Jedro

Zgolj sum zavajanja postopka sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika.

Tožnik ni podal opravičenega razloga za več dnevno zamudo pri izkazovanju namere zaprositi za azil. Dejstvo, da rok za takšno namero v zakonodaji ni določen, kar uveljavlja v tožbi, ne more odtehtati neprepričljivosti tožnika v pojasnjevanju zamude in ne more odtehtati upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je glede tega elementa zelo stroga. Po praksi Vrhovnega sodišča je v določenih okoliščinah tudi izraz namere po 2 dneh bivanja v Centru za tujce dovolj za ugotovitev okoliščine iz 5. alineje 55. člena ZMZ. Če sodišče temu doda še dejstvo, da v postopku tožnik ni navajal, da bi razlogi za njegovo preganjanje v izvorni državi nastopili po tem, ko je prečkal Slovenijo, lahko sodišče zaključi, da ne gre samo za sum na zlorabo postopka, ker to po ustavno-pravni praksi ni dovolj za izrečeni ukrep, ampak je neverodostojnost tožnika glede okoliščine iz 5. alineje 55. člena ZMZ za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa izkazana onkraj dvoma.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi z drugo alineo 1. odstavka 51. člena in na podlagi četrte alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ tožniku, ki ga je zastopala A.A., izdala sklep, da se prosilcu za mednarodno zaščito z osebnim imenom B.B., roj ... 4. 1983 v kraju ..., državljanu Pakistana, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 4. 7. 2012 od 13. 40 ure do dne 4. 10. 2012 do 14.30 ure. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je tožnik dne 4. 7. 2012 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Naknadno je bilo v postopku ugotovljeno še, da prstni odtisi prosilca že obstajajo v bazi Eurodac. Tožena stranka ugotavlja, da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu pete in šeste točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. To izhaja iz policijske depeše PP Murska Sobota, št. 2253-17/2012/3 (3G651-11) z dne 29. 6. 2012, kjer je navedeno, da so policisti policijske postaje za izravnalne ukrepe dne 29. 6. 2012 opravili razgovor s prosilcem po tem, ko so ga zaustavili v osebnem avtomobilu. Iz razgovora je razvidno, da je prosilec pričel svojo pot iz Italije proti Romuniji z namenom udeležbe na prijateljevi poroki. Na poti iz Italije v Romunijo se je prosilec peljal čez ozemlje Republike Slovenije. Iz policijske depeše prav tako izhaja, da je bil prosilec legitimiran na mejnem prehodu med Madžarsko in Romunijo, kjer se je izkazal z veljavnim potnim listom Pakistana in italijanskim dovoljenjem za prebivanje ter z italijansko osebno izkaznico. Za oba italijanska dokumenta se je izkazalo, da sta ponarejena, zato je bil proti prosilcu uveden kazenski postopek s strani madžarskih varnostnih organov. Zoper prosilca je Italija razpisala ukrep prepovedi vstopa v schengenske države za čas od 27. 4. 2012 do 27. 4. 2015. Iz navedenega je uradna oseba na policijski postaji zaključila, da je prosilec dalj časa nezakonito prebival na območju schengenskih držav in si ni imel namena urediti legalnega statusa oziroma ni zapustil območja schengna v zakonitem času, zato obstaja velika verjetnost, da bo prosilec med postopkom vračanja pobegnil. Uradna oseba je v postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito prosilca soočila s policijsko dokumentacijo in izjavo, pri čemer pa je prosilec vse navedbe v policijski depeši potrdil. Na vprašanje uradne osebe v postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito, zakaj je za mednarodno zaščito zaprosil šele 3. 7. 2012 in ne že 29. 6. 2012, ko je imel prvo možnost, saj je bil v stiku s slovenskimi varnostnimi organi, je prosilec odvrnil, da so imeli v Centru za tujce pokvarjen računalnik in da ob predaji ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj ni vedel, kakšen je postopek. Pristojni organ na podlagi prosilčevih dejanj pred postopkom za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugotavlja, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu, da prosilec ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imel možnost ob prijetju s strani policistov in nato na policijski postaji v prisotnosti italijanskega prevajalca dne 29. 6. 2012. Za mednarodno zaščito bi lahko zaprosil tudi, ko se je peljal čez ozemlje Republike Slovenije na poti do Romunije, a tega ni storil. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pristojni organ ugotavlja, da je v konkretnem primeru podan tudi sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu šeste točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, saj prosilec očitno ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ampak je to storil šele, ko je bil pet dni nastanjen v Centru za tujce. Iz navedenega jasno izhaja, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru, glede na zgoraj navedeno, podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene iz tega razloga. Podan je sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu pete in šeste točke 1. odstavka 55. člena ZMZ; z odločitvijo o omejitvi gibanja pa pristojni organ ni prestopil obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibal znotraj njih. Prav tako je pristojni organ odločil v skladu z namenom danega pooblastila. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca predvsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje. Če bi ga pristojni organ nastanil v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi prosilec brez težav zapustil Azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije in bi s tem kršil prepoved vstopa, ki jo ima v schengenske države od 27. 4. 2012 do 27. 4. 2015. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi organu onemogočilo odločiti o njegovi prošnji, ampak bi moral postopek ustaviti. Begosumnost je pri prosilcu razvidna tudi iz zgoraj omenjene policijske depeše. Iz pridobljenih rezultatov iz baze Eurodac z dne 5. 7. 2012, izhaja, da so bili prstni odtisi prosilca v to bazo že posredovani, in sicer enkrat s strani Italije dne 26. 11. 2010, kar je dokaz, da je prosilec v tej državi že zaprosil za mednarodno zaščito. Kot je že navedeno zgoraj, so bili na podlagi posredovanja prstnih odtisov prosilca v bazo EURODAC pridobljeni podatki (razvidni iz listine EURODAC search result). Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenije, kjer se prosilec sedaj nahaja, ali pa je to Italija, kjer je prosilec že zaprosil za mednarodno zaščito, je pristojni organ odločil, da se prosilcu omeji gibanje tudi zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča tretja alinea 1. odstavka 59. člena ZMZ. Pristojni organ ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da prosilec v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je za reševanje prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija, mogoča realizacija predaje prosilca tej državi. Pristojni organ je na podlagi svojih ugotovitev v zvezi z omejitvijo gibanja zaradi zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite prepričan, da v kolikor prosilcu ne bo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, prosilec ne bo počakal na realizacijo predaje Italiji. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, saj njegovo ravnanje in podane izjave kažejo na begosumnost, zato pristojni organ meni, da bo le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti nadaljnje zlorabljanje postopka mednarodne zaščite in da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca pristojni državi.

2. V tožbi tožnik pravi, da je tožena stranka odločitev, da je tožnik zlorabljal postopek, oprla zgolj na okoliščino, da je prošnjo vložil šele 3. 7. 2012, policija pa ga je prijela že 29. 6. 2012, zaradi česar mu očita, da prošnje ni vložil takoj, ko je bilo to mogoče. Niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60 in 17/67 – Ženevska konvencija) niti ZMZ ne določata prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo. V 35. členu ZMZ je določeno le, da mora tujec v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Določa tudi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da čim prej vloži svojo prošnjo za azil. V zvezi s tem ZMZ med drugim določa še, da mora biti prosilec za mednarodno zaščito seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in z dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku. Okoliščina, da je tožnik vložil prošnjo za azil 3. 7. 2012, ni sama po sebi sestavni in njuni del prošnje za azil, temveč gre za „dejstvo oziroma okoliščino, ki bi kazala na sum zlorabe postopka oziroma da brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Tožnik ni vedel, da lahko zaprosi za azil, kar je razvidno iz tega, ker je Italiji bival nemoteno od leta 2003 dalje in ni imel nobenih problemov. Tožena stranka očita tožniku, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. V obrazložitvi sklepa tožena stranka ni navedla razlogov za tak zaključek. Ukrep omejitve gibanja je v nasprotju z 19. členom Ustave, ki določa višji (strožji) standard presoje, saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Tožnik se je v Italiji prosto gibal in ni napravil nobenega prekrška niti ni nikamor pobegnil. Tak ukrep je tudi po mnenju Ustavnega sodišča RS poseg v pravico do osebne svobode, saj gre za takšno omejevanje človekovih pravic, ki zaradi svoje intenzivnosti in način izvrševanja omejitve pomeni omejevanje osebne svobode. Takšno oceno potrjujejo tudi odločitve ESČP, v katerih je to sodišče med drugim odločalo o tem, ali je kriterij za presojo omejevanja človekovih pravic 1. odstavek 5. člena EKČP ali 2. člen k Protokolu št. 4 k EKČP (Up-1116/09-22). Predlaga, da sodišče sklep odpravi in spremeni tako, da se tožnik nastani na odprti oddelek v Azilnem domu.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je dne 17. 7. 2012 prejela odgovor Italije, da je Republika Italija na podlagi določila 16(1)(c) člena Dublinske uredbe odgovorna članica za obravnavanje prosilčeve prošnje za azil. Iz odgovora je razvidno, da se je tožnik tam predstavljal kot C.C.B.B., roj. ... 4. 1982, brez državljanstva in kot B.B., roj. ... 4. I983, brez državljanstva. Opravičuje se, ker ne more zagotoviti udeležbe na obravnavi in predlaga, da se obravnava izvede brez njene prisotnosti.

4. V odgovoru na odgovor tožene stranke, ki ga je pooblaščenka podala na glavni obravnavi, tožeča stranka pravi, da je ime C.C. ime tožnikovega očeta, ki je tudi zapisano v potnem listu in da je prišlo do pomote tudi pri navedbi, da je brez državljanstva, kajti tožnik je mislil, da so ga vprašali za italijansko državljanstvo.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Na zaslišanju je sodišče na podlagi vprašanj o razmerah in režimu omejitve gibanja tožniku v Centru za tujce in ob primerjavi z istovrstnimi zadevami v drugih sporih ugotovilo, da so dejanske okoliščine omejitve gibanja takšne, da pomenijo omejitev osebne svobode in ne zgolj omejitev gibanja. Relevantnost pravice do svobode gibanja se po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) namreč pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1), na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja(3), na ozemlje ene države(4). V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja(5) in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra(6). Zato tudi izpodbijani akt pomeni poseg v v osebno svobodo.

7. Izpodbijani sklep temelji na treh pravnih podlagah in sicer na 5. in 6. alineji 55. člena v zvezi z 2. alinejo 51. člena ZMZ (sum zavajanja postopka glede na čas vložitve prošnje in razlog preprečitve odstranitve) in na 3. alineji 1. odst. 59. člena ZMZ (pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC).

8. Z vidika prava EU velja, da je treba ob omejitvi gibanja oziroma osebne svobode upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, ker to izhaja iz 3. odstavka 7. člena Direktive EU št. 2003/9/ES, ki vsebuje formulacijo /.../ „če je to potrebno“ /.../ (ang.: when it proves necessary) v povezavi z sodbami Sodišča EU v zadevah Kadzoev, C-357/09 PPU odst. 64 in El Dridi, C-61/11 PPU odst. 39, 42. Enako tudi iz določila 19. člena Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (odst. 10-15) izhaja, da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti. Strogi test sorazmernosti oziroma nujnosti po sodni praksi Sodišča EU in Ustavnega sodišča RS ne sme biti mrtva črka na papirju, ampak se mora odražati v konkretnih upravnih odločitvah v tem smislu, da je treba v prvem koraku presoje uporabiti test legitimnosti, to je ugotovitev, da obstaja jasna pravna podlaga za omejitev osebne svobode v zakonu in da so bila vsa pravno relevantna dejstva za uporabo predmetne pravne določbe v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljena. Ob tem po praksi Ustavnega sodišča iz odločbe Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (odst. 14) izhaja, da zgolj sum zavajanja postopka sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika.

9. Tožnik je bil s strani policije na slovenskem ozemlju prijet dne 29. 6. 2012, ko je bil nastanjen v Center za tujce in se je po toženih navedbah začel postopek odstranitve; tožnik pa je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da je za dejanske posledice in pomen schengenskega ukrepa prepovedi vstopa v države EU do meseca aprila 2015 izvedel od slovenskih policistov. Dne 3. 7. 2012 je slovenska policija prejela tožnikov izjavo v angleščini, da želi zaprositi za azil. To pomeni, da je tožnik pet dni po tem, ko je bil prijet s strani policije in ko se je začel postopek odstranitve in je vedel za schengenski ukrep izrazil namero zaprositi za azil. V tožbi tožnik to pojasnjuje z dejstvom, da ni vedel, da lahko zaprosi za azil, kar v tožbi utemeljuje s tem, da je nemoteno bival v Italiji od leta 2003. Vendar pa je na zaslišanju pred sodiščem povedal, da je za azil zaprosil že v Italiji leta 2002. Zato sodišče ne more kot verodostojne sprejeti pojasnitve tožnika na glavni obravnavi, da ni vedel, da lahko za azil zaprosi v Sloveniji, vedel pa je, da lahko za azil zaprosi v EU. Ta izjava se tudi ne ujema s pojasnilom, ki ga je glede tega vprašanja dal tožnik ob podaji prošnje, ko je navedel, da je do zamude prišlo, ker je bil računalnik v Centru za tujce pokvarjen in da ni vedel, kakšen je postopek. Pokvarjen računalnik v Centru za tujce ne more biti verodostojen razlog za obrambo tožnika, kajti tožnik je svojo namero izrazil z lastnoročno napisano izjavo.

10. Glede te pojasnitve, ki se nanaša na uporabljeno podlago za omejitev osebne svobode iz 5. alineje 55. člena ZMZ, je torej tožnik izkazal veliko mero neverodostojnosti. Zato sodišče ugotavlja, da tožnik ni podal opravičenega razloga za več dnevno zamudo pri izkazovanju namere zaprositi za azil. Dejstvo, da rok za takšno namero v zakonodaji ni določen, kar uveljavlja v tožbi, ne more odtehtati zgoraj navedene neprepričljivosti tožnika v pojasnjevanju zamude in ne more odtehtati upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je glede tega elementa zelo stroga. Po praksi Vrhovnega sodišča je v določenih okoliščinah tudi izraz namere po 2 dneh bivanja v Centru za tujce (sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 27/2011 z dne 12. 1. 2011, I Up 25872008 z dne 11. 6. 2008), ali pa po 3 dneh (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 259/2008 z dne 11. 6. 2008), ali pa po 6 dneh bivanja v Centru za tujce (sodba Vrhovega sodišča v zadevi I Up 238/2008 z dne 11. 6. 2008) dovolj za ugotovitev okoliščine iz 5. alineje 55. člena ZMZ. Če sodišče temu doda še dejstvo, da v postopku tožnik ni navajal, da bi razlogi za preganjanje tožnika v izvorni državi nastopili po tem, ko je prečkal Slovenijo, lahko sodišče zaključi, da ne gre samo za sum na zlorabo postopka, ker to po ustavno-pravni praksi ni dovolj za izrečeni ukrep, ampak je neverodostojnost tožnika glede okoliščine iz 5. alineje 55. člena ZMZ za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa izkazana onkraj dvoma.

11. Tudi postopek odstranitve tožnika (tudi na podlagi schengenskega ukrepa) je bil v teku in tožnik je zanj vedel, preden je izrazil namero zaprositi za azil v Sloveniji, kamor niti ni prišel z namenom, da bi dobil zaščito. Tožnik je na zaslišanju tudi povedal, da so mu ljudje v Centru za tujce svetovali, da vloži prošnjo čim prej, kar pomeni, da ni sam čutil potrebe, da vloži prošnjo čim prej, ampak je to zelo verjetno storil tudi zaradi tega, da bi preprečil odstranitev iz države. Vendar pa v spisu ni zadostne podlage za ugotovitev, da je tožnik „samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države“ (6. alinea 1. odstavka 55. člena ZMZ) vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kajti v prošnji je navajal okoliščine preganjanja v izvorni državi zaradi političnega prepričanja. Zato podlaga iz 6. alinee 1. odstavka 55. člena ZMZ za omejitev osebne svobode v konkretnem primeru ni podana.

12. Kar zadeva tretjo pravno podlago za omejitev osebne svobode, to je zadetek v bazi EVRODAC, sodišče najprej pripominja, da tožena stranka v zadnjem odstavku na strani 3 izpodbijanega sklepa zmotno omenja določbo 4. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ, kajti v konkretnem primeru je pravilna pravna podlaga iz 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ, ki jo tožena stranka omenja v uvodu sklepa, in v 4. odstavku na strani 3 izpodbijanega sklepa. Glede zadetka iz meseca novembra leta 2010 (Italija) v bazi EURODAC je tožnik povedal, da je leta 2010 prijavil dokumente za bivanje na podlagi poroke. Vendar je organ iz Italije z dokumentom odgovoril na zaprosilo Slovenije, da se šteje za odgovornega za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zato sodišče šteje podatek v spisu za bolj verodostojen od prepričanja tožnika, da ni šlo za formalno prošnjo za azil. Vendar pa sam zadetek v bazi EURODAC, da je tožnik v Italiji zaprosil za azil in je Italija sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni dovolj za to, da je izpodbijani ukrep zakonit. Drugačna logika razlage določila 1. odstavka 59. člena ZMZ bi pripeljala do tega, da bi odpadla potreba po uporabi strogega testa sorazmernosti v vsakem posamičnem primeru, ki ga je postavilo Ustavno sodišče v omenjeni odločbi. Zato je tožena stranka storila prav, ko je poleg navedenega ugotovila tudi begosumnost tožnika in da se je ilegalno zadrževal daljše obdobje na ozemlju EU. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je prejel ukrep schengenske prepovedi, vendar da ni vedel, kaj pomeni. To ne more bit opravičljiv razlog, saj bi se moral o pomeni ukrepa poučiti. Zato sta begosumnost in ilegalno prehajanje mej, kar je po praksi Vrhovnega sodišča(7) relevantno za uporabo 1. odstavka 59. člena ZMZ, izkazani v tolikšni meri, da je zadoščeno strogemu testu sorazmernosti v konkretnem primeru.

13. Ker tožnik tudi ni zatrjeval nobenih (p)osebnih okoliščin, ki bi ga uvrščale v ranljivo skupino, izpodbijani akt tudi ni nezakonit, ker v skladu s strogim testom sorazmernosti in prakso Vrhovnega sodišča RS(8), izpodbijani akt nima natančnejše, ampak zgolj standardno obrazložitev, da legitimnega namena ne bi bilo mogoče doseči z milejšim ukrepom omejitve osebne svobode v prostorih Azilnega doma.

14. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odst.avek63. člena ZUS-1).