Jedro

Ugovor zastaranja za vtoževano odškodninsko terjatev za telesne bolečine in strah ni utemeljen, ker je bil prvotoženec za iz škodnega ravnanja izvirajoče kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe pravnomočno spoznan za krivega v kazenskem postopku in so pravna dejanja v kazenskem postopku pretrgala zastaranje, od samega dejanja do tožbe pa ni preteklo več kot pet let. Enako velja za terjatev iz naslova neupravičenega odvzema prostosti, ko je zoper oba toženca kazenski postopek bil sicer pravnomočno ustavljen zaradi zastaranja kazenskega pregona, prvostopno sodišče pa je za potrebe pravde ocenilo, da ima njuno ravnanje vse zakonite znake kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Zato je šteti, da je za to obliko škode pretrgano zastaranje z vložitvijo obtožnega predloga zaradi suma storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Od dejanja do vložitve tožbe pa tudi ni preteklo več kot pet let. Ob škodnem dogodku 18 let staremu tožniku, z zadobljenimi poškodbami rane na zgornjem delu vek, podpludbami okoli obeh ušes, udarnin spodnje ustnice in krvavitev iz nosu, zaradi katerih je bil v staležu bolnih en mesec in je trpel eno do dve uri hude bolečine, tri dni občasne, en teden stalne in tri tedne občasne lahke, mu gre odškodnina v znesku 500.000,00 SIT. Za strah mu pripada 250.000,00 SIT, ki je bil ob dogodku intenziven, tekom zdravljenja pa zmeren za izid zdravljenja. Za protipravni odvzem prostosti za čas pol ure, na način, ko je bil predhodno pretepen po prvotožencu, nato pa sta mu toženca privezala roke na hrbet in h boksu za živino v hlevu, mu pripada

500.000,00 SIT odškodnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem in zavrnilnem delu.

Prvo in drugotoženi stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tako zavezalo pod točko 1 izreka samostojno prvotoženca k plačilu tožniku 800.000,00 SIT odškodnine (550.000,00 SIT za telesne bolečine in

250.000,00 SIT za strah), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsodbe dalje. V presežnem delu je tožbeni zahtevek za povedani obliki škod zavrnilo. Pod točko 2 izreka pa je oba toženca nerazdelno zavezalo k plačilu

500.000,00 SIT odškodnine za protipravni odvzem prostosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsodbe dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zoper oba toženca za to obliko škode zavrnilo. V točki 3 izreka je tožencema nerazdelno naložilo v povrnitev tožniku

23.682,60 SIT pravdnih stroškov s pripadki.

V razlogih sodbe je pojasnjeno, da gre za škodni dogodek z dne 27.9.1995 zjutraj, ob priliki tožnikovega prinosa mleka v zbiralnico mleka na kmetiji drugotoženke, ko mu je ta oddajo mleka zavrnila zaradi medsebojnih družinskih sporov. Ob tožnikovem vztrajanju pri oddaji mleka ga je prisotni prvotoženec v prostorih zbiralnice mleka udaril dvanajstkrat s pestmi v obraz in mu povzročil rano na levi zgornji veki, podpludbe okoli obeh ušes, udarnine spodnje ustnice in krvavitve iz nosu. Nato sta toženca zvlekla tožnika v hlev drugotoženke, mu zvezala z vrvjo roki na hrbet, s preostankom vrvi pa k boksu za privez telet, kjer sta ga pustila pol ure do prihoda policije, ki jo je poklicala drugotoženka. Ni ugotovilo sokrivde tožnika. Zavrnilo je tudi ugovor zastaranja terjatev iz obeh tožbenih zahtevkov zaradi ugotovljenega pretrganja zastaranja v posledici opravljenih pravnih dejanj v okviru teka kazenskega postopka, vodenega zoper oba toženca zaradi obravnavanih dejanj obeh tožencev v vlogi obdolžencev (drugi odstavek 376. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Prvotoženec je bil v zvezi s fizičnim napadom na tožnika pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe s sodbo Občinskega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. z dne , tožba pa je bila vložena znotraj petletnega absolutnega zastaralnega roka. Zoper oba toženca je sicer bil kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti pravnomočno ustavljen zaradi zastaranja kazenskega pregona. Vendar je prvostopno sodišče ugotovilo, da ima ravnanje obeh tožencev zoper tožnika, ko sta ga zvezala v hlev k jaslim, vse zakonite znake kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po členu 143 Kazenskega zakonika - KZ v zvezi s členom 25 KZ, obtožni predlog, vložen zoper njiju dne 26.11.1997 pa je pretrgal zastaranje s tem, da je bila tožba za to vrsto odškodnine prav tako vložena znotraj petletnega absolutnega zastaralnega roka.

Toženca vlagata pritožbo, prvotoženec zoper obsodilni del točke 1, 2 in 3 izreka sodbe, drugotoženka pa zoper obsodilni del točke 2 in 3 izreka, iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata razveljavitev le-te v teh napadenih delih oziroma podrejeno njeno spremembo v tem obsegu z znižanjem dosojene odškodnine. Absolutno bistveno kršitev vidita: v nejasnosti izreka, odsotnosti razlogov o zapadlosti terjatev, v nasprotju razlogov o vprašanju sokrivde tožnika. Nerazjasnjeno pa je dejansko stanje v sklopu ugovora zastaranja glede ravnanja drugotoženke, ki bi naj le prinesla vrv, za oceno, ali ima tako ravnanje zakonite znake kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Tudi ni razjasnjen obseg nepremoženjske škode tožnika v zvezi s protipravnim odvzemom prostosti, saj ni razmejitve z drugimi vzroki, kot so travmatične razmere znotraj tožnikove družine in spor z Borisom Lipajem. V pritožbenih navedbah toženca zanikata, da bi zoper njiju bil uveden kazenski postopek zaradi sedaj obravnavanih ravnanj, tudi da bi prvotoženec zanje bil obsojen, s tem pa vztrajata pri ugovoru zastaranja in tudi pri ugovoru sokrivde. Ocenjujeta dosojeno odškodnino kot previsoko in še grajata stroškovni izrek.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper oba zavrnilna dela v točkah 1 in 2 izreka prvostopne sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Le meni, da je dosojena odškodnina za vse tri oblike škod prenizka.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo druge.

Pritožbi nista utemeljeni.

Le v pritožbi tožene stranke uveljavljan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen in tudi uradni preizkus zadeve ni pokazal tovrstnih kršitev (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 339/II ZPP). Izrek je jasen, izvršljiv in ni sam s seboj v nasprotju. Pravilno je v prvem odstavku točke 1 izreka prvotoženec sam zavezan k plačilu odškodnine 800.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin in strahu, kar je tožniku povzročil sam. V prvem odstavku točke 2 izreka pa sta oba toženca nerazdelna zavezanca za odškodnino iz naslova protipravnega odvzema prostosti, kar sta storila oba in istočasno. Opisana oblika plačilnih zavez tožencev bi sicer lahko bila zapisana v enem odstavku, kot to očitno misli pritožba (prvotoženec v znesku 1,300.000,00 SIT, drugotoženka pa kot nerazdelna zavezanka s prvotožencem do višine 500.000,00 SIT), kar pa ne vpliva na njeno pravilnost.

Iz prvostopne sodbe je mogoče razumeti, da je vtoževana terjatev zapadla najkasneje z izdajo prvostopne sodbe in so od tedaj dalje dosojene tudi zakonske zamudne obresti in česar pritožba tožeče stranke ne graja. Kolikor pa misli pritožba tožene stranke na čas začetka teka zastaralnega roka, ga je prvostopno sodišče konkretno opredelilo od časa nastanka škodnega dogodka (27.9.1995) z nadaljnjo oceno, da do vložitve tožbe (14.9.1999) ni preteklo pet let. Prvostopni razlogi glede sokrivde niso s seboj v nasprotju, saj jasno izražajo situacijo, ko je tožnik le vztrajal pri oddaji mleka, zaradi česar je sledil nanj fizični napad prvotoženca in v nadaljevanju odvzem prostosti po obeh tožencih.

Zavrača se tudi vztrajanje v pritožbi toženih strank pri ugovoru zastaranja. Ob povzemanju o tem vprašanju pravilnih in dovoljnjih prvostopnih razlogov, se k izrecnim pritožbenim navedbam pove, da je pravilna prvostopna ocena, da pomeni ravnanje drugotoženke, ki ga je v strankini izpovedbi sama opisala "sta tožnika privezala" in se hkrati sklicevala na izpovedbo v kazenskem postopku: prvotoženec ji je pomagal tožnika zvezati z vrvjo "roki na hrbet in s podaljškom vrvi h boksu za teleta", nedvomno protipravni odvzem prostosti.

Sami podatki spisa pa povedo, da je pravilna prvostopna ocena, da je bil zoper oba toženca voden kazenski postopek, zoper prvotoženca zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, ki izvira iz obravnavanega dejanja fizičnega napada prvotoženca zoper tožnika in za katerega je bil tudi pravnomočno spoznan za krivega s sodbo Občinskega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. z dne . Kazenski postopek zoper toženca zaradi suma storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti pa se je vodil ločeno: zoper prvotoženca nazadnje pod opr. št. in zoper drugotoženko nazadnje pod opr. št. . Nato prvostopno sodišče v razlogih obrazloži, v čem vidi glede obravnavanih dejanj obeh tožencev glede protipravnega odvzema prostosti zakonite znake takega kaznivega dejanja in česar pritožba tožene stranke konkretno ne ovrže. Ob vsem povedanem, ko imata ravnanji tožencev zakonite znake kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti, je prvo sodišče pravilno upoštevalo ob ugovoru zastaranja določila tretjega odstavka 376. člena ZOR, ki v takem primeru predvidevajo pretrganje zastaranja, na pritožbeni stopnji pa ni sporno, da je bila vložena tožba znotraj petletnega absolutnega zastaralnega roka.

Ob jasnih in pravilnih prvostopnih razlogih o poteku dogodka od začetka do konca, je tudi pravilna prvostopna ocena, da tožnik z ničemer ni izzval tožencev, saj je le kot stranka prinesel mleko za oddajo v zbiralnico k drugotoženki in je imel pravico pri tem vztrajati. Zato je pravilna prvostopna ocena, da ni sokrivde na strani tožeče stranke pri nobenem zoper toženca uperjena ravnanja.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje tožene stranke pri razmejitvi nepremoženjske škode, saj ta z ničemer ni izkazala, da bi po toženi stranki zatrjevani vzroki vplivali na njen obseg.

Sicer na prvi stopnji ugotovljen obseg nepremoženjske škode tožnika na pritožbeni stopnji ni sporen in pokaže pritožbeni preizkus zadeve glede pravilne uporabe materialnega prava pri dosoji višine odškodnin za vse tri oblike škod sledeče: Zaradi uvodoma že opisanega obsega poškodb tožnika na obrazu je ta trpel hude telesne bolečine eno do dve uri, srednje hude bolečine tri dni občasno in lahke telesne bolečine en teden ter tri tedne še občasno. Ob staležu bolnih v trajanju meseca dni s spremljajočimi vsemi nevšečnostmi med zdravljenjem, kot so šivanje arkade, jemanjem pomirjeval in protibolečinske terapije, je tožniku dosojena odškodnina 550.000,00 SIT primerno denarno zadoščenje za prestane telesne bolečine z vidika individualizacije, namena in primerljivosti odškodnin za podobne škode, ki jih odmerjajo sodišča (tedaj še veljavna določila 200. člena ZOR).

Tožnik je trpel kratkotrajen, hud strah za življenje ob škodnem dogodku, za tem pa v zmerni obliki za izid zdravljenja do konca bolniškega staleža. Tudi za to obliko škode je na prvi stopnji dosojena odškodnina v znesku 250.000,00 SIT primerna in skladna vsem že povedanim vidikom individualizacije, zakonskim normam in sodni praksi.

Primerna je tudi na 500.000,00 SIT dosojena odškodnina tožniku za protipravno odvzeto prostost, čeprav le za pol ure, ob upoštevanju načina in okoliščin samega dejanja nedostojnega človeku in zlasti stopnji duševnih bolečin tožnika, ki jih je doživljal kot mlad in neizkušen človek in v tem življenjskem obdobju še posebej ranljiv zatem, ko je bil predhodno pretepen s strani prvotoženca in poškodovan. Tako odmerjena odškodnina za to obliko škode je skladna določilom 200. člena ZOR, sodni praksi in je pravilno individualizirana.

Tudi ni pritrditi pritožbi tožene stranke o napačni stroškovni odločitvi na prvi stopnji. Ta je pravilno upoštevala sporno vrednost 3,800.000,00 SIT, skupno dosojeno odškodnino 1,300.000,00 SIT in je tudi pravilno ocenjen pravdni uspeh 34,2 % proti 65,8 % s tem, da je slednji sprejemljivo zaokrožen navzgor na 66 % in kar je celo toženi stranki v korist. Pritožbena odločitev je sprejeta po določilih člena 353 ZPP.

O pritožbenih stroških tožene stranke je odločeno po členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP, medtem ko jih tožeča stranka ni priglasila.