Jedro

Pri interpretaciji določbe 83. člena ZDR o postopku pred odpovedjo s strani delodajalca, je potrebno upoštevati, da ne gre za formaliziran postopek, še toliko bolj pa to velja za fazo seznanitve delodajalca s kršitvijo. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da naslov 83. člen ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Izpovedbe prič o poteku sestanka zato ni mogoče šteti za nedovoljen dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel 5. 8. 2011, na podlagi katere mu je delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu direktorja, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas od vključno 6. 8. 2011 do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007, zagotovi vpis delovne dobe v delovno knjižico in mu izplača nadomestilo plače v mesečni bruto višini, kot če bi bil na delu, od tega nadomestila obračuna in plača predpisane davke in prispevke, preostale mesečne zneske nadomestila pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni povedalo, katera pogodba o zaposlitvi naj bi mu bila odpovedana. Tožnik je namreč dokazal, da je imel sklenjeni dve pogodbi za delovno mesto direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je med strankama porušilo medsebojno zaupanje, ker je tožnik - direktor dopuščal, da se je odpadno železo odvažalo brez ustreznih spremljajočih listin. Delovnopravna zakonodaja ne dopušča možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je med delodajalcem in delavcem porušeno medsebojno zaupanje, za takšen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa se tožniku tudi nikoli ni dogovoril s toženo stranko. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, se lahko poda samo pod pogoji, ki jih taksativno našteva 111. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Proti tožniku je bilo 8. 7. 2011 izvedeno zaslišanje brez procesnih zagotovil in pravic iz 2. odstavka 83. člena ZDR. Tožnik je bil na to zaslišanje povabljen brez pisne obdolžitve in vabila na zagovor ter brez ustreznega pravnega pouka in ravno na tem zaslišanju naj bi tožnik priznal enkratno naročilo odvoza odpadnega železa. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na takšen nedovoljen dokaz in na nezakonito izveden predhodni postopek. Sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi z vprašanjem, ali delovnega razmerja res ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da naj bi tožnik naročil prevoz odpadnega železa in da ni poskrbel za zakonito poslovanje družbe, čeprav v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno po čigavem naročilu je A.B. vozil kamion. Tudi zaslišane priče A.C., A.D. in B.B., vse zaposlene pri družbi T., so na vprašanje ali je tožnik naročil odvoz odpadnega železa odgovorile, da tega ne vedo. Celo v primeru, če bi tožnik storil to, kar se mu očita, gre za enkratno dejanje in nič več. Ob upoštevanju sodne prakse, ki je razvidna iz sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 286/2005 bi sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku moralo ugoditi. V zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja je pomembno, kako sta stranki v preteklosti sodelovali, vendar sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvajalo nobenih dokazov. Tožniku je bilo očitano, da ni zagotovil pravilnega oziroma zakonitega odvoza in prodaje odpadnega železa, vendar je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnik kritičnega dne sploh ni bil v Sloveniji. Delodajalec pa tudi ni pojasnil kakšen naj bi bil pravilen oziroma zakonit postopek odvoza oziroma prodaje odpadnega železa. Zaslišane priče niso vedele povedati ali je bil tožnik operativno zadolžen za organiziranje odvoza železa. V sklenjeni pogodbi o zaposlitvi takšnih zadolžitev ni. Tožena stranka tožniku ni očitala storitve kaznivega dejanja, temveč zgolj nezagotavljanje zakonitega odvoza odpadnega železa. Takšen razlog v zakonodaji ni taksativno naštet kot tisti razlog, zaradi katerega se sme direktorju družbe izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku tudi ni očitala naklepa ali hude malomarnosti. Iz pisne obdolžitve z dne 22. 7. 2011 je očitno, da sta prekoračena tako subjektivni kot objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Lastnik tožene stranke in zaslišane priče so izpovedale, da so že dlje časa (več kot leto dni) vedele za manjko odpadnega železa. Pravi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v tem, da je tožnikova mama prekinila razmerje z lastnikom tožene stranke. Tožnik je predlagal izvedbo dokazov o tem, da so tožnik, njegova mati in lastnik tožene stranke 12 let živeli kot družina, vendar sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo. V spisu sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da je tožnikova mati še vedno v razmerju z lastnikom tožene stranke. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala tožnikove navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni navedlo katera pogodba o zaposlitvi je bila tožniku odpovedana, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V kolikor se ta pritožbena navedba nanaša na to, da v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno, kdaj je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje, potem je potrebno pojasniti, da je sodišče prve stopnje zavrnilo takšen zahtevek, kakršnega je tožnik postavil. V 9. točki obrazložitve pa je sodišče prve stopnje podrobno razložilo zakaj šteje, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007 in zakaj ni mogoče slediti tožnikovemu zatrjevanju, da sta ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljali tako pogodba z dne 26. 11. 2004 kot pogodba z dne 21. 12. 2007. Pritožbeno sodišče v temi razlogi v celoti soglaša. S tem, ko sta stranki s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007 v celoti na novo uredili delovno razmerje je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 26. 11. 2004, ne glede na to, da v novi pogodbi ni bilo določeno, da s tem preneha veljati prejšnja pogodba o zaposlitvi. Iz določbe 47. člena ZDR izhaja, da takrat ko stranki, ki že imata sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, skleneta novo pogodbo, s katero v celoti uredita delovno razmerje, preneha veljati prejšnja pogodba. Povsem logično je, da med istima strankama hkrati ne moreta veljati dve pogodbi o zaposlitvi. Sicer pa sodišče prve stopnje v celoti pritrjuje stališču tožnika, da mu je lahko bila odpovedana le pogodba o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007. Zavajajoče so pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka v nasprotju z določbo 2. odstavka 83. ZDR člena tožnika zaslišala ne da bi mu poprej vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor ter mu dala ustrezen pravni pouk. Te navedbe se namreč sploh ne nanašajo na zagovor, ki je bil tožniku v skladu z določili ZDR omogočen 3. 8. 2011 in ki se ga je tožnik tudi dejansko udeležil. Na tem zagovoru je tožnik uvodoma celo izjavil, da je pravočasno prejel vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo, res pa je navajal, da ni imel dovolj časa s pripravo (obrambe) in da pisne obdolžitve ne razume. Tožnik je podal pisni zagovor. Tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje nikoli ni zatrjeval, da za zagovor ne bi imel na voljo najmanj 3 delovnih dni, nasprotno uvodno navedbo tožnika na zagovoru, da je vabilo prejel pravočasno je možno razumeti samo tako, da rok, ki ga je imel za zagovor ni bil krajši od 3 delovnih dni. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik pisno obdolžitev z vabilom prejel 25. 7. 2011, kar pomeni, da mu je bil zagotovljen celo 8-dnevni rok iz panožne kolektivne pogodbe. Navedeno pomeni, da tožena stranka ni kršila tožnikove pravice do zagovora, kakor je določena v 2. odstavku 83. člena ZDR.

Pritožbene navedbe o kršitvi 2. odstavka 83. člena se dejansko sploh ne nanašajo na zagovor, ki je bil tožniku omogočen pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč na dogajanje 8. 7. 2011. Tega dne so tožnika poklicali na sedež tožene stranke v zvezi z dogodkom prejšnjega dne, ko je policija zasegla 11.700 kg odpadnega železa, last tožene stranke, ki je bilo glede na izjavo voznika po navodilih tožnika in za njegov račun namenjeno prodaji podjetju, ki železo odkupuje. Na tem sestanku je tožnik, kakor izhaja iz izpovedb prič B.A., B.C. in D.A. povedal, da je dal navodilo za odvoz odpadnega železa in da je to storil prvič. Vendar pa ta razgovor pri toženi stranki 8. 7. 2011 ne pomeni zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. odstavka 83. člena ZDR. Normalno je, da delodajalec potem, ko je od policije obveščen o dejanju zaposlenega, ki je storjeno na njegovo škodo, z delavcem razčisti, za kaj je šlo. Enako velja tudi glede poslovodje, ki je v delovnem razmerju. Teh poizvedb ni mogoče šteti za „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ v smislu določbe 83. člena ZDR, temveč gre za ugotovitev kršitve, od katere teče subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejansko je možno šteti, da se je tožena stranka 8. 7. 2011 dokončno seznanila s kršitvijo in storilcem.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedb prič, ki so bile prisotne na sestanku 8. 7. 2011 in da ne bi smelo upoštevati, da je tožnik na tem sestanku priznal, da je dal navodilo za odvoz odpadnega železa, ki ga je zasegla policija, ker ni bil deležen ustreznega pravnega pouka. Že pri interpretaciji določbe 83. člena ZDR o postopku pred odpovedjo s strani delodajalca, je potrebno upoštevati, da ne gre za formaliziran postopek, še toliko bolj pa to velja za fazo seznanitve delodajalca s kršitvijo. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi VIII Ips 87/2008 z dne 4. 5. 2004 zavzelo stališče, da naslov 83. člen ZDR „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“ ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen postopek s formalnimi odločitvami ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Izpovedbe prič o poteku sestanka 8. 11. 2007 ni mogoče šteti za nedovoljen dokaz, za kar se povsem neutemeljeno zavzema tožnik v pritožbi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi z vprašanjem ali delovnega razmerja res ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze razen zaslišanja priče D.B., tožnikove matere, ki naj bi potrdila, da je pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ta, da je razpadla izvenzakonska skupnost med njo in lastnikom tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, saj ob ugotovitvi, da je tožnik storil očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ne more biti odločilno, kako je z izvenzakonsko skupnostjo tožnikove matere in lastnika tožene stranke. Zavajajoče so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova mati še vedno v razmerju z lastnikom tožene stranke. V resnici je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj to, razpad zveze ni imel vpliva na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in da je priča B.C. izpovedal, da je tožnikova mati še vedno zaposlena pri toženi stranki.

V skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005, na katerega se povsem zgrešeno sklicuje pritožba zavzelo stališče, da je pogoj „vse okoliščine“ stvarnega značaja in ga je potrebno presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj „interesi obeh pogodbenih strank“ pa ima oseben značaj in je zanj pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, njuno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno. Iz takšnih izhodišč nikakor ne izhaja, da je tožbenemu zahtevku potrebno ugoditi, kakor zmotno zatrjuje pritožba. V zadevi na katero se sklicuje pritožba sodišče prve stopnje dejansko ni izvajalo dokazov, v tej zadevi pa je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze in jih tudi ustrezno ocenilo. Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepričljivo pojasnila okoliščine zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do odpovednega roka, ti razlogi so porušeno zaupanje delodajalca v tožnika, še zlasti, ker je bil tožnik direktor tožene stranke in bi moral ravnati v interesu družbe, ne pa da jo je oškodoval. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na dobro sodelovanje v preteklosti, saj izvedeni dokazi pred sodiščem prve stopnje potrjujejo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila vsako zaupanje v tožnika.

V prepričljivi izpovedbi prič, ki so bile prisotne na razgovoru 8. 7. 2011 ter izpovedbi prič o vsebini sporočila policije po ustavitvi kamiona 7. 7. 2011, je sodišče prve stopnje imelo trdno osnovo za ugotovitev, da tožnik 7. 7. 2011 ni zagotovil pravilnega oziroma zakonitega odvoza in prodaje odpadnega železa. Okoliščina, da je bilo odpadno železo po tožnikovem naročilu poslano v odvoz brez ustreznih listih z namenom prodaje za račun tožnika, prav gotovo pomeni, da tožnik ni zagotovil pravilnega in zakonitega ravnanja, celo več, da je odredil nepravilno in nezakonito ravnanje. Pri tem ni bistveno, da delavke družbe, ki za toženo stranko opravlja kadrovska dela (B.B., A.C., A.D.) iz lastne zaznave niso vedele ničesar o tožnikovi kršitvi, saj so bile k toženi stranki v zvezi s tem poklicane po ugotovitvi kršitve ter v zvezi s pripravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vse tri priče pa so prepričljivo pojasnile, kaj so v tistem času o kršitvi slišale od delavcev tožene stranke in ta del njihovih izpovedb se glede očitanega ravnanja v celoti ujema z izpovedbo prič, ki so s tožnikom opravile razgovor 8. 11. 2011. Na razgovoru 8. 11. 2011 prisotne priče (B.A., B.C. in D.A.) so prepričljivo izpovedale, da je tožnik na tem razgovoru priznal, da je naročil odvoz odpadnega železa brez dokumentov in da je bilo to samo tokrat. Tako je priča B.C. prepričljivo izpovedal, da je tožnik na vprašanje, čemu si je priča (ki je lastnik tožene stranke) to zaslužila rekel, da je odvoz brez papirjev naročil samo enkrat. Tudi kot priča zaslišani B.A. je prepričljivo izpovedal, da je tožnik, potem ko so ga seznanili s poročilom policije povedal, da je on dal navodilo za odvoz odpadnega železa in da je to storil prvič, razlog pa naj bi bil, da je lastnik od njega zahteval denar. Tudi kot priča zaslišani D.A. je izpovedal, da je prišel na kraj zasega železa, kjer mu je kriminalist povedal, da je voznik, ki ga je policija pridržala izjavil, da je šlo za povezavo med tožnikom in nekim K. Izpovedal je tudi, da je tožnik na razgovoru na sedežu tožene stranke izjavil, da je on organiziral prevoz železa brez ustreznih listin in da je bilo to prvič. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da v postopku ni bilo ugotovljeno po čigavem naročilu je A.B. vozil kamion, saj je ta odklonil, da bi kot priča odgovarjal na vprašanja, glede na to, da je zaradi istega dogodka tudi sam v kazenskem postopku. Da je bil tožnik tisti, ki je odredil nepravilno poslovanje z odpadnim železom, pa dodatno potrjuje tudi izpovedba priče E.A. o tem, da je nalog za odvoz odpadnega železa lahko dal samo tožnik in da je ta takrat, kadar so jih obvestili, da je na razpolago odpadni material, rekel, da bo on (to je tožnik) to uredil. Za utemeljenost odpovednega razloga zadošča že zgolj kršitev, do katere je prišlo 7. 7. 2011, ne glede na to, da je, na podlagi tega dogodka, utemeljno sklepanje tožene stranke, da se je to dogajalo tudi že poprej.

Iz zgornjih ugotovitve izhaja, da je bil tožnik tisti, ki je urejal poslovanje z odpadnim železom, kakršno je bilo ugotovljeno za 7. 7. 2011. To poslovanje ni potekalo na ustrezen način, saj se je družbi, ki odkupuje surovine odpadno železo odpeljalo brez ustrezne dokumentacije, zato je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da ni zagotovil pravilnega oziroma zakonitega odvoza in prodaje odpadnega železa. Res je, da mu ni očitala tatvina, razlog za to je pojasnila v obrazložitvi izpodbijane odpovedi, ko navaja, da je bilo delovanje družbe na področju odpadnega materialna nezakonito, da pa bo dokazovanje kaznivega dejanja težavno. V sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja odpovedni razlog, ki ga je delodajalec navedel v odpovedi. V konkretnem primeru pa je to opustitev zagotavljanja pravilnega oziroma zakonitega odvoza in prodaje odpadnega železa, še posebej dne 7. 7. 2011. Za zagotavljanje pravilnega in zakonitega poslovanje družbe je odgovoren direktor, v konkretnem primeru glede poslovanja z odpadnim železom pa to velja še toliko bolj, saj izvedeni dokazi kažejo na to, da je nepravilno in nezakonito poslovanje 7. 7. 2011 potekalo po tožnikovih navodilih. Povsem nepomembno je, da tožnika tistega dni ni bilo v Sloveniji, ampak je bil na službeni poti. Prevoz in prodaja odpadnega železa brez ustrezne dokumentacije in mimo pristojnih služb tožene stranke, prav gotovo pomeni, da ni bil zagotovljen „pravilen oziroma zakonit odvoz in prodaja odpadnega železa“, če uporabimo izraze iz odpovedi. Za sprenevedanje je potrebo oceniti pritožbene navedbe, da ni jasno, kakšen naj bi bil pravilen oziroma zakonit postopek odvoza in prodaje odpadnega železa, Ta je gotovo lahko samo takšen, ki poteka v imenu in za račun tožene stranke, ne pa mimo nje.

Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je ta, da je tožnik iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. alinei 111. člena ZDR. Zavajajoče so pritožbene navedbe, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi porušenega zaupanja tožene stranke v tožnika. Navedeno je okoliščina, zaradi katere delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. To je tudi povsem jasno zapisno v izreku izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi razlogi za odpoved morali biti določeni tudi v pogodbi o zaposlitvi, res je sicer, da ima pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega spora, ob delovno pravnih tudi korporativne pravne elemente, vendar je v točki XIX pogodbe povsem jasno določeno, da se za pravice in obveznosti, ki niso urejene s to pogodbo, uporabljajo določila zakonov, ki urejajo področje delovnih razmerij. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku povsem zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz razloga navedenega v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Za sprenevedanje je potrebno oceniti tudi navedbe, da tožnik ni bil operativno zadolžen za organiziranje odvoza železa in da v pogodbi o zaposlitvi ni imel takšnih zadolžitev. Iz izpovedbe priče E.A. izhaja, da je bil tožnik v tistem času edini, ki je imel pristojnost, da odredi odvoz odpadnega železa in da je tožnik tudi že poprej v prvi polovici leta 2011, ko so bili obveščeni, da se je nabral odpadni material, rekel, da bo to on uredil. Navedeno pomeni, da je tožnik te zadeve dejansko urejal, ne glede na pristojnosti in vsebino pogodbe o zaposlitvi, pač glede na dejstvo, da je bil direktor tožene stranke.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi naj bi bila nezakonita, ker v zakonodaji ni taksativno naštetega razloga, ki je naveden v odpovedi, to je nezagotavljanje zakonitega odvoza odpadnega železa. Tožnikova opustitev prav gotovo pomeni, da je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Protispisna je pritožbena navedba, da tožena stranka tožniku ni očitala hude malomarnosti ali naklepa. V zadnjem odstavku na drugi strani izredne odpovedi je namreč izrecno navedeno, da je bilo na osnovi zbranih dokazil ugotovljeno, da je direktor iz hude malomarnosti grobo kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Zmotno je tožnikovo stališče, da sta prekoračena subjektivni in objektivni prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor sta določena v 2. odstavku 110. člena ZDR. Ta določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Kakor je zgoraj že razloženo sta subjektivni in objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, začela teči šele 7. 7. 2011, ko je bila tožena stranka obveščena o zasegu odpadnega železa, ki je bilo v odvoz predano brez ustreznih listin in ki je bilo (glede na izjavo voznika) po tožnikovih navodilih in za njegov račun namenjeno prodaji podjetju, ki železo odkupuje. Iz spisa ne izhaja, da bi za ukrepanje zoper tožnika pristojni organ že prej vedel za kršitev in storilca. Okoliščina, da je v pisni obdolžitvi navedeno, da so po dolgotrajni preiskavi nejasnega dogajanja v zvezi z manjkom prodanega odpadnega železa ugotovili, da je tožnik že dalj časa kršil obveznosti, ne pomeni, da sta objektivni in subjektivni rok pričela teči že prej, saj tudi morebitni sumi, da se nepravilnosti dogajajo, ne pomenijo, da je delodajalec že takrat vedel za kršitev in storilca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbi ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.