Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 1691/99

ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CP.1691.99 Civilni oddelek

smrt ožjega družinskega člana višina odškodnine za negmotno škodo
Višje sodišče v Ljubljani
6. december 2000

Povzetek

Sodba se nanaša na odškodninske zahtevke tožnice, ki je trpela duševne bolečine zaradi smrti očeta, obsojenega v dachauskih procesih. Sodišče prve stopnje je priznalo odškodnino za premoženjsko škodo v višini 8.465.000,00 SIT in za nepremoženjsko škodo v višini 5.000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 3.500.000,00 SIT ter zavrnilo višje zahtevke tožnice in pritožbo tožene stranke v preostalem delu potrdilo.
  • Višina odškodnine za nepremoženjsko škodoSodba obravnava vprašanje, ali je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 5.000.000,00 SIT ustrezna glede na intenziteto in trajanje duševnih bolečin tožnice zaradi smrti očeta.
  • Zamudne obrestiSodba se ukvarja z vprašanjem, ali tožnici pripadajo zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dneva dospelosti terjatve.
  • Pravna podlaga za odškodninoSodba obravnava pravno podlago za priznanje odškodnine za duševne bolečine in premoženjsko škodo ter pravilno uporabo materialnega prava.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Smrt očeta - obsojen v dachauskih procesih - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo 3.500.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek sodbe sedaj v celoti glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožeči stranki B. S. znesek 3.500.000,00 SIT (tri milijone petstotisoč SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 114.906,00 SIT (stoštirinajsttisočdevetstošest SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe". V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka Republika Slovenija dolžna tožnici plačati odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 8.465.000,00 SIT in odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.000.000,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode in tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ko je ta zahtevala plačilo zamudnih obresti od dosojene odškodnine za premoženjsko škodo za čas od 2.6.1993 dalje do dneva izdaje sodbe. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo za čas od 2.6.1993 dalje do dneva izdaje sodbe in v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Izpodbija pa tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnici pripadajo zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dneva dospelosti terjatve, to je celo od 10.2.1992 dalje, ko je tožnica zahtevo naslovila na toženo stranko. Od takrat dalje je tožena stranka v zamudi. Zamudne obresti pa so objektivna posledica zamude. Sodišče prve stopnje svoje odločitve tudi ni utemeljilo, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede nepremoženjske škode pa pritožnica navaja, da prisojena odškodnina ni pravična, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na vrsto tožničine škode (razžalitev dobrega imena osebno in po tisku, šikane, strah, smrt očeta), njeno intenziteto, trajanje, ob sicer pravilno in korektno ugotovljenem dejanskem stanju, je odškodnina tožnici glede vseh elementov za odmero odškodnine prenizko prisojena. Tožnica je sodišču predložila obsežno gradivo, ki izkazuje intenziteto njenih psihičnih bolečin in s tem tudi vpliv na višino nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja in navaja v obrazložitvi, da tožnica duševne bolečine trpi še sedaj. Meni, da glede na dosojene odškodnine za duševne bolečine v nekaterih drugih sodnih primerih ni ekvivalenta za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine, katere je pretrpela in jih še trpi, enako velja za strah in vse ostalo. Zlasti glede na način storjenih šikan, strahu, bolečin in število medijev ter intenzivnost takratnega "medijskega pompa", kakor tudi vse kasnejše šikane in maltretiranja, katera je kot hčerka obsojenega na smrt v dachauskem procesu morala doživljati praktično vseskozi do osamosvojitve Slovenije, pritožnica meni, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka. Pritožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških in meni, da bi ji morala tožena stranka v celoti povrniti njene stroške ali vsaj večinski sorazmerni delež v skladu z alternativo iz 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da prizna zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dneva vložitve tožbe dalje, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa primerno zviša. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v njenem ugoditvenem delu. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 5.000.000,00 SIT, kljub izjemnosti primera duševnega trpljenja, vseeno pretirana, predvsem z vidika njene narave in družbenega namena. Sodišče bi moralo pri določitvi višine odškodnine upoštevati stopnjo bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Naloga modernega odškodninskega prava je predvsem v odstranitvi nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, to je v odpravi njegovega prikrajšanja, pri čemer tudi breme plačila odškodnine za odgovorne osebe ni in ne more biti zanemarljivo. Prav zaradi nemožnosti povrnitve nepremoženjske škode in zagotovitve enakopravnega položaja upravičencev predvsem po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, Zakonu o popravi krivic in Zakonu o posebnih pravicah žrtev v vojni za Slovenijo 1991, je zakonodajalec pristopil k zakonski ureditvi višine odškodnine za posamezno skupino. V predlogu Zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine, ki bo obsegel tudi upravičence po Zakonu o popravi krivic, so predvideni veliko nižji zneski odškodnin. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno upoštevalo, da gre za izjemen primer duševnega trpljenja in da je tožnica upravičena do odškodnine iz tega naslova na zgornji meji tistega, kar se običajno priznava kot ustrezna satisfakcija, vendar so ugotovljena dejstva pri odmeri odškodnine iz tega naslova vendarle prišla preveč do izraza. Denarna odškodnina žal ne more nadomestiti tragične izgube in lahko nudi le skromno tolažbo svojcem. V zvezi z odškodnino, ki jo tožnica uveljavlja zaradi prizadetosti na zdravju, ne obstaja podlaga za sklepanje, da ji je zaradi očetove smrti nastala škoda lastnega izvora, zaradi katere bi bila upravičena do nadaljnje zahtevane posebne odškodnine. Poleg tega je po mnenju tožene stranke previsok tudi prisojeni znesek iz naslova povračila premoženjske škode, kljub temu, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izhodiščne podatke Statističnega urada Republike Slovenije o povprečni mesečni plači. Preračun neto plače, glede na progresivni značaj javnofinančnih obveznosti, v razmerju 2/3 : 1/3, ni ustrezen. Hkrati pa je priznanje zneska 59.616,90 SIT mesečno previsoko tudi zato, ker predstavlja 25% izračunane pričakovane neto plače. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena. O zahtevku za povrnitev premoženjske škode: Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine za premoženjsko škodo. Ker izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje predstavlja tudi odločitev sodišča prve stopnje o upravičenosti do premoženjske škode, je pritožbeno sodišče moralo opraviti tudi preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s samo podlago za prisojo odškodnine za premoženjsko škodo. Dejansko podlago tožbenega zahtevka predstavljajo trditve tožeče stranke o izgubljenem preživljanju ("materialno prikrajšanje zaradi odtegnjenega vzdrževanja") v obdobju od 20.9.1947 do 1.9.1959 (143 mesecev) in s tem povezano premoženjsko škodo, ki jo je tožnica pretrpela zaradi smrti očeta. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnice za povrnitev premoženjske škode uporabilo določbo 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta v 1. odstavku določa, da ima oseba, ki jo je umrli preživljal ali redno podpiral, in oseba, ki je imela po zakonu pravico zahtevati od njega preživljanje, pravico do povračila škode, ki jo trpi zaradi izgubljenega preživljanja oziroma izgubljene podpore. V skladu z 2. odstavkom istega določila pa se ta škoda vrača s plačevanjem denarne rente; njen znesek pa se odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi bil ostal živ. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici priznalo odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega preživljanja, zmotno uporabilo materialno pravo. Določba 194. člena ZOR namreč ureja le povrnitev sedanje in bodoče škode, ki jo trpi neka oseba. Takšna materialnopravna razlaga določbe smiselno izhaja tudi iz drugega odstavka 194. člena ZOR, ki govori o plačevanju denarne rente, saj je renta oblika odškodnine za bodočo škodo. Zato tožeča stranka v tej pravdni zadevi ni aktivno legitimirana za uveljavljanje škode zaradi izgubljenega preživljanja, ki predstavlja preteklo škodo. Tak zahtevek bi bil upravičen uveljavljati le tisti, ki je dejansko imel izdatke s preživljanjem tožnice v spornem obdobju. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o ugoditvi zahtevku za povrnitev premoženjske škode spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP/77). Zato je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke, ki izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). O zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode: Pravno podlago za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega predstavljajo določila 200. člena, 201. člena in 203. člena ZOR. Tudi pri odmeri odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo je treba uporabiti kriterije, ki so določeni v 200. členu ZOR. Določilo 200. člena ne daje konkretnih izhodišč za določitev višine odškodnine v določenem primeru. Sodišče upošteva stopnjo bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, istočasno pa mora ostajati v širših okvirih, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Posredno se skozi ta razmerja med drugim odraža tudi splošno ekonomsko in gospodarsko stanje države. Duševnih bolečin, ki jih je pretrpela tožnica zaradi smrti svojega očeta, ni moč izmeriti. Prav tako pa jih ni mogoče izbrisati, zato tožnici kot oškodovanki pripada pravična denarna odškodnina (1. odstavek 200. člena ZOR), ki naj ji omogoči ustrezno satisfakcijo. Po prepričanju pritožbenega sodišča opisana narava, teža in trajanje tožničinih duševnih bolečin zaradi smrti očeta, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, uvrščajo tožničino škodo med večje škode. Zaradi tega je tudi upravičen določen odstop od sodne prakse v tej smeri, da tožnici pripada višja odškodnina kot v drugih podobnih primerih, ko gre za smrt bližnjega. Upoštevati je potrebno tudi okoliščine, zaradi katerih je prišlo do smrti očeta in zaradi katerih je bilo trpljenje tožnice nedvomno večje in dolgotrajnejše, kot v drugih primerih izgube svojca. Oče tožnice, s katerim se je tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje dobro razumela in sta si bila blizu, je bil v tako imenovanih dachauskih procesih obsojen na smrt, ta obsodba pa je bila kasneje razveljavljena in kazenski postopek ustavljen. Tožničino trpljenje je bilo zaradi vseh teh specifičnih okoliščin, povezanih s smrtjo očeta, nedvomno večje intenzitete in dolgotrajnejše. Ne pripada pa tožnici odškodnina zaradi razžalitve dobrega imena, strahu in šikan, kar omenja pritožba tožeče stranke kot razlog za prisojo višje odškodnine. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje namreč ni mogoče zaključiti, da je bila smrt očeta izvor nove, samostojne škode, ki bi s tem nastala tožnici. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je kot pravno priznano lastno škodo tožnice upoštevalo njene duševne bolečine zaradi smrti očeta, ki pa sicer pomeni enotno obliko nepremoženjske škode in obsega oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prikrajšanj na nepremoženjskem področju, nastalih zaradi smrti roditelja. Glede na vse pravno relevantne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in glede na podobne primere v sodni praksi, pa po oceni pritožbenega sodišča primerno satisfakcijo za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi smrti očeta predstavlja že odškodnina v znesku 3.500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.000.000,00 SIT znižalo za 1.500.000,00 SIT (4. točka 373. člena ZPP/77), v ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na navedeno pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke v delu, ko ta zahteva zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP/77). O stroških postopka je odločilo v skladu z uspehom obeh pravdnih strank (2. odstavek 154. člena ZPP/77). Stroške tožeče stranke je odmerilo od zneska, s katerim je ta v pravdi uspela (3.500.000,00 SIT), stroške tožene stranke pa od zavrnjenega dela zahtevka (30.265.600,00 SIT). Pritožbeno sodišče je tako tožeči stranki priznalo pravdne stroške v skupnem znesku 579.332,00 SIT (6020 točk X 87,40 SIT + 53.184,00 SIT), toženi stranki pa v znesku 464.426,00 SIT (5310 točk X 87,40 SIT + 332,00 SIT). Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 114.906,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1999 dalje do plačila. Odmera pravdnih stroškov je razvidna iz stroškovnikov obeh pravdnih strank, pri čemer pritožbeno sodišče tožeči stranki ni v celoti priznalo stroškov v zvezi s predlagano začasno odredbo in pritožbenih stroškov, saj tako v postopku za izdajo začasne odredbe kot v pritožbenem postopku tožeča stranka ni uspela. Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99 (Ur. l. RS, št. 26/99).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia