Jedro

Tožnik v upravnem sporu je lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora lahko v postopku kot tožnik nastopa le tista oseba, ki varuje svoje pravice ali pravne koristi.

Čeprav je pritožnica po izrecni zakonski določbi 146. člena ZDavP-2 predlagateljica izvršbe, to še ne pomeni, da je tudi stranka izvršilnega postopka, saj se globa za prekršek ne izterjuje v njeno korist, temveč gre za javno korist (globe za prekršek so del javnofinančnih prihodkov). Pritožnica, ki je izdala odločbo o prekršku in dolžniku naložila plačilo globe, v tem postopku ni pravni interesent, saj ji noben materialni predpis ne daje pravice do plačila izrečene globe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnice) zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 12. 2011, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi dolžnika in odpravila sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj z dne 28. 4. 2011, o davčni izvršbi neplačane globe v višini 100,00 EUR in stroškov davčne izvršbe iz denarnih prejemkov dolžnika.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da pritožnica v skladu s 17. členom ZUS-1 ni legitimirana za vložitev tožbe, saj ni bila stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta. Pritožnica je kot predlagateljica izvršbe nastopala le kot organ, ki je pristojen za odmero obveznosti, ne pa tudi za upravno izvršbo, ki se v primerih, kot je obravnavani, opravi po uradni dolžnosti, saj gre za zaščito javnega interesa.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožnica pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je v postopku davčne izvršbe nastopala kot predlagateljica izvršbe, z davčnim organom je ves čas aktivno sodelovala in je bila torej stranka postopka davčne izvršbe. Z izpodbijanim upravnim aktom je bilo poseženo v njeno pravico, da kot prekrškovni organ, če kršitelj ne plača globe, po pravnomočnosti sklepa o zavrženju zahteve za sodno varstvo plačilni nalog pošlje v izvršitev organu, pristojnemu za izterjavo davkov, zato pritožnica meni, da ima pravni interes za vložitev tožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pritožnica kot predlagateljica davčne izvršbe na podlagi osmega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s prvim odstavkom 146. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) aktivno legitimirana oziroma ali ima pravovarstveni interes za vložitev tožbe v predmetnem upravnem sporu.

6. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik v upravnem sporu lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora lahko v postopku kot tožnik nastopa le tista oseba, ki varuje svoje pravice ali pravne koristi. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da s pojmom pravice ali pravne koristi posameznika oziroma organizacije v smislu 1. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti pristojnosti oziroma pooblastil, ki jih ima upravni organ v okviru izvrševanja svoje upravne funkcije (prim. sklepa I Up 407/2008 z dne 18. 9. 2008 in I Up 550/2008 z dne 27. 11. 2008).

7. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritožnica v tem upravnem sporu ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi. Osmi odstavek 57. člena ZP-1 daje pritožnici kot predlagateljici izvršbe le pooblastilo, da v okviru izvrševanja svoje upravne funkcije posreduje svojo odločbo o prekršku, na kateri potrdi, da je postala izvršljiva, pristojnemu organu v prisilno izvršitev, ne pa tudi pravice, da v tem postopku sodeluje kot stranka oziroma stranska udeleženka. Čeprav je pritožnica po izrecni zakonski določbi 146. člena ZDavP-2 predlagateljica izvršbe, to še ne pomeni, da je tudi stranka izvršilnega postopka, saj se globa za prekršek izterjuje v javno korist (globe za prekršek so del javnofinančnih prihodkov). Pritožnica, ki je kot prekrškovni organ izdala odločbo o prekršku in dolžniku naložila plačilo globe, v tem postopku ni pravni interesent, saj ji noben materialni predpis ne daje pravice do plačila izrečene globe. Pritožnica, ki za izvršbo svoje odločbe ni pristojna, torej le obvesti pristojni davčni organ o okoliščinah oziroma dejanskem stanju, na podlagi katerega bi bilo po njenem mnenju treba uvesti postopek davčne izvršbe po uradni dolžnosti za varstvo javne (ne pa njene osebne, lastne) koristi. Če davčni organ ne začne postopka davčne izvršbe, pritožnica nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilila uvedbo konkretnega postopka po uradni dolžnosti. Pritožbena navedba, da je bila pritožnica stranka postopka izdaje upravnega akta in da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njeno pravico, je tako neutemeljena.

8. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje pritožnice na odločbo prvostopenjskega sodišča I U 1648/2010 z dne 12. 9. 2011, s katero naj bi prvostopenjsko sodišče v podobni zadevi Ministrstvu za okolje priznalo položaj stranke. V navedeni zadevi Ministrstvo za okolje ni nastopalo kot tožeča stranka, kakor trdi pritožnica, saj je šlo za upravni spor fizične osebe zoper Republiko Slovenijo, ki jo je zastopalo Ministrstvo za finance.

9. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je za primere, ko je z upravnim aktom domnevno kršen zakon v škodo javnega interesa, za vložitev tožbe aktivno legitimirano državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa, ki je na zahtevo vlade v posamezni zadevi takšno tožbo dolžno vložiti (tretji odstavek 17. člena v zvezi z 18. členom ZUS-1).

10. Predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca) v upravnem postopku je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma vsebinsko obravnavanje tožbe zoper sklep tožene stranke. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da se pritožničina pritožba zaradi pomanjkanja aktivne procesne legitimacije na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže, je tako po presoji Vrhovnega sodišča pravilna.

11. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.