Jedro

Med obema storilcema je obstajal predhodni dogovor, ki pa se ni nanašal na pritegnitev osebe za izvršitev dela, ki lahko pomeni odločilni prispevek oziroma za skupno delovanje pri storitvi kaznivega dejanja (sostorilstvo). Takšen dogovor, ki ni nujen in odločilen za storitev kaznivega dejanja pa lahko pomeni dogovor, s katerim se pritegne k dejanju pomočnik.

Izrek

I. Zahtevi zagovornika obsojenega I. R. se delno ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se kaznivo dejanje obsojenega I. R. pravno opredeli kot pomoč h kaznivemu dejanju zatajitve po četrtem odstavku 215. člena v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika.

II. V ostalem se zahteva zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je obsojena I. R. in S. K. spoznalo za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje zatajitve po četrtem odstavku 215. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenemu I. R. je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, obsojenemu S. K. pa pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka ter sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je kot neutemeljene zavrnilo pritožbe zagovornikov obeh obsojencev in državnega tožilca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna plačati sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega I. R. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh dovoljenih zakonskih razlogov“. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitve kazenskega zakona in kršitve postopka, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane. Zahteva izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

5. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

8. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbami, da v opisu dejanja za obsojenega R. niso navedena dejstva in okoliščine, ki konkretizirajo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v sostorilstvu s S. K. V opisu dejanja se očitki nanašajo na avtomobil BMW v lasti družbe SL d.o.o. Ta avtomobil obsojenemu R. ni bil zaupan in s to družbo nikoli ni bil v nikakršnem razmerju in zato sam nima ustreznih lastnosti, da bi se mu sploh lahko očitala storitev kaznivega dejanja zatajitve. V opisu dejanja ni naveden obsojenčev namen prilastitve spornega avtomobila. Ne strinja se z razlogi drugostopenjskega sodišča, ki je odgovorilo na vsebinsko enake pritožbene navedbe, da se lahko tudi udeleženci v širšem pomenu kaznujejo po istem zakonitem določilu, ki velja za storilca, četudi nimajo zahtevane posebne lastnosti oziroma statusa, ki ga zakon zahteva za storilca kaznivega dejanja (ta posebna lastnost oziroma status je po presoji pritožbenega sodišča zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve). Meni, da takšno stališče pomeni nedovoljeno širjenje kaznivosti na osebe, ki sicer ne izpolnjujejo niti najosnovnejših pogojev za to, da bi se jih obravnavalo kot storilce določenega kaznivega dejanja. Ne strinja se s stališčem pritožbenega sodišča, da je takšno sklepanje dopustno glede na določbe KZ o sostorilstvu, ker ni potrebno, da posamezni storilec izvrši vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih, ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi, kar naj bi v konkretnem primeru, ko izrek sodbe vsebuje dogovor obeh sostorilcev, delitev dela ter prilastitveni namen, zadostovalo, da je tudi obsojeni R. dejanje storil v sostorilstvu. Ker se za očitano kaznivo dejanje zahteva zaupno razmerje in obsojeni R. v takšnem zaupnem razmerju z oškodovano družbo nikoli ni bil, v njegovem ravnanju ne morejo biti podani znaki očitanega kaznivega dejanja.

9. Zagovornik neutemeljeno povzema po sodbi višjega sodišča, da je kaznivo dejanje zatajitve posebno kaznivo dejanje (delictium proprium). Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da kaznivo dejanje zatajitve ni delictium proprium, saj se pri kaznivem dejanju ne presoja nikakršna osebna lastnost, ki je značilna za prava delicta propria, pri katerih lahko samo osebe s posebno lastnostjo storijo določeno kaznivo dejanje; osebe, ki te lastnosti nimajo, pa ne morejo biti sostorilci kaznivega dejanja. Kadar gre za posebno lastnost storilca, torej za tako imenovana prava delicta propria, gre za kazniva dejanja, pri katerih je krog storilcev omejen na osebe s posebnim statusom oziroma na osebe, ki imajo osebne lastnosti, ki so lahko značilne samo za določeno vrsto storilcev, kot npr. uradne osebe, starši, zdravniki in podobno. Storilci, ki tega statusa nimajo, ne morejo biti sostorilci ampak so lahko udeleženci v ožjem pomenu, torej pomagači ali napeljevalci. Pri kaznivem dejanju zatajitve, za osebo, ki bi imela nek posebni status oziroma posebno lastnost, ne gre. Zato zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da obsojenec že iz razloga, ker naj bi bil storilec oseba s posebnim statusom oziroma posebno lastnostjo, sostorilec kaznivega dejanja ne more biti.

10. Tudi kaznivo dejanje zatajitve je mogoče storiti v sostorilstvu, vendar pa morata biti pri sostorilstvu izpolnjena subjektivni in objektivni element sostorilstva, kar pomeni, da je sostorilstvo podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje, tako da sodeluje pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi (člen 25 KZ). Pri objektivnem elementu sostorilstva se zahteva, da je delovanje storilca, ali njegov prispevek, izvršitveno dejanje, ali odločilni prispevek k izvršitvi. Subjektivni element pa mora vsebovati odločitev posameznika, da skupaj z drugimi kot sostorilci izvrši kaznivo dejanje. Objektivni element sostorilstva je v zakonskem besedilu izražen z besedami „da sodelujejo pri izvršitvi kaznivega dejanja“, subjektivni element pa z izrazom „skupno“, kar pomeni, da se za sostorilca šteje le oseba, ki se zaveda, da skupaj z drugimi sodeluje pri storitvi določenega kaznivega dejanja in šteje to kaznivo dejanje za svoje (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 343/2004 z dne 9. 2. 2006). Pri sostorilstvu sicer ni nujno, da storilci izvršujejo vsa ravnanja skupaj, saj sostorilstvo v obliki skupne izvršitve ne pomeni nujno istočasnega izvrševanja dejanja in se lahko kaže tudi na način, da storilci eden za drugim izvršujejo oziroma ponavljajo izvršitvena dejanja. Vendar pa mora biti v opisu dejanja opisano, da sta storilca delovala skupno ter da sta sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja ter izpolnila njegove znake. Opisano mora biti ravnanje, ki opisuje ravnanje vsakega izmed storilcev in njuno skupno delovanje.

11. Zagovornik utemeljeno uveljavlja, da zakonski znaki sostorilstva v opisu dejanja za obsojenega R. niso navedeni. Pri sostorilstvu gre za skupno delovanje, pri katerem storilčev naklep obsega celotno kaznivo dejanje, in se njegova zavest in volja nanašata tako na njegov prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja, kakor tudi na prispevke ostalih sostorilcev. Za tak prispevek pa gre, če brez njega sostorilci, ki so uresničili zakonske znake storjenega kaznivega dejanja, teh ne bi uresničili na takšen način, kot se kaže pri obravnavanem življenjskem primeru, torej tako kot so jih uresničili v okviru dejanskih okoliščin, ki so bile dane v času izvrševanja kaznivega dejanja (npr. dogovorjen načrt, skupno delovanje, delitev dela in podobno). Ni pa mogoče govoriti o sostorilstvu takrat, kadar ravnanje enega od storilcev ne pomeni odločilnega prispevka, ko se ugotovi, da bi storilec tudi brez takšnega prispevka, vendar z nekoliko več truda, kot ga je vložil, lahko povsem samostojno storil kaznivo dejanje.

12. Pri kaznivem dejanju zatajitve si storilec protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana. Da storilec izvrši obravnavano kaznivo dejanje, mora priti v posest določene stvari, ki mu jo oškodovanec zaupa na podlagi nekega pravnega posla (v obravnavanem primeru s sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu). Zaupano stvar si storilec prilasti tako, da jo obdrži kot svojo lastnino. Kaznivo dejanje zatajitve stori tisti, ki mu je zaupana neka določena stvar (ni sicer izključeno, da bo stvar zaupana več osebam, ki delujejo v primeru kaznivega dejanja zatajitve skupno, s skupno zavestjo uresničiti znake kaznivega dejanja zatajitve, torej zaupano stvar si prilastiti). V obravnavanem primeru opis dejanja navaja, da je soobsojeni S. K. sklenil pogodbo o finančnem leasingu kot direktor družbe PG d.o.o. z družbo SL d.o.o., na podlagi katere je bilo leasingojemalcu - družbi PG d.o.o. v uporabo kot predmet leasinga zaupano osebno vozilo BMW ..., last leasingodajalca. Zagovornik ima prav, da v opisu dejanja ni navedeno nikakršno razmerje obsojenega R. do oškodovanca, da obsojeni R. ni bil v nikakršnem razmerju z oškodovano družbo in da mu stvar, to je osebni avtomobil, ki je bil predmet leasinga, ni bila zaupana. V opisu dejanja je opisano, da je K. predal vozilo obsojenemu R., da ga je ta nato odpeljal v Zagreb in ga brez vednosti lastnika prodal neznani osebi v Republiki Hrvaški. Tako je opisano, da si je S. K. osebno vozilo, ko je razpolagal z njim, prilastil. Opisano je tudi, da je S. K. razpolagal z zaupanim vozilom kot s svojo lastnino od prejema avtomobila dalje (plačal le en obrok za leasing, potem ko je 28. 2. 2005 sklenil pogodbo o leasingu in v aprilu 2005 predal avto I. R., da ga odpelje v Zagreb in proda). Za uspeh izvršitve kaznivega dejanja, torej R. prispevek ni odločilen, saj za K. prilastitev osebnega avtomobila, to je predmeta kaznivega dejanja, ni bilo odločilno R. delovanje (R. tudi ni bil v nikakršnem razmerju do leasingodajalca). Sledenje sodišče prve stopnje ugotavlja v točki 14 obrazložitve sodbe, ko obrazlaga, da je obtoženi K. avto pridobil z namenom, da ga bo brez vednosti lastnika prodal in si zadržal kupnino, zato da bi prišel do denarja, še posebno glede na finančne težave njegove družbe. Obsojenemu R. se torej očita prevzem avtomobila, ki je bil zaupan drugi osebi, to je S. K., ki je tudi uresničil zakonski dejanski stan kaznivega dejanja zatajitve. Očita se mu, da je vozilo prevzel in ga prodal v Zagrebu. Tako ni mogoče trditi, da je R. sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja kot sostorilec, saj njegov prispevek ni bil odločilen za izvršitev kaznivega dejanja, in s storilcem obsojenim K. ni deloval skupno.

13. V opisu dejanja je navedeno, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi, da je obstajal med obema storilcema predhodni dogovor. Ta dogovor se sicer ne nanaša glede na konkreten opis dejanja na prilastitev stvari, ki bi bila obema storilcema zaupana. Iz vsebine dogovora tudi ne izhaja, da gre za pritegnitev osebe za izvršitev dela, ki lahko pomeni odločilni prispevek oziroma za skupno delovanje pri storitvi kaznivega dejanja. Takšen dogovor, ki pa ni nujen in odločilen za storitev kaznivega dejanja pa lahko pomeni dogovor, s katerim se pritegne k dejanju pomočnik, saj je tudi pri pomočniku potreben dogovor o njegovem prispevku, torej o njegovi vlogi, s katero olajša storilcu storitev kaznivega dejanja. Opis dejanja, da je K. v aprilu leta 2005 predal I. R. avtomobil, da ga je ta po njunem dogovoru odpeljal v Zagreb in brez vednosti lastnika za neugotovljen znesek prodal neznani osebi, predstavlja opis pomoči storilcu h kaznivemu dejanju zatajitve. Zato R. ravnanje (pomoč) ne pomeni odločilnega prispevka k storitvi kaznivega dejanja, saj ne gre za delitev vlog storilcev oziroma delitev dela. Ker je bilo vozilo zaupano le soobsojenemu K. ter za njegovo prilastitev vozila R. prispevek ni bil odločilen in v opisu dejanja ni z dejstvi in okoliščinami konkretizirano skupno delovanje obeh storilcev, se Vrhovno sodišče strinja z zagovornikom, da v opisu dejanja elementi sostorilstva niso opisani. Obsojencu očitano ravnanje je tako mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve po četrtem odstavku 215. člena KZ. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da je obtoženi R. po vnaprejšnjem dogovoru zagotovil obsojenemu K. pomoč pri prodaji avtomobila, torej pri pridobitvi protipravne premoženjske koristi, kot posledice protipravne prilastitve tuje stvari, ki mu je bila zaupana. To dejstvo opisuje navedba v opisu, da sta si denar od kupnine med seboj razdelila. Razdelitev denarja od kupnine ni odločilna za izvršitev kaznivega dejanja, ker gre za prilastitev tuje premične stvari, ki je bila zaupana enemu od storilcev (K.) in ni odločilna za presojo, ali sta obsojenca delovala skupno, torej za uresničitev znakov sostorilstva.

14. Po navedenem je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da vložnik zahteve utemeljeno uveljavlja, da v ravnanju obsojenega R. niso podani znaki kaznivega dejanja zatajitve, storjene v sostorilstvu, delno ugodilo zahtevi ter dejanje pravno opredelilo kot pomoč h kaznivemu dejanju zatajitve po četrtem odstavku 215. člena v zvezi s 27. členom KZ. Navedbe v zahtevi, v katerih zagovornik uveljavlja kršitev zakona ter zatrjuje, da v opisu dejanja niso navedeni znaki sostorilstva, omogočajo presojo, da gre za drugo obliko udeležbe, to je za udeležbo v ožjem smislu, ki jo predstavlja pomoč. Vrhovno sodišče je presodilo, da vložnik utemeljeno uveljavlja, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP).

15. V zvezi z navedbo zagovornika, da je obstoj kaznivega dejanja zatajitve vprašljiv glede na leasing razmerje med oškodovano družbo in soobtoženim K., ker oškodovanec ni oškodovan, saj ima vselej možnost izterjati celotno vrednost preostanka leasinga in obveznost leasingojemalca ves čas ostaja v veljavi, Vrhovno sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča, ki ga poudarja tudi državni tožilec v odgovoru na zahtevo, da je kaznivo dejanje zatajitve po 215. členu KZ dokončano že s prilastitvijo zaupane stvari. Državni tožilec pravilno poudarja, da ni mogoče govoriti o tem, da oškodovanja ni bilo, saj je eden od temeljnih elementov finančnega leasinga prav to, da leasingodajalec ostane lastnik stvari in se na tak način zavaruje pred morebitno finančno nezmožnostjo leasingojemalca, da bi obroke po pogodbi redno poravnal. Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 215. člena KZ sodi v XIII. poglavje KZ, kazniva dejanja zoper premoženje. Pri premoženjskih deliktih oškodovanje nastopi, ko si storilec prilasti tujo stvar. Oškodovanec ima vedno pravico in možnost da z uveljavljanjem odškodnine (v kazenskem postopku premoženjskopravnega zahtevka) doseže povrnitev škode, ki mu je s kaznivim dejanjem, torej z ravnanjem storilca nastala.

16. Kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje A. B. kot priče. B. bi lahko pojasnil težave, ki so se pojavile v zvezi s ključem vozila, o katerih je izpovedoval v svojem zagovoru obsojenec.

17. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog zagovornika za zaslišanje priče A. B., ker je presodilo, da izvedba dokaza ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, ker so vse ključne okoliščine in dejstva dovolj raziskana in zato predlagane priče ni potrebno zaslišati. Temu stališču je pritrdilo sodišče druge stopnje, ki je presodilo, da predlagani dokaz očitno ne more vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Vrhovno sodišče pritrjuje sodiščema prve in druge stopnje, da za pravilno razsojo izvedba dokaza ni bila potrebna ter da obramba tudi ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da predlagan dokaz ni pravno relevanten. Ugotovljeno je, da zbrani dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev o zadevi glede vseh pravno relevantnih okoliščin. Sodišče prve stopnje je v točki 9 jasno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov šteje, da je obtoženi R. uporabil rezervni ključ utajenega vozila dne 27. 4. 2005, ter ocenilo, da je ključ avtomobila deloval in da z njim ni bilo težav. To oceno je sprejelo na podlagi presoje, da zagovorov obeh obsojencev, da naj bi bile z originalnim ključem težave, ni mogoče sprejeti. V točki 11 pa je tudi ugotovilo, da je uporabnik vozila v Kuvajtu uporabljal originalni ključ. Oceno o neverodostojnosti zagovorov obeh obtožencev o okoliščini, da so bile s ključem težave je tako dodatno pojasnilo v točki 11 sodbe. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točki 7 sodbe. Dolžnost obrambe torej je, da izkaže verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe. Tako mora obramba navesti razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti obramba ni utemeljila. Izhajali sta iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga ter izvedenih dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi predlagana priča A. B. lahko izpovedoval o dejstvih, pomembnih za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Presodili sta, da glede na izvedene dokaze ter presojo le teh in presojo zagovorov obsojencev, izvedba dokaza o okoliščini, za katero je bilo ugotovljeno, da ni verjetna in relevantna, predlagan dokaz ni materialno pravno relevanten in tako pomemben za ugotavljanje dejstev, ki so obsojencu v korist. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ter da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

18. Zagovornik očita pritožbenemu sodišču, da je le skopo odgovorilo na pritožbene navedbe v točki 7 o nelogičnosti in protispisnosti obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, s čimer je, po oceni zagovornika, kršilo obsojenčevo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, saj se ni dovolj natančno ali pa sploh ni opredelilo do pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je zgolj navedlo, da je bila s strani obrambe v pritožbi podana le drugačna dokazna ocena, s katero se pritožbeno sodišče ne strinja. Zaključki pritožbenega sodišča niso utemeljeni in tudi nimajo podlage v izvedenih dokazih.

19. S citiranimi navedbami zagovornik trdi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (odločba Ustavnega sodišča Up-206/96 in druge) in po praksi Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 225/2006 in druge), je pritožbeno sodišče dolžno presoditi in obrazložiti vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in je o njih dolžno zavzeti stališče. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje pa je drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z razlogi pritožbe seznanilo in da jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje je v točki 7 ravnalo skladno s citiranimi zahtevami, ki jih mora izpolnjevati sodba sodišča druge stopnje, torej v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP. Zagovornik z navedbami, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, oziroma da je skopo odgovorilo nanje, ne utemelji kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP.

20. Z ostalimi navedbami v zahtevi, s katerimi zagovornik presoja v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, trdi, da bi sodišče moralo slediti priči J., izpovedbo te priče povzema, polemizira z zaključki sodišča v pravnomočni sodbi o navedbah priče, zavrača presojo zagovora obsojenega R., trdi, da ugotovitev sodišča, da na parkirišču pri Avto sejmu v Zagrebu ni bilo nadzornih kamer, ne ustreza situaciji, ki je bila na parkirišču v kritičnem času, da ne drži, da parkirišče ni bilo zaščiteno tudi z drugačnim varnostnim sistemom in z navedbami o izpisku čitalca ključev, ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev po oceni zagovornika obstaja, ker je sodišče na podlagi ocene izvedenih dokazov prišlo do popolnoma nesprejemljivega argumentiranja izvedenih dokazov v škodo obdolženca in je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ter kršilo jasna postopkovna pravila. Zagovornik s citiranimi navedbami zatrjuje, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona niso pravilno in popolno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

21. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijano sodbo za obsojenega R. spremenilo v pravni opredelitvi dejanja, ker je ugotovilo kršitev kazenskega zakona (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker kršitve iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je v ostalem zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 425 ZKP).

22. Ker je bilo delno odločeno v obsojenčevo korist, Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 98. člena v zvezi z 98.a členom ZKP ni določilo sodne takse.