Jedro

60 - dnevni rok iz določbe 26. člena ZDen-B je materialni prekluzivni rok; to pa pomeni, da materialna pravica iz 26. člena ZDen (do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine) po izteku tega roka preneha ter je ni več mogoče uveljavljati. Zakonsko besedilo določbe 26. člena ZDen-B namreč ne daje podlage za razlago, da naj bi se določba ne nanašala na vse denacionalizacijske postopke v teku (v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno) ter da naj bi bili posamični primeri, kot npr. primer stranke z interesom, glede na posebne okoliščine primera, izvzeti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Celje št. 32100-607/93-366 (0360) z dne 24. 9. 2012 se odpravi.

II. Zahteva B.B. za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti podržavljene in z odločbo Upravne enote Celje št. 32100 – 607/93 z dne 28. 12. 2005 vrnjene nepremičnine, poslovne stavbe na parc. št. 556/4 k.o. ..., se zavrže. III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom B.B. se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnica dolžna v korist pokojnega upravičenca A.A. v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti te odločbe izročiti obveznice v skupni vrednosti 132.749,84 DEM (v 1. točki izreka), da se obveznice izročijo kot odškodnina za bistveno zmanjšano vrednost podržavljene nepremičnine, stoječe na parceli št. 556/4, poslovna stavba v površini 280 m2, v k.o. ... (v 2. točki izreka), da je skrbnik premoženja za posebni primer do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnemu upravičencu B.B. (v 3. točki izreka), da se obveznice izročijo B.B. kot skrbniku premoženja za poseben primer (v 4. točki izreka) in ugotovila, da so stroški postopka poravnani (v 5. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izdana v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča I U 534/2011 z dne 27. 3. 2012, s katero je to odpravilo v prejšnjem postopku izdan sklep prvostopenjskega organa z dne 1. 2. 2010, s katerim je ta kot prepozen zavrgel zahtevek vlagatelja B.B. za odškodnino iz naslova zmanjšane vrednosti poslovne stavbe na parceli 556/4 k.o. ..., vrnjene z denacionalizacijsko odločbo z dne 28. 12. 2005. Organ se je v postopku oprl na pravno mnenje sodišča, da je na zapisnik dne 9. 11. 2005 podan zahtevek za odškodnino pravočasen ter ni sprejel kot utemeljenih navedb tožnice, da je rok za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti vrnjenega premoženja, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, ki se je iztekel 5. 1. 1999. V zadnjem izvedenskem elaboratu z dne 10. 9. 2009 je izvedenec C.C. ugotovil, da manjvrednost vrnjenega objekta znaša 156.603,43 DEM, po korekciji strokovnega sodelavca tožnice izvedenca D.D. 132.749,84 DEM, in v taki višini je upravni organ vlagatelju tudi priznal odškodnino iz naslova manjvrednosti vrnjenega objekta. Pri tem je ugotavljal, da se je vrednost vrnjene nepremičnine v primerjavi z njeno vrednostjo ob podržavljenju vseskozi zmanjševala zaradi pomanjkanja rednega in investicijskega vzdrževanja (leta 2007 je šlo za 39,78 % zmanjšano vrednost, leta 2009 pa je realna vrednost objekta znašala le še 18 % polne vrednosti ob podržavljenju).

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 4. 2. 2013 zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Ugovarja, da je zahtevek za odškodnino iz naslova manjvrednosti vrnjenega objekta prepozen. Tudi če se nejasna izjava, dana na obravnavi dne 9. 11. 2005, kot zahtevek šteje, pa bi glede na 26. člen ZDen-B tak zahtevek moral biti vložen najkasneje do 5. 1. 1999, saj je rok iz navedenega člena materialni prekluzivni rok. Tako stališče izhaja tudi iz judikature: odločb Vrhovnega sodišča RS I Up 66/2002, X Ips 179/2005, II Ips 689/2006 in II Ips 2006. Pri tem je treba upoštevati načelo, da kasnejši zakon derogira prejšnjega, zaradi česar ni sprejemljivo razlogovanje, da naj bi se stekli pogoji za postavitev zahtevka po 26. členu ZDen-B, ko so bile v ugotovitvenem postopku opravljene cenitve vrednosti nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja ter da je treba tak zahtevek uveljavljati zgolj pred koncem postopka oziroma pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine. Prav zaradi navedenega načela pri vprašanju pravočasnosti zahtevka za zmanjšano vrednost ni mogoče upoštevati samo 26. člena ZDen, ampak tudi 26. člen ZDen-B, ki je omejil rok za priglasitev takšnega zahtevka na 60 dni po uveljavitvi. Prav zaradi tega ni mogoče upoštevati subjektivnih okoliščin, kdaj so se v postopku stekli pogoji za postavitev takšnega zahtevka. Zakonodajalec je v 26. členu ZDen-B določil objektivni kriterij za tek roka za uveljavljanje zahtevka in na ta rok ne morejo vplivati subjektivne okoliščine o tem, kdaj je bila stranka seznanjena s cenitvami oziroma procesne okoliščine posameznega primera. Pravne podlage za upoštevanje subjektivnih okoliščin posameznega primera tudi v drugih določbah ZDen in tudi v ZDen-B ni. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 943/2012. Glede na to tožnica vztraja, da je treba v predmetni zadevi zahtevek za zmanjšano vrednost vrnjene nepremičnine s parc. št. 556/4 zavrniti kot prepozen. Pri obravnavi zahtevka pa je treba upoštevati tudi, da je upravni organ v denacionalizacijski odločbi z dne 28. 12. 2005 le napovedal odločanje o zmanjšani vrednosti in da pri tem ne gre za odločitev o pravici do odškodnine za zmanjšano vrednost. Tožnica sodišču predlaga, naj odločbi upravnih organov odpravi ter zahtevek zavrne oziroma podrejeno, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču je le posredovala upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot stranki z interesom tudi vlagatelju zahteve za denacionalizacijo B.B. Ta v odgovoru na tožbo kot pravilni zagovarja odločitvi upravnih organov ter prereka tožbene navedbe. V zvezi s tem se sklicuje na 7. točko izreka denacionalizacijske odločbe z dne 28. 12. 2005 ter navaja, da gre za odločitev o pravočasnosti in temelju zahtevka iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine. Odločitev je v tem delu postala pravnomočna, zato v to odločitev z novo odločitvijo ne more biti poseženo. Pri zahtevku za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine je potrebno upoštevati, kdaj so bili izpolnjeni pogoji za oblikovanje takšnega zahtevka. Zahtevek je mogoče postaviti le takrat, ko je ugotovljena manjvrednost oziroma razlika v vrednosti; takrat se stečejo pogoji za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča I U 534/2011 z dne 27. 3. 2012. V obravnavanem primeru dne 5. 1. 1999, ko naj bi se iztekel rok za vložitev zahtevkov iz naslova manjvrednosti, nepremičnina, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, sploh ni bila manjvredna, saj je bila v obratovanju. To jasno izhaja iz dopolnjenega cenitvenega poročila E.E. z dne 12. 6. 2002 (razlika med vrednostjo v času podržavljenja ter med vrednostjo v času vračanja je tedaj znašala 7,26 %). Nepremičnina pa je bila vrnjena v last šele v začetku leta 2009. Nujna predpostavka za uveljavljanje zahtevka iz naslova manjvrednosti objekta tako je, da je objekt dejansko manj vreden. Ob drugačni interpretaciji bi prišli do napačnega zaključka, da bi upravičenec moral vložiti zahtevo za priznanje pravice – odškodnine, še preden bi ta pravica – odškodnina dejansko nastala. V zvezi s sklicevanjem tožnice na odločbe Vrhovnega sodišča pa stranka z interesom navaja, da bi te odločbe morda prišle v poštev, ko je prvostopenjski organ v letu 2005 odločal o denacionalizacijskem zahtevku. Ker pa je o pravočasnosti in temelju zahtevka že pravnomočno odločeno, teh sodnih odločb ni mogoče uporabiti kot pravni vir za odločanje v tem postopku. Iz odločb Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi v tam obravnavanih primerih do manj vrednosti nepremičnin prišlo šele po 5. 1. 1999, kar pomeni, da dejansko stanje ni primerljivo dejanskemu stanju v obravnavanem primeru. Stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

V zadevi je sodišče 26. februarja 2014 opravilo glavno obravnavo. Na tej je strankam dalo možnost, da so predstavile in soočile svoja stališča, razpravljalo je z njimi o tem ter izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega in sodnega spisa. Na obravnavi je tožnica vztrajala pri navedbah v tožbi in pri podanem tožbenem predlogu. Toženka je tožbene navedbe prerekala, navajala, da se po sodni praksi 26. člen ZDen-B nanaša le na primere, ko so bili ob njegovi uveljavitvi že izpolnjeni pogoji za vložitev zahtevka, opozorila, da je izpodbijana odločba izdana v skladu s pravnim mnenjem v sodbi I U 534/2011 z dne 27. 3. 2012 ter predlagala zavrnitev tožbe. Stranka z interesom – vlagatelj zahteve za denacionalizacijo B.B. pa je prerekal tožbene navedbe, se strinjal z navedbami toženke ter navajal, da bi mu bili kršeni ustavno zagotovljeni pravici do enakopravnega obravnavanja in do zasebne lastnine, če bi se sodišče postavilo na stališče, da se je rok za vložitev zahtevka iztekel 5. 1. 1999. Sodišče je presodilo, da je tožba utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je zahteva B.B. kot vlagatelja zahteve za denacionalizacijo (v tem upravnem sporu stranka z interesom) za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti podržavljene in z odločbo Upravne enote Celje št. 32100 – 607/93 z dne 28. 12. 2005 vrnjene nepremičnine, poslovne stavbe na parc. št. 556/4 k.o. ..., vložena pravočasno. Tožnica zagovarja stališče, da se je rok za tako zahtevo glede na določbo 26. člena ZDen-B iztekel 5. 1. 1999 ter trdi, da ni bila vložena niti v tem roku niti do izdaje odločbe o denacionalizaciji z dne 28. 12. 2005. B.B. pa, tako kot tudi toženka, zagovarja stališče, da je tako zahtevo treba vložiti do izdaje denacionalizacijske odločbe, s katero se odloči o vračilu v naravi nepremičnine, na katero se zahteva nanaša oziroma da jo je mogoče vložiti šele, ko je v postopku ugotovljena zmanjšana vrednost podržavljene nepremičnine, saj so šele tedaj izpolnjeni pogoji za vložitev zahtevka, ter trdi, da jo je v takem roku tudi vložil. Ni pa sporno, da zahteva do 5. 1. 1999 ni bila vložena.

Po 26. členu ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju; za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine se po tem zakonu šteje zmanjšanje nad 30% vrednosti nepremičnine (prvi in tretji odstavek). Lahko pa upravičenec zahteva od zavezanca iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo; če se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta glede razlike v vrednosti, odloči o zahtevku organ, ki vodi postopek, naknadno z dopolnilno odločbo (tretji in četrti odstavek).

V 26. členu ZDen-B, uveljavljenem 7. 11. 1998, pa je določeno, da je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin. Navedena določba 26. člena ZDen-B je bila (med drugim) predmet postopka za oceno ustavnosti nekaterih določb ZDen-B ter je Ustavno sodišče glede nje izrecno odločilo, da ni v neskladju z Ustavo (odločba U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, 5. točka izreka). Ko je določalo način izvršitve odločbe, pa je navedlo, da (60-dnevni) rok iz 26. člena ZDen-B prične teči z dnem prenehanja začasnega zadržanja izvrševanja zakona. Ta dan pa je 7. 11. 1998 (odločba je bila objavljena v Uradnem listu RS, 76/98 z dne 6. 11. 1998, 43. člen Zakona o Ustavnem sodišču). Rok se je tako iztekel 5. 1. 1999. Za 60 - dnevni rok iz navedene določbe 26. člena ZDen-B je Vrhovno sodišče v svoji praksi razlagalo, da gre za materialni prekluzivni rok; to pa pomeni, da materialna pravica iz 26. člena ZDen (do odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine) po izteku tega roka preneha ter je ni več mogoče uveljavljati. Stališče o materialnem prekluzivnem roku iz 26. člena ZDen-B je Vrhovno sodišče zavzelo (vsaj) v sodnih odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004 in X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007; glede enoletnega roka iz 24. člena ZDen-B, ki se tudi nanaša na istovrstne zahteve, s tem da velja za zadeve, v katerih je do uveljavitve tega zakona že bilo odločeno s pravnomočno odločbo, pa (vsaj) v sodnih odločbah I Up 42/2004 z dne 19. 5. 2005 in II Ips 869/2006 z dne 15. 11. 2007. Temu nasprotnega stališča to sodišče v sodni praksi Vrhovnega sodišča ni našlo. Tudi samo pa je odločalo ob uporabi navedenega stališča, npr. sodba I U 943/2012 z dne 5. 2. 2013. Drugače je sicer odločilo v predmetni zadevi v postopku na podlagi tožbe zoper v prejšnjem upravnem postopku izdan sklep prvostopenjskega organa z dne 1. 2. 2010 – s sodbo I U 534/2011 z dne 27. 3. 2012 – vendar glede na stališče, ki ga sodišče zastopa v tej sodbi, ob nepravilni uporabi materialnega prava.

Sodišče namreč sledi kot pravilni razlagi določbe 26. člena ZDen-B, kot izhaja iz prej navedenih primerov sodnih odločb Vrhovnega sodišča, da določa 60-dnevni rok za uveljavljanje odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti vrnjene podržavljene nepremičnine, ki teče od uveljavitve tega zakona, kot materialni prekluzivni rok. Zato kot utemeljenih ne sprejema navedb toženke in stranke z interesom, da se določba 26. člena ZDen-B lahko nanaša samo na primere, ko je bila do njene uveljavitve že ugotovljena manjvrednost nepremičnine, medtem ko naj bi v obravnavanem primeru tako ne bilo, saj naj bi ob izteku roka iz 26. člena ZDen-B stranka z interesom ne imela niti dejanske niti pravne podlage za zahtevek. Zakonsko besedilo določbe 26. člena ZDen-B namreč ne daje podlage za razlago, da naj bi se določba ne nanašala na vse denacionalizacijske postopke v teku (v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno) ter da naj bi bili posamični primeri, kot npr. primer stranke z interesom, glede na posebne okoliščine primera, izvzeti. Do razlage, da se določba 26. člena ZDen-B nanaša na vse denacionalizacijske postopke v teku, vodi uporaba gramatikalne metode (po tej določbi je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati „vse“ najemojemalce ter upravičence … da v roku 60 dni … priglasijo svoje zahtevke … ), ki jo podpirata vsaj sistematična razlaga (v okvir prehodnih in končnih določb novele ZDen-B umeščena 24. in 26. člen urejata roka za uveljavljanje zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine in zmanjšanja vrednosti nepremičnin v celoti, tako v pravnomočno končanih postopkih kot v postopkih v teku) in namenska razlaga (s prehodnima določbama 24. in 26. člena ZDen-B se ureja prehod na uporabo s tem zakonom noveliranih določb 25. in 26. člena ZDen, po katerih je mogoče uveljavljati vlaganja - ne le v primeru bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine, kot prej - oziroma odškodnino - ne le v primeru bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine, kot prej - že v primeru, če je dosežena tam določena „razlika v vrednosti“, z dvema enotnima prekluzivnima rokoma za prizadete denacionalizacijske udeležence, katerih začetek teka je določen z objektivnim kriterijem – z dnevom uveljavitve zakonske novele), pri čemer sodišče še dodaja, da dokumenti zakonodajnega postopka ne dajejo podlage za uporabo še zgodovinske metode. Tudi Ustavno sodišče pa je v odločbi U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, ko je presojalo ustavnost določb 24. in 26. člena novele ZDen-B, navedlo, da ureditev vzpostavlja enako obravnavo med upravičenci in drugimi osebami, ki imajo na podlagi določb 25. in 26. člena ZDen premoženjskopravna upravičenja, kot tudi med upravičenci samimi; zakon je za vse udeležence denacionalizacije določil enoten prekluzivni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, zato je enotno obravnavanje, kot ga zagotavljata določbi 24. in 26. člena ZDen-B, v skladu z načelom enakosti iz 14. člena Ustave (126. tč. obrazložitve). V zvezi z navedenim sodišče še dodaja, da zakonska ureditev 26. člena ZDen-B logično izhaja iz predpostavke, da so denacionalizacijski postopki (v teku) morali biti vodeni najkasneje od 7. 12. 1993 (ko se je iztekel materialni prekluzivni rok za zahteve), torej so do uveljavitve novele tekli približno pet let, ter domneve, da so denacionalizacijskim udeležencem glede na to relevantni podatki znani v tolikšni meri, da z zahtevki v smislu 26. člena ZDen-B lahko razpolagajo oziroma jih uveljavljajo, ob potrebnem zavedanju pri tem, da gre za materialni prekluzivni rok. Kolikor pa toženka in stranka z interesom navajata še, da se ni mogoče sklicevati na prej omenjene sodne odločbe Vrhovnega sodišča, ker gre glede na dejansko stanje za neprimerljive primere, saj ni razvidno, da bi šlo za zadeve, v katerih je manjvrednost nastala šele po 5. 1. 1999, sodišče odgovarja, da se v nobenem od primerov, ki se nanašajo na 26. člen ZDen-B, Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem časa nastanka manjvrednosti nepremičnine, saj gre po navedeni zakonski določbi za pravno nerelevantno okoliščino.

Kot neutemeljen presoja sodišče tudi ugovor stranke z interesom, podan na glavni obravnavi, da bi bili ob stališču, da velja rok iz 26. člena ZDen-B za vse denacionalizacijske postopke v teku ter tudi za primer, za kakršnega gre pri njej, tej kršeni ustavno zagotovljeni pravici do enakopravnega obravnavanja in do zasebne lastnine. Kot je sodišče že navedlo, meni, da se rok iz 26. člena ZDen-B nanaša na vse denacionalizacijske postopke v teku, in tudi razloge za to (12. točka obrazložitve te sodbe). Ob enaki uporabi navedene zakonske določbe za vse denacionalizacijske udeležence, ki jih zadeva, pa ni mogoče z uspehom zatrjevati nedopustnega posega v načelo enakega varstva pravic strank v postopku. Ne glede na navedeno pa sodišče v zvezi z zatrjevanimi posebnimi okoliščinami primera stranke z interesom dodaja, da jih je glede na listine upravnega spisa celo mogoče oceniti kot takšne, ki bi tudi glede na znane podatke v zadostni meri dajale podlago za uveljavljanje zahtevka iz naslova manjvrednosti v roku iz 26. člena ZDen-B. Namreč iz spisne dokumentacije izhaja, da je na ustni obravnavi 7. 5. 1998 uradna oseba navedla, da bo odrejena cenitev vrednosti podržavljenih nepremičnin, da pa je stranka z interesom predlagala, naj se ocenjevanje odloži zaradi morebitne sklenitve poravnave z zavezancem; da je stranka z interesom v dopisu z dne 29. 5. 1998, poslanem tudi prvostopenjskemu organu, že navajala, da je tedanje stanje gostilne zaradi pomanjkljivega vzdrževanja zanemarjeno ter potrebno precejšnjega finančnega vložka za posodobitev; da je bil 23. 6. 1998 izdan sklep o dokazovanju z izvedencem – cenilcem; da je bilo prvo cenitveno poročilo, upoštevajoč stanje v septembru 1999, izdelano v marcu 2000, dopolnjeno pa v letu 2002 in da slednje glede poslopja gostišča, na katero se nanaša zahtevek za odškodnino za manjvrednost, izkazuje za 14.898,69 DEM oziroma 7,26 % zmanjšano vrednost (kar bi že bila vrednost za zahtevek iz naslova manjvrednosti po tretjem odstavku 26. členu ZDen). Kot že navedeno pa bi stranka z interesom zahtevek iz naslova manjvrednosti podržavljene nepremičnine – ob svojem prostem razpolaganju z njim - mogla uveljavljati le do izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B in bi si morala do tedaj v ta namen morebitne potrebne podatke tudi sama priskrbeti; o zahtevku bi upravni organ nato moral meritorno odločiti na podlagi v postopku ugotovljene zmanjšane vrednosti z odločbo o vračilu nepremičnine ali s kasnejšo dopolnilno odločbo (četrti odstavek 26. člena ZDen). Tudi kolikor stranka z interesom zatrjuje, da bi ji bilo, če bi sodišče odločalo ob stališču, da bi zahtevek morala uveljavljati v roku iz 26. člena ZDen-B, česar ni storila oziroma po njenem mnenju ni mogla storiti, s tem poseženo v ustavno pravico do zasebne lastnine, ji zato sodišče ne pritrjuje. Ne le, da zagovarja stališče, da nepriznanje odškodnine na podlagi nepravočasno (torej ne v skladu z zakonom) uveljavljanega zahtevka iz naslova manjvrednosti podržavljene nepremičnine ne more pomeniti posega v pravico stranke z interesom do denacionalizacije in s tem posega v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine. Sodišče celo ugotavlja, da je po ZDen mogel upravičenec (ki ni (pravočasno) uveljavljal zahtevka iz naslova zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine na podlagi 26. člena ZDen-B) do izdaje denacionalizacijske odločbe namesto vračila v naravi zahtevati polno odškodnino - na podlagi drugega odstavka 26. člena ZDen. To velja tudi za stranko z interesom, ki je glede na podatke upravnih spisov tedaj (denacionalizacijska odločba je bila izdana 28. 12. 2005) razpolagala z ustreznimi podatki za oblikovanje zahtevka; na ustni obravnavi 9. 11. 2005 je namreč navajala „da poslopje nima nobene vrednosti več, da ga je zaradi nevzdrževanja treba porušiti in da ima negativno vrednost“. Ob takih zakonskih možnostih za nadomestitev prikrajšanja zaradi zmanjšane vrednosti vrnjene podržavljene nepremičnine, ki jih stranka z interesom zgolj ni (pravilno) uporabila, zato ne more z uspehom zatrjevati posega v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi ugovor stranke z interesom, da je bilo z denacionalizacijsko odločbo z dne 28. 12. 2005 v točki 7. izreka, ki se glasi „O zahtevku iz naslova ugotovljene zmanjšane vrednosti objekta bo odločeno s posebno odločbo, potem ko bo pravnomočno odločeno o vračilu nepremičnin v naravi“ (in ki je 28. 1. 2009 postala pravnomočna), že pravnomočno odločeno o pravočasnosti in temelju zahtevka iz naslova manjvrednosti ter da tako v to odločitev ni več mogoče posegati z novo odločitvijo, da se pravice ne prizna. Izrek v 7. točki izreka denacionalizacijske odločbe namreč lahko pomeni le napoved odločitve, ne pa same odločitve o pravici do odškodnine. Podlage za drugačno presojo ni najti niti v spisni dokumentaciji upravnih spisov, saj ni razvidna meritorna obravnava zahtevka in tudi ne, da bi v postopku kot stranka nastopal zavezanec za odškodnino (tožnica v tem upravnem sporu), niti v sami denacionalizacijski odločbi. Sploh pa po ureditvi splošnega upravnega postopka (tako v ZUP/86 kot v ZUP) ni mogoče izdati upravne odločbe, s katero bi organ odločil le o temelju zahtevka, ne da bi hkrati odločil tudi o višini po temelju priznanega zneska.

Na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 je sodišče v okviru tožbenega zahtevka ter na podlagi relevantnega dejanskega stanja, ugotovljenega na obravnavi, odločilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo ter samo odločilo o stvari. Izpodbijana odločba je bila sicer izdana (v ponovnem postopku) v skladu s pravnim mnenjem tega sodišča glede uporabe materialnega prava, vendar je sodišče, ki v postopku upravnega spora po uradni dolžnosti vedno preizkuša (tudi) pravilnost uporabe materialnega prava, presodilo, da je bilo pravno stališče v sodbi I U 534/2011 z dne 27. 3. 2012, ki je bilo podlaga odločitvi v izpodbijani odločbi, nepravilno. Ob razlagi 26. člena ZDen-B, kot jo je sodišče podalo v tej sodbi, nespornem dejstvu, da stranka z interesom zahteve ni vložila do 5. 1. 1999 in ob upoštevanju določbe 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (po kateri se s sklepom zavrže zahtevo, ki ni bila vložena v predpisanem roku), je sodišče zahtevo za odškodnino iz naslova manjvrednosti podržavljene nepremičnine zavrglo.

O stroškovnem zahtevku stranke z interesom pa je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1), po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka (arg. a contrario), z zavrnitvijo tega. Tožnica, ki je v postopku uspela, tako toženki (ki sicer stroškovnega zahtevka ni podala) in stranki z interesom, ki ima v tem upravnem sporu smiselno enak položaj kot stranski intervenient (tožnici nasprotne stranke) v pravdnem postopku, ni dolžna povrniti stroškov postopka.