Jedro

Kljub temu, da je treba praviloma posamezne škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno denarno odškodnino, sta sodišči pravilno upoštevali izjemnost tega primera, kjer se tožničina trpljenja vzajemno pogojujejo in prepletajo, ter prisodili enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 43.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca je bilo vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, s katero je bil toženec obsojen za storjeno nadaljevano kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej „sam na svojo izrecno zahtevo izjavlja, da se v reviziji zapiše“, da tega ni počenjal, da ni kriv in da ne more biti odškodninsko odgovoren. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja glede na njegovo odločno zanikanje. Odškodnina je previsoka, toženec nima premoženja in se komaj preživlja. Za tožničino stanje bi bilo treba ugotoviti izvor, ki pa ne more biti spolna zloraba. Ni podana vzročna zveza med dejanji in posledicami. Sodišče je kot čas trajanja posledic upoštevalo neopredeljeno obdobje. Tožnica ima psihotično motnjo. Sodišče ni razčistilo, ali so k tožničinemu stanju prispevali drugi dejavniki. Tožničini predniki so bolehali za isto boleznijo. Bodoča škoda ni dokazana. Sodišče ni upoštevalo stanja tožnice.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila in jo dostavilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in tudi omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Ena od omejitev je določena v tretjem odstavku 370. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 ZPP), po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v revizijski fazi postopka sodišče in stranke vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestale preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Neupoštevne so vse tiste trditve, ki tako ugotovljeno dejansko stanje skušajo obiti, predrugačiti ali dopolniti (trditve, da tega ni počenjal, da izvor tožničinih težav ni spolna zloraba, da bodoča škoda ni dokazana), pa čeprav v preobleki procesnih kršitev, ki pa to dejansko niso.

7. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil toženec s pravnomočno kazensko sodbo obsojen za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let, ker je od oktobra 1984 do 19. 7. 1988 (v njeni starosti od 10 do 14 let) tožnico večkrat spolno zlorabil na ta način, da ji je ukazal, naj se sleče do golega, se slekel tudi sam; tožnico lizal po spolovilu, od nje pa zahteval, da ga je držala za penis in testise; sam je masturbiral do izliva semena, pri čemer je nekajkrat morala njegov spolni ud masturbirati tudi tožnica. Dejanje je storil naklepno. Zlorabe so se dogajale doma, toženec (tožničin očim) pa je tožnici zagotavljal, da s temi dejanji ni nič narobe, ker nista v sorodu. Izvedenka psihiatrične stroke je potrdila, kakšne so posledice spolne zlorabe pri tožnici (kaotično čustvovanje, permanentna tesnobnost v času zlorab, psihične bolečine hude intenzitete, ki so še vedno prisotne, občutek manjvrednosti, drugačnosti, asocilnost). Sodišče je ugotovilo, da so psihične bolečine še vedno prisotne in bodo tudi v bodoče. Celo življenje jo bodo spremljale posledice negativnih izkušenj, psihične bolečine hude intenzitete trpi še vedno in so posledica toženčevih dejanj. Pri njej se je v 19. ali 20. letu starosti razvila shizofrenija, ki je sodišče ni štelo kot posledico spolne zlorabe.

8. Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Ker gre za primer identičnega dejanskega stanja, je pravdno sodišče vezano na ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (primerjaj 14. člen ZPP). Toženčevih ugovorov, da ni kriv, da ni podana vzročna zveza med dejanji in posledicami, sodišči prve in druge stopnje utemeljeno nista upoštevali. V skladu z 203. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/1978) je sodišče pravilno prisodilo tožnici odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, saj je ugotovilo, da bodo tožničine psihične bolečine trajale tudi v bodočnosti. Prisojena odškodnina po presoji revizijskega sodišča predstavlja ustrezno zadoščenje za tožničino prizadetost (znesek ustreza 50 povprečnim neto plačam v času zaključka glavne obravnave). Kljub temu, da je treba praviloma posamezne škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno denarno odškodnino, sta sodišči pravilno upoštevali izjemnost tega primera, kjer se tožničina trpljenja vzajemno pogojujejo in prepletajo, ter prisodili enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo (primerjaj sklep, zvezna skupna seja 15. in 16.10.1986, objavljen v Poročilu VSS 2/86 str. 22, tako tudi II Ips 106/2004, II Ips 8/1996, II Ips 238/2006).

9. Ker uveljavljeni revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).