Jedro

Pritožbeni postopek po določbah ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1 ter da upravni spor zoper odločitev o pritožbi ni dovoljen.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim obvestilom je tožena stranka obvestila tožnika, da se njegova pritožba zoper delo policistov Policijske postaje A. z dne 10. 4. 2024 ne bo obravnavala na senatu in da je pritožbeni postopek v skladu s prvim odstavkom 154. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) končan. Navedla je, da iz zapisnika o pomiritvenem postopku izhaja, da je vodja pomiritvenega postopka tožnikove očitke dosledno preveril, jih utemeljil in tožniku natančno obrazložil in pojasnil, kako je potekal postopek policistov PP A. v zvezi s sprejemanjem kazenske ovadbe in izvajanjem postopka. Tožnik se kljub argumentiranim pojasnilom ni strinjal z ugotovitvami pooblaščenca vodje organizacijske enote. Glede na to in glede na obstoječo dokumentacijo in ugotovitve pri obravnavi pritožbe na senatu ne bi prišlo do drugačne odločitve. Prav tako bi bilo težko ugotoviti neustrezno komunikacijo, na seji senata pa bi se lahko obravnavale le že znane okoliščine.

2.Tožnik vlaga tožbo zoper zgoraj navedeno obvestilo, s katero sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi; zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je tožena stranka napačno štela, da so bili pritožbeni očitki dosledno preverjeni, utemeljeni in natančno obrazloženi. Tožnik se do obsežnih ugotovitev pooblaščenca vodje policijske enote v sklopu pomiritvenega postopka ni mogel izjasniti, saj je pooblaščenec svoje ugotovitve že imel pripravljene in zapisane na šestih straneh zapisnika, tožniku pa je bilo pojasnjeno, da bo pripombe na ugotovitve lahko uveljavljal v pritožbenem postopku, če se z njimi ne strinja. Z izpodbijanim obvestilom mu je bila tako kršena pravica do kontradiktornosti, pravica do izjave, pravica do enakosti pred zakonom in pravica do pravnega sredstva. Tožnik izpostavlja, da se v objektu Policijske postaje A. gotovo izvaja videonadzor, med drugim tudi v sobi za sprejem strank, v kateri je tožnik podal prijavo kaznivega dejanja, vendar pa pooblaščenec vodje policijske enote v posnetke, na katerih bi bilo razvidno neprimerno obnašanje policistov, ni vpogledal. Pooblaščenec je slepo verjel izjavam policistov, do navedb tožnika glede načina naznanitve kaznivega dejanja pa se ni opredelil. Pooblaščenec se je osredotočil tudi na izjave treh občanov, ki v zvezi s tožnikovimi očitki niso mogli povedati nič oprijemljivega, temveč so lahko podali zgolj izjave glede listin, ki so bile ukradene tožniku. Tožnik navaja še, da bi moral biti glede zapisa časa na zapisnik zaslišan strokovnjak računalniške stroke, vendar pooblaščenec vodje policijske postaje takega strokovnjaka ni angažiral. Sklepno navaja še, da bi ga moral pritožbeni senat pozvati, da se pisno opredeli do ugotovitev pooblaščenca v pomiritvenem postopku, ali pa razpisati sejo, da bi se podrobneje razjasnile okoliščine v zvezi s kršitvami, s katerimi so policisti kršili tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine.

3.Tožba ni dovoljena.

4.Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe kumulativno podane vse procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek istega člena, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

5.Sodišče tožbo med drugim zavrže tudi v primeru, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavek 36. člena ZUS-1).

6.V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

7.V obravnavanem primeru je tožnik vložil pritožbo zoper delo policistov, ki se je v skladu z drugim odstavkom 148. člena ZNPPol najprej obravnavala v pomiritvenem postopku. Tožnik se ni strinjal z vsebino ugotovitev vodje pomiritvenega postopka in je želel, da se pritožba obravnava na senatu.

8.ZNPPol v prvem odstavku 152. člena določa, da se pritožba dodeli v reševanje vodji senata, ki po končanem zbiranju obvestil in dokazov razpiše in vodi sejo senata. V skladu z drugim odstavkom istega člena vodja senata ne glede na prvi odstavek ne razpiše seje senata v pritožbenih zadevah, ki so se obravnavale na pomiritvenem postopku in se pritožnik ni strinjal s predstavljenimi ugotovitvami, če iz dokumentacije nesporno izhaja, da so bile okoliščine preverjene v zadostni meri in je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter nadaljnji postopek pred senatom ne bi pripeljal do drugačne odločitve. O odločitvi, da se pritožba ne bo obravnavala, ministrstvo pritožnika seznani s pisnim obvestilom. Obvestilo se pritožniku vroči osebno. Pritožbeni postopek se s tem konča.

9.Obvestilo, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je bilo izdano v skladu z določbo, citirano v prejšnjem odstavku. Za odločitev o dovoljenosti tožbe zoper takšno obvestilo pa je ključna določba drugega odstavka 140. člena ZNPPol, katere prvi stavek določa, da pritožbeni postopek ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek. To pomeni, da se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1 ter da upravni spor zoper odločitev o pritožbi ni dovoljen. Če je z ravnanjem policije poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, lahko sicer posameznik v skladu s 4. členom ZUS-1 vloži tožbo v upravnem sporu (neposredno) zoper sporno dejanje policije, storjeno pri izvrševanju oblastvenih pooblastil, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena zoper obvestilo o koncu pritožbenega postopka, zahtevek v smislu 4. člena ZUS-1 in drugega odstavka 33. člena ZUS-1 pa v njej ni bil postavljen, saj se tožeča stranka na navedene pravne podlage ne sklicuje.

10.Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper obvestilo z dne 19. 6. 2024 kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker navedeni akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

11.Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče postopek ustavi ali tožbo zavrne ali zavrže.

-------------------------------

Tako tudi Vrhovno sodišče v 8. točki obrazložitve sklepa I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016

Ibid.

Zveza:

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-4 Zakon o nalogah in pooblastilih policije (2013) - ZNPPol - člen 140, 140/2, 152, 152/2

Pridruženi dokumenti:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.