Jedro

Pravilno je stališče revidenta, da je zahtevek a) pravočasno uveljavljal s tožbo in zato ni nastopilo zastaranje terjatve. Prenehanje pravice do sodnega varstva je glede sporne terjatve urejeno v Zakonu o kazenskem postopku - ZKP. Ob nastanku obveznosti je bil v veljavi ZKP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 3/90) in bi v skladu s 542. členom tega zakona triletni zastaralni rok res potekel pred vložitvijo tožbe 29.10.1996. Vendar pa je glede zastaranja sporne terjatve odločilno, da je pred nastopom zastaranja dne 1.1.1995 pričel veljati ZKP/94, ki je poleg enake določbe o zastaranju, kot jo je imel že prejšnji zakon (539. člen ZKP/94), uvedel v prehodnih določbah še posebno določbo o zastaranju (562. člen ZKP/94), po kateri osebam, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1.1.1954 in katere zaradi poteka roka iz prvega odstavka 539. člena tega zakona ne bi mogle uveljavljati pravice do povrnitve škode, ta pravica zastara v treh letih od dneva, ko začne veljati ta zakon (1.1.1995). Ob uveljavitvi ZKP/94 se je nehal uporabljati ZKP/77 (glej določbe 565. člena ZKP/94). Zato je treba glede zastaranja sporne terjatve upoštevati 562. člen ZKP/94, po katerem bi zastaranje nastopilo šele 3.1.1998, torej po vložitvi tožbe.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje v zvezi s plačilom 69.371,91 EUR (prej 16.624.285 SIT - škoda v zvezi z denarno kaznijo in stroški kazenskega postopka) razveljavita in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Glede stroškov postopka razveljavitve kazenske sodbe in stroškov pravdnega postopka proti gozdnemu gospodarstvu se revizija zavrže. 3. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo uveljavljal proti toženki naslednje odškodninske zahtevke: – a) plačilo 16.624.285 SIT s pripadki kot odškodnino za plačilo denarne kazni in stroškov kazenskega postopka po sodbi K 88/49 Okrajnega sodišča v Črnomlju; – b) plačilo zneska 76.800 SIT s pripadki v zvezi s stroški obnove kazenskega postopka; – c) plačilo zneska 3.000.000 SIT kot odškodnine za les, vzet iz zaplenjenega gozda, s pripadki; – d) plačilo zneska 207.453 SIT s pripadki glede pravdnih stroškov v postopku proti G. 2.Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo vse navedene zahtevke.

3.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidenta je, da je sodišče zmotno ugotovilo zastaranje terjatve, glede katere je bil vložen zahtevek, označen z a) v 1. točki te obrazložitve (zahtevek a)). Sodišči prve in druge stopnje sta glede vprašanja zastaranja zmotno uporabili Zakon o kazenskem postopku - ZKP, ki se je dne 31.12.1994 prenehal uporabljati. Kasnejši zakon je določil nov rok za uveljavljanje pravic povrnitve škode za neopravičeno obsojene pred 1. januarjem 1954 tako, da tožnikova terjatev ni zastarana. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev glede zavrnitve ostalih zahtevkov (pri čemer revizijsko sodišče revizijskih trditev v zvezi z zahtevki b) in d) ne povzema zaradi tega, ker v tem delu revizija ni dovoljena)(1). Revident v zvezi z zahtevkom c) poudarja, da je predhodnica toženke uživala, upravljala in gospodarila z gozdom in temeljito pospravila pri zaplembi obstoječo gozdno maso. Dokazi o sečnji lesa so v rokah toženke, protipravni posek 32 m3 hrastovega lesa in ene smreke je bil uvod v zrežiran kazenski postopek in krivično sodbo, količina lesa in sam poseg pa sta razvidna iz kazenskega spisa K 88/49. 5.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ta pa na revizijo ni odgovorila.

6.Revizija je utemeljena, ko se nanaša na zahtevek a), neutemeljena, ko se nanaša na zahtevek c) in nedovoljena, ko se nanaša na zahtevka b) in d).

7.Pravilno je stališče revidenta, da je zahtevek a) pravočasno uveljavljal s tožbo in zato ni nastopilo zastaranje terjatve. Prenehanje pravice do sodnega varstva je glede sporne terjatve urejeno v Zakonu o kazenskem postopku - ZKP. Ob nastanku obveznosti je bil v veljavi ZKP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 3/90) in bi v skladu s 542. členom tega zakona triletni zastaralni rok res potekel pred vložitvijo tožbe 29.10.1996. Vendar pa je glede zastaranja sporne terjatve odločilno, da je pred nastopom zastaranja dne 1.1.1995 pričel veljati ZKP/94, ki je poleg enake določbe o zastaranju, kot jo je imel že prejšnji zakon (539. člen ZKP/94), uvedel v prehodnih določbah še posebno določbo o zastaranju (562. člen ZKP/94), po kateri osebam, ki so bile neupravičeno obsojene pred 1.1.1954 in katere zaradi poteka roka iz prvega odstavka 539. člena tega zakona ne bi mogle uveljavljati pravice do povrnitve škode, ta pravica zastara v treh letih od dneva, ko začne veljati ta zakon (1.1.1995). Ob uveljavitvi ZKP/94 se je nehal uporabljati ZKP/77 (glej določbe 565. člena ZKP/94). Zato je treba glede zastaranja sporne terjatve upoštevati 562. člen ZKP/94, po katerem bi zastaranje nastopilo šele 3.1.1998, torej po vložitvi tožbe.

Sodišči prve in druge stopnje zaradi ugotovitve zastaranja sporne terjatve nista ugotavljali drugih relevantnih dejstev v zvezi z utemeljenostjo zahtevka. Zaradi zmotne uporabe materialnopravnih zakonskih določb o zastaranju je bilo tako dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zato revizijsko sodišče v relevantnem delu razveljavilo drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo, ter v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

8.Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in je zato revizijsko sodišče glede materialnopravnega preizkusa sodbe v zvezi z zahtevkom c) vezano na tiste dejanske ugotovitve sodišča, ki so razvidne iz pete in šeste strani prvostopenjske sodbe in tretje strani drugostopenjske sodbe. Revidentovih trditev o dejstvih zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče upoštevati. S tem v zvezi je pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka, ker tožnik v pravdi ni pravočasno postavil relevantnih trditev o nastanku konkretne škode in s tem v zvezi tudi ni predlagal dokazov. Revizijsko sodišče je zato zavrnilo revizijo v relevantnem delu (378. člen ZPP).

9.Vsi v tožbi uveljavljani zahtevki imajo različno podlago in je zato za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Zahtevka b) in d) ne presegata praga dovoljenosti revizije 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 tolarjev), kot je to določeno v drugem odstavku 367. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato v navedenem obsegu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj določbe prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku - ZP.