Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da s tožbo izpodbijano obvestilo iz drugega odstavka 152. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ni upravni akt, ki bi bil lahko predmet presoje v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta.

Z izpodbijanim obvestilom ni bilo odločeno o ravnanju policistov kot v zakonu določeni pritožnikovi materialni pravici ali pravni koristi, ampak o končanju pritožbenega postopka na podlagi odločitve vodje senata, po tem, ko je bila pritožba vsebinsko obravnavana v pomiritvenem postopku. Izpodbijanega pisnega odgovora zato ni mogoče obravnavati kot drugega javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper obvestilo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ), št. 2600-149/2024/9 (142-02) z dne 19. 6. 2024. Navedeni organ je s tem obvestilom seznanil tožnika, da je pritožbeni postopek iz Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) v zvezi z ravnanjem policistov pri sprejemu tožnikove kazenske ovadbe končan, saj obravnava pred senatom ne bi privedla do drugačnih ugotovitev, kot izhajajo iz zapisnika o izvedenem pomiritvenem postopku.

2.V obrazložitvi sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je bilo obvestilo o koncu pritožbenega postopka izdano na podlagi drugega odstavka 152. člena ZNPPol. Tako obvestilo pa ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj obravnavani pritožbeni postopek po določbi drugega odstavka 140. člena ZNPPol ne pomeni upravne zadeve in se ne zaključi z upravnim aktom v smislu 2. člena ZUS-1. To je bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016, v katerem je še navedlo, da lahko posameznik vloži tožbo po 4. členu ZUS-1 (neposredno) zoper sporno dejanje policije. V obravnavani zadevi zahtevek v smislu tega člena in drugega odstavka 33. člena ZUS-1 ni bil postavljen, saj se tožnik na navedeni pravni podlagi ni skliceval.

---.---

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je izpodbijano obvestilo dokončni upravni akt, ker je toženka z njim odločila o njegovi pravici oziroma pravni koristi in s tem posegla v njegov pravni položaj, saj so mu policisti kršili njegove človekove pravice, v samem postopku pa se ni mogel izjasniti glede ugotovljenih okoliščin. Ker je MNZ upravni organ, lahko svoje pravice uveljavlja le v upravnem sporu. Poleg tega je sodišče napačno sklepalo, da v tožbi ni postavil zahtevka v smislu 4. člena in drugega odstavka 33. člena ZUS-1, saj je navajal, da mu je bila z obvestilom o končanju postopka kršena pravica do kontradiktornosti, pravica do izjave, pravica do enakosti pred zakonom in do pravnega sredstva ter je zato izpodbijal zakonitost "posamičnega akta in dejanja MNZ" ter zahteval odpravo posamičnega akta, s katerim so bile kršene njegove človekove pravice. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je pritožnik s tožbo zahteval presojo zakonitosti obvestila kot upravnega akta in da je torej vložil tožbo na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Navedeno niti ni sporno, saj še v pritožbi trdi, da je izpodbijano obvestilo upravni akt, kar pa je zmotno stališče.

7.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se postopek odločanja o pritožbi po ZNPPol ne zaključi z upravnim aktom (torej z upravno odločbo ali z drugim javnopravnim aktom iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1), saj ta postopek po izrecni določbi 140. člena ZNPPol ne pomeni upravne zadeve v smislu zakona, ki ureja splošni upravni postopek, niti ZNPPol ne določa, da je obvestilo upravni akt. Sodišče prve stopnje je zato v tej zadevi pravilno presodilo, da s tožbo izpodbijano obvestilo iz drugega odstavka 152. člena ZNPPol ni upravni akt, ki bi lahko bil predmet presoje v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta.

8.Tega pritožnik ne more izpodbiti z navedbo, da je MNZ upravni organ, saj v obravnavanem postopku očitno ni deloval v tej vlogi. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je bilo z obvestilom odločeno o pritožnikovi pravici oziroma pravni koristi. Res je za upravni akt značilno, da je z njim vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja (prvi in drugi odstavek 2. člena ZUS-1), vendar to v obravnavanem primeru ni razvidno. Z izpodbijanim obvestilom namreč ni bilo odločeno o ravnanju policistov kot v zakonu določeni pritožnikovi materialni pravici ali pravni koristi, ampak o končanju pritožbenega postopka na podlagi odločitve vodje senata, po tem, ko je bila pritožba vsebinsko obravnavana v pomiritvenem postopku. Izpodbijanega pisnega odgovora zato ni mogoče obravnavati kot drugega javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

9.Za presojo pravne narave izpodbijanega obvestila so nerelevantne pritožnikove navedbe, da naj bi policisti kršili njegove človekove pravice. Kot mu je razložilo že sodišče prve stopnje, bi zaradi varstva teh pravic lahko vložil tožbo po 4. členu ZUS-1, uperjeno neposredno zoper ravnanja (dejanja) policistov, torej ne glede na to, da je zaradi tega uporabil pravno možnost z vložitvijo pritožbe iz ZNPPol. Vendar tožba s tako vsebino in ustrezno zahtevo iz drugega odstavka 33. člena ZUS-1 (da naj sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem poseženo v tožnikovo človekovo pravico) nesporno ni bila vložena.

10.Tožbe po 4. členu ZUS-1 ne utemeljuje niti v tožbi izraženo pritožnikovo nestrinjanje z izpodbijanim obvestilom kot rezultatom pritožbenega postopka po določbah ZNPPol s trditvami, da je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in storjene kršitve materialnega in procesnega prava, med drugim kršitve pritožnikove pravice do kontradiktornosti, pravice do izjave in do enakosti pred zakonom ter pravice do pravnega sredstva. To v povezavi s tožbenim predlogom, naj sodišče zaradi navedenih kršitev, storjenih v pomiritvenem postopku, odpravi obvestilo, utemeljuje kvečjemu sklep, kot že navedeno, da je pritožnik izpodbijal obvestilo kot upravni akt, ker naj bi bil obremenjen z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem ter s kršitvami materialnega in procesnega prava, ki da pomenijo tudi kršitev človekovih pravic. Razvidno torej je, da je vložil izpodbojno tožbo iz prve alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 in z njo zahteval sodno varstvo v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, pri čemer je napačno pritožbeno stališče, da že trditve o kršitvah človekovih pravic avtomatično vzpostavljajo tožbo v subsidiarnem upravnem sporu.

11.Vrhovno sodišče zato pritožniku le še pojasnjuje, da je v zvezi s pritožbenim postopkom po ZNPPol že sprejelo tudi stališče, da čeprav gre za obliko alternativnega reševanja sporov znotraj upravnih organov, uvedba navedenega postopka z zakonom vzpostavlja pravni interes osebe za dostop do meritorne presoje zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku po ZNPPol. Ob tem pa je poudarilo, da je navedeni dostop tudi edini pravni interes, ki ga je pritožnik v povezavi z varstvom ustavnih pravic upravičen varovati v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, saj možnost vsebinskega obravnavanja pritožbe po ZNPPol pred pristojnimi organi ne sme biti arbitrarno odvzeta nobenemu pritožniku in gre v nasprotnem primeru za kršitev 14. člena Ustave. V pritožnikovi zadevi je očitno, da mu dostop do postopka ni bil onemogočen, saj je bila njegova pritožba zoper delo policistov vsebinsko obravnavana v pomiritvenem postopku kot vrsti pritožbenega postopka (148. člen ZNPPol). V pritožbi pa obrazloženo ne trdi, da je tožbo vložil, ker mu je bil z obvestilom vodje senata arbitrarno preprečen dostop do obravnavanja pritožbe še pred senatom, in ne konkretizira, da mu je s tem kršil človekovo pravico iz 14. člena Ustave. Tako sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za to, da bi moralo vloženo tožbo šteti (in se v svojem sklepu do tega opredeliti) tudi za tožbo po 4. členu ZUS-1, vloženo zoper obvestilo kot posamični akt, s katerim naj bi uradna oseba nezakonito onemogočila nadaljevanje pritožbenega postopka in s tem zagrešila kršitev navedene človekove pravice.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.Glede na obrazloženo in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

-------------------------------

Op. št. (1)V skladu s to določbo odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Op. št. (2)Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 69/2015 z dne 10. 12. 2015 (8. in 9. tč.), I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016 (8. tč.) in I Up 250/2021 z dne 23. 2. 2022 (9. in 13. tč.).

Op. št. (3)Po navedeni določbi vodja senata ne razpiše seje senata v pritožbenih zadevah, ki so se obravnavale na pomiritvenem postopku in se pritožnik ni strinjal s predstavljenimi ugotovitvami, če iz dokumentacije nesporno izhaja, da so bile okoliščine preverjene v zadostni meri in je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter nadaljnji postopek pred senatom ne bi pripeljal do drugačne odločitve. O odločitvi, da se pritožba ne bo obravnavala, ministrstvo pritožnika seznani s pisnim obvestilom. Pritožbeni postopek se s tem konča.

Op. št. (4)Z obvestilom vodje senata, ki je javni uslužbenec, zaposlen v notranji organizacijski enoti ministrstva, pristojni za reševanje pritožb (tretji odstavek 137. člena ZNPPol), in ministrov pooblaščenec (prvi odstavek 151. člena ZNPPol), se zaključi pritožbeni postopek v primerih, ko pritožnik iz neutemeljenih razlogov ne sprejme pojasnil v pomiritvenem postopku in bi nadaljnji postopek pomenil nepotrebno administrativno in finančno obremenitev senata. Tako G. Hudrič, komentar k 148. členu v: Zakon o nalogah in pooblastilih policije s komentarjem, ur. Mile Nunič, Ius Software, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 447.

Op. št. (5)Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016, 11. in 12. točka.

Op. št. (6)Ta se v skladu s 149. členom ZNPPol opravi kot razgovor vodje policijske enote, v katero je razporejen policist, zoper delo katerega je vložena pritožba, s pritožnikom, v katerem vodja pritožnika seznani z ugotovitvami v zvezi s pritožbo. V razgovoru mora pritožniku omogočiti, da predstavi dejstva v zvezi s pritožbo in predlaga dokaze za ugotovitev dejanskega stanja. O pomiritvenem postopku se piše zapisnik.