Jedro

Tožnik v določenem obdobju ni prihajal na delo k toženi stranki, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti, pri tem pa je svojo prisotnost na delu lažno prikazoval z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko druge delavke. Tožnik je s svojimi ravnanji naklepoma ali vsaj huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeči stranki izdala tožena stranka 27. 9. 2013 ne učinkuje. V II. točki izreka je kot podrednega zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi se ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2013 nezakonita in da se razveljavi (prvi odstavek), da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 10. 2013, temveč da mu je trajalo do 31. 10. 2013 (drugi odstavek), da mu je dolžna tožena stranka za čas od 17. 10. 2013 do 31. 10. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo in mu za navedeno obdobje obračunati bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2013, od bruto zneska predhodno obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (tretji odstavek) in da mu je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 3.000,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (četrti odstavek). V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po tretjem odstavku 350. člena ZPP, saj je odločalo ultra et extra petitum. Tožnik je namreč le v okviru I. točke tožbenega zahtevka postavil primarni in podredni zahtevek, v ostalem pa je bil zahtevek v točkah od II do IV enak oziroma samo en. Primarni tožbeni zahtevek tožnika je bil nepravilno zavrnjen. Ker tožena stranka tožniku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vročala po določbah ZDR-1, vročanje po ZPP pa je zgolj subsidiarno, je bila vročitev te odpovedi nezakonita, posledično pa je nezakonita tudi sama odpoved. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi mu bila izredna odpoved vročena 16. 10. 2013, saj je potrebno šteti, da se je tožnik s to odpovedjo seznanil šele 2. 11. 2013, ko je tožnikov oče izpraznil poštni nabiralnik. Zaradi slabega zdravstvenega stanja v obdobju od 16. 10. 2013 do 2. 11. 2013 se tožnik ni zanimal za pošto in pošte ni dvigoval, tako da mu je to pošto šele 2. 11. 2013 dvignil njegov oče. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se šteje, da je bil tožnik z odpovedjo seznanjen 16. 10. 2013, ko ga je tožena stranka odjavila iz obveznih zavarovanj. Tega namreč ne določa noben predpis, tožnik pa za to odpoved pred 2. 11. 2013 ni vedel. Sodišče prve stopnje bi moralo šteti, da je bila vročitev izredne odpovedi opravljena 2. 11. 2013, ko jo je tožnik dejansko prejel. Ker je tožnik to odpoved prejel po koncu veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom te pogodbe. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita tudi zato, ker iz nje izhaja, da tožnik v obdobju najmanj zadnjih 6 mesecev ni prihajal na delo, s čimer naj bi kršil pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 3. 2013. Ta pogodba o zaposlitvi pa je veljala od 1. 5. 2013 dalje, tako da bi šlo lahko kvečjemu za trajanje kršitve štirih mesecev. Stališče sodišča prve stopnje, da to ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi, je zmotno. V pritožbi nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo 8. člen ZPP, ker je verjelo varnostniku A.A., ne pa tožniku, B.B. in C.C. Varnostnik se tožnika domnevno ne spomni samo v letu 2013 in to takrat, ko je bila v gosteh D.D. štipendistka prof., dr. E.E., s katero sta tožnik in C.C. delila pisarno v ... v mansardi tožene stranke in s katero je C.C. direktno sodelovala. Prof. E.E. je osebno potrdila, da jima je pomagal tudi tožnik. Varnostnik je bil gotovo interesno obremenjen v smislu svojega pričanja, saj je uslužbenec podjetja F., temu podjetju pa je pomembno zadovoljstvo tožene stranke, s tem pa bo varnostnik še naprej lahko opravljal delo pri toženi stranki. Varnostnik sicer ves čas opravlja delo pri toženi stranki in to le v dopoldanski izmeni (kar je zanj najugodnejše), tako da je vsekakor imel interes pričati v korist tožene stranke. Dejstvo, da varnostnik ni verodostojna priča, pa potrjuje tudi njegovo selektivno spominjanje. Poleg tega prihaja dnevno k toženi stranki preko 300 zaposlenih (z vmesnimi izhodi), razen glavnega izhoda obstajata še dva stranska izhoda, zato je v celoti neverjetno, da bi si varnostnik za tožnika natančno vsak dan zapomnil, ko je prišel na delo in na kakšen način je prišel na delo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz predloženih evidenc izhaja, da tožnik in C.C. nista bila registrirana s svojimi karticami vsakič, ko je bila iz inštituta odsotna B.B., je logično, da sta pretežno bila prisotna. Tožniku ni nihče povedal, da označbo „fiksno 8 ur“ napišejo samo v kadrovski službi takrat, ko zaposleni s soglasjem vodje oddelka odide na seminar v Sloveniji ali če pozabi kartico in dela 8 ur. Tožnik se je registriral na način, kot je menil, da je to dopustno, v nasprotno pa ga pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni nihče opozoril. Dopustno je bilo, da je tožnik kot mladi raziskovalec med delom odhajal z delovnega mesta v razne knjižnice in inštitute. Uporaba registrirne ure ni bila obvezna, kar izhaja tudi iz tega, da se sedanji v. d. direktorja ni nikoli registriral z registrirno kartico. Zato morebitna napačna uporaba registrirne ure ne more predstavljati resnega in utemeljenega odpovednega razloga. Tožena stranka tudi ni imela nobenega splošnega pravnega akta v zvezi z uporabo registrirne ure. Tožnik je delo, za katerega je prejel plačo po pogodbi o zaposlitvi, tudi opravil, kar izkazujejo doseženi rezultati, to pa so potrdile tudi priče. Izpovedb prič ni mogoče razlagati tako, da tožnik na delo ni prihajal. Vse priče so potrdile, da tožnika poznajo, v laboratoriju ... pa ni bila praksa, da bi se vsakdo vsak dan javil vsakemu zaposlenemu v laboratoriju oziroma da bi se v ... hodilo na skupna kosila oziroma malice. Tudi iz zaključnega poročila za tožnika dne 10. 2. 2015 izhaja, da se je tožnik od 1. 11. 2010 do 16. 10. 2013 usposabljal pri toženi stranki pod mentorstvom dr. G.G. in da je uspešno opravil vse predpisane študijske obveznosti. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so tožnik, B.B. in C.C. prišli skupaj na delo zgolj v obdobju 17. 9. 2013 do 20. 9. 2013, oziroma da naj bi tožnik od 1. 5. 2013 do 16. 9. 2013 ne prihajal na delo. Tožnik zgoraj omenjenih rezultatov ne bi mogel izkazati, če dela ne bi opravljal. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožnik, B.B. in C.C. v obdobju od 17. 9. 2013 do 20. 9. 2013 prihajali na delo, medtem ko je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitano, da najmanj zadnjih 6 mesecev neupravičeno ni prišel na delo in da je v tem celotnem obdobju neupravičeno prejemal plačo, bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da tožena stranka odpovednega razloga v smislu drugega odstavka 84. člena ZDR-1 ni izkazala. S tem je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstoji nasprotje v odločilnih dejstvih. Za zadevo je bistveno, da je tožnik opravil delo, za katero je prejel plačo, da je bil posledično upravičen do povrnitve stroškov za prehrano, oziroma da je prihajal na delo (v zvezi s povračilom stroškov za prihod na delo), ne pa, ali se je pravilno žigosal oziroma evidentiral z registrirno uro. Sodišče ne more ugotavljati drugih domnevnih kršitev oziroma odpovednih razlogov od tistih, na katere se je skliceval delodajalec (odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 105/2010). Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do izplačila stroškov za prihod na delo in za prehrano za celotno sporno obdobje, je nepravilen, saj je sodišče samo ugotovilo, da je tožnik na delo prihajal od 17. 9. 2013 do 20. 9. 2013. Tudi s tem je storjena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navodilo o uporabi registrirne ure ni imelo naravo zavezujočega notranjega akta tožene stranke. Uporaba registrirne ure pa ni bila predpisana niti v pogodbi o zaposlitvi, tako da uporaba te ure ni bila obvezna. Poleg tega ni bilo nikjer navedeno, kakšne so morebitne sankcije za napačno uporabo te ure oziroma kakšne so sankcije za morebitno zlorabo te ure. Registracija na registrirni uri tudi ni bila podlaga za izplačilo plač. Ti podatki so se uporabljali le za evidenco bolniških in dopustov, za ostalo pa ne. Plača ni bila vezana na registrirane ure. Vprašanje registracije delovnega časa ter vprašanje prisotnosti in odsotnosti je bilo pri toženi stranki v celoti neurejeno (s pravnimi akti), vse do dopisa ... (poleti 2013) pa je bila običajna praksa za vse zaposlene pri toženi stranki, da se je delo moralo opraviti ne glede na kraj opravljanja dela (delo je bilo dovoljeno opraviti tudi na drugih fakultetah oziroma doma). Pri toženi stranki se je po ustaljeni praksi delo opravljalo tudi na domu ter na drugih fakultetah, pri čemer zaposleni niso posebej registrirali izhoda in ponovnega vhoda. B.B. je kot vodja laboratorija imela pristojnost za razporejanje sodelavcev laboratorija in za odobravanje odsotnosti zaposlenih. V primeru odobritve dela na domu je B.B. napisala takoimenovani beli listek, pri takšni odsotnosti pa se je štelo, kot da je zaposleni prisoten na delu, prejemal je plačo, potne stroške in nadomestilo za prehrano. B.B. je lahko odobrila tudi druge upravičene odsotnosti od dela (letni dopust, koriščenje ur), le v teh primerih pa so se za te dneve odšteli potni stroški in nadomestilo za prehrano med delom. Narava raziskovalnega dela ne zahteva nujno stalne fizične prisotnosti pri toženi stranki, večina sodelavcev pri toženi stranki pa je zaradi slabih delovnih pogojev opravljala delo izven prostorov tožene stranke, pri čemer se ni nihče registriral pri odhodu ali vrnitvi. Veliko zaposlenih pri toženi stranki se sploh ni registriralo z registrirno uro, med njimi tudi direktor I.I., pri čemer v navodilu ni bilo nikjer navedeno, da se direktorju ni treba registrirati. Tudi to izkazuje, da podatki registrirne ure niso bili namenjeni za izplačilo plač, potnih stroškov in nadomestila za prehrano, niti za evidentiranje prisotnosti. Prav tako ne vzdrži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi prihode in odhode tožnika registrirala B.B. (saj ta v obdobju od 2. 9. do 16. 9. 2013, 3. 5. 2013, od 3. 4. 2013 do 22. 4. 2013, od 3. 12. 2012 do 7. 12. 2012, od 10. 10. 2012 do 15. 10. 2012, od 24. 9. 2012 do 25. 9. 2012, od 20. 8. 2012 do 31. 8. 2012 ni bila prisotna zaradi službenih poti). Prav tako je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s poročanjem ... o opravljenih urah, časovnicah in ... projektu, saj te časovnice niso v nobeni neposredni povezavi s poročanjem na ..., za to poročanje pa uporaba registrirne ure ni bila potrebna. V času, ko je ... vodila B.B., so bile vse časovnice pravilno izpolnjene in potrjene. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da se priče, ki so bile zaslišane (J.J., K.K., L.L., M.M., N.N.) izpovedale, da se je doma delalo le izjemoma, so protispisne. Ker je tožnik delo opravil, toženi stranki ni nastala nobena škoda, prav to pa je bilo bistvo odpovedi. Tožnik je prihajal na delo, svoje delo je opravil, zato o kršitvah določbah ZDR-1 ni mogoče govoriti. Ker je B.B. kot nadrejena tožniku vseskozi vedela, kje se tožnik nahaja in kaj dela (tudi, ko ni bil prisoten na inštitutu), ni izkazan niti obstoj odpovednega razloga po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je bil neutemeljeno zavrnjen tudi tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjske škodo. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo mimo oziroma preko tožbenega zahtevka. Iz njegovega tožbenega zahtevka sicer izhaja, da sta bili v razmerju v primarnosti in podrejenosti le prvi točki zahtevka (tožnik je v primarnem tožbenem zahtevku uveljavljal ugotovitev, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2013 ne učinkuje, v podrednem tožbenem zahtevku pa ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2013 nezakonita in da se razveljavi), medtem ko preostale točke tožbenega zahtevka uveljavlja kot del primarnega tožbenega zahtevka. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe preostali del tožbenega zahtevka (ki se je nanašal na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 17. 10. 2013, temveč da mu je trajalo do 31. 10. 2013, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja tudi za obdobje od 17. 10. 2013 do 31. 10. 2013, vključno z obračunom in izplačilom pripadajoče plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo kot del podrednega tožbenega zahtevka (čeprav je šlo dejansko za del primarnega tožbenega zahtevka), s tem ni odločilo niti preko niti mimo zahtevka. Sodišče prve stopnje namreč ni odločilo niti o nečem drugem niti o nečem več, kot je zahteval tožnik, zato ta zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

7. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da so tožnik, B.B. (po podatkih spisa tožnikova mati) in C.C. (po podatkih spisa tožnikova partnerka) prihajali na delo od 17. 9. 2013 do 20. 9. 2013, medtem ko je v izredni odpovedi tožniku očitano, da zadnjih 6 mesecev sploh ni prihajal na delo. Sodišče prve stopnje je kljub tej svoji ugotovitvi (o prihodu tožnika, B.B. in C.C. na delo v navedenem obdobju) štelo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tako da o odločilnih dejstvih ni nasprotja, kot to zmotno zatrjuje tožnik. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o isti bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi bila v zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik z zlorabo registrirne kartice lažno prikazoval svojo prisotnost na delu, s čimer naj bi toženo stranko spravil v zmoto ter napeljal, da mu je v škodo svojega premoženja obračunala vsa povračila stroškov prevoza na delo in z dela in stroške prehrane, tudi za obdobje, ko je tožnik bil na delu. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da se ta ugotovitev sodišča prve stopnje nanaša tudi na dneve, za katere je bilo ugotovljeno, da je tožnik na delo prišel (torej za obdobje od 17. 9. 2013 do 20. 9. 2013).

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP (s čimer tožnik smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP), ker je ocenilo izpovedbe tožnika, B.B. in C.C. za neverodostojne, oziroma ker je verjelo izpovedbi varnostnika A.A., ki naj bi bil osebno zainteresiran za izid postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne temelji le na dokazni oceni izpovedb tožnika, B.B., C.C. in varnostnika, temveč tudi na dokazni oceni preostalih izvedenih dokazov (izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, prejšnjega zakonitega zastopnika tožene stranke, izpovedbe 10 prič, listinski dokazi). Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje pričo A.A. utemeljeno štelo za nepristransko pričo (tudi v primerjavi s pričama B.B. in C.C., zoper kateri je tožena stranka prav tako podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ki sta imeli interes za uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu). Ugotovitve o nepristranskosti priče A.A. oziroma o verodostojnosti njegove izpovedbe ne morejo omajati niti pritožbene navedbe tožnika o tem, da naj bi ta izpovedoval v korist tožene stranke zato, ker je pri toženi stranki delal. Varnostnik namreč pri toženi stranki sploh ni bil zaposlen, zaposlen je bil zunanjem izvajalcu (F. d. d.). Priči delo zagotavlja delo njegov delodajalec, to pa ni tožena stranka, tako da tudi dejstvo, da je priča varovala objekt tožene stranke, ne pomeni, da je izpovedovala pristransko in v korist tožene stranke. Verodostojnosti izpovedbe priče A.A. ne zmanjšuje niti pritožbeno sklicevanje tožnika na obisk dr. E.E. in na njeno izjavo, saj iz te izjave (A24) izhaja, da se ne nanaša na obdobje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2013, katere kršitve so bile tožniku očitane. V zvezi s tem ni bistvena niti pritožbena navedba o tem, da prihaja k toženi stranki vsak dan preko 300 zaposlenih, da prihaja k toženi stranki tudi veliko drugih ljudi in da obstajata poleg glavnega tudi dva stranska vhoda. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da bi tožnika videl, če bi prišel v poslopje (enako kot je dnevno videval B.B.). Varnostnik je jasno izpovedal, da je B.B. na delo v spornem obdobju prihajala sama, medtem ko so tožnik, B.B. in C.C. zatrjevali, da so na delo hodili skupaj. Glede na to, da so tožnik, B.B. in C.C. zatrjevali, da so k toženi stranki vstopali skozi glavni vhod (potem, ko so se mimo varnostnika skupaj pripeljali z avtomobilom B.B.), so irelevantne pritožbene navedbe o dveh stranskih vhodih. Po zaključku pritožbenega sodišča navedeni priči prav tako ni mogoče očitati selektivnega spominjanja, ker se določenih stvari ni točno spominjala.

9. Po zaključku pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje, ker tožniku ni bila vročena v skladu z 88. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila v skladu z določbami ZPP, ki urejajo postopek osebnega vročanja pisanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se kot datum vročitve te izredne odpovedi tožniku šteje 16. 10. 2013. To pa pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pričela učinkovati naslednji dan po vročitvi, torej 17. 10. 2013, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Četrti odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da se odpoved delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni sprejeta v roku za sprejem, ko poteče 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve. Šesti odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, v kolikor ni drugače določeno v 88. členu ZDR-1. Tudi ZDR-1 v četrtem 88. člena ZDR-1 torej opredeljuje fikcijo vročitve, pri čemer določa še krajši rok (8 dni) kot ZPP (15 dni) glede tega, kdaj se šteje vročitev za opravljeno. To pomeni, da je vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu po ZPP za delavca dejansko ugodnejše, kot vročanje po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer morebitna nepravilna vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na njeno zakonitost ne vpliva.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 27. 9. 2013 podala tožniku (A10), zakonita. Ugotovilo je, da je bila tožniku vročena pisna obdolžitev z vabilom na zagovor, da se tožnik zagovora ni udeležil iz neupravičenih razlogov (kar pomeni, da mu je tožena stranka omogočila pravico do zagovora), da je tožnik s spornimi ravnanji naklepno, najmanj pa iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (kršil je 33., 34., 36. in 37. člen ZDR-1), kar predstavlja zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Poleg tega je ugotovilo, da je tožnik storil tudi kršitev po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.

11. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožniku očitala kršitve po drugi in četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da v obdobju najmanj zadnjih 6 mesecev ni prihajal na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestil (čeprav bi to moral in mogel storiti), pri tem pa je svojo prisotnost na delu lažno prikazoval z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko delavke B.B. (s čimer je toženo stranko spravil v zmoto in jo zapeljal, da mu je ta v škodo svojega premoženja obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki ter povračili stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega ni bil upravičen).

12. Iz podatkov spisa izhaja (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 3. 2013 za obdobje od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2013 (A3) in sicer za delovno mesto „mladi raziskovalec na enovitem doktorskem študiju“, pri čemer bo tožnik delo opravljal v uradnih prostorih tožene stranke, v organizacijski enoti ... - Laboratorij O.. Glede na to, da se je postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel 20. 9. 2013 (A7), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana 27. 9. 2013 (A10) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne drži očitek tožene stranke iz izredne odpovedi, da je tožnik z dela izostal najmanj zadnjih 6 mesecev, saj je poteklo od sklenitve pogodbe o zaposlitvi do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 4 mesece in 27 dni. Ker pa je v nadaljevanju ugotovilo, da je tožnik tudi v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2013 izostal z dela (po zaključku sodišča prve stopnje do 16. 9. 2013), je kljub temu ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj tožnik od 1. 5. 2013 do 16. 9. 2013 ni prihajal na delo k toženi stranki. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito tudi glede na to, da se je v sodnem postopku izkazalo, da je tožnik izostal z dela v krajšem obdobju, kot pa je navedeno v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je že dejstvo, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno krajše obdobje neprihajanja tožnika na delo od obdobja, ki ga je tožena stranka navedla v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razlog za nezakonitost te odpovedi. Očitana ravnanja tožnika so namreč predstavljala istovrstno kršitev, zato krajše obdobje naklepnega (ali vsaj s hudo malomarnostjo) hujšega kršenja pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (neprihajanje na delo pa je prav gotovo hujša kršitev pogodbene obveznosti, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da tožniku na delo k toženi stranki ne bi bilo treba prihajati), nima odločilnega vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z neprihajanjem na delo v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi hujše kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V sodnem postopku ugotovljeno dejstvo krajšega obdobja neprihajanja tožnika na delo pa prav tako ne pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno kršitev oziroma odpovedni razlog od tistega, ki je naveden v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato se tožnik v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 105/2010. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je iz spisovnih podatkov (B11, B13, B24) razvidno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi pred 1. 5. 2013. 13. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo, da je tožnikovo prisotnost na delu z njegovo registrirno kartico evidentirala B.B. Do takšnega zaključka je prišlo sodišče prve stopnje po pravilni in celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov, še posebej na podlagi izpovedbe priče varnostnika A.A., na podlagi dejstva, da so bili registrirni časi tožnika in B.B. praktično identični (izjemoma z razliko največ ene minute - B11), na podlagi izpovedb prič, ki niso potrdile izpovedb tožnika, C.C. in B.B., da naj bi vsakodnevno skupaj hodili na inštitut in iz inštituta in tudi glede na to, da je tožnik svoje trditve v zvezi z evidentiranjem delovnega časa med sodnim postopkom večkrat spremenil. Te svoje ugotovitve je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno in izčrpno pojasnilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanje le sklicuje.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da uporaba registrirne ure ni bila obvezna, oziroma da tožnik za to obveznost ni vedel. Iz izpovedb zaslišanih prič (preostalih zaposlenih v laboratoriju ..., ki ga je vodila B.B.) izhaja, da so izvajali navodila za registracijo delovnega časa, pri čemer so se registrirali tako, da so ob dejanskem prihodu in odhodu z inštituta registrirno kartico le prislonili na registrirno uro (pri tem jim ni bilo potrebno pritisniti na nobeno funkcijsko tipko). Takšna navodila jim je po njihovi izpovedbi dala B.B. Glede na to, da so ostali zaposleni v laboratoriju ... spoštovali navodila B.B. o registraciji delovnega časa in da je tožena stranka imela sprejeta Navodila za registracijo delovnega časa (B6), so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da registracija delovnega časa ni bila obvezna oziroma da tožena stranka tega ni imela urejenega. Posledično so neutemeljene tudi njegove pritožbene navedbe, da naj bi šlo pri registraciji delovnega časa le za minorne kršitve. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ostali zaposleni pri toženi stranki (kot je bilo sicer že zgoraj ugotovljeno) pri registraciji delovnega časa niso pritisnili funkcijske tipke z oznako 1 na registrirni uri (kot je to navajala B.B. in kar naj bi storil tudi tožnik). Namen te tipke je bil v tem, da se je zaposlenemu delovni čas štel od 7.30. ure dalje, čeprav se je dejansko registriral kasneje (na primer, če je imel zaposleni že pred pričetkom dela sestanek na drugem kraju, se mu za to ni bilo treba priti evidentirati pred tem sestankom, temveč se je lahko evidentiral po prihodu v službo, delovni čas pa se mu je štel od 7.30 dalje). V zvezi z registracijo delovnega časa tudi ni bistvena navedba tožnika, da zakoniti zastopnik tožene stranke registrirne ure ni uporabljal. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe tožnika o tem, da tožena stranka ni imela predvidenih sankcij za kršitev pravil za registriranje delovnega časa oziroma za zlorabo registrirne kartice. Tožnik je bil dolžan spoštovati svojo obveznost v zvezi z evidentiranjem delovnega časa, nespoštovanje te obveznosti pa je predstavljalo odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 15. Po stališču pritožbenega sodišča je irelevantna pritožbena navedba tožnika, da je imela B.B. pooblastilo za razporejanje oziroma za odobritev odsotnosti svojih podrejenih, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik na delo k toženi stranki sploh ni prihajal (ne pa, da je na delo prihajal glede na drugačno razporeditev delovnega časa), prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi mu delo izven prostorov tožene stranke odobrila B.B. Poleg tega iz 6. člena Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (A1) ne izhaja, da bi vodja laboratorija podrejenim lahko odrejal delo izven prostorov tožene stranke. Pravilnost te ugotovitve pa potrjuje tudi prošnja B.B. za odobritev takšnega dela za tožnika, naslovljena na takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke (A5, A6). S temi pritožbenimi navedbami prihaja tožnik tudi sam s seboj v nasprotje, saj je v postopku zatrjeval, da je na delo k toženi stranki redno hodil, kar je izkazoval tudi s podatki o evidentiranju delovnega časa (za katere pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili posledica evidentiranja s strani B.B.).

16. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da so se podatki o registraciji delovnega časa pri toženi stranki uporabljali za obračun potnih stroškov in nadomestil za prehrano za registriranje prisotnosti na delu in da so bile registrirne ure pomembne tudi za izplačilo plače (izpovedbi I.I., P.P., tudi B20), pri čemer so bili ti podatki pomembni tudi zaradi poročanja ... (v zvezi s pridobivanjem sredstev s strani ...). Glede na opisani pomen registracije delovnega časa pa tožnik v pritožbi neutemeljeno zmanjšuje težo te registracije s ciljem, da ugotovljene kršitve niso tako hude, da bi mu tožena stranka zaradi njih lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je iz podatkov spisa nadalje razvidno, da je imela tožena stranka sprejeta Navodila za registriranje delovnega časa (B6) ne drži niti pritožbena navedba tožnika, da tega področja pri toženi stranki ni urejal noben splošni akt tožene stranke, oziroma da to področje pri toženi stranki sploh ni bilo urejeno.

17. Za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe niso bistvene njegove pritožbene navedbe, da je delo po pogodbi o zaposlitvi opravil, saj mu v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo očitano, da tega ne bi storil. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bistveni očitek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem, da naj bi tožnik toženo stranko spravil v zmoto, da mu je v škodo svojega premoženja izplačevala plačo z dodatki najmanj 6 mesecev pred odpovedjo (do tega sicer po pritožbenih trditvah tožnika ni prišlo, saj je svoje delo opravil). Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je ugotovitev tožene stranke, da tožnik najmanj zadnjih 6 mesecev ni prihajal na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti in da je lažno prikazoval svojo prisotnost na delu z zlorabo svoje kartice za registracijo delovnega časa preko delavke B.B. Obračunavanje in izplačevanje plače in z delom povezanih stroškov pa je bilo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno le kot posledica teh ravnanj tožnika (in ne kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi).

18. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je bilo pri toženi stranki delo na domu in na drugih fakultetah ustaljena praksa brez registracije prihoda in odhoda od tožene stranke, saj izvedeni dokazi (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in prič) tega niso potrdili. Poleg tega iz prilog A5 in A6 izhaja, da je B.B. šele 30. 8. 2013 pisno zaprosila takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke, če lahko tožniku zaradi narave njegovega dela izda dovoljenje, da lahko delo opravlja izven prostorov tožene stranke. To pa potrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik svoje delo opravljati praviloma v prostorih tožene stranke. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da mu je lahko odsotnost z dela odobrila B.B., pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega postopka izhaja, da bi B.B. to lahko storila le s pisno odredbo. Takšne pisne odredbe o tožnikovi odsotnosti z dela pa v spisovni dokumentaciji ni zaslediti.

19. Tožnik sicer v pritožbi utemeljeno navaja, da B.B. ni mogla zlorabiti tožnikove registrirne kartice v času, ko je bil tožnik na letnem dopustu (od 2. 9. 2013 do 16. 9. 2013) oziroma 3. 5. 2013, ker B.B. takrat ni bilo na delu. Kljub temu pa pritožbeno sodišče zaključuje, da ta ugotovitev ne vpliva na zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj so tožnikove kršitve izkazane za preostalo sporno obdobje. V zvezi z ostalimi obdobji, ki jih tožnik navaja v pritožbi glede nemožnosti zlorabe tožnikove registrirne kartice zaradi odsotnosti B.B., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ta obdobja nanašajo na čas pred uveljavitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2013, tako da za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe te navedbe niso bistvene.

20. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik z očitanimi dejanji (neprihajanje na delo, zloraba registrirne kartice) naklepoma ali vsaj huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar vse je sodišče prve stopnje podrobno opisalo v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato teh ugotovitev pritožbeno sodišče ne ponavlja. Prav tako je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 38. točke obrazložitve, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, kot tudi, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica šikaniranja B.B. (39. točka obrazložitve). Ob ugotovitvi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že glede na drugo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, niti ni bistveno pritožbeno zatrjevanje tožnika, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na četrto alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso bili izpolnjeni pogoji, zato ker je B.B. vedela, kje se tožnik nahaja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sicer B.B. lahko odobrila odsotnost delavcev, zaposlenih v ..., vendar pa so morali zaposleni tudi o teh (odobrenih) odsotnostih obvestiti kadrovsko službo, tega pa tožnik ni storil. 21. Glede na to, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki naj bi mu nastala zaradi te izredne odpovedi. Ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo že zato, ker ni bilo ugotovljenega protipravnega ravnanja tožene stranke. Iz tega razloga se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem obstoja preostalih elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke. To pa pomeni, da drugačne pritožbene navedbe tožnika glede zavrnitve njegovega odškodninskega zahtevka niso utemeljene.

22. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, je pravilno odločilo tudi, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške postopka na prvi stopnji.

23. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.