Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnici za nastalo škodo zaradi posega v njeno spolno integriteto, ki je kot del telesne integritete tudi ustavnopravno varovana pravica (35. člen Ustave RS), pravilno prisodilo enotno odškodnino na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato ni bilo dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škode, kot to zmotno meni pritožba. Zakonodajalec je namreč v 202. členu ZOR predvidel pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri navedenih kršitvah je torej zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 202. člena ZOR, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in 203. členu ZOR, kot npr. zaradi strahu ali duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so se take oblike pojavile v posebej izraziti obliki, poleg duševnega trpljenja zaradi kaznivega dejanja, opisanega v 202. členu ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 43.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 1. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da nosita pravdni stranki vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma sorazmerno zniža prisojeno odškodnino. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zanika spolno zlorabo tožnice in se ne čuti odgovornega za njeno bolezen. V kazenskih sodbah se navaja obdobje zlorab od oktobra 1984 do julija 1988, torej manj kot štiri leta, medtem ko je sodišče prve stopnje navedlo obdobje zlorab od tožničinega sedmega do šestnajstega leta, torej devet let, kar je v nasprotju s kazenskima sodbama. Meni, da za tožničino stanje ne more biti izvor spolna zloraba in da tako ni podana vzročna zveza med dejanji in posledicami. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica pacientka s psihotično motnjo ter da so imeli že njeni predniki isto bolezen. Nadalje je sodišče kršilo določila materialnega prava, ko ni specificiralo odškodnine za strah, za psihične bolečine in za bodočo škodo, ki tudi sicer ni izkazana. Podrejeno pa meni, da je odškodnina dosojena pretirano visoko. Opozarja, da nima premoženja in da se komaj preživlja.

Tožnica je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP).

Neutemeljene in predvsem nerelevantne so pritožbene navedbe, s katerimi toženec zanika, da je spolno zlorabljal tožnico. Toženec je bil namreč s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. K ... z dne 19. 4. 2004 (priloga A/2) v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp ... z dne 30. 9. 2004 (priloga A/1), pravnomočno spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Tožnica je svoj tožbeni zahtevek oprla na že omenjeno pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, kar pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodninskem zahtevku vezano na s strani kazenskega sodišča ugotovljeno odgovornost toženca in na pravnomočno ugotovljeno kaznivo dejanje kot tisto protipravno ravnanje toženca, ki je tožnici povzročilo škodo, glede katere zahteva odškodnino v tem pravdnem postopku.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kot obdobje, v katerem je toženec zlorabljal tožnico, navedlo čas od tožničinega sedmega do šestnajstega leta starosti. Sodišče prve stopnje je namreč glede obdobja zlorab v celoti sledilo omenjeni kazenski sodbi in je tako štelo, da so se te dogajale od oktobra 1984 do 19. 7. 1988, pri čemer je natančno obrazložilo, zakaj ni sledilo tožbenim trditvam o daljšem časovnem obdobju zlorab (4. in 5. odstavek 3. strani obrazložitve izpodbijane sodbe).

V zvezi z pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obstoj vzročne zveze med toženčevimi protipravnimi dejanji spolnih zlorab in nastalo škodo, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tožničine bolezni – shizofrenije ni štelo kot posledico spolnih zlorab oziroma kot nastalo škodo (kar je jasno obrazloženo v 4. odstavku 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Sicer pa je izvedenka psihiatrične stroke M. M. B., dr. med., v izvedenskem mnenju (l. št. 110 -115) potrdila, da so spolne zlorabe pri tožnici povzročile strah in duševne bolečine, ki so še vedno prisotne, ter trajne psihične posledice. Škoda, ki je tožnici nastala zaradi toženčevih zlorab, je tako izkazana z omenjenim izvedenskim mnenjem, kot tudi s tožničino izpovedbo, ki ju sodišče prve stopnje natančno povzema, zato se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je tožnici za nastalo škodo zaradi posega v njeno spolno integriteto, ki je kot del telesne integritete tudi ustavnopravno varovana pravica (35. člen Ustave RS – Ur. l. RS/I, št. 33/91 s spremembami), pravilno prisodilo enotno odškodnino na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR, ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; OZ) uporablja v obravnavni zadevi) in zato ni bilo dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škode, kot to zmotno meni pritožba. Zakonodajalec je namreč v 202. členu ZOR predvidel pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri navedenih kršitvah je torej zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 202. člena ZOR, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in 203. členu ZOR, kot npr. zaradi strahu ali duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, če so se take oblike pojavile v posebej izraziti obliki, poleg duševnega trpljenja zaradi kaznivega dejanja, opisanega v 202. členu ZOR (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 106/2004 z dne 23. 6. 2005). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod iz 200. člena ZOR pri tožnici niso pojavile v posebej izraziti obliki, zato je zahtevano odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti skupaj z zahtevkom na podlagi 202. člena ZOR pravilno štelo za enoten zahtevek in je tožnici na podlagi 202. člena ZOR priznalo enotno odškodnino.

Pritožba neutemeljeno meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo širšo in ožjo individualizacijo ter pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine. Zlasti na podlagi tožničine izpovedbe in izvedenskega mnenja psihiatrinje je pravilno ugotovilo obseg škode in nato določilo odškodnino za tožničino trpljenje (ožja individualizacija) v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse (širša individualizacija). Ne gre namreč spregledati, da je šlo za večletno spolno zlorabljanje tožnice v njenem domačem okolju, v njeni starosti od 10. do 14. leta, pri čemer je bila s storilcem - tožencem v razmerju podrejenosti in odvisnosti, ki je tožnici zaznamovalo otroško, mladostno kot tudi kasnejše življenje s trpljenjem in duševnimi bolečinami.

Toženčevo slabo premoženjsko stanje, ki ga poudarja v pritožbi, pa glede na namenoma povzročeno škodo, ne utemeljuje znižanja odškodnine v skladu s 1. odstavkom 191. člena ZOR v zvezi z 205. členom ZOR, ki jo bi moral toženec tudi sicer predlagati že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu s 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 165. člena ZPP).