Jedro

Tožnici ni uspelo dokazati, da je pridobila lastninsko pravico po 24. čl. ZTLR na originalen način niti, da jo je pridobila pred zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, zato izvršba na ½ nepremičnine ni nedopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se izvršba več tožencev, upnikov v izvršilnih postopkih, In 2001/00198 z dne 1. 10. 2002, In 2003/0029 in In 2004/90, izreče za nedopustno. Tožeči stranki je naložilo, da povrne drugo do deseto toženim strankam pravdne stroške v višini 3.216,60 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na prvi javni dražbi 11. 11. 2010 podala ugovor tretjega za ½ nepremičnin, parcele št. ... k.o. Š. in zatrjevala, da je pridobila lastninsko pravnico s predpogodbo za kupoprodajno pogodbo, ki jo je z N. in D. L. sklenila 5. 1. 2001. Z D. L. je kasneje za 1/2 nepremičnine sklenila kupoprodajno pogodbo in se na podlagi nje vpisala v zemljiško knjigo. Z N. L. (dolžnico v izvršilnem postopku) ni sklenila kupoprodajne pogodbe, ampak je vložila tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine. S pravnomočno zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 9. 2009 je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka lastnica te nepremičnine, v točki 2 pa toženi stranki naloženo, da izstavi zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica na eni polovici nepremičnin ni pridobila lastninske pravice že na podlagi predpogodbe, ki jo je sklenila z N. L. 5. 1. 2001, pač pa šele z vknjižbo v zemljiško knjigo na podlagi sodbe P 85/2009 z dne 2. 2. 2010, kar pa je veliko kasneje, ko so upniki pridobili zakonito zastavno pravico na tej nepremičnini (v letih 2001, 2002 in 2004). Sodišče je tudi zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati originalnega načina pridobitve lastninske pravice – z gradnjo na tujem svetu (v skladu s 24. členom takrat veljavnega ZTLR). Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica lastninsko pravico na ½ solastnem deležu nepremičnine parcele št. ... k.o. Š., predhodno last N. L. pridobila šele 2. 2. 2010, to je pozneje, ko so na tem istem nepremičnem premoženju zastavno pravico pridobile tožene stranke, je sodišče v skladu z določbo 170. člena ZIZ štelo, da z zaznambo sklepa o izvršbi pridobljena zastavna pravica toženk učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, torej tudi proti tožnici, zato je sodišče njen zahtevek zavrnilo. Navedlo je še, da kasneje pridobljena lastninska pravica na izveden način, ne more izničiti učinkov predhodno pridobljene zakonite zastavne pravice. Sodišče je tožnici še odgovorilo na primerjavo z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up–438/04 z dne 6. 7. 2006 in Up-128/03-27 z dne 27. 1. 2005. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava ter kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Sodišče je zmotno zaključilo, da ni pridobila lastninske pravice na originalen način na podlagi 24. člena takrat veljavnega ZTLR, ki je določal pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Sodišče je napačno zaključilo, da v tem času gradnja še ni bila končana in da je bila gradnja končana takrat, ko je bila stanovanjska hiša vseljiva. Sodišče je napačno uporabilo določbo 24., 25. in 26. člena ZTLR, ki dajejo možnost širše interpretacije termina gradnje. Meni, da bi moral v tej smeri podati strokovno mnenje le izvedenec gradbene stroke. Sodišče je ta dokaz zavrnilo, zato je dejansko stanje, odločilno za razsojo, bilo nepopolno ugotovljeno. Že iz tega razloga bi bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Čeprav je res, da je bila tožnica vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica te nepremičnine šele na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju, pa ima ta sodba podlago oziroma dejansko stanje v letu 2001. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da ni bila v dobri veri, o tem dejstvu pa je ni zaslišalo. Tudi jo ni zaslišalo v zvezi z okoliščinami dovolitve priglašenih del. Zato je sodbo v tem delu šteti za arbitrarno. Sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in je s tem podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi zahtevku, pri tem pa se sklicuje na sodno prakso, iz katere izhaja, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico, ne pa tudi tisti, ki je kot upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. V dokaz svojih trditev je predložila odločbi Ustavnega sodišča Up-438/04, Up-128/03 predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V pretežnem delu pritožbe pritožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in zaključke sodišča prve stopnje o tem, da ni z gradnjo na tujem svetu v skladu z določbami prej veljavnega Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR, Ur. list SFRJ št. 6-88/1980 s spremembami) pridobila lastninske pravice na originalen način. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče navedlo, da je z gradnjo na tujem svetu lahko pridobila lastninsko pravico šele s končanjem gradnje in z zaključki, da je bila gradnja končana po letu 2004, ko je zadnji upnik s sklepom o izvršbi in zaznambo zastavne pravice pridobil prednostno pravico po 170. člena ZIZ. Ta ureja zakonito hipoteko in določa, da z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni bila v dobri veri, saj je vedela ali mogla vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Sodišče je te svoje zaključke podkrepilo tudi s tem, da je bila odločba o dovolitvi priglašenih del izdana na prejšnje lastnike, kar ni bilo sporno. Tožnica s pritožbo zaključkov sodišča prve stopnje o dobri veri izpodbija in sodišču očita, da je o tem dejstvu ni zaslišalo. Navaja, da je takšna odločitev arbitrarna in da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa ni res.

V skladu z določbo 170. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kdaj je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Pri tem je pravilno presojalo (glede na trditveno podlago) oba zatrjevana načina pridobitve lastninske pravice: originalen način pridobitve z gradnjo na tujem svetu ob sklicevanju na določbe 24. člena ZTLR v zvezi z 267. členom SPZ in pravno poslovni način pridobitve lastninske pravice s kupoprodajno pogodbo z dne 5. 1. 2001. V zvezi s trditvami o originalnem načinu pridobitve lastninske pravice za gradnjo na tujem svetu je bila tožničina trditvena podlaga naslednja: - od leta 2001 do leta 2002 dalje je opravila znatna zemeljska dela, izkop gradbene jame s pozidavo vkopane garaže - na zadnji strani objekta je izvedla prizidek v nivoju prvega nadstropja - odstranila je prvo nadstropje in na novo pozidala - v letih 2003 do 2004 je bilo izdelano ostrešje in položena kritina - do leta 2007 so bila izvedena še ostala dela - skupno so vlaganja v nepremičnino znašala 6,232.248,00 SIT ( 26.006,71 EUR).

ZTLR, ki v 24. členu ureja pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, je veljal do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki je začel veljati od 1. januarja 2003. 266. člen SPZ določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. 267. člen pa določa, da pravni posli, ki so bili veljavno sklenjeni pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi tudi, če ne izpolnjujejo obličnostnih zahtev po tem zakonu.

Pravila o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu se uporabljajo kadar zgradi nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice stavbo ali drugo zgradbo (gradbeni objekt) na zemljišču, na katerem ima nekdo drug lastninsko pravico (graditelj). V takšnem primeru pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je zgradil gradbeni objekt ter na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl. Torej je temeljni pogoj za uporabo te določbe in za pridobitev lastninske pravice po 24. členu ZTLR, da tisti, ki gradi ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. To pa pomeni, da ZTLR ni omogočal originalne pridobitve lastninske pravice za gradnjo na tujem svetu za nedobrovernega oziroma nepoštenega graditelja. Tožnica je že v tožbi zatrjevala, da sta takratna zemljiškoknjižna lastnika pridobila 22. 3. 2001 odločbo o dovolitvi priglašenih del (ne gradbenega dovoljenja), tekom postopka tudi ni bilo sporno, da tožnica ni bila vpisana v zemljiško knjigo za ½ te nepremičnine, za drugo polovico pa je sklenila kupoprodajno pogodbo (kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska) v letu 2002. Torej že iz tožničine trditvene podlage izhaja, da je vedela, da gradi na tujem zemljišču, saj se za to tudi prejšnja lastnika zahtevala izdajo soglasij za gradnjo in so bila soglasja izdana na njuno ime, zato že takšna vednost sama po sebi onemogoča materialnopravni sklep o tem, da je bila tožnica v dobri veri. Zato tega dejstva ni bilo potrebno ugotavljati z zaslišanjem stranke.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno navedlo, da iz vsebine 24. člena ZTLR izhaja, da se pridobi lastninska pravica takrat, kadar gre za dejansko gradnjo na tujem svetu in šele takrat, ko je gradnja že končana. Zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da v času, ko so veljale določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu, gradnja še ni bila končana, in da v času, ko je bila gradnja zaključena (glede na tožničine navedbe) ZTLR ni več veljal. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sedaj veljavni SPZ pridobitve lastninske pravice za gradnjo na tujem svetu ne ureja več, kar pomeni, da v času dokončanja gradbenega objekta tožnica v letu 2007 pravni red ni več omogočal pridobitve lastninske pravice na originalen način. Sicer pa k temu pritožbeno sodišče še dodaja, da iz tožničinih navedb izhaja, da je v nepremičnino le vlagala in jo preurejala, saj je že v tožbi zatrjevala, da je njeno skupno vlaganje znašalo 6,232.248,00 SIT oziroma 26.006,71 EUR.

Pritožnica pritožbeno izpodbija v tem delu le zaključke sodišča prve stopnje o tem, kdaj je bila gradnja končana, vendar sama v pritožbi navaja, da so bila v letu 2002 na spornih nepremičninah izvedena znatna zemeljska in gradbena dela, v letu 2003 in 2004 izdelano ostrešje in položena kritina ter da bi sodišče moralo že zaradi izvedenih del v letu 2002 zaključiti, da je bila gradnja takrat končana. Pri tem se sklicuje, da takšna gradnja: odstranitev dela zgradbe in ponovna pozidava, predstavlja gradbeno fazo. Tu sodišču očita, da bi moralo zaslišati izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil, kdaj je bila gradnja končana. Vendar pa pritožnica nima prav. Najprej iz razlogov, ki jih je v sodbi natančno obrazložilo že sodišče prve stopnje, potem pa tudi iz drugih razlogov, ki izhajajo iz dokazov, ki jih je predložila tožnica in ki jih je sodišče v dokaznem postopku tudi pogledalo. Tožnica ves čas govori o vlaganjih v nepremičnino, k temu priloži tudi fotografije, ki so v prilogah od A 2 do A 6 in ki jih je sodišče pogledalo. Po enotni sodni praksi, ki se je razvila v času veljavnosti ZTLR, ko je bilo možno pridobiti na originalen način lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu pa obsežnost vlaganj in povečanje stanovanjske površine sama po sebi ne pomenita spremembe identitete nepremičnine in s tem nastanek nove stvari v smislu določb ZTLR o pridobitvi lastninske pravice za gradnjo na tujem svetu. Zato sodišču ni bilo potrebno zaslišati izvedenca gradbene stroke.

Pritožnica s pritožbo izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje glede njene dobre vere in sodišču očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev določb postopka, ker tožnice o tem ni zaslišalo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni bila v dobri veri, saj je vedela ali mogla vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Sodišče prve stopnje je te svoje zaključke podkrepilo tudi s tem, da je bila odločba o dovolitvi priglašenih del izdana na prejšnje lastnike. Dobrovernost je pred uveljavitvijo SPZ urejal ZTLR v 72. členu. Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek). Podobna je vsebina sedaj veljavnega SPZ. Tožnica je sama zatrjevala, da je začela z gradnjo na tuji zemlji, s soglasjem obeh lastnikov, ki sta tudi pridobila dovoljenja, kar se pritožbeno ne izpodbija. Že v tožbi je navedla, da sta takratna solastnika pridobila 22. 3. 2001 odločbo o dovolitvi priglašenih del, s tem pa je posredno zatrjevala, da je vedela, da še ni lastnica. Iz njenih navedb pa tudi izhaja, da je vedela, da s predpogodbo ni mogla pridobiti lastninske pravice, saj je kasneje z enim od solastnikov sklenila kupoprodajno pogodbo in se na podlagi te pogodbe tudi vpisala v zemljiško knjigo. Torej to dejstvo tekom postopka ni bilo sporno, na podlagi takšnih nespornih dejstev pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni bila v dobri veri. Pritožbeno sodišče pa h temu le še dodaja, da je tožnica dobro vedela, kakšen je način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, saj je z drugim solastnikom sklenila kupoprodajno pogodbo in se na podlagi nje tudi na eni polovici nepremičnine vpisala v zemljiško knjigo (kupna pogodba z dne 4. 9. 2002, kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska). Sicer pa dejstvo ali je tožnica bila v dobri veri ali ni bila v dobri veri glede na to, da je sodišče zaključilo, da v skladu z določbami ZTLR za gradnjo na tujem svetu ni mogla pridobiti lastninske pravice na originalen način, niti ni več odločilno. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in očitana kršitev ni podana.

Zaključke sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini pritožnica izpodbija le s pavšalnimi navedbami o tem, da ima sodba P 85/2009 dejansko stanje v letu 2001. Iz tega pa tudi izpeljuje v pritožbi zatrjevan originalen način pridobitve lastninske pravice.

Zaključki sodišča prve stopnje o tem, zakaj tožnica ni uspela dokazati, da je na spornem ½ solastnem deležu parcele št. … pridobila lastninsko pravico že s sklenitvijo predpogodbe z N. L., so obširni in tudi pravilni. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da predpogodba ni predstavljala glavne pogodbe, tožnica je sama že v tožbi navedla, da je menila, da mora biti pogodba sklenjena, navedla pa je tudi, da na predpogodbi podpis L. N. na intabulacijski klavzuli ni bil overjen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tako v času sklenitve predpogodbe, kot tudi po sedaj veljavnem SPZ se pridobi lastninska pravica na podlagi vpisa v zemljiško knjigo. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožnica samo na podlagi sklenjene predpogodbe s prodajalcem, četudi bi ta vsebovala vse sestavine kupne pogodbe oziroma bi šlo po vsebini za prodajno pogodbo, ni mogla pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini. Pritožbeno sodišča pa k temu še dodaja, da takšna predpogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedena, ker tudi podpis na zemljiškoknjižni klavzuli ni bil overjen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo naravo te pogodbe in na podlagi vsega navedenega pravilno zaključilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico šele s sodbo, s katero je pridobila intabulacijsko klavzulo. Sodišče prve stopnje je takšne zaključke obširno obrazložilo, zato jih zelo pavšalne pritožbene navedbe, ne morejo izpodbiti. Tako so nadalje pravilni zaključki o tem, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na eni polovici nepremičnine veliko kasneje po tistem, ko so dolžniki pridobili zakonito zastavno pravico v skladu z določbo 170. člena ZIZ.

Pritožnica pa v pritožbi izpodbija tudi pravne zaključke sodišča prve stopnje in se pri tem sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Up-438/04 z dne 6. 7. 2006 in Up-128/03 z dne 27. 1. 2005. Sodišče prve stopnje je pritožnici odgovorilo na te trditve, ko je v razlogih sodbe navedlo, kakšna razmerja urejata ti dve odločbi, vendar pa pritožbeno sodišče glede na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in na odločbe Ustavnega sodišča k temu še dodaja: Dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, in ki ga je pritožbeno sodišče potrdilo, saj ga tožnica s pritožbo ni mogla izpodbiti je naslednje: V izvršilnih zadevah je tožnica na prvi javni dražbi 11. 11. 2010 podala ugovor tretjega glede ½ parcele ... k.o. Š., v katerem je zatrjevala, da je do ½ lastnica te nepremičnine s trditvijo, da je bila njena lastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo na podlagi sodbe zaradi izostanka opr. št. P 85/2009 z dne 9. 9. 2009. Zakonita zastavna pravica upnikov, v tem postopku tožencev, je bila v zemljiški knjigi vpisana 20. 11. 2001, 10. 1. 2003 in 15. 12. 2004, kar se pritožbeno ne izpodbija. Tožnica pa se je vpisala v zemljiško knjigo 2. 2. 2010, to je veliko kasneje, ko so toženci pridobili zakonito zastavno pravico. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica lastninske pravice ni pridobila na originalen način, ampak na pravno posloven.

Obe odločbi, na kateri se sklicuje pritožnica sta obravnavali drugačno dejansko stanje. Ustavno sodišče je v odločbi Up-128/03 obravnavalo ustavno pritožbo pritožnice, ki je zatrjevala, da je na originalen način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet izvršbe. Odločanje je temeljilo na trditvi o skupnem premoženju zakoncev (59. člen ZZZDR).

Torej je šlo za originalen način pridobitve lastninske pravice še preden so upniki pridobili zakonito zastavno pravico. Tu je Ustavno sodišče RS reklo, da takšni upniki ne morejo imeti prednosti pred zakoncem, ki je na podlagi določb o skupnem premoženju zakoncev na originalen način pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet izvršbe. Za takšen primer v tej zadevi ne gre, zato se pritožnik na to odločbo neutemeljeno sklicuje.

V zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS Up-438/04 se je Ustavno sodišče ukvarjalo s procesnim jamstvom in pravico do poštenega sojenja ter s kriteriji obrazloženosti odločb iz 22. člena Ustave. Res se je ustavno sodišče ukvarjalo tudi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, pri tem pa se je sklicevalo tudi na odločbo Up-128/03 z dne 27. 1. 2005, kjer je zavzelo stališče o tem, kdo se lahko sklicuje na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero. Torej se tudi ta odločba nanaša na drugačno dejansko stanje. Pritožnica ob citiranju te odločbe in odločbe Up-128/03 sodišču tudi v tem postopku očita, da svoje odločitve ni obrazložilo, kar pa ne drži, saj je obrazložitev sodišča prve stopnje korektna, sodišče pa je obrazložilo vsa pravno pomembna dejstva in tudi odgovorilo na tožničine navedbe.

Zaradi korektnosti, čeprav pritožnica tega ne izpostavlja, pa se je pritožbeno sodišče, ukvarjalo tudi s tem, ali je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z, v zadnjem letu (2012) oblikovano sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki obravnava varstvo (na novo nastale) pričakovane pravice. Gre za odločbe Vrhovnega sodišča, ki so bile izdane v letu 2012 in sicer: - sodba II Ips 919/2008 z dne 20. 3. 2012 - II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012 - II Ips 385/2008 z dne 17. 5. 20012 - II Ips 324/2011 z dne 26. 4. 2012 - II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012 - II Ips 924/2008 z dne 5. 4. 2012. V zadevi II Ips 132/2009 je bilo dejansko stanje drugačno kot v tej zadevi, saj je tožnica pridobila lastninsko pravico z perfektno sklenjeno pogodbo o razdružitvi nepremičnin. Pogodba je vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom odsvojitelja, vendar je zaradi ovire za vpis bil zemljiškoknjižni predlog zavrnjen. Zakonita hipoteka je bila vknjižena kasneje. Tu je Vrhovno sodišče navedlo, da Ustavno sodišče, enako kot novejša pravna teorija, vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ni več pripisovalo izključnih absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje, začne ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe). V tej odločbi se Vrhovno sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010. Ta odločba pa je obravnavala primer v sporu med pridobiteljem in prenositeljem lastninske pravice. Ustavno sodišče je tu navedlo, da stališče, da pridobitelj lastninske pravice na nepremičnini, ki še ni vknjižen v zemljiški knjigi kot njen lastnik in ki še nima polno učinkovitega lastninsko pravnega upravičenja, nasproti prenositelju lastninske pravice (gre torej za pogodbeni stranki), čeprav razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, ne more uživati sodnega varstva pred posegi v njegovo pravico imeti to nepremičnino v posesti, krši pridobiteljevo pravico do zasebne lastnine. Tu Ustavno sodišče razlaga pričakovano pravico. Torej gre tudi v tem primeru za drugačno situacijo, kot je v konkretnem primeru. V zadevi II Ips 385/2008 je Vrhovno sodišče 17. 5. 2012 navedlo, da upoštevaje zlasti dejanske ugotovitve, da sta tretji tožnik in pravna prednica prvih dveh tožnic že precej pred toženkino pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku razpolaga z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporni nepremičnini, bi nižji sodišči morali upoštevati, da so kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa na tretjega tožnika in njegovo ženo že prešla stvarno pravna upravičenja v takšnem obsegu, da so jima zagotavljala pravno varstvo v izločitveni pravdi. Imela sta solastninsko pravico v pričakovanju, s tem pa pravico, ki preprečuje izvršbo. Tudi v tej zadevi je šlo za primer, ko sta tožnici že pred toženkino pridobitvijo zakonite hipoteke v izvršilnem postopku razpolagali z veljavnimi zavezovalnima in razpolagalnima pravnima posloma na sporni nepremičnini, to je s prodajno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom, ki je bilo notarsko overjeno. Torej tudi tu ne gre za enak primer kot v tej pravdni zadevi. Tudi zadeva II Ips 324/2011 z dne 26. 4. 2012 ne temelji na podobnem dejanskem stanju kot ta pravdna zadeva, saj obravnava pridobitev lastninske pravice na originalen način. Enako je tudi pri zadevi II Ips 475/2008, v kateri je še v jedru navedeno, da pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini potreben vpis v zemljiško knjigo. Toda Ustava Republike Slovenije varuje poleg obstoječe zasebne lastnine tudi tako imenovano pričakovane pravice, zato je treba pretehtati pravice tretje osebe, ki je opustila opis in zastavnega upnika, ki pridobi zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.

Pritožbeno sodišče pa pri tem še poudarja, da bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenosti (OZ člen 5), da bi pravni red ščitil neskrbno stranko, ki ne poskrbi za vpis v zemljiško knjigo, ob pravico pa spravil upnike, ki več let vodijo izvršbe na nepremičnine, nevedoč, da jih je dolžnik "ogoljufal"s tem, ko zatrjuje, da je lastninsko pravico prenesel na drugega. Tudi ne more ščititi osebe, ki ima vse možnosti, da poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, pa tega ne stori.

V zvezi s presojo odločb Ustavnega sodišča pa pritožbeno sodišče še poudarja oziroma izpostavlja, da je Ustavno sodišče že večkrat povedalo, da so sicer ustavne odločbe pravno zavezujoče, vendar pa je Ustavno sodišče tudi navedlo, "da v primeru ustavno sodne presoje predpisa izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek, temveč tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. Zato učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo Ustavnega sodišča v posameznem ustavno sodnem postopku, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji odločitev ustavnega sodišča. Torej mora sodišče primerjati tudi dejanske okoliščine konkretnega primera s tistimi, ki jih je Ustavno sodišče v okviru argumentacije nosilnega stališča v svoji odločitvi posebej poudarilo kot odločilne" (vzeto iz sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-545/11, Up-545/11, odločba z dne 7. 6. 2012).

Glede na vse navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo na podlagi pravno pomembnih dejstev in ga tudi sodbi obrazložilo, pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno štelo, da ne držijo tožničine navedbe o tem, da je izvršba na nepremičnine nedopustna. Zato je utemeljeno zahtevek tožeče stranke zavrnilo (ZPP čl. 353). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165,154).