izvajalo preko polnega delovnega časa. To izhaja tudi iz izpovedbe tožnika. Nadalje je odločilna tudi ugotovitev, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bilo delo preko polnega delovnega časa za čas pred letom 1974 urejeno v takratnih samoupravnih aktih kot poseben delovni pogoj. Tudi tožnik sam zatrjuje, da je bilo delo kot poseben delovni pogoj opredeljeno šele v 51. členu Samoupravnega sporazuma, sprejetega 23. 12. 1974, kar pomeni, da se je omenjeni sporazum lahko uporabljal le za razmerja, ki so nastala po omenjenem obdobju, ne pa za čas pred sprejetjem tega sporazuma. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da je bila tožnikova plača za leto 1975 že pravnomočno ugotovljena, čemur pritožba niti ne oporeka. Enako kot v zadevi opr. št. Psp 338/2011 tudi v sporni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje utemeljeno v pokojninsko osnovo ni vštelo osebnih dohodkov oziroma plač, prejetih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1972 do leta 1976, saj ni šlo za delo, ki bi ga tožnik moral opraviti preko polnega delovnega časa zaradi nastopa nujnih, izjemnih ali nepredvidljivih okoliščin ter da bi se po tedanjih predpisih takšno delo štelo za poseben delovni pogoj. Nenazadnje je tudi zaslišana priča A.R. izpovedala, da bi se delu preko polnega delovnega časa lahko izognili z nabavo sodobnejših strojev in je s tem v bistvu zanikala izpovedbo zaslišane priče M.R., ki je izpovedal, da nadurnega dela ni bilo mogoče odpraviti z ustrezno učinkovito organizacijo dela, razporeditvijo delovnega časa in z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno dokazno ocenilo različna potrdila delodajalca, ki jih je posredoval tožnikov bivši delodajalec L.. V zvezi s tem je svojo odločitev predvsem oprlo na pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke in pa na njeno izpovedbo na glavni obravnavi. Po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje, s tem, da se je sodna izvedenka opredelila do vseh relevantnih dejstev, na katere se je skliceval tudi tožnik v postopku. Tako je sodišče glede na podano izvedensko mnenje utemeljeno razsodilo, da ni podlage, da bi se v pokojninsko osnovo vštela tudi izplačila za delo na akord, saj izplačila po akordu niso bila izplačana kot gibljivi del plače za redno delo. Kot je to ugotovila izvedenka, delodajalec teh izplačil ni prikazal oziroma javil na obrazcu M4 kot izplačilo za redno delo. Če bi šlo za stimulacijo oziroma za gibljivi del osebnega dohodka, bi plačilo za akord predstavljajo del osebnega dohodka in bi ga kot takega delodajalec moral sporočiti na obrazcu M4, česar pa ni storil. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri presoji sporne zadeve upoštevati tudi, kako se je pokojnina odmerjala v primeru, ko je šlo za njegove pokojne sodelavce in s tem v zvezi pridobiti ustrezno dokumentacijo. Pritožbeno sodišče poudarja, da se vsak primer obravnava individualno. Priznavanje pravic v drugih primerih torej ne more biti podlaga, da se tudi v konkretnem primeru prizna taka pravica.

Sodna izvedenka je v svojem izvedenskem mnenju tudi prepričljivo pojasnila upoštevanje izplačil oziroma dosojenih zneskov po sodnih odločbah, na katere se sklicuje tožnik. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodna izvedenka pravnega naslednika ni pozvala k dostavi obračunov po sodnih odločbah, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenka proučila razpoložljivo dokumentacijo in svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložila. V zvezi s sodno odločbo z dne 12. 7. 1991 je zaslišana na glavni obravnavi izpovedala, da niso razvidni podatki o realizaciji izplačila oziroma ali so bili plačani prispevki, tako da se znesek 8.295,00 takratnih din ne more upoštevati za izračun pokojninske osnove. Na strani tožnika je bilo, da predloži ustrezne dokaze. Tožnik na zadnji glavni obravnavi drugih dokaznih predlogov, razen da predlaga postavitev novega izvedenca finančne stroke, ni predlagal. Tudi navedeni dokazni predlog tožnik ni obrazložil in tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dodatno sporno zadevo razčiščevalo še s postavitvijo drugega sodnega izvedenca. Tožnik je sicer k pritožbi predložil pripombe, ki jih je očitno sam pridobil od sodnega izvedenca finančne in davčne stroke S.L. in jih je pritožbeno sodišče obravnavalo kot dodatne navedbe tožnika k pritožbi. Vendar po stališču pritožbenega sodišča navedene pripombe ne vplivajo na razsojo sporne zadeve, saj gre zgolj za pavšalne navedbe, saj v zvezi z ugotovitvami sodnega izvedenke izhaja zgolj stališče, da ni nobenega razloga, da spornih zneskov tožena stranka ne bi upoštevala pri izračunu pokojninske osnove.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.