Jedro

Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bi mu bilo treba priznati subsidiarno obliko zaščite zaradi njegove bolezni oziroma zaradi tega, ker v izvorni državi (npr. zaradi svoje narodnosti) ne bi bil deležen ustreznega zdravljenja; navajal tudi ni, da zaradi bolezni ne bi bil sposoben vrnitve v izvorno državo; zato so očitki sodišču prve stopnje, da je lapidarno zavrnilo tožbeni ugovor glede tožnikovega zdravstvenega stanja, neutemeljeni.

Po pravnomočnosti odločitve o prošnji za priznanje mednarodne zaščite (seveda v primeru zavrnitve take prošnje) se s prosilcem postopa kot s tujcem po Zakonu o tujcih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo, št. 2142-150/2009/59 (1312-15) z dne 6. 5. 2013, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (postopek na podlagi prve prošnje je bil ustavljen).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je natančno pojasnila, zakaj ne more slediti tožnikovim izjavam, zakaj dejanj, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, zakaj določenih informacij ni upoštevala ali pa niso relevantne ter zakaj niso podani pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Zavrne relevantne tožbene ugovore. Navede, da tožnik v tožbi ni z ničemer utemeljil, zakaj je bilo v matični državi njegovo življenje zaradi zdravstvenih težav ogroženo, pa tudi na osebnem razgovoru tega ni zatrjeval niti ni pojasnil. 3. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo vlaga tožnik pritožbo, v kateri navaja, da iz priloženega zdravstvenega izvida izhaja, da je hudo bolan, saj o njegovem stanju odloča nevrološko-nevrokardiološko in nevrokirurški konzilij. Iz zdravstvenega izvida izhaja, da ima tožnik arterovensko malformacijo. Sklicuje se na določbe 78. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Z izvršitvijo odločbe tožene stranke bi šlo za kršitev temeljnih človekovih pravic. Predlaga, da se postavi več izvedencev medicinske stroke, da se ugotovi, ali je sposoben prevoza v izvorno državo ter da se z njegovo vrnitvijo ne bi poslabšalo njegovo zdravstveno stanje. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je iz pritožbi priloženega izvida zdravniškega pregleda z dne 24. 6. 2013 razvidno, da je tožnika konzilij že obravnaval 11. 10. 2012, zato ne gre za neko novo dejstvo, kot to navaja tožnik; prav tako priloženo potrdilo z ničemer dodatno ne pojasnjuje njegovega zdravstvenega stanja. Pojasnjuje, da je zaradi bolezni tožnika že pred odločitvijo postavila izvedenca nevrologa in izvedenca psihiatra, zato ne vidi potrebe po ponovni postavitvi novih izvedencev. Pojasnjuje postopek odstranitve tujca iz države, za katerega pa tožena stranka ni pristojna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je državljan Turčije, kurdske narodnosti, rojen v Agri (Turčija). Izvorno državo je zapustil zaradi svoje kurdske narodnosti (in težav, ki jih je imel zaradi tega), ker je partizan in ker je bil simpatizer strank DEVSOL in PKK.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da dejanja, ki jih je tožnik navedel, ne predstavljajo preganjanja v smislu določb ZMZ in da tožniku tudi ni mogoče priznati subsidiarne oblike zaščite. Pri tem je treba opozoriti, da pritožba navedb in zaključkov sodišča prve stopnje glede statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite niti ne izpodbija, ampak je usmerjena izključno na eno navedbo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na tožnikovo bolezen in morebitne posledice.

8. Iz pritožbi priloženega izvida zdravniškega pregleda Ambulante za vaskularno nevrologijo in IT z dne 24. 6. 2013 dejansko izhaja, da je tožnik bolan; ima arterovensko malformacijo. Iz izvida pa tudi izhaja, da je bil zaradi bolezni že obravnavan, tudi na konziliju (11. 10. 2012), in da se zaradi bolezni tudi že zdravi. Ne gre torej za neko novo dejstvo, ki bi nastopilo šele po vložitvi tožbe oziroma po vložitvi pritožbe, saj je bilo znano že ob odločitvi tožene stranke. Pri tem je treba opozoriti, da je tožena stranka zaradi tožnikove bolezni med upravnim postopkom tudi postavila dva izvedenca medicinske stroke (za področje nevrologije in za področje psihiatrije).

9. Tožbeni ugovor glede navedb v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na tožnikovo bolezen, je neutemeljen. Tožnik je v tožbi sicer res navedel, da je hudo bolan in bi bilo zato njegovo življenje z vrnitvijo v matično državo toliko bolj ogroženo, vendar ni navedel nobenih konkretnih dejstev ali okoliščin, niti ni predlagal nobenih dodatnih dokazov v zvezi z navedenim dejstvom. Tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bi mu bilo treba priznati subsidiarno obliko zaščite zaradi njegove bolezni oziroma zaradi tega, ker v izvorni državi (npr. zaradi svoje narodnosti) ne bi bil deležen ustreznega zdravljenja. Navajal tudi ni, da zaradi bolezni ne bi bil sposoben vrnitve v izvorno državo. Zato so očitki sodišču prve stopnje, da je lapidarno zavrnilo tožbeni ugovor glede tožnikovega zdravstvenega stanja, neutemeljeni.

10. Treba je pritrditi toženi stranki v odgovoru na pritožbo glede navedb o postopku vračanja tujcev v izvorno državo. Po pravnomočnosti odločitve o prošnji za priznanje mednarodne zaščite (seveda v primeru zavrnitve take prošnje) se s prosilcem postopa kot s tujcem po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V primeru hujših zdravstvenih težav pa se lahko na podlagi določbe tretje alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 tujcu dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji, če zdravnik zaradi tujčevega zdravstvenega stanja odsvetuje takojšnjo odstranitev iz države.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).