Jedro

Sodišče soglaša, da je tožena stranka tožnikovo ravnanje v zvezi z odvozom večje količine odpadnega železa, ki je omogočalo tudi protipravno pridobitev izkupička za to železo, utemeljeno opredelila kot hudo kršitev nalog in delovnih obveznosti direktorja tožene stranke v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, to je za naklepno ali iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku vročena dne 5. 8. 2011. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonito podana, ker je kot direktor tožene stranke naročil oziroma omogočil vozniku kamiona odvoz odpadnega železa brez ustrezne dokumentacije, oziroma, da je podana tožniku v odpovedi očitana kršitev, da v zvezi z dobavo odpadnega železa prejemniku dne 7. 7. 2011 ni zagotovil zakonitega odvoza.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišče druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je v obrazložitvi trikrat napačno zapisalo datum domnevnega razgovora pri toženi stranki z dne 8. 7. 2011, na katerega se je sodišče sklicevalo, in navaja, da izpodbijana sodba nima prepričljivih razlogov, tudi ne ustreznih razlogov o obstoju okoliščin iz prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Ponavlja navedbe iz pritožbe, da je sodišče kršilo njegovo pravico do poštenega sojenja in enakopravnega obravnavanja, ker ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje njegove matere glede razpada zakonske zveze z lastnikom tožene stranke, kar naj bi bil dejanski razlog za sporno odpoved. Poleg tega se je sodišče neutemeljeno sklicevalo na izjavo voznika kamiona, ki naj bi jo le ta dal policiji, pa sodišče z njo ni razpolagalo. Sodišče tudi ni imelo neposrednih dokazov, da tožnik ni dal vozniku kamiona za odvoz odpadlega železa ustreznih navodil. Hkrati sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bilo organiziranje odvoza odpadlega železa tožnikova naloga. Vztraja, da udeleženci razgovora z dne 8. 7. 2011 ne bi smeli biti zaslišani kot priče. Ponavlja pritožbene navedbe, da je bil pri toženi stranki dejansko zaslišan že 8. 7. 2011 ob kršitvah določb 83. člena ZDR o predhodni vročitvi vabila na zagovor s pisno obdolžitvijo očitanih kršitev. Kasnejša pisna obdolžitev ob vabilu z dne 22. 7. 2011 kaže na to, da je bila tožena stranka že dalj časa seznanjena z nepravilnostmi pri odvozu odpadnega železa, pa ves čas ni ukrepala, tako da sta tudi sicer potekla objektivni in subjektivni rok za izredno odpoved. Poleg tega navaja, da postopek odpovedi pri toženi stranki sploh ne bi smel teči, saj vabila na zagovor in pisne obdolžitve ni podpisal lastnik tožene stranke.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizija ni dovoljena (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe večkrat navedlo, da se je zagovor med tožnikom in lastnikom tožene stranke ter dvema njegovima sodelavcema predmet, katerega je bilo obvestilo s strani policije, da so 7. 7. 2011 ustavili voznika kamiona z večjo količino toženkinega odpadnega železa brez ustrezne dokumentacije o tovoru, s tem da se je voznik glede tega skliceval na tožnika, vršil na sedežu tožene stranke dne 8. 7. 2011. Res je sodišče v nadaljevanju obrazložitve očitno pomotno trikrat zapisalo drugi datum tega razgovora. Gre za očitno pomoto pri zapisu datuma, ki ne pomeni v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju revizije je tudi tožniku samemu jasno, da je bil v zvezi s tem vedno mišljen razgovor z dne 8. 7. 2011. 8. Na druge očitke kršitev določb pravdnega postopka je pravilno in obrazloženo odgovorilo že sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Zato se revizijsko sodišče na stališča sodišča druge stopnje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja. Hkrati pa sodišče ugotavlja, da je revizijski očitek, da sodba sodišča druge stopnje nima prepričljivih razlogov, povsem neutemeljen, saj se prepričljivo opredeli do vseh pritožbenih navedb.

9. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v času sporne izredne odpovedi zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007, kot direktor družbe. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je tožnik, ko direktor tožene stranke dne 7. 7. 2011 tujemu vozniku kamiona omogočil odvoz večje količine odpadnega železa iz območja tožene stranke brez ustrezne dokumentacije. Na podlagi obvestila policiji o ustavitvi takega prevoza, je lastnik tožene stranke naslednji dan organiziral s tožnikom razgovor, ki sta mu prisostvovala še dva lastnikova sodelavca. Na tem razgovoru je tožnik tak enkratni odvoz odpadnega železa ustno priznal, na kar je pri toženi stranki stekel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za izvedbo zagovora je lastnik tožene stranke pooblastil Š. K., ki je podpisala ustrezno vabilo na zagovor, ki se je vršil 3. 8. 2011, za podajo izredne odpovedi pa ustrezno pooblastil Z. K., ki je podpisal sporno izredno odpoved. Tožnik se je zagovora dne 3. 8. 2011 udeležil, vendar se ustno ni zagovarjal, predložil pa je pisni zagovor. Sodišče je ugotovilo, da je bilo že zgolj zaradi tožnikovega ravnanja v zvezi z nezakonitim odvozom odpadnega železa dne 7. 7. 2011 med tožnikom in toženo stranko oziroma njenim lastnikom potrebno zaupanje za nadaljevanje dela direktorja utemeljeno porušeno.

10. Revizijsko sodišče je na navedene dejanske ugotovitve vezano.

11. Sodišče soglaša, da je tožena stranka tožnikovo ravnanje v zvezi z odvozom večje količine odpadnega železa dne 7. 7. 2011, ki je omogočalo tudi protipravno pridobitev izkupička za to železo, utemeljeno opredelila kot hudo kršitev nalog in delovnih obveznosti direktorja tožene stranke v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, to je za naklepno ali iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti. Prav tako soglaša, da je bilo tudi zgolj zaradi takega enkratnega tožnikovega ravnanja zaupanje v tožnika, ki je neobhodno potrebno za opravljanje del in nalog direktorja družbe, tako porušeno, da kakršnokoli nadaljevanje delovnega razmerja tožnika na podlagi njegove pogodbe o zaposlitvi tudi zgolj za čas odpovednega roka ni bilo mogoče. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da so bili že zgolj zaradi navedenega odvoza odpadnega železa podani vsebinski pogoji za izredno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 110. in 111. člena ZDR.

12. Glede na navedeno in druge okoliščine, ki so bile ugotovljene pred sodiščem, je očitno, da je bila sporna izredna odpoved podana v zakonitem 30-dnevnem roku odkar je tožena stranka zvedela za tožnikovo kršitev, da razgovor s tožnikom z dne 8. 7. 2011, ki je pomenil razčiščevanje prve informacije o tožnikovi kršitvi, ni imel za posledico nezakonitosti odpovedi, da je bil tožniku v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZDR dne 3. 8. 2011 omogočen zagovor in da je tožniku podala sporno izredno odpoved oseba, katera je bila s strani lastnika družbe, ki je bil na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZDR pooblaščen za sklepanje pogodbe o zaposlitvi z direktorjem tožene stranke, za izredno odpoved ustrezno pooblaščena oziroma, da je bila tožniku pravica do zagovora zagotovljena pred ustrezno pooblaščeno osebo. Zato sporna izredna odpoved tudi iz teh vidikov ni bila nezakonita.

13. Ker revizijski razlogi niso podani je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.