Jedro

Tožnica je upravičena do višje odškodnine, kot jo sicer sodišča dosojajo zaradi duševnih bolečin ob smrti družinskega člana. Take okoliščine so v tem primeru izrazito dolgotrajne duševne bolečine, ki so gotovo povezane še z ravnanjem države v času od aretacije do rehabilitacije in še celo kasneje, saj je bila celo ponujena mirna rešitev spora s strani tožene stranke zavrnjena.

O delu dejanske podlage tožbenega zahtevka (izpad materialnih prejemkov pokojnega očeta), kljub obsegu pritožbenega izpodbijanja tožene stranke le po višini, izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Pritožbeno sodišče je dolžno odgovoriti le na pravno pomembne razloge v pritožbi, vendar je treba opozoriti, da mora odločitev obsegati razloge o vseh pravno dopustnih podlagah, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, kakor tudi o vseh pravno pomembnih ugovorih, ki jih je tožena stranka podala v nasprotni smeri.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se spremeni prvi odstavek sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba proti drugi točki sodbe sodišča prve stopnje zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku v zvezi s prvo točko sodbe sodišča prve stopnje in o odločitvi o pravdnih stroških razveljavi ter v tem delu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

3. V preostalem delu se revizija zavrne.

4. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti očeta v višini 24,500.000 SIT, sodišče prve stopnje pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in dosodilo odškodnino v višini 5,000.000 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Prav tako je tožeča stranka zahtevala 8,465.600 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in sicer iz dveh temeljev: kot prikrajšanje zaradi odtegnjenega preživljanja in/ali kot "izpad materialnih prejemkov pokojnega očeta". Sodišče prve stopnje je dosodilo iz naslova izostalega preživljanja znesek 8,465.000 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino zaradi duševnih bolečin ob smrti očeta na 3,000.000 SIT, v celoti pa zavrnilo zahtevek za plačilo premoženjske škode. Presodilo je, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za zahtevek zaradi plačila izostalega preživljanja, ampak bi to bila oseba, ki je tožnico preživljala namesto očeta.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je izrek sodbe v nasprotju z vsebino dokazov in nerazumljiv, da obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi in dejanskimi ugotovitvami postopka. Zaradi spremembe sodbe z drugo materialnopravno podlago sta bila kršena 26. in 30. člen Ustave RS, za spremembo ni bilo podlage, tožena stranka je ugovarjala le višini zahtevka. V izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, zakaj sodišče ni uporabilo 155., 185., 194., 189., in 190. člena ZOR in 541. in 544. člena ZKP; pritožbeno sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka uveljavljala primarno povrnitev obsojenčevega osebnega dohodka njegovi pravni naslednici, ki bi tožničinemu očetu šel zaradi razveljavitve kazenske sodbe za čas od aretacije do njegove smrti (38 mesecev). Sodišče ni pojasnilo, zakaj je odškodnina za duševne bolečine znižana, zapisana je le splošna ocena, da je dosojena odškodnina pretirana; revizija obširno poudarja tožničino hudo trpljenje, kriterije takratne družbe in zaničevanje obsojencev v "dachauskih procesih". Končno revizija vztraja pri zahtevku za plačilo zakonitih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe, saj sta z drugačno odločitvijo kršena 186. in 277. člen ZOR.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba v skladu z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977 - naprej ZPP 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena, delno pa ne.

Sodišče lahko prisodi ožjim družinskim članom pravično denarno odškodnino zaradi njihovih duševnih bolečin ob smrti družinskega člana (201. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Način odmere pravične denarne odškodnine določa 200. člen ZOR in kriteriji, ki jih je ob uporabi citiranih določil sprejela sodna praksa. Tako je sodišče dolžno ugotoviti in presoditi intenzivnost in trajanje duševnega trpljenja oškodovanca (subjektivne okoliščine) in dosoditi odškodnino, ki je primerljiva s podobnimi odškodninami, dosojenimi oškodovancem, ki so trpeli primerljive duševne bolečine (objektivni kriterij). S takim doslednim spoštovanjem materialnopravne vsebine pojma pravične odškodnine sodišče poskrbi, da je spoštovano tudi načelo enakega pravnega varstva vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da dosojena odškodnina ni v nasprotju z njenim namenom: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977), povedo, da je bila tožnica ob očetovi aretaciji v osmem letu starosti, njeno duševno trpljenje pa je bilo zelo intenzivno. Ob tem nasilnem dogodku se je njeno življenje obrnilo na glavo, v celoti je bila prisiljena spremeniti ne samo način življenja brez očeta (na katerega je bila navezana), ampak še kraj bivanja, domače okolje, družino v kateri je živela, in vse dotedanje navade. Iz socialno ugodnega okolja se je bila prisiljena navaditi živeti v povsem nasprotnih okoliščinah. Duševne bolečine so se celo povečevale, ko je tožnica v novem okolju vedno bolj razumela in doživljala odnos okolja do očitkov, zaradi katerih je bil njen oče aretiran in sojen. Popolna negotovost in nepoznavanje očetove usode gotovo niso zmanjševale tožničinega trpljenja, saj celo do časa sojenja ne ve natančno, kakšna je bila očetova osebna usoda. Medijska odmevnost, pogostost objavljanja procesa proti očetu in nemožnost dobiti točne podatke o resničnem času očetove smrti in kraju pokopa njegovih posmrtnih ostankov, so tudi pomembne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Revizijsko sodišče je zato po tehtanju opisanih okoliščin in ob pravilnem upoštevanju materialnopravnih kriterijev za odmero pravične odškodnine presodilo, da je sodišče druge stopnje podcenilo intenzivnost in trajanje tožničinih duševnih bolečin ter zato neutemeljeno znižalo odškodnino iz tega naslova. Pravilno je ravnalo sodišče prve stopnje, ko je dosodilo 5,000.000 SIT odškodnine, višji zahtevek pa kot pretiran zavrnilo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravilno izhodišče, da je tožnica upravičena do višje odškodnine, kot jo sicer sodišča dosojajo zaradi duševnih bolečin ob smrti družinskega člana. Take okoliščine so v tem primeru izrazito dolgotrajne duševne bolečine, ki so gotovo povezane še z ravnanjem države v času od aretacije do rehabilitacije in še celo kasneje, saj je bila celo ponujena mirna rešitev spora s strani tožene stranke zavrnjena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vrednotenja pravnega standarda pravične denarne odškodnine je zato revizijsko sodišče spremenilo (395. člen ZPP 1977) izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper na prvi stopnji dosojeno odškodnino in le-to potrdilo. Soglašati pa mora iz že opisanih razlogov, da bi bila višja odškodnina pretirana.

Zakonite zamudne obresti se po usklajeni sodni praksi dosojajo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Razlog je v tem, da se tudi odmera odškodnine opravi na ta dan. Vrednost odškodnine, odmerjene v denarju na dan sodbe, je na tak način usklajena z vrednostnimi merili, izraženimi v denarju. Tako sodnik z večjo gotovostjo lahko opravi primerjavo med nastalo škodo in denarnim nadomestilom zanjo, ne pa, da bi moral tako tehtanje vrednot opraviti za nazaj (na čas nastanka škode), ker je zaradi poteka časa občutek za pravično vzpostavitev vrednostnega razmerja preveč negotov. S takim načinom vrednotenja pa nikakor nista zmotno uporabljena 186. in 277. člen ZOR, saj je odškodninska terjatev po svoji višini znana na dan sodbe sodišča prve stopnje, kar je v skladu z načinom njene odmere - tudi na dan sodbe. Določba o tem, kdaj zapade odškodninska obveznost (186. člen ZOR) pa spada v poglavje o povrnitvi gmotne škode, zato v konkretnem primeru (za vtoževano obliko negmotne škode) sploh ne bi bilo prav, da bi jo sodišče uporabilo.

Zahtevek za plačilo gmotne škode je tožeča stranka utemeljevala z dvema (pravno sicer dopustnima) temeljema. Prvega je sama poimenovala izpad preživninskih obveznosti, sodišče pa je odločalo o njem kot o zahtevku zaradi izpadlega preživljanja. Materialnopravna podlaga za tak zahtevek je v 194. členu ZOR. Pravilno je načelno stališče sodišča druge stopnje, da tak zahtevek utemeljeno uveljavlja upravičenec v obliki denarne rente od odgovorne osebe takrat, če škodo še vedno trpi; torej če gre za sedanjo in bodočo škodo.

Izpad materialnih prejemkov pokojnega očeta, kakor je tožeča stranka tudi utemeljevala zahtevek za plačilo gmotne škode, ima materialnopravno podlago v 541. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je vsebinsko enak določbi 544. člena prej veljavnega ZKP. O tem delu dejanske podlage tožbenega zahtevka, kljub obsegu pritožbenega izpodbijanja tožene stranke le po višini, izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Pritožbeno sodišče je dolžno odgovoriti le na pravno pomembne razloge v pritožbi, vendar je treba opozoriti, da mora odločitev obsegati razloge o vseh pravno dopustnih podlagah, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, kakor tudi o vseh pravno pomembnih ugovorih, ki jih je tožena stranka podala v nasprotni smeri. V zvezi s tem je treba opozoriti na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi marca 1999, ko je izrecno pojasnila svoj način oblikovanja tožbenega zahtevka za gmotno škodo - povrnitev dohodka za čas od aretacije do justifikacije. To je storila ker "ima zastopnica tožene stranke očitno pomisleke o realnosti postavljenega zahtevka". Izpodbijana sodba nima razlogov o tej trditveni in pravni podlagi, zato revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, saj je v tem delu izpodbijana sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče je zato moralo razveljaviti del sodbe, ki se nanaša na plačilo gmotne škode in v tem delu zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo odločanje (394. člen ZPP 1977).

Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od odločitve o glavni stvari, je moralo revizijsko sodišče razveljaviti tudi ta del odločbe. Prav tako bo moralo sodišče upoštevati pravdne stroške, ki so nastali v revizijskem postopku, tako glede delne spremembe odločitve o negmotni škodi, kakor tudi glede razveljavitve delu odločbe o gmotni škodi (166. člen ZPP 1977).