Jedro

Za presojo o podlagi toženkine odgovornosti ni odločilna primerjava z ostalimi cestami v državi, temveč ocena obremenitev v obravnavanem primeru v primerjavi s še sprejemljivimi obremenitvami življenja v urbanem okolju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožečim strankam skupno znesek 13.800,00 EUR in sicer prvi, drugi, tretji in peti tožeči stranki vsaki znesek 2.800,00 EUR, četrti tožeči stranki pa znesek 2.600,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 10. 2009 dalje. V presežku do skupno zahtevanih 30.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri tem pa toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožečih strank v znesku 1.291,09 EUR.

2. Toženka v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa naj prisojeno odškodnino ustrezno zniža oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi ni odgovora na njen ugovor, da porast hrupnosti na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega in da posledično ne gre za škodo, ki bi presegala običajne meje. Tega ugovora sodišče ni upoštevalo niti pri odmeri odškodnine. Iz sodbe niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da ugotovljene emisije hrupa presegajo običajne meje. V sodbi so zgolj povzete navedbe oziroma izpovedbe tožnikov, ni pa njihove dokazne ocene. Ni navedeno, zakaj so tožnikom kljub ugotovitvam izvedenca, da je bil hrup ob sporni cesti bistveno manjši kot ob cesti G1-3 oziroma se je gibal v mejnih vrednostih, prisodilo praktično enake zneske odškodnin, v konkretnem primeru pa celo višje, kot so bili prisojeni primerljivim tožnikom ob cesti G1-3. Pri zapolnjevanju pravnega standarda preseganja običajnih mej se je sodba oprla le na 72. člen Ustave in Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, ni pa upoštevalo, da so tam navedene vrednosti hrupa namenjene zlasti za presojo ustreznih ukrepov za zmanjšanje oziroma omejitev emisij in za upravno ukrepanje zoper povzročitelja. Poleg tega je zakonodajalec spremenil definicije posameznih vrednosti emisij in na novo uredil odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode (110.a člen Zakona o varstvu okolja – v nadaljevanju ZVO-1). Primerjalni podatki o obremenitvah na cestah G1-3 in G1-1 pokažejo, da je bilo avtobusov in vlačilcev s priklopniki kot glavnih povzročiteljev hrupa na cesti G1-3 dvakrat več kot na cesti G1-1, rast prometa pa je bila na prvi cesti v obdobju od 2005 do 2008 trikrat večja kot na cesti G1-1. Glede na to, da so izvedenci ugotovili, da porast hrupnosti na cesti G1-1 ni nič posebnega, tožena stranka trdi, da ne gre za emisijo hrupa, ki presega običajne meje. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotoviti, kakšne nesporno negativne vplive so tožeče stranke še dolžne trpeti, saj so za okolje ob tranzitnih cestah normalni, šele na to pa bi lahko ugotovilo, če so bile zatrjevane nevšečnosti vendarle prekomerne. Sodišče prve stopnje bi moralo pri zapolnjevanju pravnega standarda škode, ki presega običajne meje upoštevati tudi dejstvo, da v Evropski skupnosti velja pravica do prostega gibanja ljudi, kapitala in blaga ter okoliščino, da se je tožena stranka trudila, da bi avtocestni križ zgradila čimprej, vendar zaradi finančnih omejitev tega ni bilo mogoče doseči hitreje. Sodišče bi moralo upoštevati tudi omejitve prometa na cestah v RS, predvsem pa, da je bila kritična vrednost hrupa pri tožečih strankah presežena le v nočnem času, pa še to ne več v letu 2009. Tožena stranka podrejeno, v kolikor bi bila pravna podlaga odškodninskih zahtevkov izkazana, navaja, da bi moralo pritožbeno sodišče pri določitvi primernih odškodnin upoštevati vse prej navedene okoliščine. Trdi, da je sodišče prve stopnje tožečim strankam prisodilo previsoke odškodnine in navaja, da je bilo premalo upoštevano dejstvo oddaljenosti hiše tožnikov od ceste, kot tudi presežnost obremenitve s hrupom. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno upoštevalo navedbe tožečih strank o prahu in vibracijah, saj ni ugotovilo, da bi šlo pri teh emisijah za takšen obseg, ki bi presegal običajne meje. Tožečim strankam je poleg tega neutemeljeno prisodilo praktično enake zneske odškodnin, kot so bile prisojene primerljivim oškodovancem ob cesti G1-3. 3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, zahtevala pa je tudi povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče. 6. Stališče izpodbijane sodbe o toženkini odškodninski odgovornosti za škodo zaradi prekomernega hrupa temelji na naslednjih ugotovitvah: - da tožniki živijo ob cesti G1-1 M. – H. na naslovu ..., po kateri poteka promet proti mejnemu prehodu Gruškovje v smeri Republike Hrvaške, - da je bila cesta od preusmeritve prometa na avtocesto obremenjena z gostim prometom, ki se je od leta 1992 do leta 2007 postopno povečeval (v letu 1992 je po tej cesti dnevno peljalo okrog 9.000 vozil, leta 2007 pa skoraj 19.000 vozil), v relevantnem obdobju pa je peljalo po cesti več kot 18.000 vozil; da se je povečeval tudi delež tovornih vozil; da se je sicer povečeval postopno, vendar je bila obremenjenost ceste in okolice s hrupom, tresljaji in onesnaženostjo zraka izrazito velika (okrog 1.000 vozil na uro ali več kot 16 vozil na minuto), - da so bile mejne vrednosti hrupa, določene v Uredbi o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju (dnevni 65 dBA) večerni 60 dBA, nočni 55 dBA) v vseh kritičnih letih v nočnem in večernem času, v letu 2006 pa tudi v dnevnem času nad dovoljenimi mejami, - da je relevantno obdobje izpostavljenosti prekomernemu hrupu, tresljajem in onesnaženosti zraka trajalo od 30.10.2006 do odprtja avtoceste 16.7.2009, kar znaša 32,5 mesecev, - da je bila na hiši tožnikov pasivna protihrupna zaščita s strani toženke z namestitvijo oken dokončana v novembru 2010, torej že po času, ko je bil promet preusmerjen na avtocesto, - da je bil tovorni promet zaradi odredbe o omejitvi prometa na cestah v Republiki Sloveniji omejen le v krajših časovnih obdobjih v tednu, med prazniki in v poletnem času, pa je bil povečan promet osebnih vozil tako, da neugodnosti, ki so jih trpeli tožniki, niso bile manjše, - da je bila hiša tožnikov od ceste G1-1 oddaljena 26 m, da so na glavno cesto obrnjena okna spalnice, kuhinje ter poslovnih prostorov, - da sta drugo in tretje tožnik upokojenca, prvi in petotožnica pa sta zasebno dejavnost opravljala doma in so se tako ves čas zadrževali na domu, le četrtotožnik kot dijak je bil deloma odsoten v času pouka.

7. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar pritožbeni očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se v skladu z obstoječo sodno prakso kot preseganje običajnih mej šteje preseganje dovoljenih mej hrupa, določenih v Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Na podlagi izvedenskega mnenja pa je ugotovilo, da je promet pri hiši tožečih strank povzročal hrup, ki je presegal mejne vrednosti dovoljenega hrupa. Navedena ugotovitev je za odločitev o temelju odškodninskega zahtevka tožečih strank bistvena in odločilna, sodišče prve stopnje pa tako ni kršilo določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do ugovora tožene stranke o tem, da porast hrupnosti na sporni cesti v slovenskem merilu ni nič posebnega in da torej ne gre za emisije, ki bi presegale običajne meje. Sodišču se namreč ni potrebno izrecno opredeliti do vsakega argumenta pravdnih strank, temveč zadošča, da v obrazložitvi navede razloge, ki so za odločitev bistveni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, kako je prišlo do sklepov o tem, da emisije hrupa v konkretnem primeru presegajo običajno mejo ter tudi v katerem obdobju, nadalje pa je tudi natančno opisalo kriterije, na katerih je določilo višino odškodnine (točka 11 sodbe). Napravilo je celovito dokazno oceno in se ob tem ni izognilo presoji izvedenih dokazov, prav tako pa je v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pri odločitvi ustrezno uporabilo materialno pravo.

8. Po uveljavljenem stališču sodne prakse preseganje predpisanih mejnih in še toliko bolj kritičnih vrednosti hrupa pomeni preseganje običajnih mej hrupa v smislu 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Na navedeno stališče se opira tudi izpodbijana sodba. Očitek o izostanku razlogov o izpolnjenosti zakonske predpostavke preseganja običajnih meja je tako neutemeljen. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila kritična vrednost hrupa presežena le v nočnem času, saj je sodišče prve stopnje pravilno ter dokazno podprto ugotovilo, da so bile te vrednosti presežene ves čas tudi v večernem času in deloma tudi v dnevnem času (sicer pa v dnevnem času na povsem mejnih vrednostih). Primerjava z obremenitvami ob cesti G1-3 ne more utemeljevati zaključka, da v obravnavanem primeru ni podana toženkina odškodninska odgovornost. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da za presojo o podlagi toženkine odgovornosti ni odločilna primerjava z ostalimi cestami v državi, temveč ocena obremenitev v obravnavanem primeru v primerjavi s še sprejemljivimi obremenitvami življenja v urbanem okolju.

9. Toženkino sklicevanje na 110. a člen ZVO-1 ne more utemeljevati drugačnega zaključka. Določba šestega odstavka izrecno ohranja uporabljivost pravil o odškodninski odgovornosti povzročitelja škode iz OZ. Podobno velja tudi za toženkino sklicevanje na spremembo zakonskih opredelitev opozorilnih, kritičnih in alarmnih vrednosti emisij. Opredelitve so bile spremenjene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZVO-1 (Ur. list RS, št. 92/2013), ki v obdobju, za katerega je bila ugotovljena toženkina odškodninska odgovornost, še ni veljal. Po določbah ZVO-1, veljavnih v relevantnem obdobju, je bila čezmerna obremenitev opredeljena kot obremenitev, ki presega mejne vrednosti emisije, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja ali dovoljeno rabo naravne dobrine (točka 6.1. 3. člena). Za kritično obremenitev pa je veljala s predpisom določena vrednost obremenitve nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi (točka 6.4. 3. člena ZVO-1). Ugotovitve o preseganju kritičnih obremenitev dajejo podlago za sklep, da ugotovljena škoda zagotovo presega običajne meje.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede višine prisojenih odškodnin. Iz sodbe jasno izhaja, da je višina odškodnine odmerjena predvsem na podlagi objektiviziranih okoliščin, ki so se oblikovale v sodni praksi (vrsta in intenzivnost emisij), oddaljenost od vira emisij, celotno obdobje izpostavljenosti emisijam in trajanje dnevne izpostavljenosti), neugodnosti in obremenitve o katerih so izpovedovali tožniki in glede katerih iz sodbe izhaja, da jih sodišče sprejema kot dokazane, pa ne odstopajo od izkustveno pričakovanih posledic ugotovljenih emisij. Pritožbene navedbe o enakih oziroma celo višjih odškodninah od primerljivih zadev, povezanih z bolj obremenjujočimi emisijami ob cesti G1-3, niso izkazane. Primerjava z zadevami, na katere se sklicuje pritožba, ni povsem ustrezna (saj gre bodisi za daljšo časovno razdobje, pa tudi za obremenitve ob cesti G1-3), pa tudi sicer druga primerjava z dostopnimi sodnimi odločbami pokaže, da odškodnine, prisojene v obravnavani zadevi, ne odstopajo od odškodnin, prisojenih v primerljivih zadevah. Primerjava z zadevami, v katerih je odločilo Vrhovno sodišče kot sodišče, ki skrbi za poenotenje sodne prakse, prav tako pokaže, da prisojeni zneski odškodnin niso previsoki (zadeve II Ips 257/2010 in II Ips 417/2011). Tudi v zadevah VSL III Cp 2615/2014 in VSL III Cp 2607/2014, so bile prisojene podobne odškodnine, pri čemer so bile hiše tožnikov res nekoliko bližje cesti (19 oziroma 22 m), vendar pa je bila v teh primerih tekom obravnavanega obdobja izvedena zamenjava oken, v tem primeru pa ne. Takšna zamenjava je zagotovo delno omilila obremenitev s hrupom, česar ne more odtehtati niti za nianso večja oddaljenost hiše tožnikov od ceste.

11. Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ob dejstvu, da gre za enega izmed množice podobnih zadev, ni bil potreben strošek postopka, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.