Jedro

Po določbah 542. člena ZKP/77 pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec na prvi stopnji oproščen obtožbe. V času, ko je tekel postopek pred Ministrstvom za pravosodje v smislu drugega odstavka 542. člena ZKP/77 v zvezi s prvim odstavkom 543. člena ZKP/77, zastaranje ne teče (drugi odstavek 543. člena ZKP/77).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval od tožene stranke plačilo: -zneska 16,624.285,00 SIT s pripadki iz naslova plačane denarne kazni in stroškov, -zneska 76.800,00 SIT s pripadki iz naslova stroškov postopka razveljavitve kazenskega postopka, -zneska 3.000.000,00 SIT kot odškodnine za les, vzet iz zaplenjenega gozda, s pripadki, -zneska 207.453,00 SIT s pripadki, ki predstavlja stroške tožbenega postopka zoper Gozdno gospodarstvo N., -stroškov tega pravdnega postopka.

Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku

133.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Proti sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da terjatev za plačilo denarne kazni in stroškov kazenskega postopka glede na določbo sedaj veljavnega 562. člena ZKP ni zastarana. Zadeva je neutemeljeno mirovala od 7.3.2002 in ta zamik je potrebno pri presoji zastaranja upoštevati. Veljavnost sklepa N 43/93 z dne 21.10.1993 bi bila podlaga za zastaranje. V sklepu K 19/93 je nedvomno zapisano, da stroški bremenijo državo, kar tožnik tudi uveljavlja. V nadaljevanju navaja stroške in dokaze zanje. Nerazumljivo je stališče, da tožnik ni dokazal, da je toženka od leta 1949 gospodarila z gozdom. Že iz sklepa K 19/93 je razvidno, da je bil gozd zaplenjen v korist države, to potrjuje tudi sklep N 43/93. Toženka je z gozdom gospodarila tako, da je temeljno vrednost, stoletno lesno maso, odpeljala iz gozda in tako obogatela s premoženjem tožnika. Tožnik je predlagal, da toženka kot upravljalka, lastnica in posestnica v času trajanja zaplembe to opraviči in dokumentira posek gozdne mase. Gozd je izsekan, množica štorov in kazen dokazuje pred desetletji izvršen poseg. Dokazno breme o tem je na strani toženke, poiskati pa mora dokaze sodišče. Vztraja pri vseh navedbah v postopku pred prvim sodiščem. V spisu K 88/49 je razvidno, da je takratna oblast brez vednosti lastnika gozda posekala 32 m3 hrastovine in eno smreko, kar je bila režija za kazenski postopek. Vztraja pri zahtevku za plačilo posekanih 32 m3 in pozneje. Meni, da je upravičen do povračila stroškov v pravdi zoper Gozdno gospodarstvo.

Pritožba ni utemeljena.

O odškodnini v znesku 16,624.285,00 SIT (plačilo denarne kazni in stroškov kazenskega postopka po sodbi K 88/49 Okrajnega sodišča v Č.) Odločitev prvega sodišča o tem, da je ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, utemeljen, je materialnopravno pravilna iz razlogov, ki jih je na 4. in 5. strani obrazložitve sodbe skrbno navedlo prvo sodišče in oprlo na določbe 542. in 543. člena takrat veljavnega Zakona o kazenskem postopku (ZKP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 3/90). V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki takšno odločitev prvega sodišča grajajo, je potrebno dodati, da zastoj pri obravnavanju zadeve na zastaranje terjatve nima nobenega vpliva, saj je za presojo zastaranja terjatve pravno odločilen datum vložitve tožbe, torej v obravnavanem primeru datum 29.10.1996, ko je triletni zastaralni rok, upoštevaje zadržanje zastaranja, potekel. Ker v zvezi z ugotovljenim zastaranjem pritožnik citira 562. člen sedaj veljavnega ZKP (Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji, ki je stopil v veljavo

1.1.1995), mu je potrebno odgovoriti, da določba tega člena v obravnavanem sporu ne pride v poštev, ker je že po določbah ZKP/77 imel tožnik možnost, da na podlagi sklepa K 19/93 uveljavlja svoj odškodninski zahtevek proti državi.

Končno je v zvezi z obravnavanim zahtevkom zmotno naziranje pritožbe, da je zastaralni rok pričel teči šele s sklepom N 43/93 z dne 21.10.1993, s katerim je Temeljno sodišče v Novem mestu, Enota v Črnomlju vrnila zaplenjeno premoženje prav iz razloga, ker je bil kazenski postopek proti obsojenemu J.K. ustavljen in sodba K 88/49 z dne 21.5.1949, s katero je bila obsojencu tudi izrečena kazen zaplembe gozda, razveljavljena (priloga A2 spisa I P 600/96). Po prvem odstavku 542. člena takrat veljavnega ZKP/77 pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od (v konkretnem primeru) pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka in ne odločbe o vrnitvi zaplenjenega premoženja po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS).

O zahtevanih stroških v zvezi z obnovo kazenskega postopka Odločitev prvega sodišča je materialnopravno pravilna, čeprav zmotno oprta na določbe Zakona o pravdnem postopku.

Tožnik bi moral stroške, ki so mu nastali zaradi in v zvezi s kazenskim postopkom, uveljavljati v kazenskem postopku (prim. 96. člen ZKP/77), ne more pa jih uveljavljati kot škodo v pravdnem postopku.

O odškodnini 3.000.000,00 SIT zaradi lesa, vzetega iz zaplenjenega gozda

Materialnopravno naziranje prvega sodišča, oprto na določbe

145.c člena ZIKS, je pravilno. V razlogih izpodbijane sodbe namreč prvo sodišče pravilno ugotavlja, da tožeča stranka v svojih tožbenih navedbah ni zadostila niti svojemu trditvenemu niti dokaznemu bremenu o tem, da je bil v gozdu narejen posek, v kakšnem obsegu, kdaj in kdo je poseg opravil, kolikšna je vrednost posekanega lesa, to pa niti za čas do razveljavitve kazni zaplembe premoženja niti po njej.

Zmotno je namreč pritožbeno naziranje, da je dokazno breme o povedanem na strani tožene stranke, oziroma da bi sodišče moralo dokaze preskrbeti uradoma, prav tako kot je v pritožbenem postopku neupoštevno sklicevanje pritožnika na svoje navedbe v postopku pred prvim sodiščem. Ker pa pritožnik v svoji pritožbi (sicer ne povsem razumljivo) izrecno izpostavlja količino 32 m3 hrastovega lesa in ene smreke, velja povedano tudi za to količino, saj tudi v zvezi s temi trditvami svojega dokaznega bremena ni izpolnil in relevantnega dokaza tudi v zvezi s tem lesom ni ponudil (prim. list. št. 57 pod točko 4).

O zahtevku za plačilo pravdnih stroškov v zadevi I P 600/96 Okrajnega sodišča v Novem mestu Tudi ta, s pritožbo izpodbijana odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek zavrnilo, je pravilna. ZIKS-G (Ur. l. RS, št. 10/98) je namreč 145. člen ZIKS-a (Ur. l. SRS, št. 17/78 in nadaljnji, Ur. l. št. 12/92 in nadaljnji) spremenil tako, da je v zvezi s 145.a členom določil tudi zavezance za vrnitev po 145.a členu, in to v 145.b členu, in v 3. členu določil, da se nepravdni in pravdni postopki v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, pa do dneva uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po tem zakonu. V ZIKS-H (Ur. l. RS, št. 26/99) je bil temu členu dodan drugi odstavek: Stranke imajo v postopkih iz prejšnjega odstavka pravico do povračila pravdnih stroškov, ki so jih imele do dneva uveljavitve tega zakona, tudi za tisti del zahtevka, s katerim glede na določbe tega zakona ne bodo uspele. Pri določanju vrste in višine stroškov se smiselno uporabljajo določbe XII. poglavja ZPP. Kot pravilno ugotavlja v razlogih izpodbijane sodbe prvo sodišče, pa pri vtoževanih stroških pravdnega postopka za takšno situacijo ne gre, saj je bil tožnikov tožbeni zahtevek proti Gozdnemu gospodarstvu zavrnjen iz razloga, ker tožeča stranka zatrjevanega poseka lesa po dovoljeni obnovi kazenskega postopka ni dokazala, in ne iz razloga, ker bi bil njen tožbeni zahtevek neutemeljen iz razlogov, vezanih na določbe ZIKS-G. Ker je zaradi povedanega odločitev prvega sodišča v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožnika v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 154., prvi odstavek

165. člena ZPP).