Jedro

Ob vložitvi tožbe za plačilo odškodnine 15. 9. 1999 je že tekel kazenski postopek zoper toženca in je bilo zastaranje tožnikove terjatve s tem pretrgano glede na določbo drugega odstavka 377. člena ob nastanku škode še veljavnega ZOR.

Obrazložitev

Revizija druge toženke se zavrže. Reviziji tožnika in prvega toženca se zavrneta.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je v tej pravdi zahteval od prvega toženca plačilo 1,700.000 tedanjih SIT odškodnine s pripadki za nepremoženjsko škodo (1,200.000 SIT za telesne bolečine in 500.000 SIT za strah), povzročeno mu 27. 9. 1995, ko ga je prvi toženec pretepel pred zbiralnico mleka na kmetiji druge toženke, kjer je tožnik nameraval oddati mleko, in mu na ta način prizadejal razpočno rano na levi zgornji veki, podplutbe okoli obeh ušes, udarnino spodnje ustnice in krvavitev iz nosu, od obeh tožencev pa je tožnik zahteval še nerazdelno plačilo 2,100.000 SIT odškodnine s pripadki za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, ki sta mu jih toženca povzročila v nadaljevanju prej opisanega dogajanja s tem, da sta ga zvlekla v hlev druge toženke, mu z vrvjo zvezala roki na hrbet, s preostankom vrvi pa k boksu za privez telet, kjer sta ga pustila vsaj pol ure vse do prihoda policistov na kraj dogodka.

2. V vzporednem kazenskem postopku s tem v zvezi je bil prvi toženec pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, medtem ko sta bila za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti toženca v kazenskem postopku na prvi stopnji sicer spoznana za kriva, vendar je v postopku na drugi stopnji prišlo že do absolutnega zastaranja pregona tega kaznivega dejanja.

3. V tej pravdi je sodišče prve stopnje – potem, ko je ugotovilo, da tožnik ni z ničemer soprispeval k nastali mu škodi in da je s strani tožencev uveljavljan ugovor zastaranja neutemeljen – zahtevku tožnika po višini delno ugodilo in prvega toženca obsodilo na plačilo 800.000 tedanjih SIT odškodnine (550.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 250.000 SIT za strah) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2004 dalje do plačila (prvi odstavek 1. točke izreka prvostopenjske sodbe), oba toženca skupaj pa nerazdelno na plačilo 500.000 tedanjih SIT odškodnine (za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2004 dalje do plačila (prvi odstavek 2. točke izreka prvostopenjske sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo, torej v delu zoper prvega toženca za znesek 900.000 tedanjih SIT s pripadki (drugi odstavek 1. točke izreka prvostopenjske sodbe), v delu zoper oba toženca solidarno pa za znesek 1,600.000 tedanjih SIT s pripadki (drugi odstavek 2. točke izreka prvostopenjske sodbe).

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tako pritožbo tožnika, kot tudi pritožbo obeh tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo tako tožnik kot tudi oba toženca. Slednja z revizijo izpodbijata obsodilni del pravnomočne sodbe, sklicujoč se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Prvouveljavljani revizijski razlog utemeljujeta z očitki o nejasnosti in nerazumljivosti izreka obsodilnega dela pravnomočne sodbe, o nejasnosti razlogovanja odločitve o ugovoru zastaranja, ki je naj ne bi bilo mogoče preizkusiti spričo umanjkanja opredelitve sodišč prve in druge stopnje o začetku tega zastaranja oziroma dospelosti terjatve tožnika, ter o protislovnosti razlogovanja sodišč glede ugotovljenega škodnega dogajanja, ki naj bi v resnici potekalo povsem drugače kot ga je opisoval tožnik in verodostojnost katerega je v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje ocenjena povsem arbitrarno. Materialnopravno zmotna pa je po mnenju tožencev odločitev sodišč o njunem ugovoru zastaranja, o višini tožniku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter o neupoštevanju tožnikovega lastnega prispevka k nastali mu škodi. Toženca predlagata spremembo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oziroma razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v obsodilnem delu in vrnitev zadeve v novo odločanje. Tožnik pa z revizijo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da za odmero odškodnine tožniku pomembnih okoliščin bodisi sploh nista upoštevali bodisi jih nista upoštevali v zadostni meri in s tem zmotno uporabili določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Predlaga spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

6. Reviziji sta bili vročeni vsaka nasprotni stranki, ki nobena od njiju na revizijo nasprotne stranke ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija druge toženke ni dovoljena, reviziji tožnika in prvega toženca pa nista utemeljeni.

O sklepu pod I. točko izreka te odločbe

8. Po določbi drugega odstavka 367. člena za obravnavani primer še upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 (tedanjih) SIT. Toženca z njuno revizijo izpodbijata obsodilni del pravnomočne sodbe, s katero je bilo prvemu tožencu naloženo plačilo 800.000 SIT odškodnine s pripadki ter solidarno z drugo toženko še 500.000 SIT odškodnine s pripadki, skupaj torej 1,300.000 SIT s pripadki, drugi toženki pa le (nerazdelno skupaj s prvim tožencem) 500.000 SIT s pripadki. Ker sta toženca navadna sospornika, se vrednosti z njuno revizijo izpodbijanih delov pravnomočne sodbe ne seštevata, temveč se presojata ločeno za vsakega od njiju posamično (drugi odstavek 41. člena ZPP). Vrednost s strani druge toženke izpodbijanega obsodilnega dela pravnomočne sodbe znaša torej 500.000 nekdanjih SIT in ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Zato je bilo treba njeno revizijo na podlagi določb 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. O sodbi pod II. točko izreka te odločbe

9. Formalnopravni preizkus izpodbijane pravnomočne sodbe opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, kar pomeni, da ga zgolj zatrjevanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji še ne narekuje. Toženčev revizijski očitek o nerazumljivosti in nejasnosti obsodilnega dela izreka pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje je obrazložen z njegovim namišljenim in samovoljnim ugibanjem o obsegu sicer povsem določno opredeljene plačilne obveznosti, naložene mu v izreku pravnomočne sodbe; zato ta očitek ne presega ravni sprenevedanja, ki je s tem kvečjemu sam pridobil lastnost nejasnosti. Podobno velja za toženčev očitek izostanka opredelitve sodišč glede trenutka dospelosti tožnikove odškodninske terjatve v zvezi s presojo vprašanja utemeljenosti ugovora zastaranja. Ta trenutek je časovno do dneva natančno (27. 10. 1995) in obrazloženo opredeljen v razlogih pravnomočne sodbe (glej obrazložitev na 7. strani prvostopenjske sodbe in obrazložitev – sicer napačno nekoliko preinterpretirano, vendar ne na škodo tožene stranke – na 4. strani drugostopenjske sodbe). V zvezi z revizijskim očitkom o protislovnosti in arbitrarnosti razlogovanja sodišč glede samega poteka dogajanja kot vzroka za tožniku nastalo škodo pa zadošča pojasnilo, da toženec ne more s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto v postopku na drugi stopnji. Toženčev očitek procesne kršitve s tem v zvezi je le navidezen, saj z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Zato je neupošteven kot skonstruiran in tudi sicer neartikulirano opredeljen bodisi v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bodisi prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom istega zakona, ki ga revident vidi zlasti v zanj neprepričljivi dokazni oceni izpovedb zaslišanih strank.

10. Neutemeljena je tudi toženčeva graja uporabe materialnega prava – tako glede odločitve o ugovoru zastaranja, v zvezi s katero zadošča zgolj napotitev toženca na dejstvo, da je ob vložitvi tožbe za plačilo odškodnine 15. 9. 1999 že tekel kazenski postopek zoper toženca in je bilo zastaranje tožnikove terjatve s tem pretrgano glede na določbo drugega odstavka 377. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kot tudi glede stališča sodišč obeh stopenj o toženčevi popolni odgovornosti za tožniku nastalo škodo, oprtega na v postopku z revizijo neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP) o tožnikovem ravnanju kot takšnem, ki ni dajalo tožencu prav nobenega povoda za fizični napad na tožnika.

11. S pravnomočno sodbo tožniku odmerjeno denarno zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo grajata v njunih revizijah tako tožnik kot toženec. Zato vsebujejo razlogi v prid stališču revizijskega sodišča o materialnopravno pravilni odmeri zadoščenja s pravnomočno sodbo hkrati tudi že sočasen odgovor obema na njun sicer nasprotnosmeren, vendar neutemeljeno kot revizijski razlog uveljavljan identičen očitek s tem v zvezi.

12. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Obe načeli sta bili pravilno upoštevani s pravnomočno odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočega denarnega zadoščenja. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč natančno in izčrpno ugotovili in upoštevali vse konkretnosti (teh tožnik spričo prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ne more uspešno izpodbijati) in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode, s pravnomočno odločitvijo pa so bile ob ustreznem upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotene. Zneski odškodnin za posamične oblike ugotovljene nepremoženjske škode in tudi skupni znesek zadoščenja iz pravnomočne sodbe pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

13. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba reviziji prvega toženca in tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeni.