Jedro

Med drugim je sodišče ugotovilo, da je mati osebnostno manj primerna za vzgojo in varstvo otrok kot njun oče. Njena pripadnost omenjenemu duhovnemu gibanju Y je le eden od simptomov oz. posledic tožničine osebnostne strukture. Ne gre torej za različno obravnavanje pravdnih strank na podlagi njune religije, ampak za oceno njunih osebnostnih in drugih pravnorelevantnih okoliščin, ki pogojujejo njuno varstveno in vzgojno sposobnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili ... 2006 v ..., zaupalo mladoletna otroka pravdnih strank A. A., roj. ... 2012, in B. B., roj. ... 2008, v vzgojo in varstvo tožencu, in določilo stike tožnice z mladoletnima otrokoma tako, da ti potekajo pod nadzorom strokovnih sodelavcev Centra za socialno delo X vsako drugo sredo med 15.00 in 16.00 uro, če bo tožnica najkasneje 48 ur pred predvidenim stikom obvestila CSD, da bo na stik prišla in če bo prišla na stik sama, brez drugih članov, pripadnikov ali simpatizerjev društva Y. Odločilo je še, da je tožnica dolžna za preživljanje mld. C. plačevati mesečno preživnino v znesku 150 EUR, za mld. D. pa v znesku 130 EUR, razen v obdobju od 23. 12. 2015 do 16. 11. 2016, ko znaša njena preživninska obveznost za C. 100 EUR in za D. 80 EUR mesečno. Hkrati je prvostopenjsko sodišče, razen v delu, ki se nanaša na razvezo zakonske zveze pravdnih strank, zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Prav tako je zavrnilo zahtevek toženca po nasprotni tožbi v kolikor je zahteval drugačno odločitev o stikih oziroma njegov višji preživninski zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica je proti takšni sodbi, razen zoper odločitev o razvezi zakonske zveze, vložila pravočasno pritožbo, s predlogom, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršitev Ustave Republike Slovenije (Ustava) in določil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Meni, da izpodbijana sodba temelji na neenaki obravnavi tožnice zaradi njenega verskega oziroma drugega osebnega prepričanja. Izpostavlja, da je edini dopusten poseg v ustavno zavarovane pravice staršev poseg iz naslova varstva otrokovih koristi. Pravni standard korist otroka pa je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Interesi staršev se morajo umakniti, če pridejo v nasprotje z otrokovo koristjo. To pa ne sme pomeniti, da so interesi staršev nepomembni. Tako je sodišču prepovedano sprejeti odločitev o vzgoji in varstvi zgolj na podlagi osebne okoliščine katerega od staršev, ne da bi hkrati presodilo, ali so starši kljub obstoju določene osebne okoliščine svoje življenje in vedenje sposobni prilagoditi potrebam otroka. Starši imajo tudi v primeru razveze zakonske zveze pri vzgoji in varstvu otrok enake možnosti, ne glede na spol, vero, politično ali drugo prepričanje in vse druge osebne okoliščine, na podlagi katerih ni dopustna diskriminacija. Sodišču prve stopnje očita, da ni presojalo osebnosti tožeče stranke in njene vzgojne sposobnosti. Sodišče je svojo odločitev gradilo skoraj izključno na očitno diskriminatornem temelju, da je tožeča stranka članica združenja Y, ne da bi opravilo kakršnokoli versko, teološko, filozofsko/svetovno nazorsko sodno izvedensko analizo tovrstnih prepričanj vodstva in članov združenja Y, ki se sami štejejo za rimokatolike, takšno pravovernost pa jim priznava tudi ljubljanska nadškofija. Ta okoliščina je v sodbi pretehtala ne neustaven način v razmerju do dejstva, da je tožnica skrbna in ljubeča mama. Sodišče je zato odločilo, da se otroka dodeli tožencu skoraj izključno samo zato, ker je "bolj primeren" iz razloga, ker je tožnica članica združenja Y. Prvostopenjsko sodišče je tožnici kršilo njeno pravico do enakosti, ki jo določa 14. člen Ustave in 14. člen EKČP, saj ni bil podan stvaren razlog za njeno neenakopravno obravnavanje. Odločitev je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave, ki določa enako varstvo pravic. Enakost med spoloma in enakopravnost med zakoncema sledi tudi iz 54. člena Ustave, ki nobenega od staršev ne izključuje od izvrševanja starševskih pravic, če za to ni tehtnih in utemeljenih zakonskih razlogov v korist otroka. Utemeljitev, da za otroka manjšinski status roditelja ne more biti v korist, kadar se ponuja alternativa – dodelitev k drugemu od staršev, pripadniku večine – je utemeljitev, da je starše dopustno diskriminirati v domnevno korist otroka. Sodišče je storilo arbitraren odstop od sodne prakse, po kateri je pomembna zgolj največja korist otrok. Slovenska sodišča se namreč v veliki meri naslanjajo na pomen dejstva, da je pri mlajših otrocih nujno zagotoviti materinsko bližino, argument za odstop v predmetnem primeru pa je neizkazana škodljivost vpliva Y na mladoletnega otroka. Nadaljnji vidik odstopa od ustaljene sodne prakse pa je določitev stikov tožnice z mladoletnima otrokoma pod nadzorom. Stališče o neenakem obravnavanju staršev v postopkih dodelitve otrok v vzgojo in varstvo na podlagi verskega prepričanja je zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevah št. 12875/87 (Hoffmann proti Avstriji) in 64927/01 (Palau-Martinez proti Franciji). Prepoved diskriminacije na podlagi vere pa je izrecno prepovedana tudi z Deklaracijo Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja. V obravnavani zadevi se je sodišče postavilo na stališče, da so nazori Y škodljivi za otroke. V smislu zagotavljanja pluralizma tako moralnih kot verskih prepričanj je s tem kršilo 7. člen Ustave. Sodišče je dodelitev vzgoje in varstva nad skupnima mladoletnima otrokoma in odločitev o določitvi stikov z njima pogojevalo s tem, da tožnica opusti izvrševanje svojih verskih in svetovno nazorskih prepričanj, kar predstavlja nedopusten poseg v svobodo vesti. Poudarja, da je pravica staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim verskim in moralnim prepričanjem, poseben vidik njihove svobode vere in vesti. Sodišče je bilo skozi celoten postopek postavljeno na stališče, da je tožnico v razmerju do otrok potrebno omejiti zaradi njenega osebnega prepričanja. Že pred izdajo sodbe je prejudiciralo zadevo ter nakazovalo, da bo razsodilo v prid toženi stranki, saj so bila tudi vprašanja izvedenkam postavljena v tem smislu. S tem ji je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sodišče bi moralo v pravdni postopek pritegniti novega sodnega izvedenca klinične psihologije, ki bi opravil dodatne teste (Westhlerjev test inteligentnosti za odrasle, uporabiti Millonov večosni klinični vprašalnik, ...). Njeno izvedensko mnenje je nestrokovno, kar velja tudi za psihiatrično izvedensko mnenje. Zavrnitev dokaza z novima sodnima izvedencema je zato neutemeljena. Tožnica je prepričana, da je bila stranka postopka na prvi stopnji Y in ne dejanski pravdni stranki. Navedla je še, da je izpovedala, da ne vidi nič slabega v objemanju in poljubljanju, nikoli pa ni zahtevala, da bi to počela otroka. Če bi izvedenki in posledično sodišče presojalo tožečo stranko izven Y, bi prišlo do zaključka, da je tožnica bolj primerna za varstvo in vzgojo skupnih mladoletnih otrok. Izvedenkama tudi očita, da sta napačno presodili osebnost toženca. Navaja tudi, da je otroka ne bi vključevala v svoje aktivnosti in mišljenja ter tako jasno izražala svojo naklonjenost do nje, če bi bila kakorkoli slaba zanju. Če bi sodišče izvedlo vse dokaze in jih ustrezno pretehtalo, bi ugotovilo, da je potrebno mladoletna otroka zaupati v vzgojo in varstvo njej. V tem primeru bi bilo treba določiti stike mladoletnih otrok s tožencem. Poudarja še, da so stiki pod nadzorom izjema od pravila, da ima drugi starš, ki mu otrok ni dodeljen, pravico do stikov brez nadzora tretje osebe. Tožnica nikakor ni ogrožujoča do skupnih otrok. Ker bi moralo sodišče zaupati otroka v vzgojo in varstvo tožnici, bi moralo tožencu naložiti plačilo preživnine za zadovoljitev njunih mesečnih potreb, ki jih je ocenilo prenizko. Mesečne potrebe za mld. C. znašajo približno 380 EUR, za mld. D. pa približno 330 EUR. Primeren prispevek toženca bi bil po njenem predlogu 250 EUR mesečno. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Poudarja, da je pritožba spregledala, da razlog za odločitev sodišča ni Y in njene vrednote, pač pa tožnica in njene osebnostne poteze in lastnosti, ki sta jih ugotovili obe izvedenki in kar izhaja tudi iz drugih izvedenih dokazov – zaslišanja strank, prič, izjav CSD, šole in vrtca. Opozarja še, da se je tožnica ponovno preselila, in sicer v D. in da z otrokoma nima stikov že od lanskega julija, da ju ne pokliče in da je to, kako otroka napredujeta v šoli in vrtcu, ne zanima.

4. Odgovor na pritožbo je bil vročen tožnici, ki je nanj odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je v določilih 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)(1). V prvem odstavku je določeno, da v primeru, ko sodišče razveže zakonsko zvezo odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu z zakonom. V drugem odstavku pa je določeno, da mora sodišče, preden odloči o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovi stikih s starši, ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. Otrokova korist je torej edini kriterij, ki legitimira navedeno odločitev. Gre za temeljno usmeritev našega družinskega prava, po kateri je treba v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet, upoštevati in zagotavljati njegovo korist. Pravni standard „korist otroka“ je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Za konkretizacijo daje zakon le splošna izhodišča. V prvem odstavku 4. člena ZZZDR je določeno, da imajo starši pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. V drugem odstavku pa, da imajo starši zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj, pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. V določilu 5a. člena ZZZDR je določeno, da morajo starši v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist, v drugem odstavku pa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Starševske pravice in dolžnosti so torej dane staršem v korist otroka. Varstvo otrokove koristi je lahko tudi razlog oz. pogoj za poseg v ustavno zavarovane pravice staršev. Da je tako, izhaja iz 56. v zvezi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave, po katerem otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Pravica in dolžnost staršev, ki se odločita, da ne bosta več živela skupaj, je, da se sporazumeta o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi (prvi odstavek 105. člena ZZZDR). Če se starša zaradi nasprotujočih si interesov o tem vprašanju ne moreta sporazumeti, mora izbiro med enim in drugim staršem opraviti sodišče (tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Sodišče, ki izbira med možnostima, mora izbrati tisto, za katero govori več razlogov. Ti so tako objektivni kot subjektivni, na koncu pa jih, kot je že bilo navedeno, legitimira največja otrokova korist. Sodišče mora ugotoviti, pri katerem od staršev bo otrok imel največ podpore pri graditvi osebnosti (načelo pospeševanja otrokovega razvoja) ter pri katerem od staršev bo imel otrok večjo možnost ohraniti obstoječa razmerja do zunanjega sveta (načelo kontinuitete vzgoje in varstva)(2). Sodišče mora torej presoditi vse okoliščine družinske situacije, razvojne možnosti otrok pri vsakem od staršev, njihove potrebe in želje, hkrati pa tudi osebnostne lastnosti staršev ter njihove vzgojne sposobnosti.

7. Glede na navedeno materialnopravno izhodišče in glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva v tej zadevi je odločitev sodišča prve stopnje, da se oba otroka zaupata v varstvo in vzgojo očetu, materialnopravno pravilna. Izpodbijana odločitev temelji na zaslišanju pravdnih strank, prič, mnenju CSD, ter mnenju izvedenk klinične psihologije in psihiatrije.

8. Iz mnenja CSD X izhaja, da je v največjo korist otrok, da ostaneta v varstvu in vzgoji pri tožencu. Ta jima nudi umirjeno in predvidljivo življenje, ki otrokoma zagotavlja red, hkrati pa sliši, razume in upošteva mnenja obeh otrok. Po drugi strani za tožnico ugotavlja negotovost glede zagotavljanja osnovnih pogojev za konstantnost, stalnost in nenazadnje tudi za varnost otrok. Ni mogoče izključiti, da tožnica ne bo pogosto menjala bivališča, prav tako ni izključena možnost zlorab otrok v Y(3). CSD je mnenja, da je za mladoletna otroka (4 in 8 let) dobro, da ostaneta v istem socialnem okolju in da ne doživljata selitve od doma. V tem okolju imata sošolce, prijatelje, vrstnike, učitelje, vzgojitelje, ki jih poznata. Obiskovanje dosedanje šole in vrtca jima omogoča povezanost in vpetost v lokalno okolje ter druženje s prijatelji tudi v popoldanskem času. Občutek pripadnosti sredini vpliva tudi na občutek psihološke varnosti otrok.

9. Tudi izvedenki klinične psihologije in psihiatrije sta glede zaupanja otrok v vzgojo in varstvo dale prednost očetu. Na podlagi klinično psiholoških pregledov strank in otrok, opazovanja odnosa vsake stranke z otrokom, na podlagi usmerjene anamneze in Rorschachovega preizkusa za obe stranki, na podlagi psihološke ocene obeh otrok z uporabo več različnih projekcijskih tehnik, je izvedenka klinične psihologije ugotovila, da je toženec prilagojena osebnost, ki pravilno presoja realnost drugih ljudi in se obnaša v skladu s pričakovanji. Pravilno razume razvojne potrebe otrok in jih skuša upoštevati, postavlja jih pred svoje potrebe in otroka poskuša ščititi pred škodljivimi vplivi. Ni sovražno naravnan do matere. Želi z njo komunicirati in nima namena preprečevati stikov otrok z njo. Toženec tudi ni nevarna agresivna oseba, ki bi se je morala tožnica bati, kot je skušala tožnica prikazati v postopku.

10. Izvedenka je ugotovila, da je tožničin strah pred tožencem treba pripisati njeni paranoidni interpretaciji sveta in ljudi. Tožnica kaže spekter resnejših oškodovanosti na osebnostnem področju v smeri histrionične in čustvene neuravnovešene patalogije. Pri njej so prisotni elementi odvisnostne motnje, zaradi katerih je izrazito sugestibilna. Ljudi in dogodke zaznava neustrezno, oslabljene so meje med realnostjo in domišljijo, prisotne so motnje razpoloženja in kontrole impulzov. Pri vzgojnem ravnanju ne sledi več svojim nekdanjim vzgojnim načelom in profesionalnim izkušnjam(4), ampak predvsem ideologoji Y. V tem delu tožnica ni sposobna pravilno zaznavati potreb otrok, ne razume, da otroka glede na svojo starost nista sposobna razumeti načel Y in da so njune potrebe v nekem trenutku drugačne od njenih. Ker je njeno celotno delovanje ozko fokusirano le na Y, je omejena v angažiranju v odnosu do otrok. Tožnica ima slab uvid v to, da je za otroka pomembno in potrebno, da kot mati z očetom otrok ohranja komunikacijo.

11. Enaka osebnostna motnja tožnice izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje(5). Gre za nejasno identificirano osebnostno motnjo, ker ima znake v smislu mešanice čustvene neuravnovešene in histrionične osebnostne motnje. Pri njej pa so prisotni tudi elementi oslabljenega kontakta z realnostjo v smislu posameznih paranoidno nanašalnih vsebin in prevalentne ideje o posebnem pomenu in vlogi organizacije Y. Tudi omenjena izvedenka ugotavlja, da tožnica glede na čustveno obsesivno preokupiranost s pomenomY, otrokoma ne more biti toliko čustveno na razpolago, kot je bila včasih v svoji vlogi. Njenega samostojnega kontakta z otrokoma je manj oziroma poteka ob podpori članic skupine Y. Izvedenka je še ugotovila, da tožničino članstvo v Y nanjo vpliva tako, da je povsem predefinirala vse svoje osebne navezave, da v tem izjemno vztraja in da ne dopušča drugačnih pogledov. Tožnica je namreč pretrgala tudi stike s svojo širšo družino.

12. Tožnica prebiva v stanovanju skupaj z drugimi članicami združenja Y. V tem stanovanju naj bi, v primeru zaupanja otrok v vzgojo in varstvo, bivala tudi otroka. Tam sta bivala tudi v času tožničinih stikov z njima in tudi hodila na srečanja članov Y. Izvedenka klinične psihologije je navedla, da je bila mld. D. ob psihološkem pregledu v strašni stiski, da je bila ves čas na robu joka in da jo je zelo skrbelo. Izvedenki je povedala, da ji ni všeč, da je na Y veliko telesnega stika in objemanja. Tam se govori o rajskem življenju. Izvedenka je navedla, da materine paranoidne ideje lahko v otroka vsadijo hudo nezaupanje v okolje, ki kasneje lahko vodi do resnih težav v duševnem zdravju otroka. O prisotnosti otrok na „delavnicah“ združenja Y sta izpovedovali obe pravdni stranki. Toženec je navedel, da sta mu otroka večkrat povedala o filmih, ki jih tam gledajo, pri tem pa gre za filme z nasilno vsebino kot npr. Bless the child. Čeprav tožnica poskuša v pritožbi izpodbiti verodostojnost te dejanske ugotovitve, pa je tako izpovedala tudi priča E. E., članica Y, ki ni želela odgovoriti na vprašanje, ali je omenjeni film res nasilen.

13. Zaključek izvedenk, da tožnica ni sposobna več pravilno zaznavati potreb otrok, ampak jo vodijo njena lastna prepričanja, povezana z načeli Y, izhaja tudi iz njenih zaslišanj, ko je pogosto bolj kot starš nastopala kot aktivistka Y. Iz izpovedbe izvedenke klinične psihologinje pa izhaja, da je v taki vlogi nastopala tudi na razgovoru pri njej. Imela je priponko Y, rokovnik za zabeležke, pri tem pa je dejala, „da morajo pri Y vedeti, kako delujejo izvedenci.“

14. Da tožnica načela Y postavlja pred interese otrok, izkazuje tudi neuspel poskus sodišča tekom postopka za določitev takšnih stikov otrok z materjo, ki jim bodo v korist. Izvedenki sta ocenili, da bi moral stik potekati v nevtralnem okolju, ki bi vzpodbujal tožnico k čustveno ustreznemu stiku z otrokoma ter k sodelovanju med staršema. Stik v sedanjem bivalnem okolju skupaj z večimi pripadnicami Y, ki živijo skupaj v stanovanju in prakticirajo načela Y, po mnenju izvedenke predstavlja tveganje za materino slabo čustveno angažiranost do otrok zaradi preferiranja nalog Y in naslanjanja na pomoč ostalih prisotnih žensk v stanovanju. Prav tako obstaja tveganje za materine nekonsistentne reakcije in vzgojne prakse, ki izhajajo iz njenih sedanjih življenjskih načel in psevdofilozofije Y, kar predstavlja tveganje za zdrav psihosocialni razvoj otrok. Takšni stiki bi lahko za otroka, čeprav potrebujeta stik z materjo, predstavljali psihično obremenitev. Tožnica pa se je raje odrekla stikom z otrokoma, kot da bi se ti izvajali brez prisotnosti ostalih članov Y. Tako tožnica tudi po njeni lastni izpovedi z otrokoma ni imela stikov že od julija 2016. Izpovedala je, da otrok ni poklicala niti po telefonu, s pojasnilom, "da je pri tožencu vse možno in da jih je včasih snemal". V tem času otrokoma ni poslala nobenega SMS-ja z opravičilom, da se "boji toženca in vseh inštitucij". Glede mld. D. se ni pozanimala niti v šoli, ker da D. razredničarka izhaja iz istega lokalnega okolja kot toženec.

15. Povzete dejanske okoliščine izkazujejo, da materin vrednotni sistem, ki je pogojen z njenimi osebnostmi značilnostmi izkazuje, da svojega življenja in vedenja ni sposobna prilagoditi potrebam otrok in da imata otroka v očetu nedvomno boljše možnosti za uspešen telesni in duševni razvoj. Izpodbijana odločitev, da se otroka zaupata v varstvo in vzgojo očetu je zato materialnopravno pravilna. Enako velja tudi za odločitev o stikih. Kot je navedlo prvostopenjsko sodišče, je bilo treba poiskati možnost stikov matere in otrok v okolju, kjer ne bodo mogli biti prisotni člani Y. Pritrditi je treba pritožbi, da je določitev stikov pod nadzorom tretje osebe skrajni ukrep, ki pa se v ugotovljeni dejanski situaciji, kot sta zaključili tudi obe sodni izvedenki, izkazuje kot najboljša rešitev med slabimi.

16. Bistvo sicer izjemno obširnih pritožbenih očitkov je, da je sodišče prve stopnje odločitev, da se otroka zaupata v vzgojo in varstvo tožencu, sprejelo zgolj na podlagi ugotovitve, da je tožnica za njuno vzgojo in varstvo manj primerna, ker je v svojem prostem času članica združenja Y, s čimer je kršilo 7., 14., 22., 54. člen Ustave in 14. člen EKČP. Takšen pritožbeni očitek je neutemeljen. Pavšalen je tudi očitek, da predstavlja odločitev arbitraren odstop od sodne prakse, po kateri je pomembna največja korist otrok. Kot izhaja iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in njegovih materialnopravnih zaključkov, je izpodbijano sodbo pogojevala največja otrokova korist, ne pa tožničina (verska) pripadnost Y. Med drugim je sodišče ugotovilo, da je mati osebnostno manj primerna za vzgojo in varstvo otrok kot njun oče. Njena pripadnost omenjenemu duhovnemu gibanju Y je le eden od simptomov oz. posledic tožničine osebnostne strukture. Ne gre torej za različno obravnavanje pravdnih strank na podlagi njune religije, ampak za oceno njunih osebnostnih in drugih pravnorelevantnih okoliščin, ki pogojujejo njuno varstveno in vzgojno sposobnost. V tem se izpodbijana odločitev razlikuje od odločitev nacionalnih sodišč v zadevah ESČP št. 12875/87, Hoffmann proti Avstriji in št. 64927/01, Palau-Martinez proti Franciji, kjer je bilo ugotovljeno neenako obravnavanje pravdnih strank zaradi verske pripadnosti pritožnic.

17. Tožnica izpodbija tudi odločitev o preživnini, pri tem pa svojo pritožbeno kritiko veže na odločitev o vzgoji in varstvu, češ da bi morala biti otroka zaupana v vzgojo in varstvo njej in tožencu naloženo plačilo preživnine. V okviru pritožbenega preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče pravilno ugotovilo potrebe obeh preživninskih upravičencev ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev. Preživnina, ki jo je določilo prvostopenjsko sodišče je v sorazmerju med navedenimi pravno odločilnimi dejavniki (129. člen in 129.a člen ZZZDR).

18. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene od uveljavljanih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), toženec pa povračila svojih stroškov odgovora na pritožbo ni zahteval. Op. št. (1): UPB-1, Ur. l. RS, št. 69/2004. Op. št. (2): Barbara Novak, Nekateri problemi pri odločanju o vzgoji in varstvu otrok, Podjetje in delo, št. 6-7/2002, str. 1222. Op. št. (3): Y (...) predstavlja po navedbah pritožbe združenje, katerega vodstvo in člani se štejejo za rimokatolike, rimokatoliško pravovernost pa jim priznava tudi Nadškofija Ljubljana in njeni dostojanstveniki. Gre za nekakšno duhovno gibanje, ki si po navedbah tožnice (zaslišanje na naroku za glavno obravnavo 7. 9. 2016), prizadeva za zdrave vrednote in–pomoč šibkejšim, ki želi vzbuditi človečnost in humanost v sočloveku. Združenje vodi F. F., ki ga tožnica imenuje oče, predsednik in učitelj vrednot, v katerem so člani prepoznali dobroto in občutili neko višjo božjo energijo.

Op. št. (4): Tožnica je bila zaposlena kot pomočnica vzgojiteljice v vrtcu.

Op. št. (5): Tudi izvedenka psihiatrinja je pri zaupanju otrok v vzgojo in varstvo dala prednost očetu.