Jedro

Pravdno sodišče je na kazensko obsodilno sodbo vezano tudi glede časovnega okvira storjenega kaznivega dejanja. Za preostalo obdobje, ki s kazensko sodbo ni zajeto, bi moral tožnik podati ustrezno trditveno podlago.

Sodišče po uradni dolžnosti preizkusi utemeljenost tožbenega zahtevka po vseh pravnih podlagah, a le v okviru dejstev, ki jih navaja stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.313,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti stroške v višini 1.209,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil tožnik (1) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Glede I. točke izreka trdi, da je nerazumljiva, ker ne določa roka za izpolnitev izreka pod točko I, kot to določa prvi odstavek 313. člena ZPP. Meni, da je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo iz 341. člena ZPP.

3. Nadalje navaja, da tožniku pravne podlage tožbenega zahtevka ni treba navajati, pač pa mora konkretno navesti dejstva, ki izhajajo iz življenjskega dogodka in utemeljujejo nastanek določene pravne posledice (180. člen ZPP). Tožnik mora jasno navesti predvsem historični dogodek, iz katerega izhaja upravičenje, ki ga uveljavlja s tožbo. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih podlag, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišle v poštev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih norm. Napačni so zato zaključki sodišča prve stopnje, da se tožnik sklicuje na OZ, ne pa na druge zakone. Sodba ima zato pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Pomanjkljiv je tudi zaključek sodišča v 23. točki, da direktna tožba zoper toženko kot poslovodkinjo ni utemeljena in je zato sodišče tožbo v tem delu zavrnilo. V naslednjem stavku pa sodišče razlaga, da za obveznosti družbe družbeniki ne odgovarjajo, lahko pa odgovarjajo tudi družbeniki. Sodišče spregleda, da je bila toženka hkrati zakoniti zastopnik družbe, kakor tudi družbenik podjetja. Njena odgovornost je podana tako iz naslova poslovodstva kot iz naslova deleža lastništva družbe. Tožnik je še trdi, da je sodišče na nezakonit in absurden način odločilo o zadevi, pri tem pa na nedopusten način zanemarilo in spregledalo obsežne dele spisne dokumentacije. V nadaljevanju pritožbe tožnik podrobno opisuje dosedanji potek postopka pred delovnim in socialnim sodiščem in kazenski postopek. Meni, da je šlo za sojenje mimo tožbenega zahtevka in očita sodniku, da je na naroku 5.3.2014 v sodni dvorani omenil pravne podlage v smislu ZFPPIPP, ZGD, ZGD-1, nato pa jih v sodbi na neverjeten in absurden način namenoma ni upošteval. Ravno pravnomočna kazenska sodba in predhodne sodbe so dokaz, da je za vso nastalo škodo odgovorna edina in zgolj toženka kot fizična oseba in ne njeno podjetje ali njena direktorska funkcija, Dokazano ji je naklepno kaznivo dejanje. V nadaljevanju pritožbe tožnik še niza razloge k vsaki posamezni točki obrazložitve sodišča prve stopnje, s katero se ne strinja.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Najprej višje sodišče ugotavlja, da je sodišče s popravnim sklepom z dne 27.6.2014 (ki je pravnomočen) 1. točko izreka popravilo tako, da je dodalo15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev denarne obveznosti v skladu s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi če sodišče prve stopnje ne bi tako ravnalo, bi izvršilno sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti (lahko) določilo v sklepu o izvršbi.

7. Res je, da sodišče ni vezano na pravno podlago, navedeno v tožbi (tretji odstavek 180. člena ZPP) in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Vendar pa je treba ob tem upoštevati, da pravdni postopek temelji na razpravnem načelu (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). To pomeni, da v postopku nosita trditveno in dokazno breme - ki sta povezani - pravdni stranki; sami morata navajati dejstva, ki so jima v prid, in za trditve o teh dejstvih tudi sami ponuditi dokaze. Tožnik mora torej navesti (vsa) tista dejstva, ki so pravno relevantna za nastop tistih pravnih posledic, ki se izražajo v tožbenem zahtevku, ter za ta dejstva predlagati dokaze. Povedano drugače, sodišče mora res preizkusiti vse pravne podlage, vendar le v okviru dejstev, ki jih je navedla stranka sama.

8. Iz obsežnih in mestoma tudi nepreglednih navedb tožnika je sodišče prve stopnje skrbno izluščilo pomembnejše in jih navedlo v 4. točki obrazložitve. Dejstva, ki jih je navedel tožnik, so v bistvenem naslednja: - toženka je bila s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. IV K 31207/2010 z dne 17.5.2012 spoznana za krivo storitve pomoči h kaznivemu dejanju preprečitve vrnitve na delo; sodba je pravnomočna; tožnik je bil s premoženjsko pravnim zahtevkom napoten na pravdo.

- toženka je kriva, ker v letu 2005 kot direktorica družbe D. d.o.o. ni realizirala sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 459/2003, ki je postala pravnomočna dne 20.10.2005; poskrbeti bi morala, da bi družba plačala tožniku plače in regrese za čas nezakonite odpovedi, to je od 29.6.2002 do vrnitve na delo oziroma do septembra 2006, ko je bil nad družbo uveden stečajni postopek.

- zaradi krivdnega ravnanja toženke je tožnik utrpel 38.632,80 EUR škode (posamezni zneski plač in zamudne obresti), škoda se nanaša na na celotno obdobje ugotovljenega nezakonitega stanja.

- kazensko sodbo je treba razlagati širše oziroma točno tako, kot to določa sodba delovnega sodišča. - treba je upoštevati izrek odločbe delovnega sodišča, ker ta konkretno določa, kaj pomeni vrnitev delavca na delo.

- ker je bilo ugotovljeno, da je toženka kot direktorica družbe storila očitano kaznivo dejanje, je osebno odgovorna za nastanek škode in je njeno odškodninsko odgovornost upoštevati, kot da gre za spregled pravne osebnosti.

9. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno trditveno podlago pravilno zaključilo, da tožnik utemeljuje odgovornost toženke izključno s sklicevanjem na sodbo v kazenskem postopku in posledično utemeljeno izhajalo iz določbe 14. člena ZPP in v njej določenega obsega vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je pravdno sodišče vezano tudi na časovni okvir storjenega kaznivega dejanja. Iz izreka obsodilne kazenske sodbe izhaja, da je bila toženka obsojena za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju preprečitve vrnitve na delo po 292. členu v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika, ker od decembra 2005 do uvedbe stečaja nad družbo D. d.o.o. v septembru 2006, ni ravnala v skladu s 3. točko izreka pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 459/2003 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Mariboru opr. št. Pdp 1612/2004 z dne 20.10.2005 in tožnika ni pozvala nazaj na delo, s čimer mu je bila onemogočena pravica do dela, prav tako pa delavca ni pozvala sama tožnica kot direktorica družbe, čeprav je bila seznanjena s sodno odločitvijo.

11. Glede na tak izrek je temelj toženkine odškodninske odgovornosti (protipravnega ravnanja) že na podlagi kazenske sodbe v smislu 14. člena ZPP podan (le) za obdobje od decembra 2005 do septembra 2006, ne pa za obdobje, ki je razvidno iz sodbe Delovnega sodišča (od 29. 6. 2003 do vrnitve na delo (2), za kar se zavzema pritožnik. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik za utemeljitev toženkinega protipravnega ravnanja v obdobju pred decembrom 2005 moral ponuditi ustrezno trditveno podlago.

12. Sodišče prve stopnje je tožnikove trditve v nadaljevanju presojalo v luči določbe 147. in 148. člena Obligacijskega zakonika in ugotovilo, da direktna odškodninska tožba zoper toženko (nesporno je bila zakonita zastopnica družbe D. d.o.o. v obdobju od 31.5.1999 do 21.9.2009), ni utemeljena na nobeni od omenjenih podlag. Razlogi so navedeni v 18.-23. točki obrazložitve in se višje sodišče nanje le sklicuje, ker se z njimi v celoti strinja.

13. Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je podana odgovornost toženke tudi na morebitnih drugih pravnih podlagah ali celo po uradni dolžnosti brez ustreznih trditev preizkusiti vse pravne podlage, ki bi lahko prišle v poštev.

14. To, da je sodišče prve stopnje omenilo, da bi tožnik lahko utemeljeval odgovornost toženke na podlagi ZFPPIPP (odgovornost družbenika) ali ZGD-1 (spregled pravne osebnosti), pa jo je le na podlagi kazenske obsodilne sodbe in OZ, še ne pomeni, da bi moralo sodišče preizkusiti tudi te podlage. Kot je bilo že poudarjeno, sodišče res ni vezano na navedeno pravno podlago, v skladu z razpravnim načelom pa je vezano na trditve, ki jih v tem postopku ni bilo. Že zato ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da je sodnik na naroku dne 5.3.2014 povedal, da bo treba primer osvetliti tudi po ZFPPIPP in ZGD-1 in s tem že napovedal, da mu je znano, po katerih zakonih mora ravnati. Tožnikove pripombe, da povedanega sodnik ni dal na zapisnik (3), kar sedaj v pritožbi graja, so prepozne. Če se tožnik ni strinjal z zapisnikom, bi moral uporabiti možnosti, ki mu jih daje 124. člen ZPP.

15. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da bi pritožniku morala biti prisojena tudi plača za mesec november 2005, saj pri tem ponovno izhaja iz izreka sodbe delovnega sodišča in ne iz izreka kazenske obsodilne sodbe.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na kateri pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Vloženi sta bili dve pritožbi (po pooblaščencu in po tožniku), ki ju pritožbeno sodišče obravnava enotno.

(2) Oziroma do uvedbe stečaja nad družbo D. d.o.o. (3) Zapisnik naroka je tožnik podpisal in ni razvidno, da bi ugovarjal zoper vsebino zapisnika.