Jedro

Tožnik je šele četrti dan bivanja v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, razlogi, ki jih je navedel za tako pozno vložitev prošnje, pa niso upoštevni, zato vloge za priznanje mednarodne zaščite ni podal v najkrajšem možnem času.

Podatek iz baze EURODAC je podatek iz uradne evropske evidence, v katero se vnašajo prstni odtisi iskalcev azila in ilegalnih prebežnikov.

Ker se tožnikovi prstni odtisi v tej EURODAC bazi nahajajo, ni mogoče verjeti njegovim navedbam, da v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč da se je v tej bazi „znašel, ko je prijavil dokumente za bivanje na podlagi poroke“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-152/2012/3 (135-12) z dne 5. 7. 2012, s katerim je tožena stranka tožniku (prosilcu za mednarodno zaščito) omejila gibanje na prostore Centra za tujca, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 4. 7. 2012 od 14.30 ure do dne 4. 10. 2012 do 14.30 ure. Tožniku je bilo omejeno gibanje na podlagi četrtega odstavka 51. člena, druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

2. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi strinja s presojo tožene stranke glede obstoja razlogov po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ in tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ, pri čemer glede slednjega navaja, da je tožena stranka zmotno kot pravno podlago navedla četrto alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ. Ne strinja se z obstojem razloga iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ saj meni, da ni zadostne podlage. Tožena stranka je v okviru testa sorazmernosti pravilno ugotovila tožnikovo begosumnost. Strinja se tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da legitimnega namena ne bi bilo mogoče doseči z milejšim ukrepom.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tak poseg v osebno svobodo. Begosumnost pri tožniku ni podana. Obrazložil je nerazumevanje ukrepa Schengenske prepovedi. Za azil je zaprosil pravočasno. Izrečeni ukrep bi bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Izpodbijana sodba je v nasprotju s 15. členom Ustave RS. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in spremembo oziroma odpravo sklepa tožene stranke.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi iz razlogov, določenih v 5. (prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost) in 6. (prosilec je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države) točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ pa lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES.

7. Za začasno omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že eden izmed v ZMZ določenih razlogov. Tudi Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavanem primeru obstaja sum (potrjen „onkraj dvoma“), da tožnik zavaja oziroma zlorablja postopek ter da je podan razlog za omejitev gibanja na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik je bil na mejnem prehodu Dolga vas v Republiki Sloveniji prijet 29. 6. 2012. Slovenski policiji so ga izročili madžarski varnostni organi. Ti so tožnika prijeli na madžarsko-romunski meji (na podlagi ponarejenih dokumentov), pred tem pa je prečkal ozemlje Republike Slovenije. Za mednarodno zaščito je tožnik zaprosil šele 3. 7. 2012 (s pisno vlogo), pri čemer so razlogi, zakaj je tako pozno zaprosil za mednarodno zaščito, tudi po presoji Vrhovnega sodišča neprepričljivi (da ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, čeprav je sam povedal, da pa je vedel, da lahko zanjo zaprosi v EU, poleg tega pa je po lastni izjavi za mednarodno zaščito zaprosil že v Italiji leta 2002; da je bil v centru za tujce pokvarjen računalnik, kar pa ne more biti upošteven razlog, saj je za mednarodno zaščito dne 3. 7. 2012 zaprosil s pisno izjavo v angleškem jeziku; da ni vedel kakšen je postopek). Glede na to, da tožnik brez utemeljenega razloga ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za začasno omejitev gibanja iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je podan tudi razlog za omejitev tožnikovega gibanja na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Iz poročila iz baze Eurodac (računalniški sistem, vzpostavljen na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. 12. 2000 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije) je namreč razvidno, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil predhodno že v Italiji (Cremona) dne 26. 11. 2010. Sistem Eurodac je računalniški sistem, sestavljen iz osrednje enote (v okviru Evropske komisije) v Luksemburgu in nacionalnih enot v državah članicah, prek katerega se v sistem vnašajo prstni odtisi tujcev. Uporablja se za primerjavo prstnih odtisov iskalcev azila in ilegalnih prebežnikov. Podatek iz baze Eurodac je podatek iz uradne evropske evidence, zato je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da v Italiji leta 2010 ni podal formalne prošnje za azil, ampak je samo „prijavil dokumente za bivanje na podlagi poroke“.

9. Glede na to, da je bilo v okviru opravljenega testa sorazmernosti ugotovljeno, da se je tožnik ilegalno daljše obdobje zadrževal na območju EU, da je prejel schengensko prepoved, da je posedoval ponarejene dokumente in večkrat prečkal meje med državami članicami EU, so tudi po presoji Vrhovnega sodišča podani zakoniti razlogi za začasno omejitev tožnikovega gibanja v obliki in na način, kot je to storila tožena stranka, saj bo edino tako možno zagotoviti tožnikovo navzočnost za nadaljevanje postopka.

10. Pritožbeni ugovori niso utemeljeni. Sum zavajanja ali zlorabe postopka je res predviden pri odločanju v pospešenem postopku, vendar pa je ob ugotovljenih okoliščinah tudi zakonski razlog za omejitev gibanja. Razlogi, ki vzbujajo dvom v to, da bo tožnik počakal na nadaljevanje postopka v primeru, da mu gibanje ne bo omejeno, so bili prepričljivo obrazloženi, tožena stranka pa je tudi pojasnila, zakaj se je odločila za tako obliko omejitve gibanja, in Vrhovno sodišče se s tako odločitvijo in razlogi v celoti strinja.

11. V pritožbi zatrjevana kršitev 15. člena URS je neobrazložena, po presoji Vrhovnega sodišča pa, glede na zgoraj navedeno, ni podana.

12. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.