Jedro

Razlika med ugotovljeno manjvrednostjo, za katero sodišče prve stopnje sklepa, da je bila podana že ob izteku roka iz 26. člena ZDen-B oziroma da bi jo upravičenec moral predvideti, in manjvrednostjo, ki je posledica degradacije objekta, do katere je po ugotovitvah upravnega organa prišlo v nadaljnjem obdobju, je občutna in kaže na to, da je do sedanje bistvene manjvrednosti prišlo šele po izteku roka iz 26. člena ZDen-B. V bistvu gre za povsem drugo manjvrednost, kot jo je za obdobje ob izteku materialnega prekluzivnega roka ugotovilo sodišče prve stopnje, in za katero ni mogoče šteti, da bi jo upravičenec lahko pričakoval in uveljavljal že do izteka navedenega roka, jo je pa zato lahko uveljavljal (oziroma moral uveljavljati) do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Z razlago ZDen, ki bi upravičencu v takšni situaciji onemogočala vložitev zahtevka po poteku roka iz 26. člena ZDen-B, se revidentu odreka sodno varstvo pričakovanega lastninskega upravičenja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 415/2013-29 z dne 18. 3. 2014 se spremeni tako, da se tožba zoper odločbo Upravne enote Celje, št. 32100-607/93-366 (0360) z dne 24. 9. 2012, zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške sodnega postopka v višini 4.217,54 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razsodilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo Upravne enote Celje, št. 32100-607/93-366 (0360) z dne 24. 9. 2012 (1. točka izreka); zavrglo zahtevo stranke z interesom za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti podržavljene in z odločbo Upravne enote Celje, št. 32100-607/93 z dne 28. 12. 2005, vrnjene nepremičnine, poslovne stavbe na parc. št. 1 k. o. ... ter zavrnilo stroškovni zahtevek stranke z interesom. Z navedeno odpravljeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je tožnik dolžan v korist pokojnega upravičenca A. A. pod tam navedenimi pogoji izročiti obveznice v vrednosti 132.749,84 DEM, in sicer kot odškodnino za bistveno zmanjšano vrednost podržavljene nepremičnine, stoječe na parceli št. 1, poslovna stavba v površini 280 m2 k. o. ...; da se obveznice izročijo stranki z interesom kot skrbniku premoženja za poseben primer, in ugotovil, da so stroški postopka poravnani. Ministrstvo za okolje in prostor je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevo stranke z interesom za odškodnino zaradi manjvrednosti podržavljene nepremičnine zavrglo, ker je ni vložila v materialnem prekluzivnem roku iz 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju novela ZDen-B), to je do 5. 1. 1999. Navedeni rok velja za vse denacionalizacijske postopke v teku. Začetek teka roka je vezan na objektivno okoliščino začetka veljavnosti novele. Taka zakonska ureditev izhaja iz predpostavke, da so denacionalizacijski postopki do uveljavitve novele tekli vsaj pet let, v tem času pa je bilo strankam stanje nepremičnin lahko poznano. V obravnavani zadevi iz spisne dokumentacije izhaja, da je stranka z interesom že v dopisu z dne 29. 5. 1998 navajala, da je tedanje stanje gostilne zaradi pomanjkljivega vzdrževanja zanemarjeno ter potrebno precejšnjega finančnega vložka za posodobitev. V marcu 2000 izdelano in v letu 2002 dopolnjeno izvedensko mnenje, ki se nanaša na stanje v septembru 1999, pa izkazuje manjvrednost za 14.898,69 DEM oziroma 7,26 %, kar bi že bila vrednost za zahtevek iz naslova manjvrednosti po tretjem odstavku 26. člena ZDen. Stranka z interesom bi morala sama poskrbeti za morebitne potrebne podatke in navedeni zahtevek iz naslova manjvrednosti uveljavljati do izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B. Sicer pa je upravičenec, ki zahtevka zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine ni (pravočasno) uveljavljal, do izdaje denacionalizacijske odločbe namesto vračila v naravi lahko zahteval polno odškodnino.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje stranka z interesom (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogi po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vsebinsko navaja, da je bilo o pravočasnosti in temelju obravnavnega zahtevka odločeno že z odločbo prvostopenjskega organa z dne 28. 12. 2005, zato je treba odločiti le še o višini zahtevka. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sprejelo drugačno stališče kot prej v sodbi I U 534/2011 z dne 27. 3. 2012, s katero je upravnemu organu naložilo, da mora o zahtevku vsebinsko odločiti. Izpodbijana odločitev pomeni poseg v strankino pravico do zasebne lastnine in pravnega sredstva. Spremembo pravnega stališča, do katere je prišlo, ne da bi se spremenila zakonodaja, ocenjuje kot arbitrarno. Meni, da je sodišče vsebinsko vezano na svoje prejšnje odločitve. Bistveno je, kdaj so bili izpolnjeni pogoji za oblikovanje tožbenega zahtevka. Zahtevek je zato mogoče postaviti šele, ko je ugotovljena manjvrednost oziroma razlika v vrednosti, saj zahtevka ni mogoče postavljati na zalogo. Na dan, ko bi moral po stališču sodišča vložiti zahtevek, za to ni imel pravnega interesa, kajti objekt takrat ni bil manjvreden, saj je bil v obratovanju. Iz dopolnjenega cenitvenega poročila izhaja, da je bila dve leti po izteku roka za vložitev zahtevka vrednost manjša za 7,26 %. Ker je bila nepremičnina vrnjena šele leta 2009, pa je stranka z interesom upravičena do plačila za manjvrednost. Da je zahtevek postavila pred zaključkom denacionalizacijskega postopka na obravnavi 9. 11. 2005, izhaja iz zapisnika obravnave.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila. Tožnik pa v odgovoru na revizijo primarno predlaga njeno zavrženje. Ker gre v tej zadevi za vprašanje pravice do odškodnine, ta pravica pa ni izražena v denarni vrednosti, niso izpolnjene predpostavke za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Podrejeno predlaga vsebinsko zavrnitev revizije.

5. Tožnikovi pomisleki v dovoljenost revizije niso utemeljeni. Revidentova pravica je bila v dokončnem upravnem aktu, ki je bil z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje odpravljen, izražena v denarni vrednosti, saj mu je bila iz naslova bistveno zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja priznana odškodnina v obveznicah SOD v znesku 132.749,84 DEM. Ni pomembno, da je sodišče prve stopnje hkrati odločilo tudi o revidentovi zahtevi za povračilo bistveno zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja, in sicer tako, da jo je kot prepozno zavrglo. Tudi to je odločitev o postavljenem zahtevku za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja, kar pa je pravica, ki je po svoji naravi izražena v denarni vrednosti. Ker (kot izhaja iz odpravljenega upravnega akta) ta vrednost presega revizijski prag iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revizija dovoljena.

6. Revizija je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil pravočasno postavljen zahtevek za odškodnino zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnine iz 26. člena ZDen.

8. Z odločbo o denacionalizaciji z dne 28. 12. 2005 je bila denacionalizacijskemu upravičencu (pravnemu predniku revidenta) vrnjena tudi nepremičnina parc. št. 1 k. o. ... s poslovno stavbo, na katero se nanaša sedaj sporni zahtevek za odškodnino zaradi manjvrednosti po 26. členu ZDen. V VII. točki izreka navedene odločbe o denacionalizaciji je upravni organ odločil, da bo o zahtevku iz naslova ugotovljene zmanjšane vrednosti objekta odločeno s posebno odločbo, potem ko bo pravnomočno odločeno o vračilu nepremičnin v naravi. Prvostopenjska odločba, ki je predmet izpodbijanja v obravnavanem upravnem sporu, je izdana v ponovljenem postopku. Prvostopenjski organ je o manjvrednosti navedene nepremičnine prvič odločal z odločbo z dne 1. 10. 2010 in predlagateljevo zahtevo zavrgel kot prepozno, ker ni bila vložena do vključno 5. 1. 1999. Tožena stranka je odločbo z dne 16. 2. 2011, s katero je zavrnila tedanjo tožnikovo pritožbo, utemeljila z drugačnimi razlogi. Ocenila je, da je treba upoštevati tudi, kdaj so bili izpolnjeni pogoji za oblikovanje takšnega zahtevka, ki ga je treba postaviti vsaj pred izdajo odločbe, s katero je prvostopenjski upravni organ odločil o vrnitvi podržavljene nepremičnine, ter da revident tudi v tem smislu ni postavil pravočasnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je s sodbo I U 534/2011 z dne 27. 3. 2012 ugodilo revidentovi tožbi, odpravilo prvostopenjski sklep in zadevo vrnilo temu organu v ponovno odločanje. V obrazložitvi je navedlo, da je organ druge stopnje pravilno razlagal materialno pravo glede pogojev za pravočasnost zahtevka po 26. členu ZDen, zmoten pa je bil njegov sklep glede vprašanja, ali je revident zahtevo podal pravočasno. V zvezi s tem je poudarilo, da revident že ves čas zatrjuje, da je obravnavani zahtevek postavil še v okviru denacionalizacijskega postopka na ustni obravnavi 9. 11. 2005 ter da iz vsebine VII. točke izreka odločbe o denacionalizaciji izhaja, da je prvostopenjski organ že ob izdaji odločbe o denacionalizaciji štel, da je bil zahtevek postavljen. Če pa v zapisniku o ustni obravnavi z dne 9. 11. 2005 takšen tožnikov zahtevek ni bil jasno povzet, pa po oceni sodišča prve stopnje to ne more biti razlog za zavrženje zahtevka kot prepoznega.

9. Revizijske trditve o tem, da je bilo o pravočasnosti in temelju zahtevka iz 26. člena ZDen že pravnomočno odločeno v VII. točki izreka odločbe o denacionalizaciji z dne 28. 12. 2005, niso utemeljene. Navedeni zapis v izreku odločbe ne pomeni (vmesne) odločitve o zahtevi, ki je predmet postopka v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), ki se skladno z drugim odstavkom 6. člena ZDen uporablja v postopku denacionalizacije, temveč (kot pravilno navaja sodišče prve stopnje) le napoved, da bo o zahtevku iz naslova zmanjšane vrednosti objekta odločeno z dopolnilno odločbo.

10. V upravnem postopku organ, ki je pristojen za odločanje, na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda odločbo o stvari, ki je predmet postopka (prvi odstavek 202. člena ZUP/86). Z dispozitivom (izrekom) odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom. Izrek mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk (prvi odstavek 208. člena ZUP/86). Če pristojni organ z odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Dopolnilna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo (prvi in tretji odstavek 216. člena ZUP/86).

11. Dopolnilno odločbo organ torej izda ne glede na to, ali jo je napovedal v (osnovni) odločbi. Za izdajo dopolnilne odločbe o zahtevku za odškodnino zaradi bistvene zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja ima organ podlago v četrtem odstavku 26. člena ZDen. V izreku odločbe napovedana izdaja dopolnilne odločbe pa nima druge vsebine kot ugotovitev, da z izdano odločbo še ni odločeno o vseh vprašanjih, ki so predmet postopka. ZUP/86 (in tudi sedaj veljavni ZUP) ne ureja instituta vmesne odločbe. Glede na naravo upravnega odločanja tudi ne pride v poštev primerna uporaba instituta vmesne sodbe iz 315. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Upoštevaje zahtevo po jasnosti in določnosti izreka (drugi odstavek 208. člena ZUP/86) zato zgolj napoved izdaje dopolnilne odločbe nima vsebine „vmesne“ odločbe, s katero bi bilo že odločeno, o pravočasnosti in temelju zahtevka, glede katerega je napovedana odločitev z dopolnilno odločbo.

12. Utemeljeni pa so revizijski očitki o materialnopravno zmotni presoji pravočasnosti revidentove zahteve za plačilo odškodnine zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine.

13. Novela ZDen-B je 26. člen ZDen dopolnila z opredelitvijo pravnega standarda bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine. Dopolnjeni 26. člen ZDen tako poleg kriterija 30 % vrednosti nepremičnine, ki ga je po analogiji s prvim odstavkom 72. člena ZDen poznala že sodna praksa pred navedeno novelo, določa tudi, da upravičenec razliko v manjvrednosti vrnjene nepremičnine lahko zahteva, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo.

14. Ureditev 26. člena ZDen pred novelo ZDen-B ni poznala posebnih rokov za uveljavljanje odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. V prehodnih določbah novele ZDen-B sta v zvezi s 25. in 26. členom ZDen določena dva roka.(1) V zadevah, v katerih je že bilo odločeno s pravnomočno odločbo, lahko stranke iz 60. člena zakona podajo zahtevo iz 25. in 26. člena zakona v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (24. člen novele ZDen-B). Organ, ki vodi postopek, je dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oziroma zmanjšanja vrednosti nepremičnin (26. člen novele ZDen-B).

15. Sodna praksa, ki se je razvila po uveljavitvi novele ZDen-B, je navedeni določbi novele razlagala tako, da se enoletni rok iz 24. člena ZDen-B nanaša na zadeve, v katerih je bilo do začetka veljavnosti novele že odločeno s pravnomočno odločbo, 60-dnevni rok iz 26. člena ZDen-B pa na vse druge zadeve.(2) Začetek teka obeh rokov je zakonodajalec vezal na objektivni kriterij začetka veljavnosti novele ZDen-B. Upoštevaje sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-326/98 z dne 30. 9. 1998, s katerim je bilo izvrševanje celotne novele zadržano, in datum objave njegove odločbe U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, s katero je začasno zadržanje izvrševanja novele prenehalo, se je enoletni rok iz 24. člena ZDen-B iztekel 7. 11. 1999, 60-dnevni rok iz 26. člena ZDen-B pa 5. 1. 1999. V sodni praksi je uveljavljeno tudi stališče, da sta roka materialno prekluzivna, zaradi česar denacionalizacijski upravičenec po preteku rokov nima več pravice uveljavljati odškodnine zaradi bistvene zmanjšane vrednosti podržavljenega premoženja.(3)

16. Opisana ureditev, ki v še odprtih postopkih strankam nalaga, da v čim krajšem času postavijo vse zahtevke iz 25. in 26. člena ZDen, odraža potrebo po pospešitvi procesa denacionalizacije. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da taka ureditev izhaja iz predpostavke, da so glede na iztek prekluzivnega roka za vložitev zahteve denacionalizacijski postopki, ki so bili ob uveljavitvi novele še v teku, tekli približno pet let, ter domneve, da so bili zato denacionalizacijskim udeležencem relevantni podatki znani v tolikšni meri, da so z zahtevki v smislu 26. člena ZDen-B lahko razpolagali oziroma jih uveljavljali, ob potrebnem zavedanju, da gre pri tem za materialni prekluzivni rok. Ne strinja pa se s stališčem, da je čas nastanka manjvrednosti nepremičnine po navedeni zakonski določbi pravno nerelevantna okoliščina.(4)

17. Zakonodajalec ob sprejemu ZDen-B očitno ni predvidel, da se bo reševanje denacionalizacijskih zahtevkov, kljub vsem ukrepom, zavleklo na način, kot se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Tega ni mogel predvideti niti denacionalizacijski upravičenec. Temu tudi ni mogoče naložiti, da zahtevek zaradi manjvrednosti vloži v trenutku, ko zanj še niso bili izpolnjeni vsebinski pogoji po določbi 26. člena ZDen. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je listine upravnega spisa mogoče oceniti kot takšne, ki bi glede na znane podatke v zadostni meri dajale podlago za uveljavljanje zahtevka iz naslova manjvrednosti v roku iz 26. člena ZDen-B. Pri tem se sklicuje na ustni obravnavi 7. 5. 1998 odrejeno cenitev vrednosti podržavljenih nepremičnin, za katero je revident predlagal, naj se odloži zaradi morebitne sklenitve poravnave z zavezancem; na revidentove navedbe v dopisu z dne 29. 5. 1998, da je tedanje stanje gostilne zaradi pomanjkljivega vzdrževanja zanemarjeno ter potrebno precejšnjega finančnega vložka za posodobitev; da je bila v zvezi s 23. 6. 1998 izdanim sklepom o dokazovanju z izvedencem, upoštevajoč stanje v septembru 1999, v marcu 2000 izdelana in v letu 2002 dopolnjena cenitev, ki za obravnavano poslopje gostišča izkazuje za 14.898,69 DEM oziroma 7,26 % zmanjšano vrednost, kar bi po oceni sodišča prve stopnje že bila vrednost za zahtevek iz naslova manjvrednosti po tretjem odstavku 26. člena ZDen.

18. Razlika med tako ugotovljeno manjvrednostjo, za katero sodišče prve stopnje sicer sklepa, da je bila podana že ob izteku roka iz 26. člena ZDen-B oziroma da bi jo upravičenec moral predvideti, in manjvrednostjo, ki je posledica degradacije objekta, do katere je po ugotovitvah upravnega organa prišlo v nadaljnjem obdobju (revident je na zadnji ustni obravnavi pred izdajo odločbe o denacionalizaciji navajal, „da poslopje nima nobene vrednosti več, da ga je zaradi nevzdrževanja treba porušiti in da ima negativno vrednost“, upravni organ pa je z odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, ugotovil manjvrednost v višini 132.749,84 DEM), je občutna in kaže na to, da je do sedanje bistvene manjvrednosti prišlo šele po izteku roka iz 26. člena ZDen-B. V bistvu gre za povsem drugo manjvrednost, kot jo je za obdobje ob izteku materialnega prekluzivnega roka ugotovilo sodišče prve stopnje, in za katero ni mogoče šteti, da bi jo upravičenec lahko pričakoval in uveljavljal že do izteka navedenega roka, jo je pa zato lahko uveljavljal (oziroma moral uveljavljati) do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Z razlago ZDen, ki bi upravičencu v takšni situaciji onemogočala vložitev zahtevka po poteku roka iz 26. člena ZDen-B, pa se revidentu odreka sodno varstvo pričakovanega lastninskega upravičenja. Upravičenec sicer lahko do izdaje odločbe o denacionalizaciji namesto vračila v naravi zahteva tudi polno odškodnino (drugi odstavek 26. člena ZDen), vendar te opcije ne more izvrševati v polni meri, če v okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, ko je do bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine prišlo po izteku roka iz 26. člena ZDen-B, ne more ob vztrajanju pri primarni obliki denacionalizacije, tj. vračilu v naravi, uveljavljati tudi odškodnine za bistveno zmanjšano vrednost nepremičnine.

19. Glede na navedeno je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da je bilo tudi v okoliščinah konkretnega primera zahtevek za odškodnino zaradi manjvrednosti treba vložiti že do vključno 5. 1. 1999. Zadostuje, da je bil vložen do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Prav na presoji, da je bil zahtevek v navedenem smislu pravočasen, pa temelji v tem upravnem sporu izpodbijana odločba. Ta namreč sledi stališču in navodilom iz prejšnje sodbe sodišča prave stopnje I U 534/2011 z dne 27. 3. 2012, s katero je bilo organu naloženo vsebinsko odločanje o zahtevku ob hkratni presoji, da je revident zahtevek postavil pred izdajo denacionalizacijske odločbe z dne 28. 12. 2005. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo, da revident ves čas zatrjuje, da je zahtevek iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine v denacionalizacijskem postopku postavil na ustni obravnavi 9. 11. 2005 in da iz VII. točke izreka odločbe o denacionalizaciji in njene obrazložitve izhaja, da je upravni organ štel, da je bil zahtevek postavljen. Če pa v zapisniku o ustni obravnavi z dne 9. 11. 2005 takšen revidentov zahtevek ni bil jasno povzet, pa je menilo, da to ne more biti razlog za zavrženje zahtevka kot prepoznega. Teh okoliščin, na katerih temelji v tem upravnem sporu izpodbijana upravna odločba, tožnik v tožbi vsebinsko ni izpodbijal. Vrhovno sodišče pa k navedenemu še dodaja, da je med načeli upravnega postopka tudi varstvo pravic strank. Po drugem odstavku 5. člena ZUP/86 zato uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima določeni občan ali določena organizacija podlago za uveljavitev kakšne pravice, ju na to opozori. Da je na ustni obravnavi 9. 11. 2005 revident navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval svoj zahtevek iz 26. člena ZDen, pa je na naroku za glavno obravnavo 26. 2. 2014 pred sodiščem prve stopnje navajal tudi tožnik.

20. Po povedanem je revizija stranke z interesom utemeljena, zato ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo zavrnilo (prvi odstavek 94. člena ZUS-1).

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških celotnega upravnega spora (prvi odstavek 163. in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Revident ima v tem upravnem sporu položaj stranke na podlagi določb 19. člena ZUS-1. Ker ZUS-1 ne ureja povračila stroškov strank z interesom, je Vrhovno sodišče v dosedanji praksi že odločilo, da je treba zanje skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-1.(5)

22. Skladno s pravilom o uspehu iz prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v postopku ni uspela, povrniti tudi stroške stranke z (nasprotnim) interesom. Položaj stranke, ki v postopku ni uspela, ima v tem upravnem sporu tožnik, saj je njegova tožba s to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnjena. Ker pa je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje najprej uspel in je bilo z izpodbijano sodbo njegovi tožbi ugodeno tako, da je sodišče prve stopnje (v sporu polne jurisdikcije) odločilo ter odpravilo izpodbijano odločbo Upravne enote Celje in zavrglo zahtevo stranke z interesom za odškodnino zaradi zmanjšane vrednosti podržavljene nepremičnine, zaradi česar je ta imela pravni interes, da jo izpodbijajo z revizijo, je dolžan revidentki povrniti s tem upravnim sporom nastale stroške.(6)

23. Glede na to, da se Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu nanaša le na primere iz tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, za kar v obravnavni zadevi ne gre, in glede na čas vložitve tožbe, je Vrhovno sodišče stroške za postopek na obeh stopnjah odmerilo na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT. Za postopek na prvi stopnji je Vrhovno sodišče priznalo strošek nagrade za postopek po tar. št. 3100 v znesku 956,80 EUR in za narok po tar. št. 3102 v znesku 883,20 EUR ter poštne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR. Za postopek z revizijo je priznalo strošek nagrade po tar. št. 3300 v znesku 1.574,00 EUR, strošek fotokopiranja po tar. št. 6000 v znesku 3,00 EUR ter poštne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR. Skupni stroški, ki jih mora povrniti tožnik, povečani za 22 % DDV (760,54 EUR), tako znašajo 4.217,54 EUR.

(1) V 25. členu ZDen so urejene obveznosti upravičenca iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine po podržavljenju.

(2) Sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2002 z dne 16. 6. 2004, II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007, X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, II Ips 300/2013 z dne 22. 10. 2015. (3) Sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2002 z dne 16. 6. 2004, I Up 42/2004 z dne 19. 5. 2005, II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 in X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007. (4) Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi ukvarjalo le z bistveno drugačnim vprašanjem, in sicer, kdaj je upravičenec izvedel za zmanjšano vrednost nepremičnine, ter glede na ureditev iz 26. člena ZDen-B to subjektivno okoliščino ocenilo za nepomembno; npr. II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007. (5) Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015. (6) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 242/2014 z dne 21. 12. 2015.