Jedro

Če ima delodajalec registrirne ure in od delavcev zahteva registracijo prisotnosti na delu, posebnega akta, ki bi to urejal, ni dolžan sprejeti. Zadošča, da so z zahtevo po registraciji delovnega časa delavci seznanjeni.

Zahteva delodajalca, da delavci opravljajo delo na točno določenem kraju, ni nerazumna ali prepuščena presoji vsakega delavca posebej. Ker gre za pravilo, mora biti vsaka drugačna ureditev - delo na domu ali izven prostorov delodajalca - izrecno dogovorjena ali odobrena.

Tožnik ni spoštoval pravil o registraciji delovnega časa, saj je zanj prisotnost na delu v prostorih delodajalca, čeprav ga tam ni bilo, evidentirala A. A. Tako je sodišče ob ugotovitvi, da tožnik na delo v prostore delodajalca ni prihajal, pa je kljub temu s pomočjo A. A. registriral prisotnost, pravilno ugotovilo zlorabo registrske kartice in lažno prikazovanje prisotnosti, torej obstoj odpovednega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2013 ne učinkuje in podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi ter priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od 17. 10. 2013 do 31. 10. 2013. Ugotovilo je, da tožnik v obdobju od 1. 5. 2013 do 16. 9. 2013 ni prihajal na delo, temveč je svojo prisotnost z zlorabo kartice za registracijo delovnega časa lažno prikazoval preko matere A. A., vodje laboratorija L17. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odpoved ni bila pravilno vročena, zato je nezakonita tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tega ni upoštevalo, očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zaključek sodišča, da je bila odpoved vročena 16. 10. 2013 naj bi bil protispisen, zato naj bi bila podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Ker je tožnik izpovedal, da je odpoved prejel 2. 11. 2013, bi odpoved lahko učinkovala šele s tem dnem, če bi bil še v delovnem razmerju, ki ga je imel sklenjenega do 31. 10. 2013. Sodišču druge stopnje nadalje očita, da se ni argumentiralo opredelilo do pritožbenih navedb glede trajanja kršitve, zato je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je zaključek o obstoju kršitve materialnopravno zmoten, ker iz ugotovljenih dejstev izhaja, da se je tožnik registriral na način, za katerega je menil, da je dopusten. Imel je študijske obveznosti (ki jih v reviziji podrobno opisuje), zaradi katerih je prihajal na inštitut in odhajal z njega, ne da bi se registriral. Tožena stranka nima nobenega zavezujočega akta, ki bi urejal registracijo delovnega časa. Veliko zaposlenih se ni registriralo (med njimi direktor). Svoje delo je tožnik opravil, celo v zelo velikem obsegu, večjem, kot je bil obseg nekaterih drugih mladih raziskovalcev. Zato naj bi bili protispisni zaključki, da na delo ni prihajal. Plačo, ki jo je prejel, je z delom zaslužil. Registracija na registrirni uri ni podlaga za izplačilo plač. Drugačni zaključki so po njegovem mnenju protispisni in predstavljajo bistveno kršitev. Narava njegovega dela je bila taka, da je dopuščala in celo terjala delo na domu in po fakultetah, vodja laboratorija A. A. pa je bila pristojna, da takšno delo odobri. Meni, da ni podan niti razlog iz 2. niti iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013). Zato naj bi bilo neutemeljeno zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da se pretežni del revizije nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, ki se v revizijskem postopku ne more izpodbijati. Vse ugovore, ki jih uveljavlja z revizijo, pa je tožnik tudi že uveljavljal v pritožbenem postopku.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji na več mestih neutemeljeno očita sodbi sodišča druge stopnje „protispisnost“, ki pa je ne obrazloži v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče vsebino dokumentov napačno tolmači (ji pripiše napačen dokazni pomen), navedena postopkovna kršitev ni podana. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Protispisnost je namreč podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. podana je takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Take protispisnosti pa v izpodbijani sodbi ni. Sodišči druge in prve stopnje nista napačno povzeli listin in zapisnikov o zaslišanjih v spisu, temveč sta na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredili dokazno oceno, s katero se tožnik očitno ne strinja in jo zato izpodbija z revizijo. Dokazna ocena pa je rezultat ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni dovoljeno izpodbijati.

8. Očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede opredelitve do odpovednega razloga ni utemeljen. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na vsak pritožbeni stavek posebej, ampak le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Na te pa je odgovorilo, in sicer je odgovorilo na navedbe v zvezi z vročanjem, v zvezi z obdobjem, v katerem se je tožniku očitalo kršenje delovnih obveznosti, v zvezi z dokazno oceno, v zvezi z obveznostjo uporabe registrirne ure, v zvezi z namenom registracije prisotnosti na delu, v zvezi z odobravanjem dela na domu, v zvezi z ugovorom, da je vse delo opravil, v zvezi s pristojnostmi A. A. Nestrinjanje z dokaznimi zaključki v zvezi z navedenimi vprašanji pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, delno pa pod očitkom navedene bistvene kršitve tožnik uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Zmotno je prepričanje, da je odpoved nezakonita, ker naj bi bila vročena nepravilno, in sicer preko pooblaščenega vročevalca B., d.o.o., kar je obširno in korektno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Po šestem odstavku 88. člena ZDR-1 se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, če ni v ZDR-1 določeno drugače. Redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se po drugem odstavku 88. člena ZDR-1 vročata praviloma v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico ali z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. Niti ZDR-1 niti ZPP osebne vročitve po pooblaščenem vročevalcu ne izključujeta. Tožena stranka se je odločila za osebno vročitev in jo tudi izpeljala v skladu z določbami ZPP o osebni vročitvi. Določbe o osebnem vročanju, ki ga ureja 142. člen ZPP, so strožje od določb o vročanju s priporočeno pošiljko, sicer pa vsebujejo tudi vse zahteve vročanja s priporočeno pošiljko. Način vročanja s priporočeno pošiljko je urejen v 41. členu Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2, Ur. l. RS, št. 51/2009 in naslednji). Priporočene in vrednostne poštne pošiljke se vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se priporočena in vrednostna pošiljka vroči enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk (drugi odstavek). Če poštne pošiljke zaradi odsotnosti ni mogoče vročiti osebi, ki ji je namenjena, pusti dostavljavec v hišnem predalčniku obvestilo, v katerem navede kraj prevzema in rok, v katerem se lahko prevzame poštna pošiljka (tretji odstavek). Če naslovnik poštne pošiljke ne prevzame v roku, določenem v obvestilu iz prejšnjega odstavka, se poštna pošiljka vrne pošiljatelju (četrti odstavek). Pooblaščeni vročevalec je tožniku prvič poskušal vročiti odpoved 27. 9. 2013. Ker tožnika ni našel na naslovu, ženska, ki se je oglasila na telefon pa je povedala, da tožnika ni in da pošiljke ne bo prevzel, mu je v hišnem predalčniku pustil obvestilo, naj 30. 9. 2013 med 10. in 18. uro počaka na naslovu bivališča zaradi vročitve osebnega pisanja. Tudi 30. 9. 2013 pisanja ni bilo mogoče vročiti niti tožniku niti odraslemu članu gospodinjstva. Zato je bilo tožniku puščeno obvestilo, da je pisanje vrnjeno na sedež pooblaščenega vročevalca, kjer ga v roku 15 dni lahko prevzame. Ker tožnik tudi v tem roku pisanja ni dvignil, je bilo 16. 10. 2013 puščeno v njegovem hišnem predalčniku. Opisani način zadosti vsem zahtevam vročanja pisanja s priporočeno pošiljko, zato je presoja sodišča druge stopnje, da je bila odpoved tožniku vročena 16. 10. 2013, pravilna.

11. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku 27. 9. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker v obdobju najmanj zadnjih šestih mesecev ni prihajal na delo, o razlogih za odsotnost pa tožene stranke ni obvestil, pri tem pa je prisotnost lažno prikazoval z zlorabo kartice za registracijo delovnega časa preko A. A. (s čimer je toženo stranko spravil v zmoto in jo zapeljal, da mu je ta v škodo svojega premoženja obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračili, čeprav do njih ni bil upravičen). Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji, da je podan odpovedni razlog iz druge (ne pa tudi četrte(1) ) alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tudi če se upošteva le obdobje od 1. 5. 2013 do 16. 9. 2013 (torej ne šestmesečno, temveč štirimesečno). Tožnik v tem času na delo ni prihajal, kljub temu pa je njegovo prisotnost na delu z njegovo kartico za registracijo delovnega časa evidentirala A. A., vodja laboratorija L17. 12. Za ugotovitev obstoja odpovednega razloga so odločilna naslednja dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo, sodišče druge stopnje pa sprejelo: - tožnik je imel sklenjeno pogodbo zaposlitvi za določen čas od 1. 5. 2013 do 31. 10. 2013 na delovnem mestu „mladega raziskovalca na enovitem doktorskem študiju“, - po pogodbi o zaposlitvi se to delo opravlja v uradnih prostorih tožene stranke, konkretno v laboratoriju za molekularno modeliranje v organizacijski enoti L17, - v času od 1. 5. 2013 do 16. 9. 2013 na delo v prostore tožene stranke ni prihajal, - prisotnost na delu je z njegovo registrsko kartico v tem obdobju evidentirala A. A. (sicer njegova mati in vodja laboratorija), - delo na domu oziroma izven prostorov tožene stranke mu ni bilo odobreno, - registracija delovnega časa je bila potrebna za izračun stroškov (prehrane, prevozov) in za razporeditev delovnega časa na projekte, - način registracije je bil predpisan z Navodilom za registriranje delovnega časa, ki so se ga zaposleni držali, - registracija je bila namenjena (razen v izjemnih primerih s „tipko 1“) evidentiranju dejanske prisotnosti na delu .

Gre za dejanske ugotovitve, ki jih z očitkom „protispisnosti“ tožnik v reviziji ne more izpodbijati.

13. Tožnik neutemeljeno vztraja, da se je registriral na način, za katerega je menil, da je pri toženi stranki dopusten. Revizijske navedbe, da je inštitut zapuščal zaradi študijskih obveznosti in izhodov ni evidentiral, ker to v skladu s splošno prakso ni bilo potrebno, so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da na delo v prostore tožene stranke sploh ni prihajal. V njegovi pogodbi o zaposlitvi je bilo jasno zapisano, da mora delo opravljati v uradnih prostorih tožene stranke. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da je bila registracija delovnega časa pri toženi stranki obvezna in da je tožnik to vedel. Ali je tožena stranka imela akt, ki bi vseboval navodilo, kako registrirati delovni čas in izrecno določeno obveznost, da se prisotnost registrira, ni odločilno, kot tudi ne, da sankcije za napačno uporabo registrirne ure niso bile določene. Samo po sebi je umevno, da je registracija delovnega časa namenjena evidentiranju dejanskega prihoda na delo in odhoda z dela, torej dejanske prisotnosti, kakor tudi to, da lahko prisotnost na delu registrira le vsak delavec zase. Če ima delodajalec registrirne ure in od delavcev zahteva registracijo prisotnosti na delu, posebnega akta, ki bi to urejal, ni dolžan sprejeti. Zadošča, da so z zahtevo po registraciji delovnega časa delavci seznanjeni. Ob jasni pogodbeni določbi, kje se delo opravlja in dejstvu, da na delo sploh ni prihajal, načina, ko je njegovo prisotnost zanj vsakodnevno od 7.30 ure dalje (s pritiskom na funkcijsko tipko, ki je ta čas zabeležila ne glede na dejanski prihod A. A.) evidentirala druga oseba, tožnik ni mogel šteti za dopustnega.

14. Presoja sodišča druge stopnje, da je odpovedni razlog podan, tudi če se upošteva le obdobje od 1. 5. 2013 do 16. 9. 2013 (torej ne šestmesečno, kot je navedeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč štirimesečno obdobje) je pravilna. Za obstoj odpovednega razloga namreč zadošča tudi bistveno krajše obdobje kontinuiranega kršenja pogodbene obveznosti.

15. Revizijska trditev, da je tožnik vse delo opravil, celo v večjem obsegu kot drugi, na obstoj kršitve ne vpliva. Tožniku se je očitala zloraba registrske kartice in lažno prikazovanje prisotnosti na delu v prostorih delodajalca, čeprav ga tam ni bilo. Ni se mu očitalo, da dela ni opravil. Očitek, da je sodišče ugotovilo drugo kršitev od tiste, ki mu jo je očitala tožena stranka, je neutemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo obstoj kršitve, ki je navedena v odpovedi, to je neprihajanje na delo in zlorabo kartice za registracijo delovnega časa. Delavec je namreč dolžan po 33. ZDR-1 vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Zahteva delodajalca, da delavci opravljajo delo na točno določenem kraju, ni nerazumna ali prepuščena presoji vsakega delavca posebej. Ker gre za pravilo, mora biti vsaka drugačna ureditev - delo na domu ali izven prostorov delodajalca - izrecno dogovorjena ali odobrena. V obravnavanem primeru delo na domu in izven prostorov tožene stranke ni bilo dogovorjeno in odobreno; tudi če bi bilo, bi bilo prikazovanje prisotnosti na delu v prostorih delodajalca lažno. Nadalje je po 34. členu ZDR-1 delavec dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik ni spoštoval pravil o registraciji delovnega časa, saj je zanj prisotnost na delu v prostorih delodajalca, čeprav ga tam ni bilo, evidentirala A. A. Tako je sodišče ob ugotovitvi, da tožnik na delo v prostore delodajalca ni prihajal, pa je kljub temu s pomočjo A. A. registriral prisotnost, pravilno ugotovilo zlorabo registrske kartice in lažno prikazovanje prisotnosti, torej obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ali je zaradi tega tožena stranka tudi izplačala tožniku prejemke iz delovnega razmerja, do katerih ne bi bil upravičen, na obstoj kršitve ne vpliva. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, bi neupravičeno plačilo lahko predstavljalo le posledico kršitve in ne elementa, od katerega bi bil odvisen njen obstoj.

16. Sicer pa je navedba, da registracija delovnega časa ni bila podlaga za izplačilo plač, v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj. Podatki o registraciji delovnega časa so se uporabljali najmanj za obračun potnih stroškov in stroškov prehrane, kot je bilo ugotovljeno, pa so so bili podatki o prisotnosti na delu pomembni tudi zaradi poročanja ARRS (Agencije za raziskovalno dejavnost) v zvezi s pridobivanjem sredstev za posamezne projekte. Ne glede na to pa obveznost uporabe registrirnih ur ni odvisna od tega ali služi za obračun plače ali ne. Tudi če registracija delovnega časa ni služila obračunu plač, ima delodajalec pravico od delavcev zahtevati beleženje dejanske prisotnosti. Gre za pravico delodajalca, da organizira delo, postavlja zahteve in daje navodila v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Skladno s tem pa za obveznost delavca, da upošteva organizacijo dela pri delodajalcu ter njegove zahteve in navodila v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (33. in 34. člen ZDR-1).

17. Na druge revizijske navedbe, ki niso odločilnega pomena, revizijsko sodišče ne odgovarja.

18. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

19. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. (1) Zato je revizijska graja zmotne uporabe 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 nerazumljiva, saj sodišče tega odpovednega razloga ni ugotovilo