Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku je ugodnost za stranko, ki je zamudila rok za procesno dejanje, ko postopek že teče. Gre za ugodnost v primeru zamude procesnega in ne materialnega roka, ki velja za uveljavitev določene materialne pravice, o kateri se odloča po ZUP. Z vrnitvijo v prejšnje stanje v upravnem postopku ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje zamujenega roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice.

ZUPJS v 34. členu določa, da center za socialno delo o pravicah iz javnih sredstev odloča po ZUP, če v tem zakonu posamezna vprašanja niso drugače urejena. Postopek se začne z vlogo vlagatelja ali po uradni dolžnosti (125. člen ZUP). Varstveni dodatek na podlagi 32. člena ZUPJS pripada upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožnika in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožniku je bil z odločbo št. 1231-2751/2012-27/12-2/0 z dne 19. 10. 2012 priznan varstveni dodatek od 1. 11. 2012 do 31. 1. 2013. Z odločbo št. 12300-8552/2012/2 z dne 13. 8. 2014 je bila njegova pritožba, s katero je zahteval priznanje varstvenega dodatka tudi od 1. 8. 2012 do 31. 10. 2012, zavrnjena. Sodišče prve stopnje je zahtevek prav tako zavrnilo, saj je bila z odločbo z dne 6. 6. 2012 tožniku pravica do varstvenega priznana za omejeno obdobje, to je od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012. Tožnik je vlogo za nadaljnje izplačevanje varstvenega dodatka vložil v oktobru 2012. Skladno z veljavno zakonodajo mu je bil varstveni dodatek priznan od prvega dne naslednjega meseca, to je od 1. 11. 2012. Sodišče ni sledilo navedbam tožnikovemu očetu, da tožnik ne razume pomena odločbe zaradi duševne bolezni.

2. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo z odločitvijo sodišča prve stopnje in je odpravilo napadeni odločbi ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje. Odločitev je oprlo na vlogo tožnika (pravilno očeta tožnika) z dne 8. 10. 2012, ki bi jo moral upravni organ obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Dodaja, da iz vloge tožnika jasno izhaja, da predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ker je zamudil procesno dejanje, to je podajo vloge za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Ker gre po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) za procesni rok in ker o tej vlogi center za socialno delo (CSD) ni odločal, je njegova odločitev o glavni stvari preuranjena.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da gre pri uveljavljanju pravic po ZUPJS za procesne roke in bi zato moral upravni organ tožnikovo vlogo z dne 8. 10. 2012 obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) se ta institut uporablja le za procesne roke. Pridobitev pravice po ZUPJS je vezana na dan vložitve vloge. To je tožnik vložil 8. 10. 2012. Njegova vloga po vsebini ni predlog za vrnitev v prejšnje stanje. K vlogi je bil pripet dopis očeta tožnika, ki opozarja, da tožnik ni prejel varstvenega dodatka za avgust, september in oktober 2012. Tožniku je bila po uradni dolžnosti izdana odločba 6. 6. 2012, z njo mu je bil priznan varstveni dodatek od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012. Tožnik vloge za prejemanje varstvenega dodatka po tem datumu ni vložil pravočasno. Je polnoletna oseba, opravilna sposobnost mu ni bila odvzeta in tudi ni bil postavljen pod skrbništvo. To pa pomeni, da je sam dolžan poskrbeti za svoje pravice. Poleg tega je bil dopis z dne 8. 10. 2012 podan s strani nepristojne osebe. Zato tudi ni pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da sta odločbi nezakoniti, saj sta bili izdani na podlagi vloge tožnika. S tem, ko je to sodišče upravnemu organu naložilo, da najprej odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Tudi če bi lahko šlo za uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje, ni izkazano, da je bil predlog podan pravočasno; niso verjetno izkazane okoliščine, zaradi katerih tožnik ne bi mogel pravočasno opraviti zamujenega dejanja.

4. Revizija je bila poslana v odgovor tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Toženec v reviziji navaja, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pa te trditve ne obrazloži, niti ne navede, za kakšne kršitve konkretno gre. Zato revizijsko sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

8. Z uveljavitvijo ZUPJS je bil CSD dolžan po uradni dolžnosti izdati novo odločbo o tem, ali so dotedanji upravičenci do nekaterih socialnih pravic do njih še nadalje upravičeni. Z novo odločbo je lahko določil drugačno višino ali obdobje prejemanja oziroma odločil, da do pravic posameznik ni več upravičen.

9. Tožnik je invalid I. kategorije in je bil prejemnik varstvenega dodatka po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ).Tožniku je CSD 6. 6. 2012 izdal odločbo št. 1231-2751/2012-27/0, s katero je razveljavil odločbo ZPIZ in odločil, da je upravičen do varstvenega dodatka v višini 149,44 EUR mesečno od 1. 1. 2012 do 31. 7. 2012. Odločba je postala pravnomočna. Tožnik je po tem, ko že več kot dva meseca ni prejel varstvenega dodatka, 8. 10. 2012 vložil vlogo za prejemanje varstvenega dodatka. Toženec je tožniku z odločbo št. 1231-2751/2012-27/12-2/0 z dne 19. 10. 2012 to pravico priznal v enaki višini od 1. 11. 2012 do 31. 1. 2013 in na podlagi nadaljnjih vlog tudi za čas po tem.

10. Med strankama je sporno, ali je tožnik upravičen do varstvenega dodatka tudi od 1. 8. 2012 do 31. 10. 2012 in ali so s tem v zvezi izpolnjeni pogoji za obravnavo dopisa tožnikovega očeta z dne 8. 10. 2012 kot predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča, da je CSD dolžan pomagati stranki, tako da nevednost in neukost nista v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Vendar je ta dolžnost abstraktna, dokler upravni organ, CSD, ne izve, da je posameznik te pomoči potreben. Pomoči prava neuki stranki ni mogoče razumeti tako, da stranki ni treba skrbeti za svoje pravice. Tožnik ne navaja, da se je oglasil na CSD ali kako drugače vzpostavil stik z njimi glede časovne omejitve v odločbi z dne 6. 6. 2012 in novostmi glede pravic. Če so tožnikovi starši menili, da ni sposoben poskrbeti za svoje pravice, bi se morali obrniti na CSD ali bi morali izpeljati postopke za odvzem ali delni odvzem opravilne sposobnosti oziroma za postavitev skrbnika za poseben primer. Dokler pa ustrezni postopki niso niti uvedeni, se oseba šteje za opravilno sposobno in ta sposobnost ne preneha avtomatično. Zato tudi okoliščina, da je tožnik invalid I. kategorije zaradi duševne bolezni in da zaradi tega ni zmožen za delo, ne narekuje avtomatično zaključka, da se ne zaveda svojega vedenja in ravnanja in ne zna presoditi, kakšen pomen in posledice imajo njegova ravnanja oziroma, da je zato opravilno nesposoben.

12. Vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku je ugodnost za stranko, ki je zamudila rok za procesno dejanje, ko postopek že teče. Gre za ugodnost v primeru zamude procesnega in ne materialnega roka, ki velja za uveljavitev določene materialne pravice (1), o kateri se odloča po ZUP. Z vrnitvijo v prejšnje stanje v upravnem postopku ni mogoče vzpostaviti v prejšnje stanje zamujenega roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice.

13. Stališče sodišča druge stopnje, da je treba dopis očeta tožnika z dne 8. 10. 2012 obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ni pravilno. Prvič zato, ker je predlog podala neupravičena oseba. To je pravica stranke, njenega zakonitega zastopnika oziroma druge osebe, ki imajo enak položaj kot stranka. Drugič zato, ker ZUPJS roka za vložitev vloge za priznanje določene pravice ne določa in zato do zamude roka ne more priti. ZUPJS v 34. členu določa, da CSD o pravicah iz javnih sredstev odloča po ZUP, če v tem zakonu posamezna vprašanja niso drugače urejena. Postopek se začne z vlogo vlagatelja ali po uradni dolžnosti (125. člen ZUP). Varstveni dodatek na podlagi 32. člena ZUPJS pripada upravičencu od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge. CSD je skladno s temi določbami tožniku pravilno priznal pravico od 1. 11. 2012 dalje.

14. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Androjna, V., Kerševan, E., Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 249.