Jedro

Tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka je zelo natančno pojasnila, zakaj ne more slediti tožnikovim izjavam, zakaj dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganja, zakaj določenih informacij ni upoštevala ali pa niso relevantne za tožnikov primer ter zakaj niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila drugo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 1. 7. 2009 vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj je tožnik navedel v prvi prošnji, v lastnoročni izjavi, kaj je razvidno iz policijske depeše z dne 30. 6. 2009 ter uradnega zaznamka z dne 30. 6. 2009. Nadalje tožena stranka v odločbi pojasnjuje, da je tožnik 17. 9. 2009 samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je tožena stranka s sklepom z dne 17. 9. 2009 ustavila postopek. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je bil tožnik dne 9. 9. 2011 na podlagi Dublinske uredbe vrnjen iz Švice v Republiko Slovenijo. V drugi prošnji je tožnik navedel, da je državljan Turčije, kurdske narodnosti ter muslimanske veroizpovedi. Nadalje je navedel, da je služil vojaški rok od leta 1985 do leta 1986, nato pa je pobegnil iz vojske. Navedel je še, da ni član nobene politične stranke ali organizacije. Nadalje je povedal, da je bil šestnajst mesecev zaprt v Avstriji, vendar ne želi povedati v zvezi s čim. Glede zdravstvenih težav je povedal, da ima v možganih spremembo v velikosti zrna leče. Iz navedenega razloga pada občasno v nezavest in potem spet pride k sebi. Azilni dom je prvič samovoljno zapustil zato, ker je bil namenjen v Nemčijo, kjer je imel svojo družino, da se jim pridruži, pa tudi zato, ker so ga ob aretaciji pretepli policisti. Pri drugi prošnji je rekel, da prosi za mednarodno zaščito zato, ker je Kurd in ima v Turčiji težave. Je član vseh kurdskih strank. Uradno pa ni član nobene stranke, je samo simpatizer. Leta 2009 je bil v občinskem zboru za volitve. Celotna skupina, ki je bila takrat v odboru, je bila aretirana. Šele po 28 dneh so jih izpustili na prostost. Po tem datumu se je moral vsako jutro na policiji izkazovati s svojo prisotnostjo. Vedno, ko je šel na policijsko postajo, so ga tudi pretepli. Na vprašanje, zakaj so ga tepli, tožnik ni odgovoril, ampak je le zapustil sobo za zaslišanje in zaloputnil z vrati. Pri prvi prošnji za mednarodno zaščito je podal druge razloge, ki se jih ne spominja. Druge razloge je podal zato, ker so ga v Sloveniji pretepli. Razlogov iz prve prošnje se ne spominja. Glede na vse, kar je doživel, je bil preganjan zaradi narodnosti.

2. Ko je bil tožnik vabljen na prvi osebni razgovor, je rekel, da se ne počuti dobro in da ni v stanju, da poda kakršnokoli izjavo. Pri drugem osebnem razgovoru je tožnik povedal, da se prav tako ne počuti dobro in da na zastavljena vprašanja ne bo odgovarjal. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik priložil 27 strani informacij o izvorni državi, katere je priložil v spis, nakar tožena stranka navedene informacije natančno povzema.

3. Tožena stranka je v postopku postavila izvedenca za področje nevrologije in izvedenca za področje psihiatrije. Iz izvedeniškega mnenja nevrologa je razvidno, da tumor, ki ga ima tožnik, ne vpliva bistveno na zmožnost spominjanja preteklih dogodkov. Tožnik je glede na njegovo diagnozo zmožen sodelovati v postopku in odgovarjati na vprašanja uradne osebe. Iz mnenja izvedenca psihiatra pa je razvidno, da tožnik lahko ustrezno sodeluje v nadaljnjih postopkih za mednarodno zaščito in je zmožen sodelovanja v osebnem razgovoru. Zmožen je podajati konsistentne in dovolj natančne podatke kljub temu, da trenutno jemlje anti- epileptično terapijo. O preteklih dogodkih je zmožen, če to želi, pripovedovati na realen način.

4. Pri tretjem osebnem razgovoru je tožnik povedal, da ima osebno izkaznico na kazenskem sodišču. Poseduje tudi potni list, ki pa ga ima prijatelj iz Avstrije. Glede poti je povedal, da je iz Turčije odšel na letalo za Bosno in Hercegovino, nato pa je ilegalno šel na Hrvaško. Konec junija 2009 so ga dobili v Sloveniji. Nadalje je še povedal, da si je pri prvi prošnji za mednarodno zaščito vse izmislil, ime, priimek, izvorno državo, osebno izkaznico, ker je hotel oditi v Nemčijo. Čeprav na osebni izkaznici piše, da je po veroizpovedi musliman, se s tem ne strinja, ker sploh ni veren. Nazadnje je živel v srednji Anatoliji, v središču Turčije. V Evropi je bil dvajset dni v priporu zaradi ilegalnega prehoda. Glede na to, da je pri podaji druge prošnje rekel, da je bil v Avstriji zaprt šestnajst mesecev, je pojasnil, da je bil teh šestnajst mesecev zaprt po delčkih, ker ni imel dovoljenja za prebivanje. Glede razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo, je povedal, da se je vse začelo leta 1980, ko se je spoprijateljil z levo usmerjeno politično stranko DEVSOL. Prijeli so ga in je šel v zapor za 118 dni, nato so ga izpustili, ker mu niso mogli dokazati krivde. Decembra 1985 je šel v vojsko v mesto Burdur, kjer je bil tri mesece, nato pa je bil na šolanju zračnih sil. Turška vojska ga je skušala poslati na vzhod Turčije, vendar tja ni želel iti, ker se ni hotel bojevati s svojimi rojaki Kurdi. Ni mu bilo potrebno oditi, ker je takrat tudi zbolel. Preden je odšel na pregled, je pogoltnil tri olive in to so videli na rentgenu. Ker niso ugotovili, kaj je to, so ga poslali na oddih za tri mesece. Po poteku treh mesecev je šel nazaj k zdravniku in glede na to, da je imel za odslužit samo še tri mesece vojaškega roka, so mu ga skrajšali zaradi bolezni. Takrat pa se je spoznal s PKK gverilci in so šli v Sirijo, nato pa v Libanon, kjer so imel svoj kamp. V Libanonu je bil do leta 1993. Po vrnitvi v Turčijo ga je prijela policija in je sojenje na sodišču potekalo tri mesece, vendar so ga po treh mesecih izpustili, ker niso imeli dokazov zoper njega. Tožnik je nadalje navedel, da je bil simpatizer stranke PKK, pred tem pa je bil simpatizer stranke DEVSOL. Leta 2009 je pomagal pri volitvah. Včasih ga je policija odpeljala v zapor in ga nato izpustila. V izvorni državi je imel težave, ker je simpatizer stranke PKK, ker je bil član stranke HADEP, ker je Kurd in ker je partizan. Kot Kurd nima svoje države, jezika in kulture. Član stranke PKK ne more biti, ker to ni uradna stranka, HADEP pa je uradna stranka in jo je tudi volil. V zaporu je bil leta 1980 zaradi sodelovanja v DEVSOL-u, kjer so ga tudi mučili. Leta 1998 so ga odpeljali v zapor ob kontroli dokumentov in je bil približno zaprt mesec in pol. 5. Tožena stranka je na podlagi izvedenega postopka ugotovila, da je tožnik svojo izvorno državo zapustil zaradi kurdske narodnosti, ker je partizan in ker je bil v stranki DEVSOL in PKK. Ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Iz dokumentacije upravne zadeve je razvidno, da tožnik za svoje trditve v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ni predložil nobenih dokazov. Razen tega se ob podaji same prošnje za njeno utemeljitev ni potrudil. Pri podaji prve prošnje je navajal dokaj obširne odgovore, pri podaji druge prošnje pa je odgovarjal bolj skopo in pavšalno. Brez razloga je zapustil sobo ter zmerjal prevajalca, češ da ne bo sodeloval z njim. Pri osebnem razgovoru je podajal zelo kratke odgovore. Poleg tega je tožnik pri podaji druge prošnje navedel, da lahko prinese dokaze, da je bil član odbora za volitve, vendar pa ni do osebnega razgovora priložil nobenega dokazila niti ni navedel, ali si je skušal pridobiti kakšna dokazila in na kakšen način. Ni podal utemeljenih razlogov glede predložitve dokazov oziroma ni se potrudil, da bi si dokaze tekom postopka sploh priskrbel. Tožnik se je odgovorom na postavljena vprašanja tudi večkrat izogibal in ni podal jasnih in natančnih odgovorov. Tekom osebnega razgovora je tožnik priznal, da si je pri podaji prve prošnje vse izmislil. Na izrecno vprašanje, zakaj si je vse izmislil, je odgovoril, da žena in otrok, ki sta slovenska državljana, živita v Nemčiji, in da ga je policija pretepla. Glede na to, da je tožnik sam zanikal vse tisto, kar je povedal pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito in da je priznal, da si je vse izmislil glede razlogov, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zavestno zavajal azilni postopek in da so njegove izjave neverodostojne. Poleg tega pri podaji prve in druge prošnje ni navedel, da ima potni list, medtem ko je na osebnem razgovoru povedal, da ima njegov potni list prijatelj iz Avstrije. Nadalje je pri podaji prve prošnje navedel, da je iz izvorne države šel s tovornjakom iz Istanbula, v nasprotju s tem pa je na osebnem razgovoru povedal, da je šel v Turčiji na letalo. Rekel je tudi, da je po veroizpovedi musliman, vendar pa se s tem ne strinja, saj ni veren. Pri podaji druge prošnje je navedel, da je po veri musliman – suni. Vse navedeno nakazuje na kontradiktornost v njegovih izjavah. Pri podaji druge prošnje je tožnik navedel, da je nazadnje prebival v Turčiji v mestu Agri, medtem ko je na osebnem razgovoru rekel, da je živel v mestu Konya. Nadalje je navedel, da je bil šestnajst mesecev zaprt v Avstriji, vendar ne želi povedati v zvezi s čim, medtem ko je na osebnem razgovoru v nasprotju s tem navedel, da je bil v Evropi dvajset dni zaprt zaradi ilegalnega prehoda. Ko je bil soočen s trditvijo, da je bil šestnajst mesecev zaprt v Avstriji, je pojasnil, da je bilo šestnajst mesecev po delčkih, ker ni imel dovoljenja za prebivanje. Na osebnem razgovoru je povedal, da se je poročil leta 1998 v mestu Konyi, pri podaji druge prošnje pa je rekel, da je uradno razvezan. Nadalje je pri podaji druge prošnje navedel, da je bil član vseh strank, v nasprotju s tem je na osebnem razgovoru navedel, da je bil simpatizer stranke PKK in DEVSOL. Nesporno je ugotovljeno, da je tožnik navajal nasprotujoče si izjave tudi glede članstva v strankah. Nadalje je povedal na osebnem razgovoru, da sta se z ženo vračala in so v avtobusu kontrolirali potnike v mestu Erzorum in so ga nato zaprli, glede tega dogodka je povedal še, da so takrat iz avtobusa odpeljali tudi njegovo ženo in da misli, da so jo posilili. Izvedencu dr. A.A. pa je drugače opisal omenjeni dogodek. Navedel je, da so jih kontrolirali, ko so bili v avtu, njega so za 40 dni odpeljali v zapor, ženo pa so izpustili. Tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil šele naslednji dan, ko je bil prijet, ker so ga prijeli slovenski policisti in ne zaradi tega, ker bi imel resničen namen podati prošnja. Navedeno je potrdil tudi tožnik sam na osebnem razgovoru, ko je dejal, da je bila njegova ciljna država Nemčija. To potrjuje tudi dejstvo, da je 17. 9. 2009 samovoljno zapustil azilni dom in ni počakal na odločitev pristojnega organa. Ker tožnik ni zadostil nobeni izmed prvih štirih alinej tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ni mogoče trditi, da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost. Razen tega je bilo na osebnem razgovoru ugotovljeno, da je med drugim tudi spreminjal izjave. Najprej je trdil, da ga ni bilo doma, ko je prišla policija in da so dali policiji napačno osebno izkaznico, ko pa so ga vprašali, kdo je dal osebno izkaznico in čigavo, je rekel, da je takrat bil doma in da so ga odpeljali na policijo. Dalje je iz zapisnika razvidno (na strani 7), da prosilec pri odgovoru na zastavljeno vprašanje kar na lepem ni nič več razumel in je dejal, da vse odpoveduje. Tožnik je v zvezi z razlogi, zakaj je zapustil izvorno državo, opisoval dogodke od leta 1980 dalje, ko je živel v mestu Konyi. Navajal je, da je bil 12. 9. 1980 vojaški udar in da so ga takrat prijeli in je šel v zapor za 118 dni, ker pa mu krivde niso dokazali, so ga izpustili. Pet let je bilo mirno, ker je vladala vojska, nato je bil na policiji nekaj dni. Leta 1985 je šel v vojsko, ko pa je bil udar PPK-ja, ga je hotela turška vojska poslati na vzhod. Potem se je spoznal z gverilci PPK in odšel v Sirijo in nato v Libanon. Na najbolj pomembno vprašanje tožnik ni navedel nikakršnih težav, ki bi jih imel v izvorni državi, temveč je opisoval splošne dogodke, ki so se mu zgodili v preteklosti.

6. Tožena stranka ugotavlja, da dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganja, saj tožnik opisuje svoje življenje, pri čemer v teh navedbah ni nič takega, kar bi kazalo na preganjanje. Tožnik niti ni pojasnil, kdo je izvajal nad njim nasilje, na kakšen način, kako se je pri tem počutil. Njegovih izjav ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Tožnik je svojo prošnjo utemeljeval zaradi razloga, da je v izvorni državi preganjan zaradi kurdske narodnosti. Navajanje splošnih težav, ki jih imajo Kurdi v Turčiji, nima zadostne teže, da bi tožnik z njimi mogel utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Tožnik je navedel, da je bil eden izmed razlogov, da je zapustil izvorno državo, ker nimajo pripadniki Kurdov enakih pravic kot drugi turški državljani. Ko ga je uradna oseba vprašala, na kakšen način so ga poniževali, je rekel, da ko so prišli pogledat, kdo je in ko so videli osebno izkaznico, so ga odpeljali na policijsko postajo in ga verbalno zmerjali. Ničesar več ni v zvezi s tem pojasnil, čeprav se je na navedene razloge skliceval pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ki je predmet odločanja v tem postopku. Tožnik mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, s konkretnimi težavami in ne na splošno navajati težave, ki jih imajo pripadniki iste narodnosti. Tožnik je navedel, da ima težave tudi zaradi tega, ker je partizan. Tudi glede navedenega mu je uradna oseba postavila dodatno vprašanje, kakšne težave je imel zaradi tega. Podal pa je zelo skop odgovor in sicer, da je to ilegalna organizacija in da so bile težave, ker so hoteli na ilegalen način rešiti zadeve. Tožnik tekom osebnega razgovora tudi ni opisal, kakšne konkretne težave naj bi imel zaradi strank PKK in DEVSOL oziroma ni izkazal nobenega preganjanja v zvezi s temi strankami, saj je opisal zgolj splošna dejstva. Tožnik je tudi navedel, da je bil leta 1980 v zaporu zaradi sodelovanja z DEVSOL in da so ga tam mučili. Tudi leta 1998 je doživel isto vrsto mučenja, ko so ga po kontroli dokumentov na avtobusu odpeljali v zapor. Tekom osebnega razgovora se na to, kar je doživljal v zaporu, ni niti enkrat skliceval. Šele na izrecno vprašanje pooblaščenca, kaj se mu je zgodilo leta 1980 oziroma 1998 je to povedal. Tožena stranka ugotavlja, da dogodek, ki ga je opisoval tožnik kot preganjanje, ki se je zgodil pred približno 33 leti oziroma 15 let nazaj, ne more predstavljati resne ogroženosti tožnika, prav tako pa poudarja, da je dogodek toliko oddaljen, da na sedanjost nima več vpliva. Tožena stranka tudi ne more sprejeti kot verodostojnih tožnikovih izjav glede javljanja na policijsko postajo leta 2009. Tožnik je navedel, da je bil tedaj v odboru za volitve za stranko HADEP, da so ga aretirali 20. 4. 2009 ter izpustili na prostost, nato pa se je moral na policijsko postajo javljati od štiri do pet mesecev. Če bi bilo to resnično, potem bi se moral tožnik junija 2009 še vedno nahajati v izvorni državi, oziroma ne bi istega meseca odšel iz nje, kot je zatrdil tekom postopka. Prav tako je navajal kontradiktorne izjave glede početja oziroma nahajanja od leta 2008 do 2009 v Turčiji. Na osebnem razgovoru je prvič odgovoril, da ni nič počel, ali pa ga je preganjala policija ali pa žandarji. Drugič pa je povedal, da so leta 2009 sprejeli Ocalana in da je takrat pomagal zbirati podpisati. Pomagal je pri volitvah, včasih ga je policija odpeljala v zapor in ga nato izpustila. Vsa ta neskladja, neprepričljivost, nepovezanost in nekonkretnost opisa dogodkov pomeni, da tožnik zavaja in zlorablja postopek, zato je bilo potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti. Razlogov za zapustitev izvorne države ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Tožnik je preko pooblaščenca priložil nekaj informacij o izvorni državi, katero vsebino je tožena stranka že povzela. V prvi sklop informacij spadajo v tiste, ki opisujejo kurdsko etnično skupino in njihove splošne značilnosti. Iz članka tudi izhajajo splošni podatki o verski pripadnosti. Glede na to, da je tožnik na osebnem razgovoru navedel, da ni po veroizpovedi nič, ker ni veren, tožena stranka priloženega članka ni upoštevala. Drugi in tretji sklop informacij opisujeta novinarje, ki so bili zaprti zaradi svojega dela. Glede na to, da tožnik ni navedel, da bi se kdaj ukvarjal z novinarstvom, tožena stranka navedenih člankov v oceni dejanskega stanja ni upoštevala. Četrti sklop se nanaša na spore med Kurdi in Turki. Glede na to, da se navedeni članek nanaša na jugovzhod Turčije, tožnik pa že od 15. leta živi v mestu Konya, ki se nahaja v središču Turčije, prav tako pa ni informacij, da bi vlada iskala upornike v kraju Konye, tožena stranka ugotavlja, da priloženi članek ni relevanten za tožnikov primer. Peti sklop opisuje dogodke v Turčiji v letu 2011. Navedeni članek se ne nanaša na tožnikov primer, saj opisuje splošne podatke o človekovih pravicah, boju proti nekaznovanosti, o svobodi izražanja združevanja in zbiranja. Nobena povzeta tematika se konkretno ne nanaša na tožnika. Šesti sklop se nanaša na PKK in reševanje kurdskega vprašanja. Te informacije pričajo nasprotno, kot je zatrjeval tožnik v konkretnem primeru. Tožnik je navedel, da Kurd nima svoje države, jezika in kulture. Vendar je iz članka razvidno, da kurdski jezik ni popolnoma prepovedan in se v Turčiji tudi uporablja. Sedmi sklop opisuje operativne smernice, izdane avgusta 2011. Članek opisuje splošne dogodke iz leta 2009 in 2010, obravnava splošne podatke o Kurdih. Tožena stranka iz istih razlogov kot jih je že pojasnila, tega ni upoštevala pri presoji dejanskega stanja, saj gre za splošne podatke, ki so tudi zastareli, prav tako tožnik ne pripada manjšini Alevi. Osmi sklop govori o gladovnih stavkah turških Kurdov. Tudi ta članek nima nobene povezave s tožnikovim primerom, zato ga tožena stranka ni štela za relevantnega pri presoji dejanskega stanja. Tožena stranka je v okviru presoje statusa begunca preverjala splošno situacijo glede Kurdov in značilnosti navedenih strank in v ta namen pridobila več informacij, ki jih v nadaljevanju odločbe podrobno povzema. Na podlagi proučenih informacij tožena stranka ugotavlja, da je PKK Kurdistanska delavska stranka. Vedno se je zavzemala za ustanovitev neodvisne domovine Kurdov. Nasilje je izgubilo svoj namen in politično ukrepanje se zdi bolj smiselno. V teh dneh skoraj nihče ne nasprotuje, da Kurdi lahko govorijo svoj jezik in uživajo enake pravice. Ustava vsem državljanom zagotavlja enotno državljanstvo in izrecno ne priznava nacionalnih, rasnih ali narodnostnih manjšin. Z uvedbo novega šolskega sistema je kurdski jezik izbirni predmet v petem razredu, ki naj bi se razširil na naslednji višji razred vsako naslednje leto. Najmanj tri univerze zagotavljajo program v kurdskem jeziku. Glede stranke PKK tožena stranka ni nikjer zasledila, da bi bilo to ilegalno združenje, kot je navajal tožnik. Pooblaščenec tožnika je v nadaljevanju priložil še dodatna poročila. Pri teh tožena stranka ugotavlja, da so nekatera zelo zastarela in jih zato ne bo upoštevala pri presoji dejanskega stanja. Kar se tiče ostalih informacij, pa tožena stranka ponovno poudarja, da so članki sami po sebi lahko v oporo in da prikazujejo splošno situacijo v Turčiji. Vendar se je tožnik od leta 2008 do 2009 nahajal v Turčiji in se mu ni zgodilo nič od navedenega, kar je opisano v priloženih člankih. Tožena stranka ocenjuje, da informacije niso relevantne za konkreten primeru. Ker so izjave tožnika posplošene, pa tudi izrazito kontradiktorne oziroma neverodostojne, tožena stranka zaključuje, da mu ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi preganjanje in da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca.

7. Tožena stranka je tudi presojala pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi. Ker so navedbe tožnika glede razlogov za zapustitev izvorne države temeljile zaradi preganjanja zaradi kurdske narodnosti, članstva v stranki HADEP in DEVSOL in ker je partizan, je tožena stranka njegove navedbe presodila že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca in ker ni navedel nobenih drugih razlogov, zaradi katerih uveljavlja priznanje mednarodne zaščite, tožena stranka ugotavlja, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 2. alineje 28. člena ZMZ. Na podlagi proučenih informacij o izvorni državi je tožena stranka ugotovila, da v izvorni državi tožnika ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki lahko zaradi samovoljnega nasilja pomeni resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika. Tožnik torej ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

8. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka spregledala, da je tožnik samovoljno prenehal služiti vojaški rok in zato zanj obstoji v izvorni državi toliko večja nevarnost. Prav tako tožena stranka ni upoštevala članka PACE, iz katerega izhaja, da številni članki in poročila kažejo na to, da so pripadniki kurdske narodnosti podvrženi mučenju, nepojasnjenim izginotjem in množičnim kršitvam človekovih pravic. Tako ravnanja doleti tako člane PKK kot tudi tiste, ki so zgolj njihovi simpatizerji. Iz poročila BBC, objavljenega v članku Profil PKK, izhaja, da so stotine kurdskih aktivistov preganjali v skladu s protiteroristično zakonodajo. BBC poroča, da so marca 2012 turške sile sprožile obsežno operacijo zoper PKK z bojnimi helikopterji v provinci Sirnak blizu Mount Cudi, kjer je v bojih padlo šest policistov in sedem članov PKK. Iz poročila Odbora proti mučenju iz novembra 2010 izhaja, da je odbor hudo zaskrbljen zaradi stalnih navedb glede uporabe mučenja zlasti na neuradnih krajih pripora, vključujoč policijska vozila na ulici ali zunaj policijske postaje. Poleg tega je odbor zaskrbljen zaradi odsotnosti takojšnjih neodvisnih in učinkovitih preiskav trditev o mučenju s strani varnostnikov in policistov. Iz članka Stanje človekovih pravic z dne 10. 12. 2012 izhaja, da je bilo v prvih desetih mesecih leta 2012 506 primerov mučenja in maltretiranja naznanjenih Organizaciji za človekove pravice, drugih 397 pa predanih Fundaciji Turčije za človekove pravice. Tožena stranka se ni opredelila do informacij, ki jih je v postopku predložil tožnikov pooblaščenec in so povzete v izpodbijani odločbi na straneh 46 do vključno 55. Iz zgoraj navedenih informacij izhaja, da bi bile z vrnitvijo tožnika v njegovo izvorno državo kršene njegove človekove pravice. Tožnik je kurdske narodnosti, partizan in ker je bil v stranki DEVSOL in PKK, bi bila vrnitev zanj nevarna. Poleg tega je potrebno še upoštevati, da je tožnik hudo bolan in zato bi bilo njegovo življenje z vrnitvijo v matično državo toliko bolj ogroženo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodišče tožniku podeli status begunca oziroma subsidiarne zaščite.

9. Tožena stranka v zvezi s tožbeno navedbo, da naj bi tožnik samovoljno prenehal služiti vojaški rok, navaja, da je tožnik služil vojaški rok od leta 1985 do 1986. Ko ga je želela turška vojska poslati na vzhod Turčije, mu ni bilo potrebno iti, saj je takrat zbolel. Potem je tožnik šel domov k bratu v mestu Agri in po poteku treh mesecev je šel nazaj k zdravniku in glede na to, da je imel za odslužiti še samo tri mesece vojaškega roka, so mu vojaški rok skrajšali. Navedbe tožnikove pooblaščenke ne držijo, saj tožnik ni samovoljno prenehal služiti vojaškega roka, temveč so mu vojaški rok skrajšali, kar je tožnik natančno pojasnil pri osebnem razgovoru, navedeno pa je povzeto na strani 27 v izpodbijani odločbi. Tožnik ni tekom azilnega postopka utemeljeval, zakaj bi mu zaradi tega sledila večja nevarnosti. Niti enkrat se ni skliceval oziroma ni nikjer omenil, da bi zaradi predčasno odsluženega vojaškega roka imel kakršnekoli težave. Dalje tožena stranka navaja, da se je opredelila do vseh informacij, ki jih je priložil tožnikov pooblaščenec. Navedla je razloge, zakaj posamezne informacije niso relevantne za tožnikov primer. V zvezi s tem je pojasnila, da se nobena informacija o izvorni državi ob upoštevanju dejstva, da je informacije priložila tožeča stranka preko pooblaščenca sama, ne nanaša konkretno nanj. Te informacije so sicer lahko v oporo, vendar pa je treba presojati konkreten primer v povezavi z relevantnimi vidiki obstoječe objektivne situacije v Turčiji. Mnogo priloženih informacij je tudi prestarih in zato nerelevantnih. Nadalje tožena stranka navaja, da tožnik niti na osebnem razgovoru niti v tožbi ni z ničemer pojasnil, zakaj in na kakšen način bi bilo njegovo življenje z vrnitvijo v izvorno državo zaradi bolezni bolj ogroženo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče pri tem ugotavlja, da je tožena stranka zelo natančno pojasnila, zakaj ne more slediti tožnikovim izjavam, zakaj dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganja, zakaj določenih informacij ni upoštevala ali pa niso relevantne za tožnikov primer ter zakaj niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Vse te razloge je sodišče povzelo tudi v obrazložitvi te sodbe.

12. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi tožniku grozila kakršnakoli nevarnost zaradi tega, ker naj bi, kot se zatrjuje v tožbi, samovoljno prenehal služiti vojaški rok. Iz podatkov upravnega spisa, konkretno iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 4. 4. 2013 izhaja (stran 6 zapisnika), da ga je hotela turška vojska poslati na vzhod, kamor pa ni želel. Takrat je tudi zbolel in mu zato ni bilo potrebno iti. Šel je k vojaškemu zdravniku in mu povedal, da ga boli trebuh. Preden je šel na pregled, je pogoltnil tri olive, da so se videle na rentgenu in niso ugotovili, kaj je to, dali so ga na oddih za tri mesece. Po poteku treh mesecev je šel nazaj k zdravniku in glede na to, da je imel samo še tri mesece za odslužiti vojaški rok, so mu ga skrajšali, ker je bil bolan. Iz navedenega torej sledi, da tožnik ni navedel, da bi samovoljno zapustil vojsko oziroma da bi posledično temu lahko imel kakršnekoli težave.

13. Tožnik nadalje v tožbi navaja, da se tožena stranka ni opredelila do informacij, ki jih je v postopku predložil tožnikov pooblaščenec in so povzete v odločbi na straneh 46 do vključno 55, pri čemer nekatere od teh informacij v tožbi tudi povzema. Sodišče se s to tožbeno trditvijo ne more strinjati, saj se je tožena stranka do teh informacij opredelila na strani 54 in 55 odločbe. Navedla je, da so nekatera poročila zelo zastarela in jih zaradi tega ni upoštevala, poleg tega pa se na noben način ne nanašajo na tožnikovo dejansko stanje, zato so med drugim tudi nerelevantne za konkreten primer. Nadalje je navedla, da so ti članki sami po sebi sicer lahko v oporo, ker prikazujejo splošno situacijo v Turčiji. Priloženih je bilo kar nekaj člankov, ki se nanašajo na kršitve človekovih pravic v zaporu. Tožnik je šele na izrecno vprašanje pooblaščenca opisal malo bolj obširno maltretiranja, ki so se mu zgodila v zaporu leta 1980 oziroma leta 1998. Vendar je v drugi prošnji rekel, da so se mu pripetila na policijski postaji in ne v zaporu, kot je v nasprotju s tem zatrdil na osebnem razgovoru. Glede na to, da je bil tožnik od leta 2008 do leta 2009 v Turčiji in da se mu ni zgodilo nič od navedenega, tožena stranka ocenjuje, da informacije niso relevantne za konkreten primer in jih zato tožena stranka ni upoštevala. Torej se je tožena stranka opredelila do tistih informacij, ki jih je predložil pooblaščenec.

14. V zvezi z navedbo, da bi bilo tožnikovo zdravje oziroma življenje z vrnitvijo v matično državo ogroženo, pa sodišče ugotavlja, da v tožbi ni z ničemer utemeljil, zakaj bi bilo v matični državi njegovo življenje zaradi njegovih zdravstvenih težav ogroženo, pa tudi na osebnem razgovoru tega ni zatrjeval niti ni pojasnil. Na osebnem razgovoru je na vprašanje, ali se dobro počuti, odgovoril, da je bolan in da je prejšnji dan krvavel iz nosa. Sicer pa ni rekel, da bi bila vrnitev v Turčijo nevarna zaradi njegove bolezni.

15. Ker tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.