Jedro

Tožeča stranka se, skladno z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi in določbami ZUP o upravni izvršbi denarnih obveznosti, postopka izdaje izpodbijanega akta kot stranka ni udeleževala. Kot predlagateljica izvršbe je nastopala kot organ, ki je pristojen za odmero obveznosti, ne pa tudi za upravno izvršbo, ki se v primeru, kot je obravnavani, opravi po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti se namreč izvršba opravi vselej, kadar to zahteva javna korist. Ker se torej izvršba ni opravila v korist tožeče stranke (kot nosilke pravic po izvršilnem naslovu), temveč v javnem interesu, tožeča stranka za vložitev tožbe ni aktivno legitimirana.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-30-287/2011 z dne 14. 12. 2011, s katero je tožena stranka pritožbi dolžnika ugodila in odpravila sklep Davčnega urada Kranj o davčni izvršbi neplačane globe v višini 100 EUR in stroškov davčne izvršbe iz denarnih prejemkov dolžnika. Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe utemeljuje z določbami Zakona o prekrških in Zakona o zaščiti živali, na podlagi katerih je izdala odločbo o prekršku in jo poslala v izvršitev pristojnemu organu organu za izterjavo davkov. V skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) je tožeča stranka predlagala izvršbo za izterjavo denarne nedavčne obveznosti (plačilo neplačane globe) in s tem v postopku davčne izvršbe v skladu z ZDavP-2 nastopala kot predlagateljica izvršbe in je torej stranka postopka davčne izvršbe. Z izpodbijano odločbo odpravljeni sklep je davčni organ Kranj izdal na podlagi njenega predloga.

2. Tožba se zavrže. 3. Po določbah 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz tožbe in izpodbijanega akta izhaja, da se je postopka izdaje izpodbijanega akta kot stranka udeleževal le dolžnik in da se tožeča stranka, skladno z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi in določbami ZUP o upravni izvršbi denarnih obveznosti, postopka kot stranka ni udeleževala. Kot predlagatelj izvršbe je namreč nastopala kot organ, ki je pristojen za odmero obveznosti, ne pa tudi za upravno izvršbo, ki se v tudi v primeru, kot je obravnavani, opravi po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti se namreč izvršba opravi vselej, kadar to zahteva javna korist. Ker se v obravnavanem primeru izvršba ni opravila v korist tožeče stranke (kot nosilke pravic po izvršilnem naslovu), temveč v javnem interesu, tožeča stranka za vložitev tožbe ni aktivno legitimirana.

4. Kot gre za zaščito javnega interesa, je tožnik v upravnem sporu lahko zastopnik javnega interesa – državno pravobranilstvo, ki je v posamezni zadevi, na zahtevo vlade, tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa tudi dolžno vložiti (tretji odstavek 17. člena in 18. člen ZUS-1).

5. Ker je po navedenem tožba vložena po osebi, ki po določbah ZUS-1 ne more biti stranka, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.