Jedro

Določba 33. člena ZTLR o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini (šele) z vpisom v zemljiško knjigo je kogentne narave; morebitna drugačna določba v (menjalni) pogodbi ne more imeti drugačnega učinka. Sodišče s takšno ugotovitvijo ni šlo preko trditvene podlage strank.

(Zgolj) izpolnitev menjalne pogodbe (73. člen ZOR) ne more imeti za posledico pridobitev lastninske pravice, saj manjka vpis v zemljiško knjigo.

V trenutku, ko bi bil vpis v zemljiško knjigo možen, toženka ni bila več lastnica nepremičnine (z menjalno pogodbo jo je prenesla na tožnico), zato gre za objektivno nemožnost izpolnitve pogodbe in je pogodba prenehala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločalo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi in pod 1. točko izreka ugotovilo, da je razdrta menjalna pogodba št. V-113/83, sklenjena med A. Č., K. 13, D. in O. L. V.-R. dne 18. 05. 1983, pod 2. točko izreka pa je odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.

2. Zoper delno sodbo se je v roku pritožila tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče delno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki z menjalno pogodbo odložili izpolnitev pogodbe in je VIII. člen menjalne pogodbe z dne 14. 04. 1983 (priloga B5), kjer je zapisano, da se bo zemljiškoknjižna izvedba te pogodbe izvedla takrat, ko bo zemljiškoknjižno izveden sklep o dedovanju št. 0119/74 z dne 14. 02. 1974, katerega sprovedbo morajo predlagati dediči s predložitvijo ustreznih delilnih načrtov, tolmačilo v nasprotju s trditvami pravdnih strank. Tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) nikdar ni trdila, da bi bilo z menjalno pogodbo dogovorjeno, da je njena izpolnitev odložena na kasnejši čas. Tožnica je toženki le očitala, da ji ni izročila originala menjalne pogodbe, s katerim bi se lahko vpisala v zemljiško knjigo. Srž problema in vzrok izgube zemljišča v k.o. X je bil potrditvah tožnice v tem, da ni imela originalnega izvoda pogodbe. Kot je tožnica sama povedala, je zemljišče v k.o. X uporabljala, ga redno kosila, drugim preprečevala njegovo uporabo, na njem je nameravala graditi hišo, na njem je postavila garažo, glede njega je vložila zahtevek za denacionalizacijo, to zemljišče je naslavljala kot svojo last in ga tudi kot takšnega ščitila, pridobila si je original menjalne pogodbe in ga skrbno shranila. Vsa našteta prizadevanja tožnice se nanašajo na obdobje daleč pred letom 2007, ko je bil končno izdan dodatni sklep o dedovanju. Če bi stranki menjalne pogodbe res bili dogovorjeni, da se bo pogodba izpolnila šele po izdaji dodatnega sklepa o dedovanju, potem tožena stranka ne bi vlagala nikakršnih prizadevanj za pridobitev originalne listine in za zaščito svoje lastnine. Da izpolnitev pogodbe ni bila odložena, je ugotoviti tudi iz ravnanj tožene stranke, ko je na pridobljenem zemljišču pričela z gradnjo oziroma ga je oddala za gradnjo investitorju in je na tem zemljišču že v 80-ih letih zrasla stanovanjska soseska M.. Tej gradnji tožeča stranka nikdar ni nasprotovala. Tožena stranka je na naroku dne 16. 09. 2010 izrecno navedla, da zapis VIII. člena menjalne pogodbe nikakor ne pomeni odložnega ali razveznega pogoja in je v VI. členu jasno navedeno, da stranki sprejemata vsaka svoje zemljišče v last in posest z dnem podpisa pogodbe. Teh trditev tožeča stranka ni prerekala in jih zato mora sodišče šteti kot nesporne. Iz povedanega sledi, da je tožeča stranka s samo sklenitvijo menjalne pogodbe pridobila zahtevek za njeno izpolnitev – na pridobitev lastninske pravice na zemljišču k.o. X in na plačilo odškodnine. Od tedaj dalje je torej začel teči tudi zastaralni rok teh njenih zahtevkov in takrat je pričela teči tudi priposestvovalna doba, saj je bila tožnica ves čas v dobri veri, da zemljišče v k.o. X uživa kot sebi lastno. Ker je bila menjalna pogodba iz leta 1983 v celoti realizirana, je s tem tožena stranka pridobila lastninsko pravico na zemljišču v k.o. X. S sklenitvijo menjalne pogodbe so bili izpolnjeni tudi vsi pogoji za začetek teka 10-letnega priposestvovanega roka, ki se je torej iztekel 18. 05. 1993. Takrat bi se tožeča stranka lahko vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo, kasnejšo pridobitev s strani RS pa bi lahko izpodbijala. Prav tako bi lahko zahtevala obnovo denacionalizacijskega postopka, ker je bilo zemljišče nezakonito vrnjeno nekdanjemu lastniku. Ker tožnica ni storila nič od tega, zaradi njene pasivnosti ne more nositi posledic tožena stranka. Četudi bi se štelo, da sta stranki menjalne pogodbe odložili izpolnitev pogodbe, pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbe neizpolnitve pogodbe, namesto pravilno na določbe o nemožnosti izpolnitve. Z vpisom R. kot lastnice zemljišča v k.o. X in nato še z denacionalizacijo je postala nemogoča izpolnitev s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati, ali katera stranka nosi odgovornost za nemožnost izpolnitve ali pa je ta nemožnost izven sfere obeh pogodbenih strank. Po trditvah toženke za nemožnost izpolnitve odgovarja tožnica, ker ni primerno poskrbela za zaščito svoje pravice, v posledici česar se je kot lastnica kasneje vpisala R., še kasneje pa je bila nepremičnina vrnjena v denacionalizacijskem postopku. Svoje pravice bi tožnica lahko zaščitila, saj je original menjalne pogodbe dobila že leta 1992. Poleg tega bi morala tožeča stranka poskrbeti za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, saj ovira neizdaje tega sklepa sploh niso bile parcelacije zemljišč, ki naj bi jih naročala tožeča stranka. Ovira za izdajo tega sklepa je bila dejstvo, da je zapuščinski sodnik spis založil za 10 let, kot je pojasnila priča Č., šele dodatne zaplete pa so povzročale parcelacije, ki so jih naročili sami dediči. Ko je za nemožnost izpolnitve odgovorna stranka, ki bi to izpolnitev morala prejeti, prvi odstavek 137. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne določa možnosti razveze pogodbe, pač pa jo ohrani v veljavi s tem, da takšna obveznost, ki je postala nemogoča, ugasne, nasprotna obveznost pa ne. Drugačno stališče, to je, da zastaranje zahtevka kot posledica nemožne izpolnitve začne teči šele s potekom izpolnitvenega roka, je v nasprotju s pravnim redom in pravno varnostjo, ki zahteva, da se pravna razmerja med subjekti sčasoma ustalijo. Zlasti to velja v obravnavanem primeru, ko je od nemožnosti izpolnitve do poteka roka za izpolnitev minilo več kot 20 let. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Menjalna pogodba (priloga B5) je bila sklenjena leta 1983, to je v času veljavnosti ZOR in se torej razmerje med strankama iz te menjalne pogodbe ureja in presoja po določbah ZOR. Pritožba se zato zmotno sklicuje na določbe OZ, v kolikor se nanje sklicuje v zvezi z menjalno pogodbo iz priloge B5. 5. Četudi bi bili pravdni stranki soglasni, da je lastninska pravica po menjalni pogodbi iz priloge B5 prešla na pridobitelje s podpisom pogodbe, kot je to bilo določeno v VI. členu menjalne pogodbe, je opozoriti na takrat veljavno kogentno določilo Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR) v 33. členu, da se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiški knjigi (po ZTLR to enako ureja Stvarnopravni zakonik – v nadaljevanju SPZ v prvem odstavku 49. člena), kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v razlogih izpodbijane delne sodbe (glej prvi odstavek na 7. strani). To je sodišče prve stopnje lahko in moralo ugotoviti skladno določbi tretjega odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po katerem stranke ne morejo prosto razpolagati z zahtevki, ki nasprotujejo prisilnim predpisom. Sledi, da pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi, v kolikor ta zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva mimo trditvene podlage strank in s tem kršilo postopek.

6. Ker, kot je bilo pojasnjeno v predhodnem odstavku, se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiški knjigi, je bila menjalna pogodba iz priloge B5 sklenjena glede na njeno določbo v VIII. členu z odložnim pogojem, in sicer je bil prehod lastninske pravice odložen do zemljiškoknjižne izvedbe sklepa o dedovanju št. 0119/74 z dne 14. 02. 1974, kar se je zgodilo dne 02. 02. 2007 in kar pravilno pojasni sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane delne sodbe (glej zadnji odstavek na 6. strani in prvi odstavek na 7. strani). Posledično tu pojasnjenemu so pravilni tudi razlogi sodišča prve stopnje (glej zadnji odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani izpodbijane delne sodbe). Zastaranje namreč ne more pričeti teči prej, kot upnik izpolnitev od dolžnika lahko zahteva s tožbo (361. člen ZOR), torej po menjalni pogodbi iz priloge B5 glede na njeno določbo v VIII. členu dne 02. 02. 2007. Glede v pritožbi zatrjevanega priposestvovanja pa je opozoriti na določbo 29. člena ZTRL, po kateri se stvari v družbeni lasti ne more priposestvovati. Ker je nedvoumno, da je bila obravnavana nepremičnina v katastrski občini X družbena lastnina, saj je bila na njej vknjižena toženka iz te pravde oziroma njena pravna prednica O. L. V. -R., od leta 1996 dalje do vrnitve v denacionalizacijskem postopku pa R., na njej priposestvovanje, kot ga zatrjuje pritožba, ni bilo možno. V pojasnilo pritožbi še, da je načelo realizacije pogodbe uporabno le glede vprašanja sklenitve pisne pogodbe, pri čemer je po 73. členu ZOR pogodba, za katero se zahteva pisnost, veljavna, četudi ni sklenjena v pisni obliki, če je bila v celoti ali v pretežnem delu izpolnjena. Torej morebitna izpolnitev menjalne pogodbe iz priloge B5 ne more imeti za posledico pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet menjave, ker se za pridobitev lastnine na nepremičnini poleg pridobitnega naslova (pogodbe) zahteva še pridobitni način (vknjižba v zemljiški knjigi).

7. Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno za odločitev o zahtevku uporabilo določbe ZOR o neizpolnitvi (126. in 127. člen), namesto pravilno določbe o nemožnosti izpolnitve (137. in 138. člen ZOR). Ker namreč v trenutku, ko se je dne 02. 02. 2007 izpolnil odložni pogoj za zemljiškoknjižno izvedbo menjalne pogodbe iz priloge B5, tožena stranka ni bila več lastnica nepremičnine, katero je z menjalno pogodbo prenesla na tožečo stranko, realizacija pogodbe v zemljiški knjigi glede te nepremičnine ni bila več možna. Torej tožena stranka svoje izpolnitve ni odklonila, ampak je ni bila zmožna izpolniti. Na trditve pritožbe o ugotavljanju odgovornosti strank za zgoraj pojasnjeno nemožnost izpolnitve toženke je odgovoriti, da je sodišče prve stopnje to odgovornost na strani tožnice ugotavljalo in pri tem ugotovilo, da te njene odgovornosti ni. Tako je sodišče prve stopnje v petem odstavku 6. strani delne sodbe utemeljilo in ugotovilo objektivno nemožnost (neodgovornost strank menjalne pogodbe) zemljiškoknjižne realizacije sklepa o dedovanju pred 02. 02. 2007 in v drugem odstavku na 7. strani delne sodbe nemožnost oziroma neuspešnost varstva svoje pravice po tožnici ob prehodu lastninske pravice na R. in pozneje na denacionalizacijskega upravičenca. Ker pritožba teh po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstev ne prereka, jih mora pritožbeno sodišče sprejeti za potrjene. Nemožnosti izpolnitve po krivdi toženke pa stranke niso zatrjevale in zato sodišče prve stopnje v tej smeri dejstev ni moglo ugotavljati. Šteti je torej, da za obravnavano izpolnitev pogodbeni stranki nista krivi. Da pogodba preneha, v kolikor je ena stranka brez svoje krivde ni zmožna izpolniti, za neizpolnitev pa ne odgovarja niti druga pogodbena stranka, izhaja iz določbe prvega odstavka 137. člena ZOR v povezavi s 354. členom ZOR. Po členu 354 ZOR namreč obveznost preneha, če ta postane nemogoča iz razlogov, za katere dolžnik ne odgovarja. Po prvem odstavku 137. člena ZOR pa v takem primeru preneha tudi obveznost nasprotne stranke, kar dejansko pomeni prenehanje pogodbe (tako tudi komentar k 137. členu v OZ s komentarjem – splošni del – 1. knjiga; GV Založba 2003). Sledi, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je obravnavana menjalna pogodba razdrta, materialnopravno pravilna. Ker pojasnjena zmotna uporaba materialnega prava po sodišču prve stopnje, glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani delni sodbi, ni imelo vpliva na odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, je neupoštevna in na odločitev o pritožbi ne vpliva.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).