Jedro

Kaznivo dejanje zatajitve je posebno kaznivo dejanje (delicta propia), saj je označba osebe oziroma storilčeva osebna lastnost (tisti, ki mu je stvar zaupana) njegov konstitutivni zakonski znak. Ne glede na navedeno pa se tudi udeleženci v širšem smislu (sostorilci) kaznujejo po tistem členu, ki velja za storilca, četudi nima zahtevane osebne lastnosti. Ni namreč potrebno, da posamezni storilec izvrši vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršbi, z zavestjo in voljo v skupni izvršitvi dejanja (delovanje cum animo anctoris).

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca sta dolžna plačati vsak sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtožena I. R. in S. K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja zatajitve po četrtem odstavku 215. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ). Obtoženemu I. R. je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, obtoženemu S. K. pa pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Odločilo je, da sta na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sicer obtoženi I. R. v višini 362,61 EUR, obtoženi S. K. pa v višini 492,95 EUR ter vsak sodno takso.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obtoženega I. R. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obtoženega S. K. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, v delu, ki se nanaša na obtoženega I. R., s predlogom, naj pritožbeno sodišče obtoženemu I. R. izrečeno kazen zviša na dve leti zapora.

3. Na pritožbo višjega državnega tožilca je odgovoril zagovornik obtoženega I. R. in predlagal, da se pritožba višjega državnega tožilca zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, napravilo pravilne dokazne in pravne zaključke ter v sodbi navedlo prepričljive in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pri tem ni kršilo določb kazenskega postopka in tudi ne kazenskega zakona, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in v okviru pritožbenih navedb.

6. Kaznivo dejanje zatajitve po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ lahko stori tisti, ki mu je tuja premična stvar zaupana. Gre torej za posebno kaznivo dejanje (delicta propria), saj je označba osebe oziroma storilčeva osebna lastnost (tisti, ki mu je stvar zaupana) (konstitutivni) zakonski znak kaznivega dejanja. Ne glede na navedeno pa se pri takšnih kaznivih dejanjih tudi udeleženci v širšem pomenu (sostorilci) kaznujejo po tistem členu, ki veljajo za storilca, četudi nimajo zahtevane osebne lastnosti. Ni namreč potrebno, da posamezni sostorilec izvrši vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi (25. člen KZ), z zavestjo in voljo o skupni izvršitvi dejanja (delovanje cum animo auctoris). S tem, ko je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe opisan dogovor obeh sostorilcev (da si prilastita tujo premično stvar velike vrednosti), delitev dela oziroma vloga posameznega od sostorilcev (da je obtoženi K. kot direktor družbe P. d.o.o. najprej sklenil pogodbo o finančnem lizingu, na podlagi katere mu je bilo v uporabo zaupano vozilo, nato pa je obtoženi R. to vozilo odpeljal v Zagreb in prodal neznani osebi) ter prilastitveni namen obeh sostorilcev (da sta si prejeto kupnino za vozilo med seboj razdelila), je očitek, da je tudi obtoženi R. (četudi sam glede vozila ni bil v nobenem zaupnem razmerju z lizing hišo) v sostorilstvu storil kaznivo dejanje zatajitve, določno opisan in kot tak vsebuje vse zakonske znake.

7. Zagovornika z obširnimi pritožbenimi navedbami predvsem ponavljata zagovora obeh obtožencev, izražata nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in podajata lastno dokazno oceno, s katero se pritožbeno sodišče ne strinja. Tako zagovora obeh obtožencev kot tudi izvedene dokaze, je sodišče prve stopnje pravilno analiziralo in utemeljeno ocenilo, da je obtožencema obravnavano kaznivo dejanje dokazano. Za svoje zaključke pa je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da sporno vozilo dne 15. 5. 2005 na parkirišču v bližini sejma rabljenih vozil v Zagrebu ni bilo ukradeno, ampak ga je dejansko obtoženi R. po predhodnem dogovoru s soobtoženim K. prodal neznani osebi. Takšen zaključek je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo glede na vsebino izjave, ki jo je obtoženi R. podal ob prijavi tatvine policistom v Zagrebu okoliščin, da obtoženi K. o tatvini ni obvestil S. d.o.o. kot lastnika vozila oziroma, da je o tem seznanil njihovo uslužbenko šele po tem, ko ga je po telefonu terjala za neplačane obroke lizinga ter (tudi naknadno po njenem opozorilu) dogodka ni prijavil slovenski policiji in zavarovalnici, da je bilo vozilo naknadno izsledeno v Kuvajtu, kjer je uporabnik vozila razpolagal z originalnim ključem ter predvsem na podlagi okoliščine, da iz izpisa elektronskega čitalca ključev izhaja, da je bil ključ, ki ga je obtoženi R. izročil policiji, v spornem vozilu (na osnovni ključavnici na vozilu) nazadnje uporabljen dne 27. 4. 2005, to je več kot pol meseca pred zatrjevano tatvino. Pravilno je sodišče prve stopnje zagovor obtoženega K., da vse funkcije glavnega ključa včasih niso delovale oziroma R., da je kritičnega dne zaradi nedelovanja glavnega ključa za zaklepanje vozila uporabil rezervni ključ, ki se je nahajal v vozilu in ga zamenjal z glavnim, ocenilo kot poskus razbremenitve in prilagajanja izvedenim dokazom. Obtoženca sta namreč o navedenih okoliščinah začela prvič izpovedovati šele v fazi glavne obravnave, K. je v preiskavi celo povedal, da mu podrobnosti glede funkcij ključa niso znane, poleg tega tudi v vprašalniku zavarovalnice na izrecno vprašanje ali je imelo vozilo kakšne tehnične težave ni navedel nobenih težav s ključem, čeprav je bilo vozilo zadnjič na servisu le nekaj dni pred zatrjevano tatvino. Pritožbeno navedbe v smeri, da naj bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo sporno vozilo nazadnje uporabljeno dne 27. 4. 2005 (in ne le rezervni ključ, ki je bil zasežen R.) pa je izraz sprenevedanja obeh zagovornikov.

8. Neutemeljeno zagovornik obtoženega R. opozarja na izpovedbo obtožencu naklonjene priče J. K., ki je skladno z njegovim zagovorom potrdil tatvino vozila. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe zadostno in pravilno opredelilo do izpovedbe navedene priče in jo utemeljeno ocenilo za neverodostojno, predvsem pa sta tako zagovor obtoženca R. kot izpovedba priče K. ovrženi z izvedenimi dokazi. Pritožnik tako z lastnim vrednotenjem izpovedbe priče K. ne vnaša dvomov v pravilno oceno sodišča prve stopnje o njegovi neverodostojnosti. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je tudi K. potrdil zagovor R., da je bilo parkirišče iz katerega naj bi bilo ukradeno sporno vozilo, varovano z varnostnimi kamerami, kar je sicer izpodbito z uradno pridobljenimi podatki hrvaške policije, pa le dodatno potrjuje pravilno oceno sodišča prve stopnje o neverodostojnosti te priče. 9. Pravilni in jasni so razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče utemeljilo svoje zaključke, da je obtoženi K. dne 28. 2. 2005 sklenil lizing pogodbo za vozilo prav z namenom njegove protipravne prilastitve. Zagovornika pravilne ocene sodišča prve stopnje, da K.-jevo podjetje ni bilo finančno sposobno plačevanje lizing obrokov niti ne izpodbijata, ampak zgolj ponavljata zagovor obtoženega K., da je lizing pogodbo sklenil, ker se je dogovoril z A. B. iz podjetja A. d.o.o., ki je imel vozilo predhodno v uporabi, da mu ta za opravljena gradbenega dela njegovega podjetja, plača s kompenzacijo, to je s plačilom pologa za lizing vozila v višini 6 milijonov SIT in prvega obroka v višini 1.633,20 EUR. Vendar se je sodišče, do takšnega zagovora že opredelilo in pravilno zaključilo, da obtoženi K. plačila s kompenzacijo za opravljeno delo ni bil dolžan sprejeti, kar nenazadnje izhaja tudi pisne gradbene pogodbe v spisu (Priloga A8) in bi od A. B. upravičeno lahko terjal plačilo v denarju, kar bi bilo tudi edino smotrno glede na finančno stanje njegovega podjetja.

10. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da sta zagovora obeh obtožencev, da si je K. od R. izposodil 500.000,00 SIT, neprepričljiva. Navedena okoliščina pa nenazadnje niti ni relevantna. Pravilni so namreč zaključki sodišča prve stopnje, da ni življenjsko logično, da bi K. posojal R. vozilo v vrednosti okoli 100.000,00 EUR zgolj zaradi takšnega, relativno nizkega dolga. Kot (zgolj dodatno) okoliščino, ki pritrjuje pravilnemu sklepanju, da je R. kritičnega dne po dogovoru s K. odpeljal sporno vozilo v Zagreb, ker je bil očitno dogovorjen s kupcem za predajo vozila, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi okoliščino, da je R. le nekaj ur pred tem imel prometno nesrečo s svojim vozilom, pa se je kljub temu s spornim vozilom odpeljal v Zagreb, pri tem pa tako iz zagovora obtoženega R. kot tudi iz izpovedbe K. izhaja, da zato ni bilo nobene nuje.

11. Ker je kaznivo dejanje zatajitve je dokončano s prilastitvijo tuje premične stvari, so nepomembne tudi pritožbene navedbe zagovornikov, da mora obtoženi K. plačati S. d.o.o. celotno vrednost lizinga, zaradi česar le-ta naj ne bi bila z ničemer oškodovana.

12. Glede pritožbenih očitkov, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje A. B., pa pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče v okviru načela proste dokazne presoje ni dolžno izvesti vsakega dokaza, mora pa po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo pravilne in zakonite sodbe. Upoštevajoč podatke v spisu pa tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagan dokaz očitno ne more vplivati na ugotovljeno dejansko stanje.

13. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki grajajo odločbo o kazenski sankciji. Obtoženemu K. je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto in šest mesecev zapora in preskusno dobo treh let. Takšna kazenska sankcija pa je po oceni pritožbenega sodišča glede na težo kaznivega dejanja vse prej kot stroga, zato se pomisleki njegovega zagovornika o prestrogem sankcioniranju izkažejo za neutemeljeni.

14. Prav tako ni utemeljeno zavzemanje višjega državnega tožilca, da se obtoženemu R. zviša izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora. V pritožbi zgolj ponavlja obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, vendar po oceni pritožnika v premajhni meri, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da pritožnik, kljub temu, da še posebej izpostavlja obtoženčevo predkaznovanost, tudi ni izkazal nobene dokazne aktivnosti za pribavo pravnomočnih (ob)sodb, na podlagi katerih bi se sodišče lahko dodatno prepričalo o utemeljenosti njegovega predloga za sankcioniranje obtoženca.

15. Pravilna je tudi odločitev o stroških kazenskega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na določbo prvega odstavka 95. člena ZKP. Zagovornik obtoženega K. sicer navaja, da plačilo stroškov kazenskega postopka predstavlja eksistenčno težavo tako za obtoženca kot za njegove otroke, vendar v zvezi s tem ne predloži nobenih dokazil, niti se ti ne nahajajo v spisu, zato se njegovo zavzemanje za spremembo odločbe o stroških izkaže za neutemeljeno.

16. Glede vseh ostalih pritožbenih navedb pritožnika, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18. Ker zagovornika s pritožbama nista uspela, sta obtožena na podlagi določila prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati vsak sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.